grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Pogovor predsednika dr. Drnovška za 4. mrežo radijskih postaj

Trbovlje, 05/27/2004  |  intervju

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je bil v četrtek, 27. maja gost 4. mreže radijskih postaj. S predsednikom se je o aktualnih domačih in mednarodnih vprašanjih pogovarjal Aleš Gulič z Radia Trbovlje.

ikona avdioPogovor predsednika dr. Drnovška za 4. mrežo radijskih postaj



Aleš Gulič:
Gospod dr. Janez Drnovšek, najprej lep pozdrav v imenu vseh naših poslušalk in poslušalcev. Začnimo kar z vašimi znamenitimi pogovori, zdaj jih je bilo že šest. Ljudje kar dosti vedo o tem. Šesti pogovor je pokazal, kako nihamo Slovenci med nekim optimizmom ob prihajanju v Evropo in med pesimizmom. Tudi trinajst let samostojnosti je že dalo določene izkušnje. Kako ste vi doživljali to šesto srečanje?

Dr. Janez Drnovšek:
Lepo pozdravljeni. Šesti pogovor o prihodnosti je bil namenjen izmenjavi mnenj o stanju slovenske demokracije trinajst let po osamosvojitvi. Mislim, da je bila razprava precej pestra, dokaj zanimiva. Nasploh je smisel teh pogovorov, v tem, da se soočajo ljudje tako iz akademskega sveta kot iz politike in to iz različnih bregov, da se pogovarjajo ljudje, ki se običajno ne. To je nekakšna komunikacija, ki je že zaradi tega zanimiva. Res je, da so potem tudi razprave, ugotovitve in ocene različne, od bolj optimističnih do bolj pesimističnih. Nekateri so bili bolj skeptični, kar se tiče naše demokracije, češ da stvari še ne gredo najbolje, medtem ko so drugi bolj pozitivni. V mednarodnih primerjavah naš sistem očitno dobro deluje. Izraženih je bilo kar nekaj kritik, tudi na medijski prostor. Na vpliv, ki jih mediji lahko imajo na politiko. In na vpliv na same medije. Nanje lahko vpliva navsezadnje politika sama ali pa gospodarstvo, skratka lastniki ali oglaševalci, ki so tudi lahko v nekih povezavah s politiko in lahko potem skupaj zasledujejo kakšne cilje. Slišali smo tudi to, da mediji niso dovolj samostojni in objektivni. O tem je bilo kar nekaj razprav. Mislim, da ocena slovenske demokracije ne more biti ne črna ne bela, ampak je vedno nekaj vmes. Nekatere stvari delujejo bolje od drugih, nekateri jih vidijo bolj optimistično. Mislim, da bo vedno tako. Tisti, ki so bili do sedaj manj uspešni v politični tekmi, so bolj pesimistični in običajno na stvari gledajo bolj s črne plati. Ko bodo enkrat zmagali na volitvah, bo verjetno tudi njihov pogled na demokracijo drugačen.

Aleš Gulič:
O tem malo kasneje. Na teh pogovorih je bilo tudi nekaj očitkov oziroma pomislekov v zvezi s pravno državo. Da naša država še ni dovolj pravna in da je zaupanje ljudi do teh institucij manjše, kot bi lahko bilo.

