grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Pogovor s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom

Ljubljana, 12/21/2004  |  intervju

ikona videoPosnetek pogovora s predsednikom - oddaja: Pogovor s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom (na strežniku RTV SLO)
S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom se je ob iztekajočem letu in izzivih, ki čakajo Slovenijo v naslednjem letu, pogovarjala urednica informativnih programov na TV Slovenija Tanja Starič (neavtoriziran zapis).



Novinarka Tanja Starič: Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, dober večer. Naš nocojšnji gost je predsednik države dr. Janez Drnovšek. Dober večer.

dr. Janez Drnovšek, predsednik Republike Slovenije: Dober večer.

Novinarka: Lepo pozdravljeni v našem studiu.

dr. Drnovšek: Hvala. Tudi jaz vas lepo pozdravljam.

Novinarka: Seveda, nocojšnji pogovor bo potekal v znamenju iztekajočega se leta in tudi kot uvod v prihodnje leto, ki bo tudi zelo zahtevno pravzaprav za Slovenijo. No, če ostaneva pri iztekajočem se letu, kaj lahko pravzaprav rečemo o tem letu? Leto političnih sprememb, zagotovo. Kar dvakrat smo šli na volišče, na volitve za Evropski parlament in na volitve za nacionalni parlament in obakrat so se pravzaprav volivci odločili za spremembe. Liberalna demokracija ni več največja vladna stranka v Sloveniji. Ali so vas te spremembe presenetile?

dr. Drnovšek: Niso. V politiki moramo tako računati na vse možnosti vedno, zlasti volitve so odprte, čeprav pri nas smo se nekako navadili, da je v glavnem zmagovala ena stranka, Liberalna demokracija, tako da ta sprememba pač izgleda tokrat večja in bolj nenormalna, ampak slej ko prej spremembe pridejo in tudi to se je moralo zgoditi. So pa zadnji meseci in tedni nakazovali takšno možno spremembo, tako da nisem bil prav presenečen.

Novinarka: No, dobili smo novo vlado, za katero predsednik vlade Janez Janša pravi, da je najboljša v danih razmerah. Obenem smo pravzaprav dva meseca, ko se je sestavljala vlada, bili priče poskusom, da bi sestavili neko bolj raznorodno vladno koalicijo. Zanima me vaše mnenje, ali Slovenija recimo v tem trenutku, ko so velike teme, kot so vstop v Evropsko unijo, vstop v Nato, tranzicija, mimo, potrebuje veliko koalicijo?

dr. Drnovšek: Ja, vedno se najdejo še precej zahtevne naloge, ki jih morda lažje opraviš v večji koaliciji, zlasti če je potrebna dvotretjinska večina. Tokrat je morda tega manj, ker večino sprememb, sistemskih sprememb, zakonskih sprememb, smo opravili v prejšnjem obdobju, zlasti ko smo se morali prilagajati Evropski uniji, pa tudi sicer. Vzpostavljali smo državo, marsikaj je bilo treba narediti nanovo, velike posege smo pravzaprav delali. In sedaj, pravzaprav je vedno vprašanje, koliko to stane, takšna velika koalicija. Stane v tem smislu, koliko recimo kompromisov mora narediti mandatar, da dobi neko dodatno podporo in kaj bi se s tistim dalo več doseči. Ampak če je možno imeti neko takšno normalno večino brez kakšnih posebnih zapletov, mislim, da velika koalicija potem niti ni zelo potrebna. V tem primeru, ko so bila razmišljanja o tem, ali bi šla Slovenska demokratska stranka skupaj z LDS-om v koalicijo, je šlo morda tudi za iskanje, jaz bi temu rekel, bolje neke, morda neke dolgoročne politične povezave. Namreč, zelo verjetno je, da se bo ob sedanji razdelitvi političnega prostora, tudi strank, najbrž to vzpostavilo za daljše obdobje. In če je sedaj šla recimo LDS v koalicijo, SDS v vlado, utegne potem biti tako tudi naprej, ker se bo vzpostavila neka logika vladne, glavne vladne stranke, opozicijske, ki si bosta, ki sta si že do sedaj bili nasprotni, vnaprej bosta pa verjetno to nasprotnost še utrjevali in bosta v bistvu alternativi. In šlo je bolj za razmislek, ali bi morda ti dve najmočnejši stranki skupaj združili potenciale in bili potem na nek način skupna možnost za prihodnost ali pa je boljša neka druga povezava. No, bilo je veliko bolj enostavno in verjetno tudi v tem, v tej situaciji, bolj normalno, da se je pač zgodilo to, kar se je zgodilo – LDS je volitve izgubila in šla v opozicijo, kjer se bo pač sedaj profilirala kot opozicijska stranka, medtem ko SDS pa prevzema odgovornost za vlado.

Novinarka: Ampak recimo, omenili ste prizadevanja za vlado SDS – LDS; zanima me, ali bi si vi kot, če lahko tako rečem, mojster velikih koalicij, prizadevali za tako vlado oziroma, bom drugače vprašala, koliko ste si recimo prizadevali? Ste sodelovali kaj pri tem, pri teh pogovorih o sestavi vlade?

dr. Drnovšek: Pa, nisem želel posegati v, seveda, v takšne odločitve. Navsezadnje, to je odgovornost mandatarja. Tisto, kar sem kot predsednik države ob tem moral storiti, je pač preverjanje, ali lahko sestavi koalicijo, ki bo delovala, skratka vlado, ki bo delovala, dobi za to potrebno večino. In temu so bili namerjeni, namenjeni najini pogovori. Tako da ne bi mogel reči… Nisem, nisem zagovarjal neke drugačne opcije, ampak enostavno sva tudi skupaj prešla, skupaj s kandidatom za mandatarja, gospodom Janšo, takrat sva skupaj prešla, kakšne možnosti obstajajo in kakšne pravzaprav, kaj je najbolj verjetno, kam bo tudi usmeril svoje aktivnosti. Tudi ni bilo posebej verjetno že od samega začetka, da bi LDS šla v to koalicijo. Bili so neki signali, ampak so bili precej v manjšini.

