Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Obdobje 1997 - 2002
seznam    

"Država Slovenija na prelomu tisočletja"
Portorož, 9. april 1998

 


Na srečanju Združenja Manager o razvojnih paradigmah, med katerimi je Milan Kučan izpostavil učečo družbo odličnosti, razvojno in tehnološko intenzivnost, hiter razvoj podjetništva in management, usposobljen za upravljanje sprememb, ter socialno in odprto družbo.

Magnetogram

Najprej bi se rad zahvalil za povabilo tudi na vaše letošnje pomladno srečanje s predlogom, da vam povem, kaj mislim o pripravljenosti Slovenije na začetek prihodnjega stoletja. Na to srečanje z vami sem se pripravljal z občutkom velike odgovornosti. To povem za opravičilo. Namen ni vedno skladen s ciljem. Torej, če se stvar ne bo posrečila, mi priznajte vsaj to, da sem imel dobro voljo.

I. Obdobje med lanskim in letošnjim srečanjem slovenskih managerjev (april 1997 - april 1998)

Od našega zadnjega srečanja je minilo leto dni. S tem letom, ki je za nami, imamo različne izkušnje. Bilo je kratko glede na vse tisto želeno in nujno, kar bi bilo potrebno storiti za potrjevanje Slovenije kot uspešne, učinkovite, varne in stabilne države. Kaj bi bilo potrebno storiti, smo lansko leto ugotavljali skupaj. Bilo pa je leto, ki je mimo, tudi dovolj dolgo za uresničitev vsega tistega, kar je kot naše skupno spoznanje, hotenje ali cilj in ambicija zapisano v številnih dokumentih, a je tudi v tem letu ostalo neuresničeno. Nekaj pa se je vendarle bistveno spremenilo. Ratificiran je pridružitveni sporazum Slovenije z Evropsko zvezo, začela so se pogajanja, določena je pogajalska skupina, ki jo vodi dr. Potočnik, direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj in v tem vidim kakovostno razliko. Zdaj gre zares. Nič več ni špekulacij o tem, ali bomo ali ne pripuščeni k tem pogajanjem, konec je tudi špekulacij o tem, kdo nas ne mara in ali je res vsa Evropska zveza sovražno naravnana proti Sloveniji in ji želi samo slabo z nakupom nepremičnin, zemlje, s škodljivimi nakupi podjetij, bank itd. Ali drugače rečeno. Od prvega aprila naprej je vse odvisno od nas, od sposobnosti, zrelosti in verodostojnosti ne pogajalcev, ampak Slovenije, v imenu katere se v Bruslju pogajajo.
Lani sem tu govoril o slovenskem gospodarstvu in o njegovi sposobnosti, da sprejme izzive globaliziranega in kompetitivnega sveta. Če na kratko povzamem, sem dejal: prvič, da je v preteklih tranzicijskih letih in procesih Slovenija veliko dosegla - relativno, glede na razmeroma dobro izhodiščno pozicijo, še posebej glede na višegrajske države, s katerimi se zdaj primerjamo - leta 1992, 1993 se nismo želeli z njimi primerjati - in absolutno glede na dejstvo, da smo morali zgraditi tudi svojo državo s kompletno državno infrastrukturo; drugič, da so makroekonomski kazalci sorazmerno ugodni; tretjič, da zaostajamo v razvojnem procesu in v razvojnem zagonu, oziroma v razvojni vzpodbudi in četrtič, da zaostajamo v nujnih strukturnih in drugih reformah. Žal so me gospodarska gibanja v tem letu, ki nas deli od takratnega srečanja, potrdila v ocenah. Toda potrdili so me v tej oceni tudi - kar se mi zdi, da je še bolj pomembno - študija OECD o Sloveniji, Agenda 2000 Evropske komisije, ki jo poznate, Strategija Svetovne banke za pomoč Sloveniji in Poročilo Mednarodnega denarnega sklada. Vam dobro znana revija Euromoney, ki je lani septembra in decembra raziskovala globalno konkurenčnost in deželno tveganje, je sicer Slovenijo septembra še vedno postavila na prvo mesto med tranzicijskimi državami (resda na 36. mesto v dolgem seznamu držav, ki jih raziskuje, Češko na 37., Madžarsko na 41., Poljsko na 47., Estonijo na 63. (in nam našo ljubo) sosedo Hrvaško na 70. mesto. Decembra je Slovenija sicer še vedno prva med tranzicijskimi državami, vendar se je ocena pričakovanih ekonomskih sprememb za leti 1998 in 1999 resno poslabšala, in je padla za 4,23% točk, vse druge Ceftine države pa so to oceno izboljšale. Razlog je porast političnega rizika in počasnost ekonomskih reform. S tem opozorilom je, če se spomnite, tudi naš finančni minister Mitja Gaspari prišel januarja iz Washingtona, kjer sta sedeža Svetovne banke in Mednarodnega sklada. Opozorilo se je nanašalo predvsem na reformo javnih financ, na pokojninsko, davčno in bančno reformo. (veliki socialni in pokojninski transferji; neustrezna dohodkovna politika - bruto plače so porasle od 1992 - 1997 za 30 % - indeksacija kot metoda, ki pritiska na fiskalne vire in posredno omejuje naložbe; zaostajanje gospodarske rasti za načrtovano; odnos do tujih naložb - imamo jih zdaj približno 2 mlrd dolarjev, od leta 1993 - 1996 so porasle za 954 milijonov dolarjev; inflacija - podatke in gibanja poznate; proračun ravno tako, deficit znaša 0,9% BDP). Struktura zunanjetrgovinske menjave, gledano regionalno, je enostranska, ne izkoriščamo dovolj možnosti, ki jih daje Cefta s sporazumi o svobodni trgovini, nerealna so tudi pričakovanja o možnostih obnavljanja slovenskih plasmajev na nekdanji jugoslovanski trg. Odbor direktorjev Mednarodnega denarnega sklada je Sloveniji postavil rok za izravnavo proračuna in širših javnih financ - leto 1999 je rok, ko naj bi proračun znova uravnotežili, kot je bil 1996. leta. Torej, to je treba razumeti kot zahtevo po izpeljavi javnofinančne, bančne, davčne in pokojninske reforme.