Dr. Janez Drnovšek:
Stanje v pravosodnem sistemu je bilo kar precej izpostavljeno v teh naših pogovorih. Nekateri pravosodje ocenjujejo kot tisto najbolj šibko točko delovanja demokracije pri nas. Zato resno razmišljam o tem, da bi bilo prav stanje pravne države in prihodnji izzivi v pravosodju, posebna tema teh naših Pogovorov o prihodnosti. Res je, da imajo državljanke in državljani pravico do pravičnega sojenja v nekem doglednem času, mi pa se soočamo z zaostanki. Včasih je problematičen videz o tem, da pravosodje ni učinkovito, da prepočasi prihaja do sodb oziroma do njih sploh ne prihaja. Seveda je to zelo pomemben vidik. Ljudje morajo imeti občutek, morajo biti prepričani v to, da pravna država deluje, da deluje za vse enako. In mislim, da se pravosodje tega vedno bolj zaveda. Ne samo pravosodje v ožjem smislu, tudi organi pregona, policija, kriminalisti, tožilstvo in naprej vsa različna sodišča. In mislim, da se kar resno trudijo in da vlagajo precej energije v to. Zaostankov pa se je v času od osamosvojitve kar precej nabralo. V obrambo pravosodju moram reči, da se je tudi pravosodje težko prilagajalo, ker smo vzpostavili toliko novih zakonov. Nova država je terjala na stotine novih zakonov, lastnih zakonov. Sedaj smo postali člani Evropske unije. EU ima spet svoj pravni red in celotno zakonodajo smo morali prilagoditi. Skratka pravosodje je do sedaj živelo v nekem stalnem spreminjanju. Pravosodje ob spreminjanju zakonodaje in načinov delovanja, pravzaprav ni imelo možnosti, da se ustali in da vzpostavi neko stalno prakso. Računam, da bo zdaj bolje, da so se bodo vzpostavili bolj trdni, stalni okviri pravnega sistema. Pa še nekaj je, na kar bi rad opozoril ob tem. Ko na veliko kritiziramo pravosodje. moramo biti v teh svojih kritikah tudi pazljivi. Ne smemo izvajati prehud ali preveč kritičen pritisk na pravosodje, na nek način terjati rezultate za vsako ceno. Takole bom rekel - četudi rezultat pride nekoliko pozneje je to še vedno bolje, kot pa, da se obsodi nekoga, ki je nedolžen. Slabo je, če nekdo ni obsojen, še hujše pa bi bilo, če bi se ob tem hitenju in pritiskom, s katerimi bi želeli pokazati, da pravosodje, kriminalisti in policija delujejo, nekoga obsodili po krivici. To je ena izmed temeljnih ugotovitev tudi pravosodij s stoletno tradicijo in mislim, da pri nas tega ne smemo zanemariti.

Aleš Gulič:
Ena od zadev, ki nas pravzaprav kar naprej spremlja, je razvoj slovenske demokracije. Kultura v demokratičnih odnosih, v demokratičnih razmerah, pri tem mislim tudi na politično kulturo, pa na kulturo politikov. Se vam zdi, da je mogoče vendarle preveč tega neakademskega prepiranja, se pravi kar sovraštva, gojenja nasprotovanj, nagajanj, nalašč nasprotovanj, destruktivnih potez?

Dr. Janez Drnovšek:
Mislim, da je tega preveč. Zame je nivo političnega dialoga pomemben. In lahko imamo drugačno mnenje od političnega nasprotnika, ampak zaradi tega še ni potrebno neko sovraštvo. Ni potreben nek nizek nivo dialoga, zmerjanje ali celo poskusi, da se političnega nasprotnika tako ali drugače očrni. Demokracija to ni, ali naj ne bi to bila. V demokraciji primerjamo različne poglede in programe ter pristope do reševanja problemov v državi. Normalno je, da imajo skupine ljudi različne poglede in različne pristope. Ampak, zdi se mi prav, da jih tudi med sabo nekako rešujejo v nekem povsem normalnem dialogu, ob medsebojnem spoštovanju. In zdi se mi, da včasih naša demokracija tukaj malo zaide. Tudi v preteklih recimo desetih, trinajstih letih, smo večkrat prišli v takšna bolj zaostrena obdobja. Ko sem bil še predsednik vlade sem se velikokrat znašel v takšnih obdobjih. Ampak potem nam je uspelo nekako izplavati iz tega in spet dvigniti politični dialog na višji nivo. Tudi na neko večje medsebojno spoštovanje in na pogovor o temah, ki so pomembne za državo med vlado in opozicijo. Pogovarjali smo se najpomembnejših temah in tudi večkrat našli skupne rešitve. Navsezadnje je celotni evropski proces potekal v tem vzdušju, v ključnih zadevah sta se znali vlada in opozicija vedno tudi sporazumeti. V zadnjem času ta nivo morda spet pada in verjetno je to pogojeno tudi z bližajočimi se volitvami. Mislim, da bi ne glede na volitve, morali obdržati nek višji nivo komunikacije.Ga enostavno sprejeti v svojo kulturo in vzpostaviti nek standard komuniciranja in demokracije v Sloveniji. Pričakujem in upam, da bo to obdobje večje polarizacije, večjih napetosti minilo in da v nadaljevanju mostovi - kot bi kdo rekel – ne bodo tako podrti, da ne bi mogli vzpostaviti nekega konstruktivnega dialoga. Takrat, kadar je to za državo potrebno, nujno.

