grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Sloveniji še na mnoga leta - govor predsednika dr. Janeza Drnovška na svečanosti ob Dnevu Državnosti

Ljubljana, 06/24/2003  |  govor

Klikni za povečavo Spoštovane državljanke in državljani !

Slovenska država praznuje 12. rojstni dan. Pravimo, da smo mladi 12 let. Rosna leta za državo, a morali smo dozoreti že, da smo jo dobili. Njen nastanek je bil zrel, demokratičen, podprt s široko plebiscitarno odločitvijo naših državljank in državljanov. Naša prejšnja federalna država je bila preveč nenaravna, okostenela tvorba, da bi lahko obstajala brez prisile, z lastno voljo vseh narodov in narodnosti, ki so jo sestavljali. Njeni notranji odnosi niso bili dovolj demokratični, načini skupnega delovanja pa ne dovolj enakopravni, da bi izpolnili pričakovanja in potrebe vseh njenih državljanov in narodov. Osamosvojitev smo poizkušali izpeljati na miren način in z dialogom razrešiti prejšnje zaostrene odnose. Na žalost druga stran tega ni sprejela in je poizkusila z vojaško silo zadržati slovensko osamosvajanje. V desetdnevni vojni smo se uspešno obranili.

Klikni za povečavo Velika enotnost in odločnost slovenskih državljanov je takrat prepričala tako agresorja kot mednarodno skupnost, da volje ljudi ni mogoče zlomiti z vojaško silo. Uspešna pogajanja so potem dokončala slovensko osamosvojitveno zgodbo. Te ne bi bilo brez podpore velike večine državljanov, rojakov za mejo in na tujem ter številnih prijateljev, ki so nam v tistih zgodovinskih trenutkih stali ob strani ter nas bodrili v pogumu in odločnosti. Vsem gre brezmejna zahvala.

Žal nam je, da so nekateri med nami morali umreti za osamosvojitev in dan državnosti je priložnost, da se jih spomnimo. Žal nam je tudi za padle vojake JLA; pognali so jih v nesmiselno vojno, ki je niso želeli in je niso razumeli. Obžalujemo tudi strahotne žrtve in trpljenje naših nekdanjih sodržavljanov v drugih jugoslovanskih republikah. Na sto tisoče jih je bilo in milijoni so izgubili domove. To je še en velikanski opomin za človeštvo - kam lahko pripelje nesmiselno stopnjevanje nacionalnih in verskih razlik. Ob njih se je pozabilo na temeljno in univerzalno vrednoto - človečnost.

Po 12 letih se nam zdi vse to že oddaljena zgodovina. Toliko se je dogajalo v teh letih. Marsikdo je dvomil, da bo nova dva milijonska država preživela, zlasti ob popolnem razpadu prejšnje države, s katero je bila gospodarsko močno prepletena. Vendar smo preživeli in se uspešno razvijali. Z novim parlamentarnim in kapitalsko tržnim sistemom, ki smo ga kot samoumevnega prevzeli z nastankom nove države, smo postali primerljivi z državami, ki smo se jim želeli približati. Danes se Slovenija po indeksu človekovega razvoja uvršča med prvih trideset držav v svetu. Pravijo, da smo najuspešnejša država v prehodu. Sami pa vemo, da moramo še marsikaj postoriti, da bi zagotovili dostojno življenje in delo vsem našim državljanom. Kar pa ni lahko, saj je borba za preživetje v svetu trda in neizprosna, a to nas ne odvezuje te naloge in stremljenja po boljšem življenju za vse. Včasih smo ob veliki količini dela in sprememb napravili kakšno napako ali krivico. To je razumljivo. A pomembno je, da se tega zavedamo in jih skušamo popraviti.

Nismo bili povsem pripravljeni na večje socialne razlike, ki jih prinaša novi gospodarski sistem. In tudi danes nismo, zlasti če verjamemo, da so neupravičene in ne izhajajo iz boljšega dela ali dejanske uspešnosti. Kljub težavam ob prehodu smo poizkušali obdržati čim večjo stopnjo socialne solidarnosti in varnosti. Toliko kot jo le lahko dopušča vzdržni razvoj in mednarodna konkurenca. Živimo na tako majhnem prostoru in skoraj vsi se poznamo med sabo. Težko bi sprejeli tako veliko socialno razslojevanje kot ga poznajo marsikje po svetu.


Dvanajsto leto samostojnega življenja v naši državi je še posebej pomembno za našo prihodnost. S splošno ljudsko voljo smo se odločili za vstop v EU in zvezo NATO. To ni enostavna odločitev za mlado državo - zlasti po slabi izkušnji z nekdanjo federacijo. Vendar temelji te nove zveze so povsem drugačni. Takšne smo si želeli že takrat.