Novinarka: Na strani LDS-a ali na strani…

dr. Drnovšek: Na strani LDS-a. Na strani SDS-a, na strani mandatarja, je bila neka načelna pripravljenost, da se o tem pogovarja, čeprav najbrž pospremljena z določeno skepso, kar je razumljivo. Težko je bilo realno pričakovati, da bo LDS takrat naredila takšen obrat in tudi na hitro na nek način ocenila, kako je z njo, kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo na volitvah in zakaj in potem se odločila za neko bistveno vsebinsko spremembo, skratka iti z SDS-om. To, to enostavno je bilo preveč za tisti trenutek in stvari so se potem odvile tako, kot so se. Tako da možnost je bila odprta, ampak nihče ni zelo, zelo resno računal nanjo, se mi zdi.

Novinarka: No, nastala je vlada, kakršno imamo zdaj, ki pa nima tako zelo velike večine, bi rekla, kot bi jo imela seveda taka velika koalicija. Ali pričakujete težave? Ta koalicija pravzaprav le ni tako programsko sorodna, kot je morda videti na prvi pogled. Vi ste pravzaprav z vsemi temi strankami tudi že sodelovali v vladi, tudi zato me zanima vaše mnenje.

dr. Drnovšek: Ja, res je, ampak stranke se tudi spreminjajo, dobivajo nekatere izkušnje in potem lahko gradijo na tem. Tako da tudi tam, kjer so morda v preteklosti bile večje težave, ni nujno, da bi bile spet. Tako da jaz mislim, da ta koalicija ima neke normalne možnosti, da solidno deluje. Seveda, vedno lahko pride tudi do težav, do napetosti tudi znotraj. To se pač je dogajalo in se lahko spet dogaja, vendar bodo vsi precej zainteresirani, da ostanejo skupaj, tako se mi zdi, in najbrž bodo tudi, če bo potrebno, stisnili zobe in, ali, in tudi požrli kaj grenkega. To se pač dogaja, to je vedno tako v življenju, ali posameznika ali pa tudi stranke, in da gredo stvari naprej. Razen če pride res kakšna velika zadeva, preko katere se ne more iti. Tako da jaz pričakujem, da bo, tako tudi kažejo stranke, da bo najbrž ta vlada normalno delovala skozi cel mandat.

Novinarka: No, poglejte, povedala sva že, Liberalna demokracija je nekako izgubila primat na tem političnem prizorišču. Vam kot dolgoletnemu predsedniku te stranke zagotovo ni čisto vseeno, kaj se dogaja; konec koncev imate še zamrznjeno članstvo tudi v tej stranki. Poglejte, vi ste že povedali po volitvah, kaj je po vašem mnenju razlog za to, da je stranka izgubila, torej odmik od sredine proti levici. Dejstvo pa je, da stranka na zadnjem kongresu, na katerem se je skušala konsolidirati, ni navedla tega razloga kot glavni razlog za to, da je izgubila. Nasprotno, stranka meni, da je to, da je ta poraz pravzaprav posledica preteklih napak, med katerimi omenjajo tudi nekatere še iz vašega obdobja, denimo koalicijo z SLS v zadnji vladi. Zanima me vaš, vaše mnenje o tem?

dr. Drnovšek: Najbrž je razumljivo, da imamo različne poglede na to, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodili, smo tudi v različnih vlogah takrat in sedaj. No, kar se tiče koalicije z SLS-om, da bi bil to razlog, mislim, da ne. Navsezadnje, LDS je bila v koaliciji z SLS-om v prejšnjem mandatu, leta 96 do 2000, in res je, da je ta koalicija bila precej težka, napeta, da je na koncu tudi prišlo do spremembe, vmes, ampak LDS je iz tega potegnila prej plus kot minus. Profilirala se je kot državotvorna stranka, kot tista, ki pelje vedno stvari naprej, ki išče rešitve, medtem ko so bile morda druge bolj tisti, ki delajo težave in ki jih bolj zanima strankarska računica. Približno tako je takrat izpadlo, se mi zdi, tudi volivcem in tako so se odločili. Potem je LDS leta 2000 z veliko prednostjo zmagala na volitvah. Tako da jaz mislim, da so razlogi zdaj najbrž drugje, najbrž jih je več. Nekaj seveda je na stvari, na tem, da po tako dolgem času v vladi, da pravzaprav na neki točki sprememba skoraj mora priti, čeprav je pa po drugi strani res, da je imela LDS zelo veliko prednost. Navsezadnje, takrat, ko sem jo jaz zapuščal, slabi dve leti nazaj, je imela nekajkratno prednost pred SDS-om takrat še, v javnomnenjskih raziskavah. Skratka, njen položaj je izgledal tako trden, da ga skoraj ni mogoče omajati v tem mandatu, pa vendar se je to zgodilo potem sorazmerno hitro. Najbrž je pač to rezultat večjih, različnih potez, različnih reakcij, ki jih pač volivci potem niso najbolje ocenili. Na neki točki se potem vzpostavi, zdi se mi, tudi pri ljudeh, le nek občutek, čeprav niso nezadovoljni s splošnim stanjem, ampak se jim zazdi: Morda bi pa le bilo bolje spremeniti kaj! In to se je potem zgodilo.

Novinarka: No, dejstvo je, da sta imela s predsednikom vlade, gospodom Ropom, različna mnenja, recimo ob izbrisanih, o koaliciji z SLS, o odhodu dr. Rupla iz vlade in iz stranke. Te napetosti so, dejansko je tudi javnost, recimo, čutila. Zakaj je pravzaprav do tega prihajalo? Ali morda zdaj, ko se ozrete, ne vem, na obdobje dve leti nazaj, vam je recimo žal, da ste takrat pravzaprav podprli gospoda Ropa za svojega naslednika?

dr. Drnovšek: Pravzaprav je bil nekako pričakovan naslednik in takrat prav posebno velike izbire ni bilo v samem vrhu stranke in mislim, da je tudi marsikaj dobro naredil v času, ko je vodil vlado. Res je, da je med nama prišlo večkrat do kakšnih razlik, zdi se mi celo, da si je on bolj prizadeval za te razlike oziroma da bi se profiliral kot nekaj, pač, kot Tone Rop, ne kot moj naslednik, skratka, da je drugačen. In morda je celo preveč poskušal biti drugačen, vsaj glede na reakcijo volivcev tako izgleda. Ampak mislim, da je sicer marsikaj skušal dobro storiti, ampak kot sva prej že dejala, več vzrokov skupaj je pač prineslo ta rezultat potem na koncu tukaj.

