arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z baletniki SNG Maribor (Maribor, 13.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Pogovor z dr. Janezom Drnovškom - EU in LDS v krizi: Ne vemo, koliko bo trajalo.

Ljubljana, 06/24/2005  |  intervju


Pogovor z dr. Janezom Drnovškom - EU in LDS v krizi: Ne vemo, koliko bo trajalo.
Saša Vidmajer, časopis: DELO, Sobotna priloga, stran 4


Janeza Drnovška zadnje čase malo vidimo. Predsednik republike pove, da ne čuti potrebe po večji politični aktivnosti in da je sploh bolje, če nastopa manj, kot več. Kljub vsemu pušča vtis, da se je umaknil in predsedniško funkcijo zožil na minimum. Za Evropo in LDS pravi, da sta obe v krizi: destruktivnost prve, zaradi propada ustave in proračuna, se mu zdi tako rekoč očitna; za svojo bivšo stranko vztraja, da ima še vedno potenciale. Ne, liberalni demokraciji ni potekel rok trajanja, pravi sobesednki. Pogovarjala sva se v ponedeljek na gradu Brdo.


Z zavrnitvijo ustave je EU prišla v krizo. Z zavrnitvijo nove finančne perspektive je prišla v globoko krizo. Presenetljivo?

Ne, ni presenetljivo. Bolj nenavadno je bilo, da so evropski voditelji vse do zadnjega poskušali dajati občutek, kot da bo šlo vse normalno naprej, tudi potem ko sta padla referenduma o ustavi. Že takoj s francoskim je bilo jasno, da je zadeva v resni krizi in je proces ratifikacije evropske ustavne pogodbe postal ničen.

Ob ustavi je zanimivo, da so se nekateri politiki odločili, da gredo na referendum in podcenili javno mnenje in razpoloženje ljudi in prepričljivo izgubili. Razlogov lahko naštejemo precej. Najbrž pa bo držalo, da je to konec inercije, ko je evropski proces šel naprej, a je bilo ves čas vprašljivo, ali ni šel morda že predaleč. Razpoka se je pokazala pri ustavi. Evropejci imajo v tem trenutku precej bojazni. Živijo zelo dobro, še nikoli niso tako, vendar jih tarejo bojazni, nelagodnosti v zvezi s prihodnostjo. Bojijo se konkurence, novih članic, stiska jih azijska konkurenca, ne zaupajo več svojim politikom, že nekaj let se ustvarja občutek gospodarske krize v največjih državah članicah. Vse to se je nakopičilo v trenutku, ko so se državljani lahko o nečem izrekli.

Kar se tiče finančne perspektive mislim, da luksemburško predsedstvo dela dobro, tudi premier Juncker. Nekoliko presenetljivo pa so vse stavili na to, da bodo Britanci popustili in dali predlog, ki bi bil na koncu več ali manj sprejemljiv za vse, razen za Britance. Logično je bilo, da je Blair reagiral, kot je, in postavil na mizo kmetijstvo, kjer je zelo vprašljivo, da EU subvencionira ekstenzivno proizvodnjo in uničuje kmetijstvo v manj razvitih državah. To je nekaj, kar že precej časa kritiziramo. Za nekatere je to tabu tema, tako kot za Britance rabat. In če se odpre eno, je normalno, da se odpre tudi drugo. Preseneča predvsem presenečenje Bruslja. Cela zadeva ostaja odprta, seveda z velikim vprašajem, kdaj in kako bo prišlo do rešitve.

Je zgodba v zvezi z ustavo samo žalostna? Ali ni prvič po padcu komunizma na Vzhodu to tudi najvznemirljivejši trenutek Evrope? Ker Evropejci kažejo, da jih EU še vedno zanima, da jo hočejo upravljati.