Aleš Gulič:
Polarizacija med strankami pred volitvami je nekaj povsem normalnega. Se že ve datum volitev?

Dr. Janez Drnovšek:
Formalno še ne. Volitve razpiše predsednik države v nekem roku, približno v dvomesečni možni variaciji. Tako kot stvari stojijo in glede na roke izpred štirih let ocenjujem, da bodo volitve v začetku oktobra.

Aleš Gulič:
Ostala sva pri polarizaciji. Ni samo ta polarizacija, ki se na nek način goji za to, da vsak dobi, kolikor zmore. Polarizacija je tudi med prebivalstvom, zdaj se morda socialne razlike večajo, srednji sloj na nek način beži ali v čisti proletariat, medtem ko je na drugi strani precej bogatih Tudi to je nevarno, to ni povsem evropska krivulja, recimo delitve vseh dobrin, ki jih imamo.

Dr. Janez Drnovšek:
Res je. To je eden izmed večjih problemov, izpostavljen je bil tudi na tem našem posvetu. Razlike v tržnem sistemu so pravzaprav nujne, normalne. Problem je, če so razlike prevelike, in še večji problem je, če ljudje dobijo občutek, da razlike v dohodkih niso odvisne od nekega ali dela ali od nekega dejanskega uspeha, podjetnosti. Skratka, zelo hud problem je, če del državljanov dobi občutek, da pravila igre niso poštena, ali da jih nekateri ves čas izkoriščajo ali pa obidejo nekako svojo korist. To se mi zdi eno izmed najbolj ključnih vprašanj delovanja sodobne države. Ne samo Slovenije, ampak prav vseh držav v tem svetu. Mislim, da prav nikjer še nimajo pravega odgovora na to vprašanje. Drugje so razlike še večje kot pri nas, tudi če pogledamo tranzicijske države, kjer se tržno gospodarstvo in demokracija na novo vzpostavlja. Mislim, da so povsod v nekdanjih socialističnih državah nastale razlike, ki so še precej večje, kot so recimo v Sloveniji. Da ne govorimo o ostalih kapitalističnih državah. Tam so te razlike tudi znane, čeprav je med njimi tudi velika razlika in ponekod uspevajo držati pravzaprav nekako bolj sprejemljive okvire, drugod pa manj. Mislim, da se bomo morali s tem še zelo veliko ukvarjati in se o tem resno pogovarjati. Namreč s tem, da smo prevzeli demokratični tržni sistem, ne pomeni, da smo kratko malo prevzeli nujnost, da morajo biti sedaj tukaj neke velike socialne razlike. Če so prevelike in če obstaja občutek pri delu državljanov, da so te razlike neupravičene, potem država ne deluje dobro. Demokracija ne deluje dobro in je treba najti neke korekcijske mehanizme, načine, kako to popraviti. To bo proces stalnega dogovarjanja, navsezadnje tečejo stalni pogovori med delodajalci med sindikati, tudi vlada je vključena v ta proces. Po drugi strani država lahko vpliva preko davčne politike. Pri nas so obdavčitve kar visoke za visoke dohodke. Obdavčitve so pri nas višje kot pri večini drugih evropskih držav. Kljub vsemu je očitno občutek, da obstajajo in da še vedno prihaja do neupravičenih razlik, prelahkih zaslužkov pri delu ljudi, državljanov, ki so morda našli neke luknje v našem sistemu, ki se je postopno vzpostavljal. Postopno pa se tudi te luknje zapirajo. To je nek proces, neka naloga, na katero ne smemo pozabiti, če ne želimo, da bomo v nekem trenutku ugotovili, da v majhni državi, kot je Slovenija, kjer se skoraj vsi med sabo poznamo, obstajajo prehude razlike. Da so se zaradi tega tudi odnosi poslabšali in še kaj. To je resno vprašanje in mislim, da smo mu dali tudi takšen pomen na našem pogovoru.