Novinarka: Ali po vašem mnenju, če še ostaneva za hip pri LDS, je stranka zdaj našla neko svojo, svoj profil v opoziciji? Se je konsolidirala po zadnjem kongresu?

dr. Drnovšek: No, to bo pokazala prihodnost. Za stranko je vsekakor to težka situacija, težek prehod sedaj v opozicijo po več kot desetih letih, dvanajstih letih pravzaprav, v vladi kot vodilna vladna stranka in naenkrat so se znašli v opoziciji, tako da to je nova vloga, toda hkrati tudi priložnost, da se resnično otresejo nekaterih sopotnikov, če tako rečem; tistih, ki se pač obesijo vedno na glavno vladno stranko zaradi tega, ker pač je glavna in ker je v vladi in potem iščejo v njej možnosti zase, ne za državo. Skratka, to je, to se pač dogaja vsaki stranki v takšni situaciji. Torej, LDS ima priložnost, da se na ta način prečisti in se potem konsolidira, tako da bo v prihodnje potem spet, dolgoročno gledano, neka prava alternativa sedanji opciji. In včasih lahko takšen, takšno obdobje v opoziciji, stranki resnično koristi, sploh če je bila dalj časa na oblasti. In da potem začne z neko novo svežino. Seveda tudi to ni samo po sebi dano in umevno. Lahko tudi zaspi, lahko se tudi nekako izgubi potem takšna stranka, tako da je seveda na njih, da se pač pravilno usmerijo, vlečejo sedaj prave poteze, pravi način tudi v opoziciji in videli bomo, kako jim bo to uspelo.

Novinarka: No, še eno vprašanje na stranko; veliko je bilo špekulacij, vemo, pobuda gospoda Švagana, poslanca iz Zagorja. Vidva sta pravzaprav oba zanikala, da bi tu šlo za neko povezavo med vami in tem odborom LDS-a; zanima me vendarle, kako komentirate pravzaprav te, ta ugibanja o, tako bom rekla, prodrnovškovski struji v LDS-u in tudi napoved gospoda Švagana, da bo LDS končala ta mandat v vladi?

dr. Drnovšek: No, jaz sem že povedal, da pač gospod Švagan seveda govori kot samostojen človek. In če imam jaz kaj za povedati, potem povem to sam in tudi v preteklosti nikdar nisem potreboval nekoga, ki bi zame prenašal kakšna sporočila. Tako da tudi če bi se jaz vmešaval v zadeve, notranje zadeve LDS-a sedaj, mislim, da bi verjetno bilo to bolj čutiti, kot pa se čuti, no, če tako poenostavim. Verjetno bi se to bolj videlo. In zato so mi takšna, sedaj takšna razmišljanja tuja. Se ne vmešavam, ne zdi se mi primerno. Sem na položaju predsednika države in ne želim seveda mešati stvari in jih, pravzaprav mešati preteklost tudi s prihodnostjo stranke. Obdobje, ki sem ga sam vodil v tej stranki, je končano. Bil sem enajst let predsednik stranke, sedaj sem pač na drugem položaju. Stranka je na teh volitvah doživela poraz, mora se notranje urediti in prav je, da si vzame čas, da razmisli, da uredi vrste, pri tem je pa tudi prav, da seveda, da so različna mnenja. To presenečenje sedaj včasih in ta poizkus, da bi vsi enako govorili in mislili, to je tisto, kar je nenavadno. Saj je razumljivo, da po takšnih dogodkih, da se nekaj ljudi pojavi in reče: Poglejte, to pa nismo dobro delali, to pa ni prav. Ali pa, da bi morali zamenjati tudi kaj še v vodstvu in tako naprej. To je vse normalno in ni treba, da za to kdo, za tem kdo stoji in da so za tem neke velike zgodbe. O tem pa, ali bo stranka še v toku mandata končala v vladi – težko. Težko. Če do tega ni prišlo na začetku mandata, potem veliko težje pride potem vmes, sploh če bo ta koalicija kolikor toliko normalno delovala, ta vlada, potem takšne priložnosti v bistvu sploh ne bo in to sploh ne bo neka opcija, o kateri bi kdo razpravljal ali kdo razmišljal. Razen če bi prišlo do nekega velikega, pač, nesoglasja in nekih potem velikih sprememb v sedanji koaliciji, potem morda to pride v poštev. Ampak zaenkrat za to ni videti razlogov.

Novinarka: No, seveda, vlada je tudi še na začetku svojega mandata. Napoveduje spremembe, volivci jih od njih pričakujejo, spremembe so nekako zaščitni znak tega, kar se je dogajalo na volitvah v Evropski in nacionalni parlament. Dejstvo je, da je doslej Slovenija ubrala pot počasnosti, tako imenovane gradualizacije, in številni ekonomisti ocenjujejo, da je to seveda bila prava pot, vsaj v tem prvem obdobju, brez hujših socialnih in drugih napetosti v družbi. Vi ste na nek način vodili to politiko postopnih korakov in postopnih reform, pa vendarle, tudi ekonomisti opozarjajo, da v določenem trenutku lahko ta gradualizem postane škodljiv za razvoj družbe in da bi pravzaprav neki radikalni rezi bili smiselni že prej. Kako vi ocenjujete te napovedi?

