Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Obdobje 1992 - 1997
seznam    

O sredstvih, ki jih demokracija ne pozna: diskvalifikacija in potem likvidacija, tudi fizična
Nova Gorica, 23. februar 1994

 


Magnegoramski zapis pogovora Milana Kučana na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem

Povzetek
Milan Kučan je opozoril na nevarno politično miselnost, ki temelji na načelu “kdor ni z nami, je proti nam« in ki v ljudeh vidi sovražnike, za premagovanje katerih naj bi bila dovoljena vsa sredstva. Tudi tista, ki z demokracijo nimajo nobene zveze. »To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična, « je dejal slab mesec dni pred dogodki v Depali vasi.

BORUT PAHOR
Predsednik, še enkrat dober večer v Novi Gorici, ne prvič in upam, da ne zadnjič. Rekla sva, da bova začela kar takoj in kar zares in bi vas prosil, da v prvih desetih minutah pokomentirate, kako vi vidite, kaj se dogaja v Sloveniji, kakšni so procesi, kam peljejo. Beseda je vaša.

Predsednik MILAN KUČAN
Spoštovane Novogoričanke, spoštovani Novogoričani, spoštovani poslanec in prijatelj Borut Pahor.

Najprej naj tudi jaz čestitam Gorici in predvsem tebi za to 20. srečanje, ki verjamem, da je poseben prispevek k slovenski kulturi političnega dialoga, s katerim se ravno pohvaliti ne moremo, in tudi jaz si zdaj, ko se pridružujem tem čestitkam, želim, da bi se ti pogovori nadaljevali.

Ker je nekako uvod bil sklenjen z vprašanjem, kam bi tega nekaj političnega kapitala, ki je povezan z mojim moralnim ugledom, vložil, v kakšen političen projekt bi, če smem, začel kar z odgovorom na to vprašanje. V tisti politični projekt, v katerega trdno verjamem še iz časov, ko sem imel izjemno srečo, da sem z nekaterimi odličnimi ljudmi, ki so se izjemno zavedali odgovornosti, ki smo jo nosili, in med temi je bil tudi Borut Pahor, vodili nekdanji CK ZKS. V projekt, ki je seveda doživljal svoj sprehod skozi čas, ki je dozoreval, se razvijal, vstopal v nove razmere, se ujemal in povezoval z mnogimi drugimi projekti in ljudmi, se oplajal in oplajal druge. Bistvo pa je vendarle ostalo isto.

Prvič je to projekt, ki si izhodišče kot temeljni cilj postavlja varovanje in spoštovanje dostojanstva človeka in njegovih pravic, kar je možno le v vladavini prava in ker tako temeljno nasprotuje politični samovolji, ki je podlaga in temelj za sleherno diktaturo.

Drugo izhodišče tega programa je pravica človeka do njegove resnice, do njegove resnice v svetu in družbi, v kateri živi, in s tem seveda tudi dolžnost zavarovanja možnosti, da druga ob drugi obstajajo tudi druge resnice. To je pluralizem in sprava, ki jo razumem kot sobivanje večih resnic, ne nasilje ene resnice, v imenu katere je potem dovoljeno pobijati druge resnice in tudi fizično likvidirati nosilce drugih resnic.

Tretji temelj in izhodišče je gospodarska uspešnost in razvoj, ki je ujet s svetom in temelji ne na klasičnih kvantitativnih nosilcih razvoja, ampak na sodobnih, tistih, ki premišljajo predvsem o kategorijah vlaganj v znanje, v kadre, v informatiko, v sodobne komunikacije, v kulturo in duhovno ustvarjanje nasploh.

Četrti temelj tega programa je zagotavljanje socialne varnosti in blaginje državljanov, kar bi navsezadnje moral biti cilj sleherne demokratične politike.

In peti cilj tega programa in njegovo izhodišče je umestitev Slovenije v sodobno Evropo in v sodobni svetovni prostor kot ugledne in enakopravne države, v kateri ljudje živijo enako kvaliteto življenja kot jo živijo drugod.