Aleš Gulič:
Pravite, Slovenci se med sabo vsi poznamo, vsi imamo nekje sorodnike, sošolce in tako naprej. To je pravzaprav prava podstava za klientelizem, o katerem se veliko govori, ampak čisto tako pa tudi ni, da bi pa vsak stik vendarle že bil nevaren za, ne vem, etičen odnos do tega, kar se počne.

Dr. Janez Drnovšek:
Seveda ne. Res je, da se v majhni družbi, državi, po eni strani morda lažje pride do kakšnega klientelizema. Po drugi strani pa je še bolj nesprejemljiv, ker bi manjše države morale biti izrazito kohezivne, če želijo ljudje med sabo živeti v nekih konstruktivnih odnosih in to terja tudi veliko pazljivost. Pri tem bi opozoril na to, da so pa pretiravanja, kot običajno, tudi v tem primeru škodljiva. Če bi zdaj začeli kar vse po vrsti sumničiti in ugotavljati, da vsak, ki je kakor koli s kom v sorodstvu, da je to že nek klientelizem ali neko nekorektno delovanje in neko izkoriščanje, bi s tem najbrž marsikomu naredili krivico. Pri nas se kljub vsemu, kot ste sami rekli, skoraj vsi poznajo in slej ko prej nekako trčijo drug na drugega. Pri tem se mi zdi zelo pomembno, da gradimo zavest, neko vrednoto poštenih in korektnih delovanj in medsebojnih odnosov. To se mi zdi najpomembnejše, bolj pomembno kot prisila in vzpostavitev različnih nadzornih mehanizmov, čeprav so tudi ti pomembni. Slovenci bi morali v marsičem slediti skandinavskim državam. Zlasti v teh vprašanjih. Tam je najmanj korupcije, najmanj klientelizma. Ljudje so nekako vgradili vase kulturo obnašanja, da enostavno ne sprejemajo takih stvari, ne sprejemajo podkupovanja, zato se jim to zdi nekaj povsem nepredstavljivega. Če se nekomu ponudi podkupnina, jo bo zavrnil in bo storil še kaj več. Skratka treba je vgraditi v zavest, da je to nesprejemljivo obnašanje, nesprejemljivo ravnanje. To bo najbolj učinkovita varovalka, veliko boljša kot to, da smo v stalnem sistemu sumničenja vsakega in v stalnem preganjanju drug drugega. To bi vodilo v majhni državi, kot je Slovenija, tudi v zelo slabo situacijo. Še enkrat ponavljam, kot vedno, tudi tu je pomembna prava mera, torej prava mera nadzora, še zlasti pa pomembna tista nujna mera vrednot zavesti o poštenosti in korektnosti delovanja.

Aleš Gulič:
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, poslušate program 4. mreže radijskih postaj, danes program KUM studia Radia Trbovlje. Pogovarjamo se s predsednikom Republike Slovenije dr. Janezom Drnovškom. V prvem delu smo pogledali Slovenijo bolj v globino, ne toliko v širino in višino, zdaj gremo po svetu. Tudi svet ni enoten, vemo, kaj se je zakuhalo z iraško krizo. Pozna se ko hodiš po kakšnih arabskih, islamskih četrtih evropskih velikih mest, in ni več tako, kot je bilo pred leti. Nezaupanja je veliko. O nezaupanju sva že prej govorila. V mednarodnih odnosih je nezaupanje še hujša reč, najbrž.