dr. Drnovšek: No, jaz mislim, da je seveda težko govoriti o tistih opcijah, ki se niso zgodile, ker imamo pred sabo pač tisto, kar se je zgodilo. Ampak spominjam se prvih let po slovenski državnosti, takrat je bil tudi v modi, so bile tudi v modi velike, radikalne spremembe, če se spomnite – privatizacije čez noč, razprodaje in tako naprej. To se je zgodilo v večini drugih tranzicijskih držav, prejšnjih socialističnih držav. No in Slovenijo so na začetku kar malo kritizirali, češ: Vi ste pa počasni, vi pa ne delate dovolj hitro reform. Ampak potem se je to obrnilo. Slovenija je postala postopno pravzaprav tista, pravzaprav najboljša tranzicijska država in tudi ko smo vstopili v Evropsko unijo, je to Evropska komisija v svojih preverjanjih med vsemi desetimi članicami, novimi članicami, tudi povedala, da je Slovenija v bistvu najboljše izpolnila to svojo pot prilagajanja. In tudi mednarodne ocene so takšne. Skratka, celo ta postopnost je bila ocenjena potem kot tisto, kar je bilo boljše, glede na druge države. Marsikaj smo naredili bolj preudarno, smo malo počakali in malo drugače. Res je, da bi lahko tudi še kakšno stvar morda bolje in hitreje, ampak seveda to ni nek laboratorij, kjer bi se dalo to tako milimetrsko eksperimentirati. Takšna družbena gibanja ni tako enostavno uravnavati. Tisto, ker verjetno mislijo sedaj nekateri ekonomisti in drugi, ki želijo hitrejše spremembe, je nekaj, s čimer se tudi sam strinjam: da smo pravzaprav neko obdobje sedaj končali. Jaz mislim, da sorazmerno dobro in večina zunanjih analitikov misli, da zelo dobro. Ampak seveda, sedaj je treba iti naprej in naprej gredo tudi drugi. In drugi poskušajo delati velike reforme. Cela Evropska unija, kot veste, govori o lizbonskem procesu, o tem, kako povečevati konkurenčnost, kako tekmovati z ZDA, na drugi strani s Kitajsko, Azijo in vzpostavlja se nek pritisk za dodatne reforme, dodatne vzpodbude; treba je več konkurenčnosti, več prodornosti. Evropa je vzpostavila svojo državo blagostanja, kjer je sorazmerno dobro uravnoteženo na eni strani konkurenčnost, na drugi strani pa tudi socialna mreža, solidarnost in na sploh ljudje v Evropi sorazmerno bolje živijo kot drugje.

Novinarka: Pa vendarle, ta država solidarnosti je v krizi ta hip, saj išče izhod iz…

dr. Drnovšek: Tako je. Ravno zaradi tega pritiska, strahotnega pritiska svetovne konkurence. Poglejte, azijska delovna sila, cenena delovna sila z nizkimi plačami, celotna Kitajska, drugi Azijski tigri pritiskajo, ne samo seveda na Slovenijo, ampak pritiska ne samo na naše, na primer tekstilce in druge delovno intenzivne panoge, ampak na celo Evropo. Avtomobilska kriza v Evropi je izjemno napredna, ampak ima tudi težave in se prestrukturira in tako naprej in da ne govorim o vseh drugih. Tako da sedaj, vsi, je pritisk za reforme, ampak seveda te reforme so zelo zapletene. Poglejte, kako s težavo jih delajo v Nemčiji. Mi smo se po Nemčiji v marsičem zgledovali in tudi vzpostavljali naš model v veliki meri po vzoru Nemčije, ki je bila ves čas nek pojem gospodarske uspešnosti, naš najpomembnejši gospodarski partner. Ampak zdaj vidimo Nemčijo v krizi in Nemčija poskuša sedaj že nekaj let izpeljati reforme, ampak gre strašansko težko in strašansko počasi in še v tem trenutku ne morejo reči, da so že pravzaprav zadeli pravo mero, izšli iz te situacije.

Novinarka: Ampak tudi tam recimo krivijo vlado za te poteze, vemo, da vlada ima precejšnje težave. Namreč, vprašanje je, kaj bi se morda dalo storiti že prej, na primer ali so težave tekstilcev, ne vem, posledica prepočasnosti prilagajanja pravzaprav ali, ne vem, vstopa v Evropsko unijo. Kaj je glavni razlog za ta val stečajev? Potem me zanima še to, kaj pravzaprav napovedujete za prihodnje leto, ali se lahko zgodi; na primer, sindikati opozarjajo na določbo v koalicijski pogodbi, ki govori o liberalizaciji trga delovne sile in sprašuje, ali to pomeni še nadaljnje odpuščanje? Ali se lahko zgodi, da bo leto 2005 izredno naporno, socialno nestabilno, stavkovno leto?

dr. Drnovšek: Poglejte, vedeti moramo, da živimo v tržnem gospodarstvu in da vlade ne morejo vsega planirati in predvideti, da spremembe prihajajo skozi tržne pritiske, skozi konkurenco. Na to mora odgovarjati gospodarstvo s svojimi ukrepi in podjetja. Seveda tudi vlada v določeni meri, z, tam, kjer pač lahko prilagaja svoj sistem. Na to morajo odgovarjati navsezadnje delavci, sindikati. Če je delovna sila predraga, ali se enostavno zmeniti, dogovoriti s sindikati in delavci, češ sedaj bomo pa znižali naše plače zaradi tega, da ne bo treba odpuščati, ni enostavno. Seveda se vsak socialni partner bori za svoje interese in zato gre to tako zelo težko. In jaz se prav čudim tistim, ki to tako poenostavljajo pa rečejo: Ja, zakaj pa niste vi že pred desetimi leti na to mislili pa zakaj nismo imeli nižjih plač zadnjih deset let na primer? Po drugi strani pa se dejansko razvoj v tržnih gospodarstvih dogaja skozi takšne krize, skozi prestrukturiranja, skozi to, da je pritisk takšen, da pač nekatere panoge morajo odpuščati zato, da delajo z manjšimi stroški, bolj konkurenčno. In iščejo se potem nove dejavnosti in se skuša prekvalificirati delavce. V tem procesu je sedaj Evropa, poleg Nemčije še vrsta drugih držav, v stagnaciji in skuša iskati sedaj neke nove prodore. In tudi Slovenija. Vidimo, da je tekstilna industrija pod udarom, obutvena, kot najbolj značilna delovno intenzivna industrija. In objektivno moramo povedati, da so že danes delavke in delavci v tekstilni in obutveni industriji slabo plačani, imajo nizke plače za nivo življenja v Sloveniji. Imajo pa previsoke plače, veliko previsoke plače v primerjavi recimo v kitajskimi ali drugimi azijskimi. In kako to uskladiti? Za to seveda ni neke čarobne palice. Nekatera podjetja so uspela biti boljša, tudi ne nek način predvideti tak razvoj dogodkov, se že pravočasno prestrukturirati, najti kakšno tržno nišo. Ampak to je nekaj, kar se dejansko dogaja bolj na nivoju, na nivoju podjetja, menedžmenta, ki je prodoren, ki ni prodoren, medtem ko država je pač poskušala uravnavati vsa ta razmerja na najboljši način, nekako držati ta ravnotežja, ampak slej ko prej se pokaže seveda, da nekje pač zadeva začne škripati. Drugače enostavno ne more biti. Je to seveda zelo neprijetno vedno za politiko, še bolj seveda za delavce, ampak razvoj gre na tak način naprej, pritisk trga je velik. Če to rešujemo z dodatnimi državnimi intervencijami, potem pridemo, potem to nekaj časa odlagamo, in nekoč smo to delali tudi, nekaj časa to odlagali, takšne krize, ravno zaradi tega, ker smo želeli pač pomagati delavcem v upanju…