Torej, ta svoj kapital bi vlagal v projekt, ki bo omogočil, da bo Slovenija sebe prepoznavala in da bo tudi v svetu prepoznana kot demokratična, ekonomsko uspešna in socialno pravična odprta država, ki bo ohranjala svojo nacionalno identiteto, ki pa bo navznotraj svojo državo in notranja razmerja gradila na načelu državljanske enakopravnosti, ki ne bo razlikovala in dovoljevala razlikovati ljudi glede njihovih pravic po nacionalnosti, po religiozni, rasni pripadnosti ali po njihovem prepričanju. Če se prav spomnim, sem zadnjikrat imel priložnost na tej tribuni govoriti pred drugimi demokratičnimi volitvami in mislim, da je bilo novembra 1992. leta. Takrat sem za sogovornika ali za sospraševanca imel predsednika avstrijskega zveznega parlamenta dr. Fischerja in takrat sem vam predstavil ta svoj program, v katerega še zdaj trdno verjamem, z besedami, da je njegovo izhodišče ugotovitev, da delo ni končano s tem, ko smo dobili svojo samostojno državo, ampak da nas čaka še druga naloga, da življenju v tej državi damo dušo, da si življenje v tej državi naredimo po svoji lastni slovenski podobi.

S tem programom so zvezana vsa moja upanja in tudi smisel mojega političnega angažiranja in sploh dejstva, da vztrajam v politiki. Verjel sem da bo ta projekt in takšno prepričanje, da nas skupno delo še čaka, tudi skupna skrb poslancev in parlamentarnih strank, tako kot je bila skupna skrb prvo dejanje, torej osamosvojitev Slovenije, ki ji je uspelo samo zato, ker so se stranke zavedale, da izpolnjujejo voljo ljudstva in ta volja ljudstva je kljub skepsi nekaterih strank bila z visokim odstotkom izražena na plebiscitu. Zaradi takšnega mojega prepričanja in upanja, da je to skupna skrb, sem tudi podprl veliko koalicijo, ki je še najbližje tistemu, kar razumemo z vlado nacionalne enotnosti, ki simbolno ponazarja skupno odgovornost in skupno nastopanje ključnih političnih silnic v nekem narodu ali neki državi.

Žal je pred potrebo po takšnem sodelovanju, po definiranju nacionalnega interesa, po priznavanju legitimnosti več resnic in tekmovalnosti med njimi prevladala drugačna politična logika. Prevladale so diskvalifikacije, eliminiranje posameznikov, posameznih skupin, posameznih strank, konceptov in pogledov zgolj zato, ker so drugačni od tistega, ki naj bi bil edino možen in edino pravi. Namesto evidentne potrebe po integraciji glede na razmere, kakršne so danes v svetu in Evropi, namesto potrebe po sodelovanju, kar je eden temeljnih načel življenja v sodobnih družbah, je vse bolj izrazita konfrontacija. Slovenski politični prostor postaja izrazito razdeljen, razdeljen na dva pola. Politika, ki jim takšna delitev ustreza, je personificirana, ker vsak tak pol zahteva nekega vodjo, da ne uporabim kakšnega ostrejšega izraza. Razumljivo, da zato vodi do delitve na naše in na nenaše, na dobre in slabe, na dobre samo zato, ker so naši in na slabe samo zato, ker so nenaši. In tu bi, če smem Borut, glede na tvoj uvod, rekel, da danes politika pravzaprav mora iz tega, da deli na - ti si rekel nekoliko drugače - ne na dobre in nedobre, ampak na dobre in zle. Mislim, da slovenska politika žal ne zna deliti na dobre in zle, na dobro in slabo, ampak zna deliti samo na naše in nenaše in v tem vidim slab obet za našo skupno prihodnost. /aplavz/

Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen,dobiva načelo “kdor ni z nami, je proti nam”, še bolj določno “kdor ni z mano, je proti nam”. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne smo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična. Nekdo je v takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki to presoja. Seveda je to stvar subjektivne presoje. Usodno je seveda to presojanje, če tisti, ki to presoja, ima dovolj moči, da svojo sodbo spremeni v obsodbo in to obsodbo tudi izvrši. Posledice so seveda opazne: neproduktivno trošenje ogromnih družbenih energij, so prepiri, so afere, so konflikti, ne pa spremembe, ki bi nam vsem, v imenu naše prihodnosti in odgovornosti za bodoče rodove Slovencev bile zdaj nujno potrebne.

O teh spremembah se veliko govori, se pa te spremembe ne dogajajo. Ne dogajajo se v pravosodju, ki se ga veliko kritizira, dostikrat upravičeno, ne dogajajo se v državni upravi, ne dogajajo se praktično v procesu lastninjenja, ki se ga kar naprej poskuša zaustaviti, tudi s tezami, ki jih poznate - vsi kradejo. Zato, da bi se ustvarila atmosfera, da tam, kjer vsi kradejo, torej ne krade nihče in s tem prikrilo potrebo po razkrivanju tistih, ki v resnici kradejo.