II. Slovenija na prelomu tisočletja

Ne bi se zadrževal na ocenah razmer in gibanj v slovenskem gospodarstvu niti na oceni njegove kondicije za spopad z izzivi globaliziranega sveta na prelomu tisočletja. O tem bo, kot mi je povedal predsednik združenja g. Piskernik, jutri govoril dr. Sočan. Niti ne želim govoriti o kondiciji slovenskega gospodarstva in Slovenije za članstvo v Evropski zvezi. Dobil sem nalogo, tako sem razumel, naj predstavim svoje videnje slovenske države na prelomu tisočletja, predvsem z vidika slovenskega gospodarstva in razmer v njem. Dovolite mi, da začnem s prepričanjem, da je potrebno za to, da bi imeli predstavo o želenem slovenskem videnju prihajajočega prvega stoletja tretjega tisočletja, spomniti oz. da se je dobro spomniti svoje lastne, slovenske zaznave dvajsetega, torej zadnjega stoletja iztekajočega se drugega tisočletja. Zgodovinsko se seveda to stoletje že izteka, koledarsko se bo prav tako kmalu izteklo. Začelo se je s prvo svetovno vojno, z vojnami, z oktobrsko revolucijo, ki je v bistvu prevesila zelo zaostrene razmere 19. stoletja v 20. stoletje, končalo pa se je nepričakovano, in sicer z vroče zaželenim, s padcem berlinskega zidu in koncem bipolarnega sveta, nastalega po drugi vojni in padcu fašizma. Začelo se je torej z vojnim spopadom evropskih nacionalnih držav ali takrat še obstoječih velikih evropskih imperijev, s spopadom, ki je na široko odprl vrata za enega najradikalnejših socialnih gibanj, za oktobrsko revolucijo, z azijsko pervertirano evropsko idejo komunizma z vsemi posledicami. Končalo ali končuje pa se to stoletje s koncem velike ideološke konfrontacije dveh vojaških, političnih, ekonomskih in socialnih blokov, z uveljavljanjem politike prežemanja kot nasprotjem politike soočanja nacionalnih držav in njihovih alians. In kaj je bilo vmes? Najprej razpad velikih evropskih imperijev, ki so bistveno spremenili politični zemljevid Evrope. Bila je druga svetovna vojna, ki se je prevesila v blokovsko hladno vojno, blokovsko delitev sveta, ki je mir, kolikor toliko zadovoljivo vzdrževal z ravnovesjem strahu in orožja in ki je za Srednjo Evropo, za države in narode Srednje Evrope proti njihovi volji pomenil civilizacijski premik z zahodne v vzhodnoevropsko civilizacijo, kar seveda ima posledice tudi za naše današnje življenje. Sledil je razpad kolonialnega sveta z nastankom tretjega sveta in gibanja neuvrščenih. Konec je evropocentrizma, torej več kot petstoletne prevlade Evrope in evropske civilizacije v svetu z dobrimi in slabimi posledicami. Nastalo je več razvojnih centrov človeške civilizacije, ki Evropo omejuje zgolj na enega od njih. Prišlo je do novega globalnega konflikta med razvitim severom in nerazvitim jugom, prišlo je do odkritja atomske energije in atomske bombe, kar je prineslo tudi okrepitev zavesti o potrebi varovanja okolja, o nevarnosti ozonske luknje. Prišlo je do računalnika in novih tehnologij, do bioinženiringa, do vstopa človeka v vesolje, do presaditve srca in do vrste novih bolezni. Vrstile so se velike socialne in gospodarske krize. Bili smo priča vzponov in padcev velikih ideologij in velikemu razčlovečenju človeka, kar pa je obnovilo tudi spoznanje in okrepilo vladavino človekovih pravic in spoštovanja enkratnosti človekovega življenja in človekovega dostojanstva. Prišlo je do ustanovitve univerzalne organizacije za mir in sodelovanje, do Združenih narodov. Odkrita je bila televizija, telefonija, kar je omogočilo informacijsko eksplozijo in postindustrijsko družbo. Lahko bi rekli, da je 20. stoletje stoletje ostrih socialnih, gospodarskih, političnih, ideoloških in drugih konfrontacij. Vendar je tudi stoletje neslutenega napredka, velike produkcije, ogromnega števila novih proizvodov in tudi velike potrošnje, množične blaginje in ustvarjalnosti, materialne in duhovne; pa tudi stoletje najbolj rušilnih vojn in degradiranja človeka, silovitih in silnih vzponov pa tudi množičnega uničevanja, razčlovečenja in bede ljudi, narodov in tudi celih celin. Vendar, dalo nam je, z vso silovitostjo in protislovnostjo spoznanje o enem samem med seboj povezanem in soodvisnem človeškem svetu, ki je obsojen na sodelovanje, na strpnost, na življenje z razlikami, utemeljenega na vrednotah človeške civilizacije, za kar danes govori narava trgov, narava proizvodnje, narava tehnologij, narava ekoloških problemov, informacijska eksplozija in tudi univerzalnost človeškega znanja. O stoletju, ki prihaja se mi zdi realno premišljati kot o negaciji tistega, kar je v tem stoletju obveljalo kot skupno spoznanje slabega ter nadgradnji tistega, kar je sprejeto kot skupno človeško spoznanje dobrega. Da bi do tega prišli, je seveda Na tem je mogoče oblikovati svojo lastno predstavo o svetu, ki prihaja in tudi predstavo o sebi v njem. Moje trdno prepričanje je, da kdor ima predstavo o prihajajočem svetu in o svojih možnostih v njem in na tej predstavi utemeljeno svojo ambicijo, svoj cilj, ta potem tudi najde poti, da izrabi možnosti in si zagotovi prihodnost. Temu bi lahko rekli vizija. Torej, pojem, ki v Sloveniji ni rado slišan. Za majhne države in ekonomije pa se mi zdi, da je to posebej pomembno, kajti s svojo majhnostjo in malenkostjo se morajo znajti v svetu, ki ga vendarle zaznamujejo predvsem veliki in močni. Da bi se v tem svetu lahko znašli in obstali, ga je treba poznati. Treba je drugače kot veliki narodi, recimo Francozi ali Nemci ali Italijani, razumeti, kako je mogoče poslovati s Kitajsko oz. kako se je mogoče znajti na kitajskem trgu. Res, da poslujemo s Kitajsko, res pa to za nas pomeni najti na ogromnem kitajskem trgu majhno nišo, ki jo komaj zapolni slovenska produkcija. Ko Nemci govorijo o poslovanju s Kitajsko, mislijo na celotni kitajski trg in zato gre Kohl na Kitajsko z velikim air-busom, polnim direktorjev največjih korporacij. Pred dvema letoma sem Vam prav tako v Portorožu govoril o Evropski zvezi in Sloveniji. Takrat sem dejal, da je Slovenija v konceptualni krizi. To ponavljam zdaj in tudi sicer ponavljam že od osamosvojitve, da bi zgodovinskemu projektu osamosvajanja oz. ustvarjanja neodvisne slovenske države, ki je združil Slovence, jim dal samozavest in samospoštovanje, moral slediti nacionalni razvojni projekt, ki bi ga imenovali prihodnja identiteta slovenske države. Tega projekta ni. Ta, ki smo ga imeli - torej projekt ustvarjanja neodvisne slovenske države - pa je nastal in dobro se je tega spomniti, pred 150 leti z idejami Matije Ziljskega in njegovih tovarišev. Od takrat do njegove uresničitve, se nista zgodila samo osamosvojitvena vojna, kot sem to zadnjič slišal, in plebiscit, ampak veliko dogodkov v zgodovini slovenskega naroda, ki so od takrat do danes omogočili, da smo Slovenci obstali in da smo to, kar smo. Program, ki mu pravim prihodnja identiteta slovenske države, bi moral biti po moji sodbi osrednja skrb upravljalcev Slovenije, sicer bomo prav mi krivi za zgodovinsko zamudo in ne bo časa, da bi to čez 150 let popravljali. Svet se premika zelo hitro in v njem nihče nikogar ne čaka. Takšna naloga bi po moji sodbi povezala politične sile in vse intelektualne potenciale države. Angažirala bi tudi ustvarjalni in emocionalni naboj slovenskega naroda, razdeljenega in razseljenega po svetu. Ne mislim, da je to delo šele potrebno začeti. Vrsto strategij - od tiste o konkurenčnem usposabljanju slovenskega gospodarstva do strategije kmetijstva in turizma - že imamo. Imamo tudi kar nekaj nacionalnih programov, projektov in študij; žal vse bolj na papirju kot v dejanjih. Imamo strategijo republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo in državni program za prevzem pravnega reda Evropske unije. To so vse pomembni elementi nastajanja nacionalnega razvojnega projekta, o katerem sem govoril. Vendar, še vedno nismo odgovorili na temeljna vprašanja filozofije razvoja Slovenije, kaj šele o njem dosegli nujno družbeno in politično soglasje. Posledice so znane. Veliko je naporov z razmeroma majhnim rezultatom in nizkimi ambicijami. To slednje se mi zdi pravzaprav najbolj porazno. Naša prizadevanja niso naravnana k istim strateškim ciljem, niso usklajena, nimajo potrebnih analitičnih in materialnih podlag in zato ne dajo potrebnega in pričakovanega sinergetskega učinka. To vi pri svojem delu v podjetjih morebiti čutite najbolj neposredno in konkretno.

III. Slovenske razvojne paradigme

Ti napori tudi ne morejo po moji sodbi imeti takšnega pričakovanega sinergetskega učinka, ker ne izhajajo iz istih spoznanih razvojnih paradigem. Te bi lahko bile in bi morale biti vodilo pri odločanju za umeščanje Slovenije in njenega gospodarstva v razvojne procese, če smem to tako imenovati, v mega trende civilizacijskega razvoja v svetu na prelomu tisočletja. Paradoks je, da ste vi v podjetjih prisiljeni sprejemati odločitve za nekaj let naprej, odločitve, ki pomenijo ne samo gospodarski uspeh in razvoj, ampak tudi obstoj in prihodnost vaših podjetij. V državi, natančneje na državno-upravljalski ravni pa te dolgoročnosti ni. Torej, država je naravnana kratkoročno, podjetja dolgoročno. Vsaj približno skladnost, ne s tem, da vi ukrepate kratkoročno, ampak da država ukrepa dolgoročno, bi bilo pričakovati in bi bilo zaželeno. Omenil sem torej razvojne paradigme. Na katere predvsem mislim? Brez ambicije, da so to edine in vse. Najprej o Sloveniji kot učeči se družbi. Potem o Sloveniji kot družbi kakovosti in odličnosti. O Sloveniji kot družbi razvojne intenzivnosti. O Sloveniji kot družbi hitro rastočih okretnih majhnih in srednjih podjetjih, umeščenih v globalni trg. O Sloveniji kot družbi z managementom, usposobljenim za spreminjanje in ne za ohranjanje stvari. In o Sloveniji kot samozavestni družbi, ki je odprta v svet. Pred tem pa še o Sloveniji kot socialno stabilni družbi, ki ve kaj hoče in tudi ve, kako bo to dosegla. Te paradigme sovpadajo, po mojem vedenju, s slovenskimi nacionalnimi interesi in jih izražajo. O njih bi bilo potrebno doseči soglasje, da bi z njimi presegli neproduktivna politična, socialna in drugačna razhajanja. Ne tista, ki so nujna in koristna, ampak tista, ki so nam vsem skupaj samo v breme. To je "conditio sine quae non" slovenske uspešnosti v 21. stoletju. Torej, soglasje o ključnih razvojnih paradigmah.