Novinarka: Ampak to zdaj pravzaprav ni več mogoče tudi zaradi Evropske unije, ki to ne dovoljuje.

dr. Drnovšek: Evropska unija seveda tega ne dovoljuje, razen enkratno, ob nekem sanacijskem programu. Ampak tudi ta odlaganja, ki smo, ki jih je država ponekod omogočila, seveda potem dajejo nekaj časa, v tistem času mora pa predvsem menedžment najti, vodstvo podjetja najti potem nek izhod. Ponekod so ga našli, ponekod ga pač niso našli, ponekod se pa morda sploh ni dalo. Kaj bo naprej? Jaz bi tako rekel: situacija izgleda v tem trenutku precej alarmantna, kjer se je nekaj stečajev zvrstilo. Verjetno bo še kakšen. To je zelo hudo in zelo tragično za tista okolja, kjer se to dogaja. Po drugi strani je pa, moramo pa pogledati številko, to je pa skupno število brezposelnih v zadnjem letu ni padlo…Je padlo, ni naraslo. Skratka, skupna brezposelnost pa ni narasla, se je znižala z, mislim, s 93 tisoč na 90 tisoč brezposelnih, v zadnjem mesecu, glede na stanje pred enim letom. To pa pomeni skratka, da ponekod res prihaja so stečajev in nove brezposelnosti, ampak da pa nastaja več novih delovnih mest in da nastajajo nova, nove aktivnosti in se povečujejo. Tudi skupna gospodarska rast, kot vidimo, je dobra.

Novinarka: Skratka, vi za zdaj ne pričakujete hujših socialnih napetosti, recimo v prihodnjem letu, če se bo gospodarstvo, in tudi vlada verjetno, odzvala. Dejstvo pa je, da bo morala vlada, vi sami ste to napovedali, ena prvih nalog je sestava proračuna za leto 2005, ki bo zelo zahteven proračun. Vemo, da se mora Slovenija prilagoditi zaradi Evropske unije, črpanje sredstev, 20-odstotni delež. Zanima me ob tem, ta hip je seveda še zelo, zelo prezgodaj ocenjevati kakršnekoli poteze vlade, vemo pa, da se je opozicija na koalicijsko pogodbo že odzvala z očitkom, da gre za javno-finančno bombo, da bodo stroški narasli od 100 do 330 milijard celo, zanima me tudi s stališča tega, da ste seveda bili v vladah in velikih koalicijah, koliko je lahko recimo draga taka politična koalicija, kakšna je lahko cena in koliko manevrskega prostora sploh vlada recimo ima glede na to, da se moramo prilagoditi novim okoliščinam?

dr. Drnovšek: No, seveda, vlada je podedovala neko stanje, neko situacijo, ki je marsikje, v marsičem dobra, ponekod pa so problemi. In seveda bo treba te probleme reševati, intenzivno reševati. K tistemu, kar sva prej govorila, bi dodal to, da bo potrebno zelo intenzivirati tisto, kar smo iskali že, ko sem sam postavil vlado v zadnjem mandatu in tudi v nadaljevanju, aplicirati ta lizbonski proces v Sloveniji. Skratka, dinamizirati gospodarstvo, ga povezati z znanostjo, čim bolj povezati z izobraževanjem, dobivati čim bolj kvalitetne delavce, znanje, ustvarjati neke pogoje za neko novo prodornost. Če tako razmišljamo, kaj ostane Sloveniji, recimo državi, sorazmerno majhni, z ne zelo veliko resursi, je to predvsem naše znanje, iznajdljivost in na tem moramo graditi. In tisto, kar moramo storiti, je pa to, da omogočimo, enostavno povedano, ljudem, da bodo lahko iznajdljivi, da bodo lahko podjetni in lahko uspešni. Velikokrat država s svojimi predpisi, regulativo in počasnim delovanjem povzroča največjo oviro takšni podjetnosti, nekim tudi idejam, inovacijam, prodorom in zato sem tudi sam že zelo poudarjal na začetku prejšnjega mandata in tudi še kot predsednik pomen te deregulacije, tega, da skušamo državo, vso to veliko javno upravo, narediti tudi čim bolj konkurenčno. Po eni strani čim bolj konkurenčno, po drugi strani tudi čim bolj človeško, skratka nekaj, kar bo dopolnjevalo vsa ta prizadevanja podjetnikov, delavcev in da bomo skupno šli naprej. In to, to ni fraza. To je tako velika nujnost, da na tem moramo delati, če želimo, da bomo v teh zelo konkurenčnih svetovnih razmerah uspeli vzpostaviti naprej nek razvoj. In vlada, nova vlada, se bo morala usmeriti v to z vsemi silami, poskušati pač ponekod razbremeniti, če se da, gospodarstvo, ampak veliko možnosti ni, predvsem delati ta prostor, da lahko z neko kreativnostjo gospodarstvo samo gre naprej in se prebija. To je na eni strani. Na drugi strani pa socialo. Ker tam, ko pa imamo stečaje, ko imamo probleme, pa kjer imamo socialne probleme, moramo biti pa tudi čim bolj učinkoviti, da s tistimi sredstvi, ki jih dajemo v to; dajemo kar precej sredstev za različne socialne transferje, pomoči in podobno, da je to čim bolje usmerjeno, ker tudi s tem se velikokrat upravlja tako zelo birokratsko, brez občutka, tudi tam prihaja včasih, vidimo, do kakšnih slabosti. In čim bolj to povezati z nevladnim sektorjem, prostovoljskim sektorjem. Na ta način bomo blažili tiste socialne probleme, ki se bodo pojavljali enkrat tukaj, enkrat tam, kjer pač se morajo, drugega izhoda ni. In če se pojavijo, moramo imeti pa seveda te učinkovite organizme, državne in pa zelo tudi te prostovoljne različne institucije, ki jih imamo, ki pa nam do zdaj marsikje niso najbolje delovale, velikokrat jih je pa resnično tudi država omejevala oziroma državna birokracija.