Sprememb ni, ljudje pa živijo vsaj v enem delu težko, čedalje težje. Če se spomnite anket, ki so bile objavljene, približno 1/3 Slovencev misli, da živi zelo težko. Išče se krivda za to. Običajno se s prstom kaže na t.i. stare strukture, ki naj imajo privilegije, ki naj imajo družbeno moč, ki nosijo torej odgovornost. Nekaj resnice je. Po logiki kot so te stare strukture nastajale, ni v njih dovolj občutka, da morajo biti kompetitivne, torej da morajo zdržati konkurenco, da morajo biti kvalitetne, profesionalne na vsakem delovnem mestu, da morajo biti odlične. Nasploh mislim, da je v Sloveniji podcenjeno spoznanje, da se Slovenci v svetu, ki nastaja, lahko obdržimo samo, če si bomo postavili zelo visoke kriterije, nadpovprečne kriterije, če bomo za sleherno delo in za slehernega človeka, ki ga opravlja, zahtevali odličnost. Vendar to kazanje s prstom na moč starih struktur, na moč drugih, prikriva lastno nemoč. Dostikrat lastno nemoč, lastno nesposobnost definirati pozitiven politični program, pozitiven program sprememb , ki bi prepričal ljudi, da je pravi, da vodi do sprememb, ki bi temu programu sledili in ga tudi podprli z volitvami.

Volitve so dale rezultat, ki je izraz zaupanja ljudi v posameznike, v programe, v njihove nosilce in zato je eno od opaznih tendenc v delu slovenske politike nepriznavanje volilnega rezultata, rekel bi s podcenjevanjem in razžaljevanjem slovenskih volilcev s tezo, da so zadnje volitve kupljene. Volili so pa isti ljudje, kot so volili na prvih demokratičnih volitvah, ko je na istih volitvah zmagal Demos. Gre za vsiljevanje teze, ki je izraz te bipolarnosti, da je ključni problem spor med staro in novo politično nomenklaturo. S tem naj bi med staro nomenklaturo spadala seveda predvsem Združena lista, Socialistična stranka, kolikor je je še ostalo, Zeleni in tudi Liberalno-demokratska stranka.

Od tod naprej se izpeljuje teza, ki pa je po mojem točna. Da gre za spopad med demokratično in nedemokratično politično opcijo. Žal seveda, stara - nova in demokratična - nedemokratična ni identična. Ta spor med demokratično in nedemokratično opcijo je presekan skozi vse slovenske stranke. Če citiram dr. Bučarja - kriterij za presojo demokracije pa so metode in instrumenti, ki se v politiki uporabljajo.

Politiki (demokratični) ni dovoljeno vse, cilj ne posvečuje sredstvo in zato je moje trdno prepričanje, da je veliko najbolj divjega boljševizma in makievalizma, ki se kaže v netolerantnosti, v podkupovanju, v izsiljevanju. Kar spomnite se na stalne grožnje z dosjeji, s civilnimi iniciativami, z anonimkami, z ustvarjanjem nove mafije. Govori se samo o stari udbomafiji, nastaja tudi nova in to z razpolaganjem - nezakonitim - z državnimi denarji. Ustvarjajo se ilegalne strukture, ki delajo nezakonito kot paraobveščevalne in podobne službe, ki zasledujejo nosilce državnih in političnih funkcij, novinarje in javne delavce.

Najbolj zaskrbljujoče in najpomembnejše pa je nespoštovanje vladavine prava, zakonitosti in ustavnosti, ki je sploh pogoj, da je mogoče govoriti o demokraciji. Ne govorim o tem, zato ker zakone kršijo državljani. To je, bi rekel, v vseh državah v tem protislovju med državo in posameznikom pravzaprav nekaj, kar je normalen pojav. Pri nas je nenormalno, da zakon in ustavo ne spoštujejo in kršijo državni funkcionarji in organi, ki bi morali v prvi vrsti skrbeti za zakonitost. Pravna negotovost, če citiram profesorja univerzitetnega in ustavnega sodnika, prof. Boštjana Zupančiča, je pot v brezvladje, v samopašnost in v tiranijo. Ali, ker je nedavno bil citiran, angleški filozof Hobbes, v brezpravju, v brezpravni družbi prihaja do vojne zoper vsakogar in v tej vojni zmaguje tisti, ki ima v družbi v delitvi politične moči večjo moč. Tam izgublja samo demokracija.