To je po eni strani res, čeprav analize kažejo, da se je v odločitev vmešalo marsikaj, na primer v Franciji notranjepolitične razmere in nezadovoljstvo z aktualno politiko. Po drugi strani vsaka kriza pomeni možnost za nekaj dolgoročno kvalitetnejšega. Evropa ne more več naprej po inerciji. Za to, da bi pridobili večino državljanov, je potrebnega nekaj več. Verjetno je, da je pred nami daljše obdobje, ko se bomo na tej točki integracije ustavili. Kadar gre za odločitve na referendumih, je zelo veliko prostora za populizme, leve in desne. Sredinska politika, ki običajno predlaga razumne odločitve, kot je razumna evropska ustava, je velikokrat nesposobna za soočenje s populizmi. Ti izhajajo iz bojazni, ki jih razpihujejo: pred poceni delovno silo, izgubo delovnih mest, prilivom priseljencev. Hkrati EU oziroma njene članice niso uspele razrešiti vprašanja sobivanja priseljencev in domačega prebivalstva. Očitno obstaja meja. Ko je dosežena, naraste nestrpnost do drugih in drugačnih. In vedno se pojavljajo politiki, ki igrajo na to karto. Vprašanje je, ali je zmerna politika, ki je na oblasti, a že precej utrujena, sposobna za soočenje s takimi izzivi.

Občutek, ki je EU gnal doslej, se je izgubil. To je bil spomin na prvo in drugo svetovno vojno in na mir, ki ga evropsko sožitje dolgoročno zagotavlja. Za Evropejce je to postalo samoumevno. Vse se je zreduciralo na ekonomsko eksistenco, konkretna in praktična vprašanja. Pred nami vidim obdobje, ko se bomo bolj soočali s takimi izzivi. Zelo težko pa je reči, kdaj bo politika spet zmogla toliko moči in prepričljivosti, da bo porinila evropski voz naprej.

Je integracija, projekt , ki je bil od leta 1980 v rokah bruseljskih elit, šla predaleč? Je integracija brez meja – geografskih miselnih – o kateri govori Larry Sidentop, tisto, kar bega ljudi?

Gledano z vidika projekta integracija ni šla predaleč in je smiselna. Gledano z vidika državljanov, predvsem v starih državah članicah, je najbrž šla predaleč že z zadnjo razširitvijo z desetimi novimi članicami naenkrat. EU je postala bolj nepregledna in manj njihova. In potem še najava novih članstev: prihajajo Romunija, Bolgarija, Turčija, govori se o Ukrajini. Skratka, kje so meje? To je načelo občutke evropskih državljanov. Povezano je z ogroženostjo, ker vidijo v novih državah konkurente za delovna mesta. Domača politika ni prav veliko razlagala o prednostih, koristih novih trgov, ki jih pomeni razširitev. Po drugi strani vidimo, da se ponekod postavlja pod vprašaj evro, češ, tudi to je šlo predaleč. K vsemu prispeva tudi gospodarska stagnacija EU.

Francozi so lansko leto, po razširitvi z novimi članicami in ob zamenjavi komisije, ko so izgubili enega komisarja, v medijih in javnosti ugotavljali, da Francija v novi Evropi izgublja težo. Torej to ni šlo samo za fenomen tega referenduma, ampak se je vleklo že od lanskega 1. maja. Na Nizozemskem pa je sploh zanimivo, kako so se spremenile razmere. Država, ki je veljala za najbolj strpno v Evropi, ki je najbolj znala reševati vprašanja sobivanja različnih kultur, ima naenkrat strašno veliko težavo ravno s tem, z islamom in muslimani. Ljudje nič več ne jemljejo stvari tako, da bi enostavno kaj potrjevali. Hkrati ima vlada izjemno nizko podporo. Potem težko zagovarja celo smiselne predloge.

Pravila igre v Evropi so se spremenila. Politična geometrija EU petindvajsetih je drugačna. S kakšno Unijo imamo opraviti?