Novinarka: Skratka spremembe, veliko nalog tudi za novo vlado. Ena zadeva me še zanima v zvezi s koalicijsko pogodbo, napovedmi nove vlade, ki bo zagotovo zbudila velike tudi politične polemike, ki se jih pravzaprav spominja tudi iz obdobja lastninjenja Nove Ljubljanske banke, to je prodaja državnega premoženja, odpiranje vrata tujemu kapitalu. Me zanima zelo konkretno, zato, ker to je že pravzaprav bilo neko politični izpostavljeno vprašanje, lastninjenje bank; Slovenska ljudska stranka je pravzaprav že napovedala, da bo poskušala izvesti ali pa predlagati referendum o tem vprašanju, če bi banke, državne banke prišle v tuje roke, me zanima v zvezi z Mariborsko banko, ali menite, da bi moral v tej banki biti prevladujoč delež slovenskega kapitala?

dr. Drnovšek: Mislim, da pravzaprav pravih ekonomskih razlogov ni. Tisto, kar potrebujejo naša podjetja in državljani, je učinkovit bančni sistem, čim cenejši. In že dosedanja izkušnja s privatizacijo Nove Ljubljanske banke je pokazala, da je prihod tujega partnerja v to sopartnerstvo z državnim lastništvom izboljšal poslovanje banke.

Novinarka: No, samo v Novi Ljubljanski banki je še vedno prevladujoči delež slovenskega kapitala, ne?

dr. Drnovšek: Ja, ampak precej sta že blizu uravnotežena in tuji partner je v bistvu tako pomemben partner, tako da skupaj soodločata, soupravljata, če tako rečem, oba glavna lastnika. In dejstvo je, to sem jaz že kot predsednik vlade večkrat povedal, da država ni optimalen lastnik. Tako kot v socializmu, ko smo imeli skupno lastnino, ko smo bili lastniki vsi in nobeden, je na koncu se kljub vsemu pokazalo, da je pač ta sistem, čeprav je nam v marsičem bil bolj všeč, bolj prijazen, ampak ni zdržal te tekme.

Novinarka: Neučinkovit.

dr. Drnovšek: Ni bil učinkovit.

Novinarka: So pa številni ekonomisti, opozarjajo, ves čas pravzaprav spremljamo te polemike, da pravzaprav vse zahodnoevropske države imajo banko, eno banko v, bi rekla, nacionalnem lastništvu, razen Luksemburga, da pa v novih državah pristopnicah ni tako. Opozarjajo tudi na problem patriotizma…

dr. Drnovšek: Luksemburg je pa ravno najbolj uspešen izmed vseh držav.

Novinarka: Tudi to drži, ja.

dr. Drnovšek: Z najvišjim dohodkom na prebivalca, z najvišjim standardom in vse.

Novinarka: Se pravi, tukaj ne vidite nujnosti, da ena banka recimo ostane nacionalna?

dr. Drnovšek: Poglejte, jaz mislim, da je potrebno biti recimo previden nekaj časa, da je v naših razmerah najbrž dobro, da država ohrani nek delež zaenkrat v banki, ni nujno, da je to večinski delež., dovolj je, da je takšen delež, da se recimo brez nje ključne odločitve ne morejo narediti, da pa vsekakor potrebuje ta država pritisk takšnega pravega lastnika, ki ima motiv, ki se ukvarja z bančništvom. Ker država ni bankir, država se ne ukvarja s tem in enostavno ne more biti dober bančnik na primer. In če imenuje nekaj ljudi v nadzorni odbor, da to spremljajo, tisti ljudje imajo poleg tega še vrsto drugih zadolžitev in tudi dejansko ne funkcionirajo kot povsem pravi lastniki ali njihovi predstavniki. Tako da kljub vsemu je treba vedeti, kaj je najvažnejše – najvažnejša je uspešnost, učinkovitost, da dobimo tisto, kar pravzaprav rabimo. V to se potem večkrat mešajo razna čustva, nacionalna in tako naprej, ampak to običajno nima veliko opraviti z uspešnostjo in z racionalnostjo, ampak s čim drugim.

Novinarka: Pravzaprav delite mnenje z novo vlado, če prav razumem, bodo pa zagotovo to še hude polemike, ko se bo ta proces nekako začel oziroma pospešil. Če greva naprej, da naju čas ne prehiti, malo zunanja politika, Hrvaška. Poglejte, dr. Dimitrij Rupel je med zaslišanjem pred parlamentarnim odborom povedal, da bo nova vlada, da se začenja pravzaprav nov krog pogajanj s Hrvaško in da bo nova vlada preverila aktualnost sporazuma Drnovšek – Račan, ki je nekako osnova ves čas bil naših odnosov s Hrvaško, glede na nove okoliščine, razglasitev ekološko – ribolovne cone in podobno. Ali, kako vi pravzaprav to razumete, ali to pomeni, da Slovenija zdaj odstopa od tega sporazuma?

dr. Drnovšek: Ne, jaz pravzaprav nisem razbral nič takšnega, da bi Slovenija odstopala od tega sporazuma in tudi pravzaprav ne bi bilo smiselno kaj takšnega reči sedaj. Ključno vprašanje je pač, ali je reševati ta problem bilateralno v odnosu s Hrvaško, torej s sporazumom, ali pa s pomočjo te, s to arbitražo, torej z mednarodno arbitražo. To je ta temeljna dilema in…

Novinarka: In vaše mnenje je?

dr. Drnovšek: In jaz bi tako rekel, da če vlada lahko pride do boljšega sporazuma, kot je ta sporazum, ki sva ga sklenila takrat s premierom Račanom, bi jaz to navdušeno pozdravil. Problem pa je v tem, da Hrvaška meni, da ta sporazum za Hrvaško ni dovolj ugoden in da je za Slovenijo preveč ugoden. Torej si težko predstavljam, da bi lahko prišli celo do drugačnega, boljšega sporazuma za Slovenijo, kot je ta. In tisto, kar je morda realna možnost, morda možnost, da bi na neki točki skušali se kljub vsemu dogovoriti bilateralno, pa da bi v tem sporazumu morda pač nekaj malega na vsaki strani spremenili, ampak v bistvu bi ostal približno tako, takšen, kot je zdaj, tako uravnotežen, če temu tako rečem.