III. 1. Najprej o Sloveniji kot učeči se družbi 21. stoletja.

Ta je na prvem mestu. Ne zato, ker je treba z nečim začeti, ampak ker mislim, da je najbolj pomembna. Znanje je danes v svetu najbolj iskana in cenjena dobrina. V svetu se odvija veliko tekmovanje, dostikrat tudi brezobzirno, za znanje, za posedovanje znanja in za produkcijo in prodajo znanja. Skozi to tekmovanje se na novo preurejajo in delijo tržni deleži, razporejajo se možnosti za blaginjo ljudi v prihajajočem stoletju in v tej tekmi bodo zmagovalci - to je že očitno - inovativne države, ki dajejo velik poudarek izobraževanju in inovativna podjetja. Slovenija je za izobraževanje dala: leta 1995 5,6 %; letos predvideva 5,8 oz. 5,9 %, če ne bodo poslanci tega spremenili. Od tega za visoko izobraževanje 1,19 %. Uspešna bodo tista podjetja, ki imajo iznajditeljske in prenovitvene sposobnosti. Te pa se, kot dobro veste, pričenjajo v glavi, v odnosu do znanja, do inovacij, do novih tehnologij, do novih oblik dela in izobraževanja, v odnosu do sprememb, ki temeljijo na znanju na sploh. Patenti so lahko ilustracija za to, kar želim povedati, nekakšna ilustracija uporabe znanja v proizvodnji. Od začetka samostojnega življenja slovenske države je tu storjen premik. Letno je v Sloveniji prijavljenih približno tristo slovenskih patentov ali stopetdeset na milijon prebivalcev. Približno toliko jih je tudi v Italiji, dosti manj v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji. Pred nami pa so, seveda, Švica, Nemčija, Švedska in Velika Britanija s približno 300 do 380 patenti na milijon prebivalcev letno. Torej, približno enkrat več. Kazalec števila prijavljenih patentov na milijon prebivalcev v Sloveniji je sedaj približno 30 krat višji, kot je znašal prej za celotno Jugoslavijo. Tega ne omenjam zaradi tega, ker mislim, da smo dobri, ampak zato, da bi videli, kje smo bili. Podatke o Švedski in Veliki Britaniji pa sem omenjal zato, da bi povedal, kje bi morali biti. Kaže pa ta podatek, da sta tržna naravnanost in večja osebna svoboda vendarle spodbudili samoiniciativnost in podjetnost ljudi. Nova rast, ki se opira na znanje, je postala v tehnološko razvitih državah vir za nove zaposlitve in za socialno stabilnost. Globalizacija ni ustvarila trga samo za blago in kapital, ampak tudi za ideje. Družbe 21. stoletja bodo družbe znanja in vedenja. V njih se bodo ljudje učili vse življenje. Osvajati bodo morali nova znanja. Poznate Unescov podatek, da se znanje človeštva v petih letih podvoji. Ljudje bodo morali obvladovati nove tehnologije, si pridobivati nove spretnosti. Nenazadnje se navaditi tudi na to, da bodo delali v dveh, treh ali celo več poklicih. Izobraževanje postaja prava in prva velika tema človeštva. Ali, kot smo včasih rekli, permanentno izobraževanje. Pa pri nas ? Dovolj je podatek, da osebno vlaganje v lastno izobraževanje - podiplomsko, recimo v magisterij ali v doktorski študij, ni oproščeno oz. ni samostojna odbitna postavka v našem davčnem sistemu. Pričakovanja so, da bo slika izobrazbene sestave prebivalcev Slovenije v naslednjem popisu bistveno boljša, kot je bila ob zadnjem, torej 1991. leta. Po teh pričakovanjih bo delež naših državljanov, ki imajo zgolj končano osnovno šolo ali manj, zmanjšan od 47 na 43 odstotkov. Po teh ocenah naj bi ob koncu prvega desetletja novega tisočletja delež generacije, ki bo dokončal vsaj štiriletno srednjo šolo, presegel prag 80 odstotkov. Zdaj smo krepko pod njim. Pri tem je seveda zaskrbljujoče izredno majhno zanimanje za tehnične srednje šole in tehnične gimnazije. Enako je tudi z vpisom na tehnične fakultete. Pravo in ekonomija sta študij sedanje generacije. Skupaj v Ljubljani in Mariboru študira na pravnih fakultetah nekaj več kot 1000 študentov; na obeh visokih ekonomskih šolah v Ljubljani in Mariboru pa nekaj čez 5000 študentov, rednih in izrednih. Nacionalni program visokega šolstva, ki ga je vlada Slovenije ob koncu lanskega leta predložila državnemu zboru v prvo obravnavo, je ambiciozen in naravnan v zelo pospešeno povečanje in izboljševanje visokošolskega študija v priprave na devetletno osnovno šolo. Leta 1994 so investicije v šolstvu znašale 3 milijarde in 100 milijonov. Za letos je predvidenih 10,5 milijard vlaganj. Cilji nacionalnega programa visokega šolstva so: 50% generacije vključene v terciarno, torej visokošolsko izobraževanje; 30 študentov na 1000 prebivalcev; 8000 na novo zaposlenih diplomantov letno in 5% rast javnih sredstev za izobraževanje letno. Sedaj imamo 25 študentov na 1000 prebivalcev, leta 1991 smo jih imeli 17, in če pogledamo primerjalno: Irska in Portugalska jih imata 20 na 1000 prebivalcev, Švedska 22, Italija 25 in Belgija in Nizozemska 27. Po številu študentov na 1000 prebivalcev, zlasti če bomo te cilje uresničili, smo torej primerjalno z drugimi državami kar dobri. Bolj nas bo pestil problem, kako bomo, izobražene in ambiciozne mlade ljudi tudi po študiju ali delu v tujini obdržali doma, kako bodo ti ljudje našli ustrezno zaposlitev in druge možnosti za lasten razvoj in uveljavitev znotraj meja slovenske države. Ob problematičnosti razprav o naši šolski reformi, bi se morali vprašati, kje bi moglo biti težišče razprave. Po moji sodbi na kvaliteti učenja, na usposabljanju mladih ljudi za znanje, kako osvajati znanje potem, ko šolo zapustiš. To mislim, da je največji in hkrati relativno najlažje uresničljiv dolg, ki ga ima država do mladih rodov. Če bodo dobro izšolani, z vrhunskim znanjem, bodo, če ne bodo mogli dela dobiti doma, dobili delo lahko v tujini in zato bodo državi hvaležni. Če pa ne bodo imeli izobrazbe in znanja, jim tudi vsa vzgoja in vse znanje o domovini ne bo veliko koristilo in domovini ne bodo hvaležni. Dobra šola je največji prispevek k domovinski vzgoji, pri tem pa seveda nič ne zapostavljam tudi vzgojne funkcije šole. Ne more pa biti razpravljanje o vzgojni funkciji šole alibi za to, da se s tem ne ukvarja več sodobna družina, ki baje ima predvsem skrb za materialni vidik blagostanja v družini. Ko govorim o inovativnosti, o znanju, nimam v mislih samo gospodarstvo oz. podjetja, saj vaša podjetja, o tem sem prepričan, to paradigmo že vgrajujejo v svoj strateški management. V mislih imam tudi t.i. negospodarstvo, kjer tega žal še ni ali vsaj ne toliko, kot bi bilo potrebno. Tudi tu in ne samo v gospodarstvu naj bi bile uveljavljene razmere, ki bodo zagotavljale konkurenco, tekmo v znanjih in sposobnostih med inštitucijami in posamezniki. Velik del znanstvenega, raziskovalnega, zdravstvenega in izobraževalnega področja res ni mogoče prepustiti zgolj tržni logiki in svetovnemu trgu. V zdravstvu vidite, da je veliko začetno navdušenje za privatno prakso, popustilo. Mogoče pa je svetovni trg predpostaviti doma, tudi v teh dejavnostih, z uveljavitvijo mednarodnih kriterijev znanja, učinkov, raziskovalnih dosežkov ter sposobnosti v sistemu in politiki državnega financiranja teh dejavnosti in posameznih inštitucij. Gre za uveljavljanje politike pospeševanja znanja in kvalitete dela z vzpostavljanjem tekmovalnosti med ustanovami in med posamezniki, ki ga ustvarjajo. To bi, drugače rečeno, moral biti kriterij financiranja teh ustanov iz javnih sredstev. Tu bi rad posebej poudaril neposredno povezanost, vzročnost, tudi možnost znanosti in odgovornost, če je znanost seveda zaželena, za hitrejši tehnološki razvoj in učinkovitejše prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, predvsem industrije. Želim opozoriti na potrebe in prenos znanja v prakso, v podjetja, da bi se na tej osnovi povečala dodana vrednost na zaposlenega v slovenski industriji. Ta je majhna. V Nemčiji je šestkrat večja. Eno zelo redkih podjetij, ki ustvarja toliko, je v Sloveniji Iskratel iz Kranja. Enako velja za produktivnost kapitala. Slovensko gospodarstvo ne zaostaja toliko v vrednosti kapitala, v opremi in strojih na zaposlenega, kot prav v ustvarjanju dodane vrednosti na vloženi kapital. Analize kažejo, da v Sloveniji ustvarimo na eno nemško marko kapitala 0.53 marke dodane vrednosti, na Češkem 0.27. ABB, vam poznana globalna korporacija, ki je želela v svoj okvir tudi slovensko turbinsko proizvodnjo v Litostroju, pa je žal ni dobila, ustvari na eno vloženo marko 3.6 mark dodane vrednosti. Ne zna samo narediti, ampak očitno zna to, kar naredi, tudi prodati. Pri nas je bil prepir o tem, ali znamo v Litostroju Slovenci narediti turbine ali ne, kar nihče ne dvomi, vprašanje je, ali jih znamo prodati. Očitno jih ne znamo ali pa smo sami premajhni, da bi to zmogli. Zanimivo ob tem je, koliko se v Sloveniji daje za raziskave in razvoj. Letna proračunska sredstva Ministrstva za znanost in tehnologijo, merjena z deležem v bruto družbenem proizvodu, od leta 1992, ko so znašala 0.81%, res padajo, letos so nekoliko porasla. Še bolj zanimivo seveda je, kakšna sta kakovost in prenos raziskovalnih dosežkov v prakso. Ena redkih raziskovalnih inštitucij, ki podeljujejo vsako leto posebna priznanja za uspešen prenos raziskovalnih dosežkov v prakso, je Inštitut Jožefa Štefana. Mnogi od vas me pogosto opozarjate na pereče probleme, s katerimi se srečujete pri poslovanju. Opozarjate me na težave, ki so povezane s tečajem, s previsokimi obrestmi, s preobremenjenostjo gospodarstva z davki in prispevki in s pomanjkanjem razvojnih vzpodbud, ki da jih ne najdete v tekoči ekonomski politiki. Vendar, ko mi pripovedujete o svojih lastnih prizadevanjih za boljše poslovne rezultate, so vaša prizadevanja usmerjena predvsem v racionalizacijo poslovanja, v zmanjševanje stroškov, dosti manj slišim o razvoju in trženju ter še manj o upravljanju s človeškimi viri in o možnostih t.i. kadrovskih vidikov prestrukturiranja. Zakaj govorim o tem? Strateška preusmeritev iz proizvodne v tržno usmeritev terja v podjetjih tudi spremembo interesov in miselnosti zaposlenih, njihovega odnosa do kakovosti izdelkov in storitev. To se mi zdi ena najtežjih nalog, ki so pred vami, nekateri izmed vas jo tudi že uspešno izvajate. Gre za to, ali se razvije v vsem podjetju, pri vseh delavcih, miselnost, razmišljanje o kakovosti izdelka in o možnostih njegove prodaje, o zadovoljstvu kupcev in s tem posledično razvije tudi zadovoljstvo delavcev, ki so izdelke proizvedli. Uresničiti takšno razvojno nujno spremembo miselnosti in interesov je seveda izjemno zahtevno delo. Je pa po mojem trdnem prepričanju to ena od osrednjih nalog sodobnega managementa v procesih globalizacije in internacionalizacije podjetij. Prej ko se podjetje tega loti, bolje bo pripravljeno za izzive sodobnega razvitega in konkurenčnega trga, ki se mu Slovenija mora odpreti. Mi, to kažejo raziskovanja naših inštitutov, imamo v mnogih slovenskih podjetjih zelo kakovostne proizvode, ki pa se jih ne da prodati. To lahko pomeni da: ali ne vemo, kaj sodobni trg zahteva, po čem je povpraševanje, se pravi, da nimamo ustreznih raziskav trga, ali pa takšnih izdelkov ne znamo narediti in vztrajamo na tradicionalnih proizvodnjah in tradicionalnih sicer zelo kakovostnih izdelkih.