Prepoznavna je strategija socialno politične in pravne destabilizacije Slovenije, po načelu čim slabše je, čim slabše so razmere, tem lažje bomo osvojili oblast. In to ne na volitvah, ki so demokratična forma prehoda oz. osvajanja oblasti, ampak z anonimkami, s civilnimi iniciativami, s parastrukturami, z manipulacijo z ljudmi, z nacionalno nestrpnostjo, s ksenofobijo, tudi z zametki fašizma. Ustanavljajo se antikorupcijske lige, namesto da bi se poskrbelo v parlamentu in v vladi in v strankah, da se v funkcijo postavi organe pregona, ki bi morali razkrivati nezakonita in družbeno nesprejemljiva dejanja. Delavce se hujska na cesto, namesto da bi se poskrbelo z vladno in parlamentarno politiko, da delavcem ne bi bilo potrebno na cesti iskati svoje pravice.

Te dileme, tako videnje, se želi vsiliti ljudem z vso orkestracijo nekaterih medijev, ki ljudi po naročilu najprej obsojajo in jih potem prepuščajo, da se branijo, kakor vedo in znajo sami. Ne zanima jih potem več resnica in predvsem jih ne zanima odgovornost do ljudi, ki imajo pravico zvedeti resnico. To ni kontrola medijev nad politiko, ampak je to kontrola delov politike skozi medije nad drugim delom politike. Na srečo večina ljudi brezpravja, ko je dovoljeno vse, če je človek, ki se tega loti dovolj močan, ne marajo. Imamo zrele državljane, to sem trdno prepričan, sposobne zaznavati resnico v razmerah in pravih dilemah njihovega življenja, te so pa povezane z njihovo varnostjo, z mirom, blaginjo, z vprašanjem ali bodo imeli delo, ali bodo lahko šolali otroke, ali bodo v tem velikem procesu lastninjenja dobili kakšen delež svojega minulega dela, ali bodo imeli zagotovljeno socialno varnost in ali bomo vsi skupaj kot slovenska družba in država zmogli priključek na vlak, ki hitro in pospešeno vodi v tretje tisočletje.

Jaz v takšno presojanje naših ljudi zaupam, nanje se obračam, z njimi ohranjam pogovor povsod, kjer le morem, ne glede na očitke, da hodim po “pasjih procesijah”. In opozarjam tudi vlado o nezakonitih ravnanjih organov, upravnih, in posameznikov, kajti vladi, državnemu zbor in meni je med drugim naložena tudi odgovornost, da skrbimo za ustavnost in zakonitost.

Vse to se dogaja tudi tako ali drugače v drugih državah nekdanje politične vzhodne Evrope, v državah in družbah, ki so v tranziciji. Tudi tam prihaja do teh pojavov, tudi tam je veliko ksenofobije, veliko nestrpnosti, veliko populizma, veliko nenačelnega delovanja. Ampak je tudi močno nasprotovanje tem nedemokratičnim tendencam.

Če se torej vrnem na izhodiščno vprašanje, kam bi vložil svoj politični kapital; odgovarjam: v politični projekt, ki je povsem drugačen od tega, ki se poskuša uveljaviti s političnim nasiljem in z nedemokratičnimi metodami pri nas. V ta projekt ta kapital tudi vlagam. K sreči tudi veliko drugih ljudi, mislim, da velika večina Slovencev, ki verjame v ta projekt. V njega tudi sam verjamem kot človek, kot politik, v okviru svojih pristojnosti in v okviru svojega moralnega kapitala. Doseženi so uspehi. Če kar pogledate, vendarle imamo sedaj že precej časa stabilno valuto, imamo razmeroma zelo majhno inflacijo, sploh če jo primerjamo z nekdanjimi časi. Živimo razmeroma mirno. Imamo dobro perspektivo, dobre možnosti, da bomo prepoznani kot del Evrope z vsemi pravicami in z vsemi odgovornostmi, in navsezadnje mislim, da bi se na ta način lahko, mogli zavarovati identiteto, za slovenski narod tudi v prihodnje.Da bi lahko odvrnili nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj in da bi si lahko zagotovili takšno vsebino življenja v tej državi, ki bi bila ljudem prijazna. To pa je zaveza, ki smo jo prevzeli takrat, ko smo vas in vse državljane Slovenije nagovarjali, naj se udeležijo plebiscita in naj na plebiscitu glasujejo za samostojno slovensko državo. Utemeljitev plebiscita je bila, da je v Jugoslaviji, kakršna je bila takrat, ogrožen obstoj in prihodnost slovenskega naroda. Torej to je bil korak uresničevanja programa slovenske politične pomladi, to je program, v katerega tudi jaz verjamem od takrat in verjamem vanj tudi naprej.

Hvala lepa!

 

 

seznam   na vrh