Novinarka: Se pravi, nimate več tega upanja recimo…

dr. Drnovšek: S tem, da bi mu potem dali samo drugo obliko, obleko, če tako rečem.

Novinarka: Nimate velikega upanja, da bi recimo nova komisija, mešana slovensko – hrvaška, prišla do kakšnih rešitev morda, ki jih doslej v teh desetih letih; vi ste se deset let, mislim, da pogajali s Hrvaško, neke nove rešitve našli?

dr. Drnovšek: Jaz bi bil zelo vesel, če bi jih našli, če bi seveda druga stran pristala potem na to. Ampak vemo, da tudi če se najdejo kakšni novi argumenti, da pravzaprav bistveno ne vpliva. Vsaka stran vidi, kje so njeni nacionalni interesi in od tega ne odstopa, tako da dvomim, da se bo pojavilo nekaj takšnega, da bodo potem na primer Hrvatje rekli: Ja, zdaj bomo pa res bolj popustili Slovencem. Na primer. Ali pa obratno. Tako da… Ampak pustimo možnosti odprte. Jaz bi bil vsekakor zelo vesel, če nova vlada, tudi z novim sporazumom ali s čimerkoli pač najde rešitev za ta problem. Vem pa, da je to zelo težko.

Novinarka: No, še ena niansa, če govoriva o zunanji politiki. Dr. Dimitrij Rupel je na zaslišanju poudaril tudi potrebo po izboljšanju odnosov z Združenimi državami Amerike. Kako si vi to razlagate? Je to zdaj neka sprememba v odnosu med obema državama in kaj bi recimo to pomenilo za odnose z drugimi članicami Evropske unije, ki so naši najmočnejši tudi gospodarski partnerji?

dr. Drnovšek: No, naši odnosi z Združenimi državami Amerike so prijateljski, zelo dobri in če bodo še boljši, je to v redu, čeprav mislim, da ne vidim problema v njih, da bi to bila sedaj neka posebna slaba točka v naši zunanji politiki. Zlasti zato, ker mislim, da to ne sme, ne more biti v nasprotju z našo seveda evropsko orientacijo in dejstvom, da smo člani Evropske unije. In Slovenija je bila in mislim, da je še in bo država, ki bo skušala imeti odnose, seveda v Evropski uniji absolutno dobre odnose, pa tudi z ZDA.

Novinarka: Skratka, vi ne vidite potrebe pravzaprav za spremembo sedanjih odnosov ali pač?

DRNOVŠEK : Ja, če se lahko še izboljšajo, bo prav, ampak mislim, da so že sedaj precej dobri in da pravzaprav Slovenija ni recimo zagovarjala neke opcije, da je treba Evropsko unijo naprej graditi kot neko konkurenco ZDA in da bi potem država izbirala, ali je bolj v Evropski uniji ali bolj za ZDA. Mislim, da je ta dilema več ali manj sedaj tudi presežena v mednarodni skupnosti, po tisti takrat, prvi iraški krizi. Sedaj tako ZDA kot tudi na drugi strani na primer Nemčija in Francija poskušajo svoje odnose pač normalizirati, ker imajo veliko skupnih ciljev, več kot pa na primer nekih razlik, ki so nastale v določeni situaciji. Tako da jaz mislim, da je pač to naša, tudi naša linija, naša politika, da tako Evropska unija kot ZDA morata sodelovati, ker ta svet je že tako in tako preveč nevaren, če tako rečem, tako da če bi se ta odnos spremenil iz sodelovanja na primer v neko izrazito konkurenco, bi to mednarodne svetovne odnose tako strahotno zaostrilo in zakompliciralo, da si tega res nihče ne želi. Tako da to je meni povsem jasno.

Novinarka: Dobro, recimo, da gre samo za nianse, videli še bomo, kakšne bodo tudi poteze vlade. Zanima me še nekaj; pred nedavnim ste se srečali z novim nadškofom. Komentatorji nekako napovedujejo oziroma vidijo v prihodu novega nadškofa drugačno pozicioniranje cerkve do države. Vi ste se z njim srečali, kakšen je vaš vtis? Se strinjate s to oceno?

dr. Drnovšek: Ja, moj vtis je zelo dober. Gospod nadškof Uran, mislim, je zelo odprt človek, zelo konstruktiven, pozitiven predvsem in mislim, da je svojo pot kot nadškof začel zelo uspešno, da ga Slovenci zelo lepo sprejemajo. Tudi najin dialog, najin pogovor je bil zelo prijazen, no, tudi kdaj že prejšnja srečanja so bila. Čeprav moram povedati, da tudi z njegovim predhodnikom sva imela dobre odnose. In predvsem je očitno, da tista vprašanja, ki so odprta še, da ne želi razreševati z nekim zaostrovanjem, z neko konfliktnostjo, ampak verjetno bolj skozi, pač, nek čas, to, da se pač, da sami nekako pridemo skupaj do nekih rešitev, ker ne more nekdo nekoga tukaj premagati, če tako rečem, ampak da stvari dozorijo.