III. 2. Druga paradigma je Slovenija kot dežela kakovosti in odličnosti.

Slovenija mora postati družba znanja in vedenja tudi zato, ker nima nekaterih primerjalnih prednosti velikih narodov, velikih držav in velikih gospodarstev Lahko pa ima znanje, vrhunsko znanje. Lahko ima kakovost in odličnost izdelkov, storitev, poslovanja in ravnanja v družbenem in političnem življenju, ki je zgrajeno na tem znanju. Novembra lani, mislim da je bilo prav tukaj, sem se udeležil šeste letne Konference slovenskega združenja za kakovost na temo "Za uspešno družbo". Od tam mi je ostal podatek, da se v slovenskih podjetjih dviguje kakovost s pridobivanjem certifikatov kakovosti ISO 9000, ki ga vi vsi dobro poznate in tudi veste kako težka je pot do njega. Danes ima certifikate skupin ISO 9000 že 330 podjetij, v letu 1989 smo imeli tako eno samo podjetje. Največ podjetij je dobilo certifikate kakovosti v letu 1995, vsako leto je več slovenskih podjetij, ki uporabljajo certifikate kakovosti za utrditev svojih referenc pri obstoječih in pri potencialnih kupcih. Vendar ima certifikat ISO 14000, ki se nanaša na izpolnjevanje ekoloških standardov, ki so čedalje bolj pomembni, ta hip le pet slovenskih podjetij. Ima pa kar nekaj slovenskih podjetij posebne certifikate kakovosti, ki jih od njih terjajo posamezna industrijska združenja, v katera so vključeni bodisi direktno, bodisi prek poslovnih partnerjev. Nekateri izmed teh certifikatov postavljajo višje zahteve, kot jih imajo standardi skupin ISO 9000. Tak je npr. certifikat kakovosti nemškega združenja za avtomobilsko industrijo, ki ga je pravkar dobilo podjetje TUS PREVENT iz Slovenj Gradca, katerega predsednik uprave, g. Kozmos, je tudi med letošnjimi nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne dosežke v gospodarstvu. Verjamem, da bodo certifikati kakovosti omogočili izdelkom slovenskih podjetij na tujih trgih boljšo uvrstitev pri doseganju povprečnih izvoznih oz. uvoznih cen. V letu 1994 je blago slovenskih podjetij dosegalo 86% uvoznih cen v Nemčiji, 76% v Italiji in 79% v Veliki Britaniji. Ko govorim o kakovosti in odličnosti, menim, da je treba omeniti še strukturiranje novega sistema vrednot slovenske družbe na prehodu stoletja. Opozoriti na to, kar se zdi našim ljudem pomembno, kaj se jim ne zdi pomembno, kaj se izgublja in kaj na drugi strani pridobiva v sistemu družbenih vrednot. V glavnem opiram to, kar bom povedal, na letne raziskave "Slovensko javno mnenje", ne glede na dvom nekaterih slovenskih politikov o verodostojnosti raziskav. Kot osnovna zaznava iz teh raziskav izhaja, da obstaja velik razkorak med pričakovanji in željami, ki so jih izražali ljudje leta 1991, povezanih s svojo državo, torej v prvem letu samostojnosti in med presojanjem razmer, v kakršnih živijo sedem let po samostojnosti. Kljub temu in to bi želel posebej poudariti, pa ljudje na vprašanje, katero deželo bi izbrali, da bi v njej živeli, še vedno množično izbirajo prav Slovenijo in znova izražajo poglede in pričakovanja, da bo bolje v prihodnosti. To je seveda parameter, ki je zelo pomemben in zelo zavezujoč, predvsem za politiko. Najprej bi vam rad povedal, kako so razvrščene vrednote. Razvrstitev vrednot v vseh teh sedmih letih je stabilna: na prvem mestu je vedno zdravje, na drugem družina, na tretjem delo, na četrtem prijatelji, upam, da jih imate, na petem denar, katerega verjamem, da ga imate, na šestem domovina, to imamo vsi, na sedmem in osmem pa se izmenjujeta zabava in religija. Kako ljudje vrednotijo probleme, ki jih vidijo kot najbolj pereče v Sloveniji? V vseh opazovanih letih in mesecih je na prvem mestu nezaposlenost kot največji problem, ki ga ljudje čutijo, na drugem mestu so gospodarski problemi in stečaji. Iz razumljivih razlogov pomembnost zaposlitve narašča, to velja tudi za gospodarske probleme in stečaje. V zadnjih dveh letih in še posebno zadnje tri mesece se prvima dvema na tretjem mestu pridružuje zaskrbljenost zaradi politične krize, na četrtem mestu odnosi s sosedami. S politično krizo, to kaže raziskava, razumejo ljudje medstrankarske prepire in politične afere. Od tega, pravijo, ne živimo. Zanimivo je, da je skoraj 60% ljudi nezadovoljnih z razvojem demokracije, kar je potrebno razumeti oz. kar oni razumejo kot nezadovoljstvo zaradi vtisov političnega nereda oz. konfliktov, ki jih ne sprejemajo kot koristne. Ljudje imajo tudi vse slabše občutke osebne varnosti. Zanimivo je, kar mislijo o učinkovitosti in kredibilnosti državnih inštitucij. Raziskave zaznavajo trajno nizke ocene učinkovitosti državnih institucij in zaznavajo nizko stopnjo zaupanja v državne institucije. Trend je v zadnjih mesecih še bolj negativen v škodo teh institucij. Če tu izločim predsednika države in slovenski tolar, ki imata relativno najvišje mesto - pa nisem teh podatkov zbral zaradi tega - potem so na dnu zaupanja politične stranke, ki imajo najnižji rating, za tem Državni zbor in nato cerkev, to je od spodaj navzgor. Na četrtem mestu od spodaj navzgor je žal sodstvo in to predvsem zaradi dolgih čakalnih dob. Kaj mislijo ljudje o življenjskih vrlinah? Za svoje otrokeželijo, da bi imeli naslednje vrline: veselje do življenja, spoštovanje do drugih in samostojnost. Najnižje pa razvrščajo vernost, poslušnost in domišljijo. Torej je odveč čestitanje politikom za pokončno držo. Slovenci očitno ne hodimo več "po štirih" in "cankarjevi hlapci" so po predstavah ljudi dali slovo. Na koncu naj omenim še odnos do dela. Lani izvedena raziskava o stališčih Slovencev do dela kaže, da je v zaposlenih ljudeh izjemen mobilizacijski potencial. Dve tretjini vprašanih je pripravljenih svojemu podjetju pomagati k uspehu tudi za ceno nižjih dohodkov. Ljudje so še vedno izjemno vezani na svoja podjetja in ustanove. Prek polovice jih ne bi bilo pripravljeno zamenjati svoje zaposlitve tudi, če bi imelo za to priložnost. Da je delo visoko postavljena vrednota, kaže tudi izražanje ponosa na delo, kar 85 % zaposlenih ponos na svoje delo izrecno izraža. Kar zadeva pričakovanj, povezanih z delom, ki ga vprašani opravljajo, pa je na prvem mestu možnost za napredovanje, na drugem dober zaslužek, na tretjem zaposlitvena zanesljivost, stalna zaposlitev je zelo visoka vrednota, na četrtem zanimivost dela, na petem pomoč drugim, na šestem samostojnost in na sedmem družbena koristnost dela, ki ga opravljajo. Vprašanje za vse nas pa je, ali razvijamo in podpiramo te vrednote, in jih tudi ustrezno ponderiramo tako, da bo novi sistem vrednot, ki se že nakazuje, trden temelj slovenske prihodnosti ali če rečem povezano z vprašanjem izobraževanja, o katerem sem govoril prej, ali bodo te vrednote vsebina domovinske vzgoje v šolah ali kakšne druge in če, katere. K temu kar sem prej dejal, da je poleg tega, da trdo delamo, pomembno tudi kaj delamo in kako delamo, ter kakšen je naš rezultat, boste vi, ki ste iz podjetij seveda dodali, da je pomembno tudi to, kako tisto, kar ustvarimo kot dodano vrednost porabimo: ali potrošimo - Slovenci žal predvsem za avtomobile - ali porabimo produktivno, predvsem za naložbe v izobraževanje, v tehnološko posodabljanje podjetij, v odpiranje novih delovnih mest. Študije in analize kažejo, da smo z državami evropske zveze najmanj primerljivi, oz. da najbolj zaostajamo predvsem v varčevanju, v ekonomski produktivnosti, v produktivnosti kapitala, v razvojnih naložbah in v učinkovitosti naložb. Prislovična slovenska varčnost se torej kaže v nekoliko drugačni luči. Zaradi procesa globalizacije v svetu in internacionalizacije gospodarstva in podjetij bo morda v prihodnjem stoletju težko govoriti o slovenskih in sploh o nacionalnih podjetjih v tradicionalnem smislu tako, kot jih razumemo danes. Ob ustrezno cenjeni poslovni prodornosti in rezultatih slovenske industrije in ob za to potrebni podpori ekonomske in razvojne politike pa bi bile svetu lahko prepoznane in cenjene slovenske blagovne znamke. V tekstilni industriji npr., kjer se zaradi njene hitre globalizacije dodelavna dela selijo v cenejše države, so pri nas uspešna le še podjetja, ki imajo lastne blagovne znamke in uspešno marketinško strategijo, kot npr. Mura, Lisca in Labod. To so tudi podjetja, ki so v tujini uvrščena v višje cenovne razrede, oz. so njihove cene za 28% višje od povprečnih panožnih cen uvoženega tekstila. Prej sem že omenjal ABB. V takem globalnem podjetju bi Litostroj lahko bil dobra blagovna znamka za turbine imeli bi blagovno znamko slovenskega podjetja. Kakovost je slovenska prihodnost, je naša razvojna možnost. Temelji lahko le na znanju in tradiciji, je pa seveda tudi stvar naših ambicij in vprašanje kriterijev, ki si jih sami postavljamo za merjenje naše uspešnosti. Ali je, po domače rečeno, naš kriterij, ki nas zadovolji, da smo prvi na vasi, ali imamo cilj, da smo zadnji in potem predzadnji itd. v mestu in v svetu. Zato nam seveda nekdanje primerjanje z drugimi deli Jugoslavije ne koristi veliko. Tudi nam ne bi smelo biti zadostno, da nas Euromoney še zmeraj vodi kot najuspešnejšo državo višegrajske, oz. tranzicijske skupine držav.