Dr. Janez Drnovšek:
Res je, nezaupanja je precej in marsikdo ima najbrž danes občutek, da so se odnosi v svetu poslabšali, da se je situacija zaostrila. Navsezadnje ni več občutka, da bi se dalo tako povsem mirno in varno potovati po svetu. Teroristična grožnja je povsod in zadeve v Iraku se močno zaostrujejo. Teroristična grožnja ni manjša, ampak je prej večja, kot je bila pred to vojno. Veliko vprašanje ostaja, kako bo svet našel neko ravnotežje in kako bo znal urediti vprašanja, odnos med islamom in med ostalimi, če tako rečem. V tem trenutku je verjetno najbolj izpostavljen islamski fundamentalizem, po drugi strani pa politika, ki jo zlasti ZDA vodijo kot obrambo pred takšno grožnjo, obrambo pred terorizmom in islamskim fundamentalizmom, je spet takšna politika, ki - vsaj zaenkrat tako kaže - izziva potem še več terorizma in še več pravzaprav neke napetosti, nekega sovraštva in pa navsezadnje čedalje globljo razpoko med civilizacijami. To zadeva tudi Evropo in tudi nas, v Evropi poizkušamo najti tudi drugačne odgovore, ne samo vojaške. Pomemben je dialog med civilizacijami, tudi dialog z islamskim svetom. Pomembno je ustvarjanje občutka, da so odnosi v svetu vsaj približno lahko pošteni in korektni. Recimo, da ima del sveta stalno občutke, da je zapostavljen, da je izkoriščan, da se veliki zahodni svet obnaša do njega arogantno, potem bo lahko to naprej vodilo v takšne odgovore kot je terorizem. Dokler ne bo rešitve za vprašanje Bližnjega vzhoda, vsaj približno poštene rešitve, bo že sama kriza generirala nove napetosti in novi terorizem. Irak je v tem trenutku to nekako še potenciral in obstajajo še druga krizna žarišča in tudi potencialna nova žarišča v svetu. Tako da svet res ni preveč prijazen, lahko bi rekel, da so odnosi precej težavni v tem trenutku in pred nami je, ne samo pred Slovenijo, ampak tudi Evropsko unijo, precej izzivov v prihodnjih letih.

Aleš Gulič:
Terorizem se naleplja zdaj že pravzaprav tako po dolgem in počez. Že če pogledamo hišo, v kateri sva, na Erjavčevi, tukaj spredaj sta dva idilična ginka, notri pa drug režim, več nadzora, več nevarnosti, več nezaupanja.

