grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Govor predsednika dr. Drnovška na mednarodni konferenci na temo zaupanja na Brionih

Brioni - Hrvaška, 05/22/2004  |  govor

Spoštovani gospodje predsedniki, spoštovani udeleženci konference, gospe in gospodje,

Konferenca o zaupanju je zanimiva in pomembna konferenca. Zaupanje je eden izmed pojmov, ki so pomembni za naše medsebojne in tudi medosebne odnose. Ob razmišljanjih o tem, katere poudarke bi izpostavil na tej konferenci, nisem mogel mimo zgodbe tega širšega prostora v zadnjih 15 letih. Poseben izziv je govoriti o zaupanju v kontekstu JV Evrope, na območju nekdanje Jugoslavije. Na tem območju je bilo v preteklosti izgubljenega veliko medsebojnega zaupanja, zgodilo se je veliko slabega.Po vseh razdejanjih in pustošenjih je ponovno vzpostavljanje zaupanja na tem območju nujno, a po drugi strani je to težaven in zahteven proces. Ob prihodu na Brione sem se spomnil, da je to moj že tretji obisk. Prejšnja dva obiska sta dokaj značilna za zgodbo tega širšega prostora. Prvič sem bil tu pred 15 leti, kot slovenski član predsedstva Jugoslavije, ki je bil ravno izvoljen na tedaj prvih svobodnih volitvah na območju Jugoslavije. Takrat sem govoril o Evropi, o pomenu evropeizacije takratne Jugoslavije, o pomenu sprejemanja zahodnih demokratičnih standardov in spoštovanju človekovih pravic v takratni Jugoslaviji in vključevanju v evropske integracije, od Sveta Evrope do Evropske skupnosti. V letu, ko sem bil predsednik predsedstva je bila to rdeča nit moje politike in mojih nastopov.

Zanimivo je, da so me državljani takrat zelo podpirali, politične elite pa so bile do tega precej zadržane. Kljub vsem je nekaj časa izgledalo, da ima takšna politika celo nekaj možnosti za uspeh. Čeprav moram priznati, da sem imel ves čas sam občutek, da je to kljub vsemu neka lepa iluzija. Da se najbrž ne bo mogla uresničiti v takratni realnosti. Ta politika se je nato soočila s politiko trdega, militantnega nacionalizma. V soočenju teh dveh konceptov je kasneje prišlo do razpada takratne države. Takrat smo nekateri tu prisotni ocenili, da celotne države enostavno ni mogoče pripeljati v Evropsko skupnost, v koncept demokracije in spoštovanja človekovih pravic. Kljub naši veliki želji smo ugotovili, da za celotno državo to ne bo mogoče. To smo zato storili v tistem delu, kjer je bilo to možno. Začeli smo v Sloveniji, na Hrvaškem, sledile so druge. Brione sem drugič obiskal julija 1991, ko smo tu sklenili t.i. brionske sporazume. Slovenija se je s Hrvaško, ob prisotnosti in posredovanju evropske skupnosti, pogajala z ostalo federacijo in jugoslovansko armado. Na pogajanjih smo sprejeli brionske sporazume, s katerimi je bila praktično končana vojna v Sloveniji.

Naša država je na podlagi teh sporazumov stopila na svojo pot v samostojnost, v demokracijo, vse do vključitve v EU in zvezo Nato. Ostali del Jugoslavije je šel na žalost po veliko težji poti. Hrvaška sedaj sledi Sloveniji in upam, da bo kmalu uspešno prišla do želene točke, kot tudi vse ostale države.

Ob tem se postavi vprašanje, kako bi bilo, če bi leta 1989, 1990, prevladal pro-evropski koncept demokratizacije Jugoslavije. Kako bi danes izgledalo to območje, če bi bili že vsi včlanjeni v EU? Kakšno bi bilo to življenje v primerjavi s sedanjim življenjem v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Razlika je seveda očitna. Medtem, ko smo v Sloveniji in v veliki meri tudi na Hrvaškem lahko zadovoljni z našim položajem, je toliko bolj žalostno dejstvo, da je BIH plačala tako visoko ceno. Da je še vedno nerešeno vprašanje Kosova, pa tudi navsezadnje statusa Črne gore. Težke trenutke preživlja tudi Makedonija.