Nikoli v zgodovini položaj slovenskega naroda ni bil tako trden kot je danes. Z vstopom v EU in NATO smo si zagotovili toliko enakopravnosti in varnosti kot je ta svet lahko nudi.

Seveda vseh vprašanj dvomov in strahov človeškega življenja in sobivanja s tem nismo razrešili. Jih do zdaj tudi ni še nobena država ali ideologija. Evropska zveza je po našem prepričanju najnaprednejši civilizacijski dosežek v skupnem življenju držav in ljudi. Njeni cilji so nam blizu: spoštovanje človekovih pravic, priznavanje različnosti, krepitev civilne družbe, trajnostni razvoj, kjer gospodarsko uspešnost spremljajo prizadevanja za dostojno življenje vseh državljanov, skrb za zdravje in čisto okolje.

Vsega tega pa ne moremo uresničiti samo z zakoni, institucijami in predpisi. Bilo bi nam celo lepše, če bi jih bilo čim manj. Več ustvarjalnosti bi lahko razvili. Ne evropska ne slovenska birokracija ne moreta sami vsega narediti. Lahko se sicer izboljšata in postaneta čim bolj odprti, življenjski. Ne sami sebi namen. Institucije pogosto zaživijo svoje lastno življenje in se odtujijo državljanom. To velja še toliko bolj za gospodarske družbe, multinacionalke, ki povzročajo številna neravnovesja v svetu. Z odgovorno politiko na nivoju držav in njihovih zvez, z odgovornim vodenjem korporacij in državljanskim pritiskom lahko šele pričakujemo skladnejši razvoj.

Drugače bo takrat, ko bomo še bolj dvignili in izostrili splošno zavest o tem , da lahko sami preživimo samo tako, če obenem nenehno skrbimo tudi za tiste, ki so v stiski, revščini, zavest, da moramo ohraniti naše okolje, čist zrak, vodo in zemljo tudi za prihodnje generacije. Še bolj kot zakoni, prisila, so važni naši odnosi, razumevanje, strpnost , odprtost, medsebojno spoštovanje. Potrebo po pozitivni naravnanosti do sebe in drugih ljudi je morda pri nas treba še posebej poudariti.

Včasih so poizkušali reševati neravnotežja in napetosti v družbi z nasilnimi revolucijami in radikalnim spreminjanjem institucij. Zgodovina nas uči, da takšno ravnanje poraja nova neravnovesja in prinaša s sabo še več gorja. Danes pa je jasno tudi, da slepo zaupanje v delovanje tržnih mehanizmov in logike kapitala ne bo rešilo svetovnih in posameznikovih problemov. Nasprotno, nesorazmerja in napetosti se le še povečujejo. Prav zaradi tega sta evropski in naš državni projekt tako pomembna. Logiko kapitala, skušata na smiseln način dopolniti s socialnimi in okoljskimi korektivi in tako zagotoviti vzdržen razvoj. S kulturo enakopravnosti držav in narodov, strpnostjo do drugačnih, z upoštevanjem manjšin, versko svobodo in medversko strpnostjo pa izkoreniniti vzroke tisočletnih evropskih vojn. Na ta način bomo skušali preko združene Evrope vplivati tudi na svetovna razmerja in ublažiti negativne učinke globalizacije. In seveda zagotavljati mir. Ob skrbi za ljudi v stiski, strpnosti in medsebojnem spoštovanju ne bo prav nobenih razlogov za t.im. vojno civilizacij. Zlasti, če bomo v takšna prizadevanja uspeli bolj pritegniti tudi druge države in narode.

Spoštovane državljanke in državljani,

pred dvanajstimi leti so nas nosili razburkani tokovi zgodovine. Lahko bi potonili, a smo splavali. Lahko bi se bili pustili potegniti v veliko vojno, a smo se ji izognili. Ustvarili smo svojo državo. Prvič v naši tisočletni zgodovini. V dvanajstih letih smo jo skušali napraviti čim boljšo. Jo čim bolje opremiti - ob upoštevanju izkušenj in modelov drugih, predvsem evropskih držav. Zdaj jo moramo napolniti z dušo. Jo narediti čimbolj prijazno za bivanje. Saj v tem je njen namen.

Ob dnevu slovenske državnosti vam želim čimveč osebnega zadovoljstva in miru, čimbolj uspešno delo in prijazno življenje v naši lepi domovini.

Slovenija, še na mnoga leta !