III. 3. Tretje, o paradigmi Sloveniji kot razvojni in tehnološko intenzivni družbi.

Analize o konkurenčni sposobnosti slovenskega gospodarstva, zlasti industrije, opozarjajo, da v slovenski ekonomski in razvojni politiki še vedno ni instrumentov - ali jih ni dovolj, ali pa niso dovolj transparentni - ki bi učinkovito krepili strateško in konkurenčno sposobnost podjetij, ter razvojne naložbe. Pred štirimi leti je sicer bila pripravljena strategija konkurenčnega usposabljanja slovenske industrije, projekt je vodil dr. Dimovski, vendar je ostalo bolj na papirju. Ponovna analiza konkurenčnosti slovenske industrije v svojih preliminarnih rezultatih kaže, da se slovenski izvozniki nahajajo ta hip v še slabši situaciji kot pred štirimi leti.V raziskavi, ki je bila opravljena decembra lani, podjetja med desetimi najbolj negativnimi faktorji svoje konkurenčnosti navajajo stroške dela, industrijsko politiko, ki jo prepoznavajo kot nepolitiko, slabo upravo, zamotane in odvečne predpise, tečajno politiko, poslovno klimo oz. motivacijo, ceno kapitala, kvaliteto infrastrukture, izrabo delovnega časa in dajatve. Nekatera podjetja želijo, da jim pomaga država, ki naj bi bila po njihovem mnenju tudi kriva za situacijo, v kateri se nahajajo. Druga, med njimi zlasti podjetja z dobrimi rezultati, bi si želela le boljše, stabilne in za vse enake osnovne pogoje poslovanja. V anketi, ki jo je izvedel "Dnevnik" na temo, kaj pričakujejo podjetja od Evropske zveze je vaša kolegica, direktorica Elkroja, gospa Vrtačnikova dejala, da pričakuje, da bomo z vstopom v Evropo lažje poslovali, ker so makro-ekonomski pogoji za izvozno in predelovalno industrijo v Sloveniji zelo nestabilni in nespodbudni. Poslovati v stabilnih in vnaprej znanih gospodarskih razmerah je po njenem mnenju naša razvojna možnost na dolgi rok in predstavlja podlago za uspešno poslovanje podjetij. Najbrž mnenje z njo delimo vsi. Glede tečaja, katerega neustreznost ta hip izvozniki ponovno izpostavljajo, so razumljivo, mnenja deljena. Ekonomski inštitut pravne fakultete je izračunal, da bi lani, če Banka Slovenije, ki se ji pogosto očita, da vodi uničevalno tečajno politiko, ne bi večkrat posredovala na deviznem trgu, tečaj marke zaostajal za tolarjem še za nekaj odstotnih točk. Ali drugače, ekonomisti problem izvoznikov in slovenskega gospodarstva ne vidijo zgolj v tečaju. Bolj ga vidijo v tem, da postaja gospodarstvo čedalje manj konkurenčno zaradi visokih bruto plač, državnih izdatkov in socialnih transferjev. Sam menim, da je položaj izvoznikov vsekakor velik problem in da bi vlada morala skrbneje premisliti, kje je njihov kritični prag ter se seveda z izvozniki tudi pogovarjati. Že preprosti podatek, da je delež industrije v slovenskem bruto družbenem proizvodu padel iz nekdanjih 50 na 30%, da pa industrija kljub temu še vedno ustvarja 90% slovenskega izvoza, pove, kako nujno je treba izvoznikom nameniti posebno pozornost. Drugi problem je pomanjkanje naložb, saj so domači finančni viri še vedno izjemno dragi in to kljub temu, da so v bančnem sektorju prosta sredstva, ki jih banke nimajo kam plasirati, oz. razmišljajo o izvozu kapitala v tujino, pa tudi tega ne storijo, ker bodo potem vprašane ali "odlivajo" družbeni kapital v tujino. Ne gre zgolj za pomanjkanje naložb v opremo, oz. v tehnološko posodabljanje, ampak bi ponovno rad poudaril potrebne naložbe v znanje in izobraževanje, v razvoj izdelkov, v nove izdelke, o čemer sem že govoril. Zaradi pomanjkanja enih in drugih naložb, v tehnologijo in v znanje, v Sloveniji ni naraščala dodana vrednost na zaposlenega, izjema so le nekatera podjetja elektrofarmacevtske industrije. Niso se inovirali izdelki in storitve, nismo ustvarjali novih delovnih mest. Pravkar končani projekt Inštituta za ekonomska raziskovanja ocenitve tehnološke ravni slovenske industrije opozarja, da se v razvrščanju slovenskih podjetij v 15 stopenj tehnološke ravni, pretežni del podjetij uvršča med 4 in 6 stopnjo zahtevnosti, kar pomeni proizvodno sicer dognane izdelke, vendar z nizko stopnjo inovacijske vsebine. Ravno na področju takih izdelkov pa teče v svetu hud konkurenčni boj glede cen in kakovosti. V zadnjih letih upada proizvodnja zahtevnejših izdelkov nad sedmo stopnjo, zmanjšala se je za kar 2 tretjini. V teh proizvodnjah pa gre za izdelke, ki so bili in bi še vedno morali biti plod sodelovanja med podjetij ter slovenskimi raziskovalnimi ustanovami in univerzami. Torej plod sodelovanja med znanstveno sfero in gospodarstvom, o čemer sem že govoril. Ne gre toliko za tehnološko kot za moralno zastaranje tehnologije v slovenski industriji. Pozitivno presenečenje pa so, vsaj za mene bili rezultati raziskave o mnenjih managementa na temo "Slovensko gospodarstvo na pragu tretjega tisočletja". Kar ena tretjina anketiranih je ocenila, da sodijo njihova podjetja po strateški in razvojni sposobnosti med najboljša slovenska podjetja. Torej takšna, ki dosegajo vsaj povprečno raven uspešnosti podobnih podjetij v Evropski zvezi; po oceni managerjev naj bi bilo takih podjetij med anketiranimi do leta 2002 kar 69%. Če za temi ocenami stoji dobro poznavanje lastnih možnosti in potencialov in realni razvojni cilji, je razlogov za optimizem dovolj.

III. 4. Četrta paradigma zadeva podjetništvo

Globalno svetovno poročilo o konkurenčnosti je med prvih 6 držav za leto1996 uvrstilo Singapur, Hongkong, Združene države, Kanado, Novo Zelandijo in Švico. Primerjalna analiza med njimi opozarja na neposredno povezavo med podjetništvom in gospodarsko učinkovitostjo. Tudi v Sloveniji imamo kar veliko kakovostnih podjetnikov. Seveda se uspešni podjetniki kar ne rodijo.Ustvarjajo se in da se res, je odgovorna tudi državna politika. Mala in srednja podjetja so v lanskem letu precej doprinesla do povečanja slovenskega izvoza. O tem so na razpolago podatki. Slovensko podjetje Hermes SoftLab in direktor Bric so pravkar dobili nagrado "European Marshall Award", ki je bila letos prvič podeljena, kot najuspešnejše manjše podjetje Srednje in Vzhodne Evrope za leto 1997. Ko sem preje govoril o sistemu vrednot, o tem kaj se v Sloveniji ceni in kaj ne, oz. kaj bi se moralo, naj poudarim, da so taki in drugi uspehi naših podjetij tisti, ki bi se jih moralo ceniti in popularizirati tudi medijsko. Žal se medijsko popularizirajo prej druge stvari. - recimo, najlepše oblečeni Slovenci, kar je sicer lahko pomembno, ampak nesporno manj od omenjene nagrade. Kot ponavadi se veliko premalo cenijo tudi nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije, ki sodijo med najuspešnejše slovenske gospodarstvenike. Torej med tiste ljudi, ki ustvarjajo materialni temelj našega življenja in prihodnosti. Lahko bi rekli, da smo v Sloveniji s podjetništvom nekje na pol poti. Z ustanovitvijo novega posebnega Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem, ki je locirano v Mariboru, naj bi dobilo podjetništvo, če je verjeti politični in vladni ali koalicijski utemeljitvi, nove spodbude. Ta hip Slovenija po številu podjetij na 1000 prebivalcev niti ne zaostaja bistveno za evropskim povprečjem. Vendar v zaokroževanju sodobne velikostne strukture malega gospodarstva še vedno obstaja vrzel tam, kjer jo opažamo že vrsto let, torej v pomanjkanju močnejših malih in srednje velikih podjetij z 20 do 100 zaposlenih. Ta podjetja so tista, ki bi bila dovolj fleksibilna in sposobna zapolniti niše, ki bi jih našla na podlagi analiz, v sodelovanju s partnerji v tujini in ki bi jim vrata na trge drugih držav pomagala odpirati slovenska državna politika. Na to sem mislil prej, ko sem govoril o Kitajski in to na podlagi izkušnje s Tomosovimi mopedi in njihovo prodajo na Kitajskem. Lahko bi sklepali, da sta sprostitev podjetniških pobud in odstranitev poglavitnih ovir za ustanavljanje podjetij nesporno omogočila nastajanje novih podjetij, da pa so njihova kakovostna rast in razvoj ter preraščanje v srednje velika poslovno uspešna podjetja očitno težavnejši in dolgoročnejši proces in ga ne zmorejo podjetniki sami, brez podpore državne in bančne politike.