Celotno območje se sooča z nekaterimi ostanki preteklih kriz in situacij po eni strani, po drugi strani pa s težavno gospodarsko situacijo, težavno obnovo in z zahtevnimi procesi politične konsolidacije. Celotna mednarodna skupnost je prisotna in je bila prisotna na tem območju, na žalost s spremenljivim uspehom. Prisotnost mednarodne skupnosti je še vedno nujna, da se ne ponovijo nekatere zgodbe iz preteklosti. Gospodarska obnova pa bi po drugi strani lahko bila hitrejša in učinkovitejša. Vzpostavljanje zaupanja med državljani nekaterih republik nekdanje Jugoslavije nedvomno otežkoča težavna situacija, v kateri so soočeni s številnimi eksistenčnimi problemi in nejasno perspektivo.

Zato zaupanje ne sme ostati samo beseda. Vsi skupaj moramo zelo resno delati na tem. Proces konsolidacije bivše Jugoslavije mora tako EU, kot druge mednarodne institucije pripeljati do konca. Do točke, ko bomo lahko rekli, da je vzpostavljena demokracija in jasna ekonomska perspektiva, ki državljanom zagotavlja dostojno življenje. Alternative takšnemu projektu ni. Zaupanje temelji na medsebojnem spoštovanju. Spoštovanje vseh nas na tem območju je nujen predpogoj vsakršnemu sodelovanju, vsakršni naši komunikaciji. Zaupanje temelji na predpostavki strpnosti. In na predpostavki potrpežljivosti. Da bomo ta proces pripeljali do konca moramo biti precej potrpežljivi. Hitrih rezultatov tu žal ni. Četudi smo včasih razočarani, da gredo stvari tako počasi naprej, druge izbire nimamo. Evropska unija ima posebno nalogo in odgovornost na območju JV Evrope tudi v prihodnje. Slovenija želi prispevati svoj konstruktivni delež v teh procesih. Vse republike nekdanje Jugoslavije morajo dobiti evropsko perspektivo. To je tudi glavni razlog, da se nadaljuje včasih z zahtevnimi procesi političnih in gospodarskih reform.

Ta evropska perspektiva mora biti podprta tako s strani EU, kot domačih političnih elit in domačih institucij v teh državah. Prepričan sem, da z vztrajnim delom lahko pridemo do rezultata, ki si ga vsi želimo in je vsem nam potreben. Evropa ne more biti Evropa brez urejene situacije na tem območju. Zato je tudi vaša konferenca koristna in jo sam pozdravljam. Koristi tudi nam politikom, saj nas opominja na to, kaj lahko še storimo, da bomo zaupanje še bolj poglabljali. Mislim, da je komunikacija med nami precej dobra in pogosta. To je dober temelj za vzdrževanje medsebojnega zaupanja in za prihodnje delovanje.

Naj ob tem na kratko opozorim na vlogo medijev. Politika in mediji lahko zelo bistveno prispevajo k vzpostavljanju medsebojnega zaupanja. Ne smemo pozabiti, da je bil pred 15 leti na prostoru nekdanje Jugoslavije najprej medijska vojna.Tej je sledila prava vojna. Neodgovornim politikom so sledili neodgovorni novinarji in poveličevali njihove neodgovorne politike. Tako kot lahko novinarji in mediji veliko prispevajo k vzpostavljanju nezaupanja, lahko po drugi strani zelo veliko pomagajo odgovornim politikom, ki nastopajo včasih proti toku, ko se upajo povedati, da ni dobro tolči po mizi in poudarjati nacionalizem. S komunikacijo, ki jo lahko ustvarijo politiki ob pomoči medijev, lahko ponovno sestavimo zaupanje tako v regiji, kot znotraj naših držav, pa tudi v Evropi nasploh. Tudi EU kot projekt, ki skuša preseči medsebojna nezaupanja v preteklosti, tudi zanjo je medsebojno zaupanje, odgovorna politika in medsebojno spoštovanje ključnega pomena.