Novinarka: No, ko sta na koncu dajala izjavi, je pravzaprav bilo videti, da se pravzaprav strinjata; pri vprašanju verouka vemo, da je to, bom rekla, odprto vprašanje ves čas, vemo tudi, da je recimo tudi na srečanju oziroma obisku gospoda Urana v Vatikanu bila ponovno izražena ta, to pričakovanje, vemo tudi, da cerkev ima velika pričakovanja do nove vlade, pa me zanima, koliko sta si tukaj blizu oziroma kakšno je vaše stališče: verouk v župnišču, vendar ali je to tretji izbirni, neocenjeni predmet v šoli, da ali ne?

dr. Drnovšek: No, predvsem je, mora biti rešitev v skladu z našim ustavnim sistemom, in torej ta, da pač ne more biti konfesionalni pouk del javnega šolskega sistema tu, v tem našem, teh naših sistemskih rešitvah. In kaj, če se v okviru tega lahko najdejo kakšne bolj fleksibilne, praktične rešitve, ki lahko pomagajo eni ali drugi strani? V tem ne vidim nič slabega. Ali je možno to narediti tako, da bi bil tako, kot tudi gospod nadškof Uran misli, da bi bil lahko verouk, ampak potem bi moral biti seveda ne samo verouk katoliške cerkve, ampak tudi vsaka druga verska vzgoja na nek način neka izbira, ki bi jo imeli učenci, ampak ne v okviru tistega, pač, programa, javnega, ki ga imajo, javno-šolskega, ampak kot neka izbira med nekimi dopolnilnimi aktivnostmi. To je verjetno tisto, ker je sprejemljivo v našem sistemu, kjer se gre predvsem za to, da se recimo omogoči nek prosti čas za neke dodatne aktivnosti, ki pa niso potem sestavni del šolskega sistema. Niso v spričevalu, na primer.

Novinarka: So neocenjene, ampak kot izbirni predmet.

dr. Drnovšek: Tako. Niti ne nujno, da kot izbirni predmet, tako kot jaz vidim stvari, ampak kot recimo neka razbremenitev morda v šoli, kjer pač lahko učenec gre na neko obliko ali verske vzgoje, ali je to katoliški verouk ali je to nekaj drugega, lahko gre k neki drugi aktivnosti, ima neko drugo dodatno aktivnost, skratka v tem smislu. Tako se mi zdi, da smo do sedaj tolmačili naše ustavne rešitve.

Novinarka: Dobro. Recimo, da je to še predmet prihodnjega mandata, prihodnjega obdobja. Zanimivo je slišati vaše mnenje vsekakor. Zanima me še nekaj, veliko sva pravzaprav že govorila, predvsem na gospodarskem področju, o prihodnjem letu, o prihodnjih letih, o izzivih. Še ena zadeva me zanima, prihodnje leto je 60. obletnica konca 2. svetovne vojne. Vemo, da vprašanje sprave pri nas nikoli ni bilo pravzaprav do konca rešeno, zaprto, da so tu odprte rane in bolečine. Ali se lahko zgodi, da bi ob tem datumu spet polariziralo slovensko javno mnenje, slovenska politika, da pride spet do javnih polemik, ki smo jih že bili priča v zadnjih desetih, dvanajstih letih?

dr. Drnovšek: Ja, jaz upam, da ne in nekateri znaki v zadnjem času kažejo na to, da bi morda se lahko to vprašanje nekoliko premaknilo ali pa napetosti malo zmanjšale, malo zrahljale. Navsezadnje je tudi sama politična sprememba sedaj, ko smo prešli na drugačno vlado, če pogojno temu rečem desno vlado, minila sorazmerno mirno in gladko, bi lahko rekel, brez nekih velikih zaostrovanj in napetosti. Včasih, se spomnim, je bilo precej demoniziranja v javnosti, neke takšne možnosti take spremembe; in da bo morda to tudi prispevalo k neki normalizaciji na sploh. Morda bo sedaj, pogojno rečeno, tudi desnica ali ta stran le dobila občutek, da pač nekatere, da se je stanje normaliziralo in da tudi zgodovinskih vprašanj ne gre preveč napenjati oziroma obratno, da bi to tudi seveda tudi drugi tako mislili, na drugi strani. Nekaj manjših znakov je takšnih, vsaj tako kot sem jih sam registriral in če bo to možno, bom sam vsekakor skušal delovati v tej smeri tudi naprej, da ne bi vnašali nekdanjih razlik, napetosti v naše sedanje življenje, v naša razmišljanja o prihodnosti, ampak da bi uspeli napraviti pač nek, nek premik, neko, nek premik in pač se zavestno odločili, da gremo sedaj pač naprej, da spoštujemo zgodovino, preteklost, ampak sedaj je nov čas, novi ljudje.

Novinarka: Dobro, bomo videli, kaj se bo dogajalo. Bližava se koncu; zanima me vprašanje, o katerem se je veliko pisalo pravzaprav v zadnjem času. Mediji ugotavljajo ali pa ugibajo, da se je predsednik vlade Janez Janša spremenil, njegova politična drža, da je drugačna in vleče neke vzporednice z vašim političnim nastopom. Vi poznate Janeza Janšo zelo dolgo, bila sta skupaj v vladi – ali se je spremenil, po vašem mnenju?

dr. Drnovšek: Jaz mislim, da se vsi spreminjamo, da z izkušnjami, z vem tem, kar doživimo, da se spreminjamo. Bilo bi čudno, če se ne bi. Tako da moja, najina izkušnja je seveda zelo raznolika, od skupnega sodelovanja v vladi, potem do zelo hudega nasprotovanja. Ko sem bil pač sam v vladi, on je pač bil v opoziciji, sva imela, so bila obdobja zelo hudih kontfrontacij. In sedaj je pač spet neko novo obdobje sodelovanja, pač na drugačnih vlogah, pozicijah, ampak spet sodelovanja v korist države.

Novinarka: Ampak sodelujeta dobro, tak vtis je. Čisto mimogrede mogoče je malenkost, pa vendarle, jutri je sprejem, tradicionalni novinarski novoletni sprejem in prvič ga organizirate trije predsedniki skupaj, torej predsednik vlade, predsednik države in predsednik parlamenta. To se ni zgodilo v času, ko je bil predsednik države recimo gospod Kučan, niti v času, ko je bil predsednik vlade gospod Rop. Kaj je pravzaprav to, ali tudi to kaže na neko novo kooperativnost med vami?