III. 5. Peta paradigma o Sloveniji kot družbi managementa, usposobljenega za spreminjanje.

V različnih primerjalnih analizah Slovenije z drugimi državami v prehodu je med prednostmi Slovenije običajno naveden sposoben management. Nesporno dejstvo je, da je management, zlasti še v podjetjih, ki so že vrsto let na mednarodnih trgih, vedno bolj profesionalen. V to ga sili konkurenca. V Sloveniji nastaja tudi trg managerjev. Pri tem je poglavje o plačah managerjev, o njihovi sprejemljivosti ali ne, poglavje iz nekega drugega časa. Profesionalnost in sposobnost managerjev jim daje seveda vso moralno pravico terjati profesionalnost tudi od slovenske vlade, ministrstev, državne uprave in nenazadnje politike v celoti, kamor štejem tudi sebe. Povedal sem že, kako jih vrednoti slovensko javno mnenje in kakšna je stopnja zaupanja. Posebej je s tega vidika zanimiva državna uprava, seveda tudi z vidika kvalifikacijske strukture. Vi veste za stališče, da se državna uprava ne bo širila. Pa se širi. In zanimiv je podatek, kaj se je zgodilo z izobrazbeno strukturo v tej širitvi. Leta 1991 je bilo v državni upravi, tj. brez notranjih zadev in brez obrambnega ministrstva in Sove zaposlenih 5.570 ljudi, leta 1997 - 31. decembra - 14.140. (največji porast se nanaša predvsem na prenos zveznih pristojnosti na republiško raven, kot npr. carina in davčna služba ter na vključitev upravnih enot). Osma, najvišja stopnja izobrazbe, takrat jih je bilo v državni upravi zaposlenih 52 ljudi ali 0,9 %, zdaj jih je zaposlenih 98 ali 0,7 %. Največji strukturni delež imajo ljudje s 5. stopnjo izobrazbe. Bilo jih je 1.963, zdaj jih je 5.236 ali 37 %, s 6. stopnjo jih je 22,4 %. Ni več mogoče zaobiti vprašanja, ali ni eden od bistvenih razlogov za zastoj in počasnost v potrebnih spremembah, v reformah in v razvoju Slovenije tudi v političnem vzorcu, ki se v našem političnem, predvsem strankarskem življenju uveljavlja tihoma, a dovolj vztrajno in brezobzirno. Mislim na strankokracijo, na vzorec razdelitve oblasti, služb, denarja, ustanov, direktorskih mest, nadzornih svetov, bank, javnih zavodov, diplomacije, pravosodnih ustanov, teh pravzaprav še najmanj ali nič, medijev in celo novinarjev, osvajanje političnega in duhovnega prostora, prisvajanje pozicij v državnem, gospodarskem in javnem življenju po strankarskih kriterijih. To je seveda do neke mere razumljivo v parlamentarni strankarski demokraciji, ni pa več razumljivo, če so pri izbiri ljudi strokovni kriteriji ter kriteriji sposobnosti in uspešnosti opuščeni ali imajo podrejeno veljavo. Ni razumljivo, če je prva politična funkcija, ki jo človek opravlja v življenju, ministrska funkcija. Jaz seveda sprejemam tudi prigovor, da prav tako ni razumljivo, če je človek celo življenje politik kot sem to jaz sam in zato mogoče ta moja ocena ni najbolj verodostojna. Želim pa povedati, da je tekmovanje političnih strank za politično oblast sicer legitimno, da pa tudi pri nas kaže splošno prepoznano slabost moderne strankarske demokracije, klientelizem in strankokracijo, ki je nek objektiven omejevalen dejavnik, vsaj tako sklepam iz pogovorov z vami, s katerim morate računati tudi vi. Ta lastnost slovenske strankarske politike je nekaj, s čimer je potrebno računati pri vodenju podjetij bolj, kot bi bilo razumno in spodobno. Kako in do kam segajo zahteve političnih strank in do kje segajo vaše možnosti, da tem zahtevam ustrežete, veste najbolje sami. Ne govorim na pamet. Zadnjič mi je bilo rečeno, da je bil nek ugleden direktor velikega in napol državnega podjetja zamenjan, ker je mislil, da je 30.000 mark finančne podpore dovolj, dovolj pa je 300.000 mark. Torej, da me boste prav razumeli, stranke so nujen vzvod parlamentarne demokracije in jo odločilno zaznamujejo. Vendar so tudi ali predvsem odgovorne za to, kako upravljajo z državo. Sposoben management je zato potreben ne samo v gospodarstvu, temveč tudi na ravni vlade, državne uprave in politike in moj apel ni kritika legitimnega strankarskega obnašanja, ampak je kritika slabega upravljanja z državo, v katerem pač sodelujem tudi sam in tudi sebe vidim v tej kritiki. Država je mlada, to je res, ne vodijo pa jo otroci, kar bi seveda tudi moralo biti res. Predvsem pa bi morali vsi v tem izjemno turbulentnem času na prelomu tisočletja, namesto dostikrat prisotnega managementa ohranjanja obstoječega, razviti t.i. management sprememb, da bi se lahko tako podjetja kot država hitro prilagajali in odzivali na spremembe v svetu ter jih udejanjali v specifičnih razmerah, v katerih delujejo slovenska podjetja, in v globalnem upravljanju razvoja Slovenije.