Dr. Janez Drnovšek:
Res je zdaj več nadzora povsod, ker je teroristična nevarnost realna. Bilo bi nesmiselno zapirati si oči pred tem in reči, to se lahko zgodi samo drugim, nam pa ne. Lahko se zgodi pravzaprav povsod. Pomembno je imeti odprte oči in tudi izvajati nujne varnostne ukrepe. Po drugi strani pa je treba iskati še kaj več, skušati iskati nekaj, kar človeštvo počne že od začetka. Vzdrževati neke čimbolj vzdržne medsebojne odnose, čimbolj pravične medsebojne odnose v svetu. Morda je to celo preveč iluzorno, morda jih v dogledni prihodnosti ne more biti, mislim pa, da le moramo težiti k temu in iskati rešitve za obstoječe probleme. Naredili smo kar precej, navsezadnje prav v Evropi. Evropa je svoje stoletne probleme in pa medsebojne vojne razrešila z združitvijo, kar je pravzaprav zelo poseben način reševanja problemov. Med sabo je vzpostavila neke odnose, ki temeljijo na zaupanju, institucije skupnega delovanja naj bi preprečevale konflikte in nove nevarnosti, nevarnosti vojn navsezadnje. Takšen model in takšen pristop bomo skušali prenesti čim širše, tudi drugod po svetu in v tem vidim tudi posebno vlogo, posebno nalogo EU. Ne bo svetovni žandar, ne bo vojaška velesila, to vlogo imajo zdaj predvsem ZDA. Mislim, da mora Evropa iskati svoje odgovore drugje, bo uspešna, gospodarsko uspešna, ampak mislim, da mora iskati rešitve tudi za tiste dele sveta, ki so manj uspešni, za revni del sveta in s tem zmanjševati napetosti. Navsezadnje bo Evropa iskala rešitve tudi za zaščito in varovanje okolja, navsezadnje to postaja resna grožnja za človeštvo. Do sedaj se je pokazalo, da je EU najbolj dovzetna in se najbolj zaveda teh težav, bolj kot ZDA in ostali deli sveta. Če pogledava v svetovnem merilu, kako zmanjševati različne nevarnosti, ki prežijo na nas in čaka nas veliko takšnega dela. Preko EU, kjer je veliko ljudi, držav, ki tako mislijo in vidijo v tem pomembne usmeritve, preko tega okvira mislim, da se da kaj narediti. To je neka osnova za nek zmeren optimizem za prihodnost. Računam, da se bo morda tudi ZDA kot res demokratična družba, država s svojo tradicijo, ob začasnih odmikih le našla z Evropo na istem bregu in da bo poskušala iskati večjo stabilnost za svet v celoti.

Aleš Gulič:
Zgodovina islama, odnosov med krščanskim in islamskim svetom seveda ni samo zgodovina križarskih vojn, tudi veliko sožitja, pozitivnega je na tem. Se da na teh zgodovinskih izkušnjah tudi kaj premakniti ali pa vsaj spomniti ljudi, da je to tudi bilo?

Dr. Janez Drnovšek:
Res je. Stoletna tradicija skupnega življenja na številnih območjih, navsezadnje tudi v Bosni in Hercegovini, kjer je bilo stoletja vzpostavljeno takšno sožitje, kjer marsikje skupaj stojijo pravoslavna cerkev, katoliška cerkev, džamija in celo sinagoga, skratka, takšno sožitje je možno in predpogoj zanj je toleranca, strpnost. Vse vere morajo biti strpne in mislim, da vere kot vere so v osnovi vse strpne, ampak nekateri jih razlagajo drugače. Nekateri iz vere delajo verske vojne, kar pa mislim, da je v osnovnem nasprotju z vero kot takšno. Nobena vera ne more propagirati vojne. Zaradi tega tudi svete vojne, ki jih, recimo, včasih islam rad razglaša ali posamezne skupine, saj ne smemo govoriti o islamu kot celoti, ampak o posameznih radikalnih skupinah, to je v nasprotju tudi z njihovo vero, z islamom. Skratka strpnost in pa spoštovanje drug drugega, tudi spoštovanje drugih ver. Tudi to je osnova za neko normalno sobivanje.

Aleš Gulič:
Gospod predsednik, poglejte, zdaj sva bila po svetu tako globalno, nisva bila čisto v Sloveniji. Ampak Slovenija ima tudi sosede, ti odnosi so zelo pomembni, najpomembnejši za nas. Z EU smo sicer dobili zelo bližnje sosede, se pravi Italija, Avstrija, Madžarska so se nam približali, Hrvaška oddaljila, sedaj ste bili na Brionih, leta 1991 so bili to zelo uspešni sestanki, kako je bilo to zdaj, tokrat?