III. 6. Paradigma o Sloveniji kot socialno stabilni družbi.

Gotovo se boste strinjali, to je najbrž vaša izkušnja, da potrebujejo podjetja za uspešen razvoj stabilne socialne razmere. O tem govori teorija in potrjuje praksa. Kar poglejmo, kaj se dogaja t.i. azijskim tigrom. Vsaka država in vsaka nacionalna ekonomija mora v svojem razvoju vsaj dolgoročno težiti k optimalnem ravnovesju med socialnim, gospodarskim in trajnostnim ali če hočete ekološko ozaveščenim razvojem. Vendar so zelo različna mnenja o tem, koliko enega in drugega ali tretjega je možno, ali je katerega od razvojev možno na kratek čas zapostaviti na račun drugega in kje je potem kritični prag in kaj ga postavlja. Drugače rečeno, gre za vprašanje, ali je model države blaginje z visokimi socialnimi standardi, ki so ga razvile evropske države, (npr. Švedska, tudi Avstrija in Nemčija) še vedno ustrezen tudi na prelomu tisočletja, v novih razmerah, ki nastajajo v svetu, ali pa je potreben prenove, kot velja to za gospodarstvo in ali ni morda potrebno na prehodu v informacijsko družbo oz. storitveno družbo, postaviti sploh nov model socialne varnosti, upoštevaje demografska gibanja in okoljevarstvene omejitve. S temi vprašanji se ta hip ne soočajo samo nekdanje socialistične države oz. države v tranziciji. S problemi preobrazbe državne blaginje se, kot veste, soočajo tudi razvite evropske države, da bi lahko preobrazile svoja gospodarstva za z vsakim dnem ostrejše tekmovanje v svetovni triadi (ZDA, EU, Japonska), ki bo kmalu postala triada, razširjena s Kitajsko, kateri napovedovalci mega trendov v svetu pripisujejo vodilno vlogo v tretjem tisočletju. Poznana vam je neka Kohlova prispodoba, ko je dejal, da država ni krava, ki se pase v nebesih in molze na zemlji. Slovenci seveda nismo nič posebnega v teh problemih. Res pa je, da imamo svoje specifičnosti, zaradi katerih se ta hip nahajamo v nekakšni hibridni ali neproduktivni pat situaciji. Želeli bi, to je v naši zavesti, imeti enake socialne pravice in ugodnosti, kot jih je zagotavljal prejšnji sistem družbenih odnosov, hkrati pa imeti podjetniško in gospodarsko svobodo ob tržnih načelih in konkurenčnosti. To pač ne gre dobro skupaj. Pomembno je, da sta socialno zavarovanje in zagotavljanje socialne varnosti v Sloveniji dobro razvita in primerljiva z EU. Podobna je tudi osnovna filozofija sistema, vendar ob skoraj popolni odsotnosti vključevanja zasebnega sektorja, in zasebne pobude pri zagotavljanju socialne varnosti. V primerjavi z evropskimi sistemi socialnega varstva, v Sloveniji skoraj celotno socialno zavarovanje krije obvezno državno zavarovanje, medtem ko se podjetniško zavarovanje in programi socialnega varstva ter individualna odgovornost in interes za socialno varnost šele razvijajo (od leta 1992, ko je bila globalna stopnja prispevkov za socialno varnost najvišja - 50,4 % bruto plače, je padla v letu 1996 na 38 %). Ker ni časa, da bi se spuščal v podrobnejšo analizo te naše jalove, neproduktivne situacije, bi rad rekel tole: ta situacija, čeprav hibridna, lahko postane eksplozivna z vsemi socialnimi, ekonomskimi in političnimi posledicami. Treba je upoštevati, da je pri delavcih visoka samoupravljalska zavest. Govoril sem prej o njihovi identifikaciji s podjetji, utemeljeni tudi z visoko stopnjo notranjega lastništva. Marsikje jih je zelo prizadela denacionalizacija oz. privatizacija, prizadeli so jih stečaji, ponekod so postali predmet najbolj brezobzirnega izkoriščanja. Breme tranzicije je skoraj izključno na njihovih ramenih. Slabo plačan in ponižan delavec pa je slab delavec. Brezposelnost je seveda posebno poglavje. Ta je slovenskemu delavcu vzela dostojanstvo in to dostojanstvo je imel. Skozi vso svojo zgodovino je slovenski delavec gradil svojo pozicijo na tem ponosu. Res je, statistika pravi, da imamo po ILO podatkih okoli 8 %-no nezaposlenost, po naši metodologiji 14 %-no. Ni veliko, bi lahko rekli. Dokler je to statistika. Ko pa so za tem konkretni ljudje, je za vsakega konkretnega človeka to boleč in dostikrat eksistenčen problem. In najbrž bi morali statistično raven razprave povezati s to konkretno človeško platjo. Zato mi dovolite, da iz tega klopčiča želenega, možnega in nujnega izdvojim dve nalogi: prvič, iskanje novega ravnovesja poenostavljeno rečeno med delom in kapitalom, in drugič, zasnovo nove medgeneracijske pogodbe, ki je potrebna za nov sistem pokojninskega in invalidskega varstva. Kar zadeva prvega, je potrebno upoštevati, da družbenega kapitala praktično ni več in da se ponekod v isti osebi pojavlja človek kot delavec in kot lastnik, da so lastniki dostikrat tudi še managerji, ki so delavcu lastniki in managerji, da imamo tudi podjetja, v katerih so postali delavci čisti mezdni delavci, imamo pa tudi samo lastnike in že prve slovenske prave kapitaliste. Imamo pa tudi profesionalne managerje, ki so po svojem položaju čisti delavci, prodajajo pač svojo managersko znanje, niso lastniki in predpostavljajo že nastajajoči trg managerjev. Torej imamo pestro lastniško strukturo, ali drugače rečeno pestro strukturo dela in kapitala, dostikrat obojega. Nekje vmes so tudi sindikati, ki še vedno iščejo svojo vlogo in se ne morejo opredeliti, ali naj bodo zgolj predstavniki interesov delavcev, s klasičnimi metodami sindikalnega boja - tudi zaradi utrjevanja svojih pozicij ter lastne promocije in prestiža znotraj sindikalnega gibanja - ali pa naj, skupaj z delavci, in v njihovem imenu, konstruktivno sodelujejo tudi z vso potrebno odgovornostjo v tripartitnem socialnem partnerstvu, ki smo ga tudi v Sloveniji, po vzorcu evropskih držav, razvili v obliki Ekonomsko socialnega sveta. Seveda, za uspešna pogajanja pri iskanju novega ravnovesja je potrebna pripravljenost za pogajanja pri vseh treh partnerjih. Pretirane volje pa za prava pogajanja ni. Pogajanja - tista: ali sprejmeš moje, ali je pogovora konec - niso pogajanja. Lahko bi rekli, da ima Ekonomsko socialni svet v Sloveniji neko kvazi-pogajalsko funkcijo, ker se v njegovem okviru sicer sklepajo socialni sporazumi, v glavnem pa ima svetovalno vlogo kot velika večina drugih organov podobnega tipa. Kot veste, so se razprave v njegovem okviru začele s plačami in drugimi, bolj kratkoročnimi zadevami. Sedaj pa se znotraj njega vendarle čedalje bolj odvija razprava o temeljnih in strateških problemih kot je, ta hip, pokojninska reforma. Ta je, seveda, nujna. Zavod za pokojninsko-invalidsko zavarovanje s približno 30 %, in Zavod za zdravstveno zavarovanje s približno 15 % skupnih javnofinančnih odhodkov, predstavljata daleč največji izdatek - 45 % javnih financ za socialno varnost. V obdobju od leta 1991-1996 se je delež stroškov pokojninskega zavarovanja v bruto družbenem proizvodu povečal z 11 na 13, skoraj 14 %; delež zavarovanja za zdravstveno varstvo pa s 5 na 7 %. Novembra lani je bila pripravljena "Bela knjiga" o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Izhodišča za reformo je vlada sprejela že julija 1996. Postopno ta proces oziroma ta reforma prihaja v našo zavest. Kaže, da so največja razhajanja med vlado in sindikati, ko vsaj njihova najmočnejša zveza, nasprotuje uvedbi obveznega naložbenega sistema oziroma varčevanju v skladih, dvigovanju starostne dobe ter izenačitvi delovne dobe za moške in ženske, oziroma meni, da bi bilo reformo mogoče izvesti zgolj s spremembami v okviru obstoječega sistema. To so poskušali uveljavljati ali predstaviti slovenski javnosti tudi na demonstracijah konec marca. Delavci so sicer res demonstrirali proti pokojninski reformi, ostaja pa vprašanje - jaz seveda na njega nimam odgovora, - ali so jim njihovi sindikalni voditelji pa tudi sami predlagatelji reforme razložili, zakaj je potrebna pokojninska reforma, kateri so njeni glavni cilji, in kje so odprte točke za pogajanja. Po pogovoru z ministrom, v čigar resor sodi reforma, sklepam, da so takšne, še vedno odprte točke, tudi starostna doba 65 let, izenačitev te starostne dobe in tudi naložbeni steber. Kakorkoli že, trdno sem prepričan, da mesto za iskanje potrebnega medgeneracijskega soglasja, če hočete, tudi družbene pogodbe in najširšega družbenega konsenza različnih interesnih skupin za pokojninsko reformo, ni ulica, tudi ne pred vlado, ampak strpen dialog za pogajalskimi mizami v inštitucijah civilne družbe, oziroma v civiliziranem dialogu, v Ekonomsko socialnem svetu in v parlamentu. Če pogajanj ni, je to slabo spričevalo za vse pogajalske partnerje. Reformo pokojninskega sistema - in to želim posebej poudariti - potrebujemo zaradi nas samih in ne zaradi zahtev Evropske zveze, čeprav je tudi tam postavljena ista zahteva. Kot sem omenil že na začetku, pa tudi v poročilih Svetovne Banke, Mednarodnega denarnega sklada in OECD. Izdatki pokojninskega in invalidskega zavarovanja bodo v prihodnjih letih stalno naraščali zaradi demografskih razlogov. Izračuni kažejo, da bi ob nespremenjenih pravilih za višino pokojnin v letu 2044 npr. narasli izdatki že na 27,3 odstotka bruto družbenega proizvoda. Razlogi za reformo postajajo torej več kot očitni. Pokojninska reforma je tako med prioritetnimi nalogami v državnem programu Slovenije za prilagajanje zakonodaji Evropske zveze. Tudi ti podatki govore o nujnosti medgeneracijske pogodbe, pri čemer se mi zdi, da bi vendarle morali v javnosti, z argumentirano razpravo povedati, kateri so ključni problemi te reforme, da se ne bi vrteli samo na ekonomsko finančnih pokazateljih, ki ljudem dostikrat ne povedo veliko. Ključna sta, po moji presoji, dva problema. Prvi je: kako vzpostaviti kontinuiteto z dohodkovnim položajem človeka v aktivni dobi, ko gre v pokoj, da se ta ne bi bistveno poslabšal - seveda, o tem, kaj je bistveno poslabšanje, je možna in potrebna razprava; to navsezadnje, zahteva tudi opredelitev naše države kot socialne države. In drugi: v kakšnem obsegu je skrb za varnost dohodka, za to kontinuiteto dohodkovnega položaja, odgovornost posameznika in koliko je to skrb in odgovornost države kot socialne države.Vsi praktični parametri in rešitve reforme so potem izpeljani iz odgovorov na ti dve vprašanji. Ne mislim, da so rešitve lahke, vendar bi vsaj probleme lahko identificirali. Gre, po moji presoji, še za nekaj več. Gre za nek temeljni sporazum v družbi vseh socialnih skupin o smereh in ciljih družbenih sprememb in o porazdelitvi bremen, ki naj pripeljejo do uresničitve teh ciljev. Ne more jih nositi zaposleni sam, niti ne največjega bremena. Da pa smo vse premalo občutljivi in tudi premalo premišljeni, kaže tudi to, kako na hitro, prek proračuna, prevalimo breme na splošno porazdelitev in to z ukrepi, ki jih je poznala tudi bivša Jugoslavija, ne uvedemo pa selektivnih ukrepov, kot npr. davek na premoženje. Spreminja se temelj, na katerem je zgrajena socialna varnost človeka. Zato je tu potrebno dovolj občuteno ravnanje, postopnost, ki išče zavezništvo in razumevanje. Treba je vendarle upoštevati, kakšen je socialni prag tolerance naših ljudi.

III. 7. O Sloveniji kot odprti družbi.

O potrebi po odprtosti Slovenije govorim nazadnje. Ne zato, ker je to pač ena od razvojnih paradigem, ampak ker je to hkrati tudi pogoj za uresničevanje drugih razvojnih paradigem. Edino tako so tudi smiselne tiste, o katerih sem govoril prej. Vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo ni cilj. Treba ga je razumeti predvsem kot sredstvo oziroma pot za udejanjanje uspešnega razvoja Slovenije in ohranjanje njene identitete na prelomu tisočletja. Govoril sem že dostikrat o tem - ni mi ravno prijetno, ko citiram samega sebe, - da je vključitev Slovenije v Evropsko zvezo za Slovenijo najboljša možna izbira. Omogoča nam varno, evropsko prihodnost, ker nam bodo standardi, kriteriji in pogoji Evropske zveze pomagali evropeizirati notranje življenje države. To pa je tudi zaveza iz plebiscita. Samo spomnite se, kaj smo takrat, v temeljni listini in v pozivu na plebiscit, obljubljali državljanom slovenske države. Opozoril sem že prej, da evropskega združevanja ne kaže idealizirati. Razumeti ga je treba kot možnost mirnega, ustvarjalnega, enakopravnega sožitja evropskih narodov, kot del lastnih varnostnih garancij, kot del lastne duhovne, gospodarske, kulturne in politične identitete. To je možnost in je priložnost za Evropo, da končno zaživi kot kontinent miru in sodelovanja. Ali je seveda ta možnost tudi realna, je odvisno od vseh nas. Možnost je, velja poskusiti. Pomembno je biti zraven. Tako je možno tudi vplivati na evropsko prihodnost. Sicer bodo brez nas o njej odločali drugi. Odločali pa bodo tudi o nas. In kadar so drugi odločali o nas, Slovencih, so odločili slabo. Pogajanja z Evropsko unijo so se začela. Faza konceptualnih razmišljanj je torej zaključena. Prihaja čas izvajanja nalog, ki so opredeljene v nacionalnem programu. Če nam v Bruslju priznavajo, da je Slovenija gospodarsko najuspešnejša kandidatka, to seveda še ni dovolj za učinkovito izvedbo nacionalnega programa. Mi ne tekmujemo z nikomer pri vstopanju v Evropsko unijo. Tekmujemo s svojimi sposobnostmi in s svojo verodostojnostjo. Od doslednega izvajanja posameznih nalog iz nacionalnega programa pa je odvisno, kolikšne pomoči naj bi bila Slovenija deležna iz t.i. "Novega Marshallovega plana", ki je namenjen pomoči kandidatkam. Desetim kandidatkam skupaj naj bi bilo v naslednjem proračunskem ciklusu Evropske zveze, v obdobju od 2000 do 2006, na voljo 75 milijard ECU-jev. Od celotne pomoči naj bi bilo 77 % namenjenih prvi peterici, druga peterica ima na razpolago 23 %. Torej je važno biti v prvi peterici, ker se sicer odvzamejo sredstva, ki so že dodeljena. Med kratkoročnimi nalogami iz svojega programa bi morala Slovenija že letos pripraviti finančno, bančno in pokojninsko reformo, izboljšati delovanje javne uprave in pravosodja. Uvesti mora tudi regionalno politiko, kar pomeni tudi regionalizirati Slovenijo, To se mi zdi ta hip "herkulsko dejanje". Ne zato, ker bo spor samo o tem, kje bodo regije, ampak, kje bodo sedeži regij, to pa je, se mi zdi, ta hip Sizifovo delo, če ne bo dovolj pameti in razmisleka o posledicah. Dalje, treba je uvesti davek na dodano vrednost, tehnične standarde in certifikate, nadzor državne pomoči, urediti bi morali področje prodaje nepremičnin državljanom Evropske zveze, zaščititi svobodno konkurenco ter uvesti okoljevarstvene standarde, kakršni so v veljavi znotraj zveze. Je še problem posebne vrste: kako ob vsem tem ali pri vsem tem dodati večjo veljavo spoštovanju ustavnosti in zakonitosti, spoštovanju pravnega in ustavnega okvira, znotraj katerega edino lahko tečejo vse te dejavnosti. Če bomo poskušali čez ustavnost in zakonitost delati bližnjico, potem se bo pokazalo, da je bližnjica, kot pravi ljudski rek, najdaljša pot med dvema točkama. Nalog je veliko. V celoti je to ogromna naloga. Verjamem, da jo zmoremo, zahteva pa dobro sodelovanje, soglasje o cilju, dobro organizacijo in dobro vodenje. Dr. Potočnik, vodja slovenske pogajalske skupine, je strokovnjak, je vreden zaupanja in podpore. In to podporo bo potreboval predvsem pri vas, še posebej, ko bo politika - predpostavljam - sprta okrog nekaterih rešitev in težko sposobna, da se sporazume. Temu cilju je treba podrediti, v času, ki je pred nami, vse druge aktivnosti, tudi zunanjo politiko. Ugled in prestiž, ki ga Slovenija v svetu ima, tudi s svojim članstvom v Varnostnem svetu, je dobra popotnica. Daje večjo kredibilnost Sloveniji tudi v odnosih z Evropsko unijo in z NATO. Seveda je sestavni del te kredibilnosti tudi naše angažiranje na Balkanu.

IV. Prihodnja Slovenija

Naj končam. Svet in celotno človeštvo se spreminjata zelo hitro. Zamude posameznih držav so lahko zanje usodne. Mislim, da je tudi s tega vidika vsa dramatičnost na azijskih trgih zelo zgovorna. Vsakdo si išče prostor, išče si svojo prihodnost. Odločajo, kot sem rekel že prej, znanje, sposobnost, inovativnost, pripravljenost na spremembe in socialna stabilnost držav. Zanimiva sta razvoj in prihodnost. Tudi Slovenija ima sedaj dobro priložnost. Vendar mora pri tem upoštevati zakonitosti in karakteristike delovanja nacionalnih držav v sodobnem globalnem svetu, v katerem se družbeni problemi niti ne porajajo niti ne rešujejo več zgolj znotraj meja posamezne države. Razpirajo se v širši, globalni prostor. Ekologija, informacije, mir, varnost, na primer, niso več izključno področje države, suverene državne politike. Postali so del globalne politike, ki jo bodo lahko enakopravno in suvereno sooblikovali samo tisti, ki so za to usposobljeni. Prav to postavlja v posebej odgovorno vlogo politiko. Ne samo koalicijo, ampak tudi opozicijo, saj je skupaj z vlado odgovorna za to, kako hitro in kako kvalitetno bo slovenska država usposobljena za kvalificiran vstop v mednarodni dialog o svetu prihodnosti. Prepričan sem, da se slovenski managerji tega zavedate. Želel bi, da bi v vašem, po mojem mišljenju, potrebnem dialogu z izvršilno in zakonodajno oblastjo, postala skrb za slovensko prihodnost lastna vsem upravljalcem razvoja Slovenije na prelomu tisočletja. To bi moral biti tudi kriterij njihove zavezanosti slovenstvu in plebiscitnemu programu, na katerega se zelo pogosto pozablja, še bolj se pozablja, da je bil uresničen soglasno. Če povzamem: kakšne so torej možnosti in ali je možna neka globalna vizija Slovenije na pragu tretjega tisočletja? Slovenijo vidim kot evropsko državo, umeščeno v evroatlantske povezave z lastno nacionalno identiteto. Vidim jo kot visoko pretočni most med zahodnoevropskimi državami in državami evropskega vzhoda in jugovzhoda. Vidim jo kot državljansko republiko, zgrajeno na spoštovanju človekovega dostojanstva z dosledno vladavino človekovih pravic. Vidim jo kot državo z optimalno strukturo uspešnih velikih, srednjih in malih podjetij na globalnem trgu, z visoko motiviranim managementom in zaposlenimi. Vidim jo kot državo z elitnimi industrijskimi jedri in prevladujočim storitvenim delom v družbenem bruto proizvodu, kot državo s sodobno javno upravo v službi državljanov in njihove pobude, kot državo z učinkovitimi instrumenti za vzdrževanje dinamičnega socialnega in političnega ravnovesja, kot državo, ki spoštuje vsakršno uspešno delo ter ustvarjalnost človeka in enkratnost vsake osebnosti. Kot državo, ki varuje socialne pravice in varnost marginalnih skupin, katerim so bile, ne po njihovi krivdi, omejene možnosti za lastno preživljanje z delom. Kot državo, ki vso svojo aktivnost in ambicijami varuje in razvija znotraj obstoječega pravnega reda, spoštovanja pravne države. To je mogoče povedati tudi drugače. Državne, s tem tudi naše meje, izgubljajo svojo gospodarsko, kulturno in duhovno funkcijo. V bistvu postajajo simbol naše enkratne posebnosti in različnosti. Samo zamejujejo prostor in človeško skupnost v njem, opredeljeno kot narod z enakopravnimi državljani, ki je po občih ali skupnih evropskih standardih odgovorna za delovanje družbe, za njene potrebe, za človekove pravice in svoboščine, določene z mednarodnimi standardi. Spoštovane managerke in managerji, še bi rad ostal med vami, vendar se moram nujno vrniti v Ljubljano. Kot veste je na uradnem obisku v Sloveniji predsedujoči Bosne in Hercegovine g. Izetbegović. V daljšem razgovoru, ki ga bova imela, bom gospoda Izetbegovića informiral tudi o možnostih večjega gospodarskega sodelovanja med BiH in Slovenijo ter ga opozoril na najbolj pereče probleme, ki jih imajo v BiH nekatera slovenska podjetja.

Uspešno srečanje, in prijazen dan Vam želim!

Opomba

Objavljeni tekst je redigirani magnetogram predsednikovega nastopa.
Predsednik Kučan je v svojem govoru kot glavne vire informacij in podatkov uporabil naslednja gradiva:
- Ocena gospodarskih gibanj v letu 1997 in možnosti razvoja v letu 1998;
- Jesensko poročilo 1997; UMAR, november 1997
- Ekonomsko ogledalo - januar, februar, marec 1998, UMAR
- Ekonomsko ogledalo, leto 1997, UMAR april 1998
- Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije november 1996, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti
- Strategija ekonomskih odnosov s tujino; november 1996; Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj
- OECD, gospodarski pregledi; Slovenija 1997, Center za sodelovanje z gospodarstvi v tranziciji
- Državne pomoči gospodarstvu v R Sloveniji, september 1997, Ministrstvo za finance
- Tranzicijsko poročilo 1997 Evropska banka za obnovo in razvoj
- Neposredne tuje investicije (NTI) in razvoj Slovenije - stanje, politika in možna vloga GZS, februar 1997, GZS
- Kazalci finančne uspešnosti gospodarjenja v letu 1996 po sektorjih, december 1997, UMAR
- Finančni rezultati poslovanja izvoznikov v letu 1996, december 1997, UMAR
- Konkurenčnost slovenskih podjetij sredi leta 1997, julij 1997, GZS - Služba za konjunkturo in ekonomsko politiko - SKEP
- Integriranje Slovenije v EU in ekonomske posledice članstva v EU, raziskovalni projekt Inštituta za ekonomska raziskovanja v letu 1997
- Ocena tehnološke ravni industrijskih panog v Sloveniji, RP IER v letu 1997
- Bela knjiga o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja november 1997, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
- Strategija R Slovenije za vključevanje v EU, december 1997, Urad za evropske zadeve
- Dopolnjen predlog proračuna RS za leto 1998, Poročevalec DZ R Slovenije št. 21.

 

 

seznam   na vrh