Dr. Janez Drnovšek:
Brioni imajo za nas poseben prizvok, zlasti zame, ker sem takrat sodeloval na ključni konferenci, kjer je bila slovenska samostojnost na nek način prvič potrjena, tudi mednarodno.Takrat smo dosegli premirje po vojni. To je bil tisti mejnik, od koder smo potem šli tudi v mednarodno priznanje. Če pogledamo naše odnose tudi v tej luči, lahko ugotovimo, da je Slovenija svoj mednarodni položaj utrdila maksimalno, bolj ga pravzaprav ni mogla v teh trinajstih letih. Smo priznana, uspešna država, to nam vsi priznavajo, članice EU, zveze NATO in na tej osnovi so naši odnosi danes, recimo, z Italijo ali Avstrijo povsem drugačni kot prej. Smo enakopravni partner. Po drugi strani imamo s Hrvaško nekatera nerešena vprašanja od osamosvojitve naprej, vključno z mejo. Imamo veliko skupnih interesov, tako da imamo nekako poseben odnos, drug drugega potrebujemo. Zelo veliko blaga, storitev izvažamo drug drugemu, sodelujemo na številnih področjih, smo sosedje. Vedno bomo sosedje, tako da ni nobene druge pametne poti kot to, da smo prijatelji. Res pravi prijateljski sosedje, ne da imamo stalno neke spore. Mislim, da sedanja hrvaška vlada poskuša vzpostavljati bistveno boljšo atmosfero v medsebojnih odnosih. Seveda si želi čimprejšnjega vstopa tudi v Evropsko unijo in zato potrebuje dobre odnose, tudi s Slovenijo kot članico EU, in tudi sicer smo sosedje, kot sem dejal. Mislim, da bo tu in tam morda še kakšno trenje v povezavi z vprašanji, ki so ostala iz preteklosti, ampak da bo le prevladala osnovna pozitivna nota in konstruktivnost. Hrvaška, to se je kazalo tudi v pogovorih na Brionih, trdno vidi svojo pot v evropski usmeritvi, v evropskih vrednotah. Torej, naj ne bi bilo več nekih enostranskih potez, takšnih in drugačnih zaostrovanj. Mislim, da Sloveniji takšna pot, sodelovanje s Hrvaško, tudi ustreza.

Aleš Gulič:
Še eno vprašanje, preden končava. Jutri se odpravljate v Romunijo. Kakšen je namen vašega obiska?

Dr. Janez Drnovšek:
To je že tradicionalno srečanje srednjeevropskih predsednikov, sedemnajst, mislim, da nas je, ki se bomo sestali, in to je, mislim, da enajsto takšno srečanje. Najbrž se spominjate, pred nekaj leti je bilo to srečanje v Sloveniji, ko je bil predsednik še gospod Kučan. Tako se ta tradicija nadaljuje. To je že kar malo razširjena srednja Evropa, bi lahko rekli. Za marsikatero državo je ta komunikacija, takšno srečanje pomembno. Sploh za tiste, ki niso v središču dogajanja, ki niso članice EU ali NATA, kot je Slovenija. Zato je to ena izmed tistih oblik dialoga, torej tudi s tistimi državami, ki so izven, ki so evropske države, ampak niso še tako daleč, da bi bile vključene v evroatlantske integracije. Z njimi vodimo dialog, da jih na nek način vzdržujemo v evropski perspektivi in vedno je bolje kakšna komunikacija več kot manj.

Aleš Gulič:
Gospod predsednik, se strinjate, da je bila ključna beseda najinega pogovora zaupanje, zaupanje med državo in državljani, med državami?

Dr. Janez Drnovšek:
Res je. Zaupanje mora temeljiti na nečem, tudi na integriteti ljudi, na poštenosti, korektnih odnosih. Strpnost je tudi pomembna beseda, priznavanje in spoštovanje drugih, drugačnih, ker sicer ne moremo vzpostaviti nekega mirnega življenja, slej ko prej bo to udarilo tudi nas in to so tudi temelji Evrope, ki jo zdaj gradimo z drugimi.

Aleš Gulič:
Hvala lepa in srečno!

Dr. Janez Drnovšek:
Hvala tudi vam in vsem poslušalkam in poslušalcem.