To pravzaprav ni več povsem jasno. Razmerja, ki so bila ustaljena, so vprašljiva. Ali francosko-nemška lokomotiva še deluje? Očitno bistveno manj kot včasih. Nemčija je še vedno močno vpeta v evropski projekt, vendar je nemška vladna politika zelo na dnu. Nemčija zato zdaj ni sposobna, da bi karkoli vlekla naprej in najbrž še celo letošnje leto ne bo. Velika Britanija ima, kot običajno, posebno vlogo in svoj pogled na to, kakšna naj bi bila EU: bolj liberalna, bolj tržno usmerjena, z manj državnega intervencionizma. Tu je največja razlika ravno med Francozi in Britanci. Velika Britanija je sicer bila, predvsem Tony Blair, zaradi iraške krize nekaj časa prizadeta oziroma je bila načeta njena kredibilnost. Po volitvah, ko so laburisti ostali v vladi in začeli z zanimivimi pobudami, s katerimi popravljajo svoj imidž v okviru G-8, zlasti odpis dolgov Afriki, vprašanje klimatskih sprememb, pa je britanska vloga v vzponu, za razliko od nekaterih drugih v Evropi.

Nove članice se še razgledujejo, kar je po enem letu članstva normalno. Ni možno pričakovati, da bi že v tem trenutku igrale kako posebno vlogo in kaj posebej vlekle naprej. Mislim pa, da so zaenkrat sorazmerno konstruktivne in jim je do razrešitve evropske krize. Razumljivo, saj vendar nismo prišli zato v Evropo, da bi bili v krizi.

Kdo med velikimi evropskimi politiki ima sploh kredibilnost?

Večina jih je v težavah. Najbrž bo francoska politika do volitev 2007 prizadeta. Za Nemčijo sem že rekel. Britanija bo predsedovala in njihova politika je v boljšem stanju. Toda ravno Britanija ima drugačne poglede na ključna vprašanja, tudi finančna, ki so zdaj najbolj izpostavljena. V EU je kriza voditeljstva, obstaja pa tudi v evropski komisiji. Morda deluje komisija preveč tehnično, tehnokratsko. Njena formalna vloga ni izrazito politična, ampak ljudje jo tako vidijo in pojmujejo. Kadar pride do praznine v voditeljstvu, bi lahko bolj »potegnila«. Nasploh ugotavljamo, da so se evropski državniki od takrat, ko je komisija imela močnega predsednika Jacquesa Delora, trudili, da ne bi spet prišel kak tak; da ne bi bila komisija premočna, ker jim to ni najbolj odgovarjalo. To se pozna pri splošnem iskanju odgovora in prepričljivosti do evropskih državljanov. Ni izrazitih političnih avtoritet, ki bi jim ljudje verjeli in ki bi lahko potem potegnili za seboj. Če ljudi sprašujemo na referendumih, rabimo močne nosilce. Človek se lahko samo čudi, kako so si sploh upali na referendum.

Stereotip Vzhoda je postal poljski inštalater. Ste prepoznali v tem tudi nas, novo članico Slovenijo?

Ne, vsekakor ne. Premajhni smo, da bi ogrožali trge delovne sile v drugih državah. Slovenija je relativno razvita in naša delovna sila ni več tako poceni. Vsaj deloma, če ne v celoti, se soočamo s podobnimi težavami kot ostali Evropejci: obstaja nevarnost, da bodo podjetja iskala cenejšo delovno silo drugje. Slovenija ne bo konkurirala in iskala svoje prednosti v poceni delovni sili. Naše prednosti so druge. Zato se v tem stereotipu vsekakor ne najdemo, prej nasprotno: poljski inštalaterji bodo pri nas morda kmalu videni kot nevarnost za delovna mesta. In morda bodo reakcije podobne kot v Franciji.

Stereotipi imajo malo zveze s stvarnostjo. Če pogledamo Poljsko in številke, je stereotip o delovni sili neupravičen: na Poljsko prihaja zahodni kapital, vzhodni delavci pa ne na Zahod.

Strahovi so bolj usmerjeni v prihodnost in jih je tudi mogoče napihovati. Strahovi velikokrat niso racionalni, pa vendar obstajajo.

Poljski predsednik Kwašniweski je na vprašanje, kaj lahko Poljska da EU, rekel, da znanje, pamet. Veliko njihovih prvovrstnih kadrov dela v evropskih ustanovah. Kaj je darilo Slovencev EU?

Samo znanje. Gradimo lahko na kvaliteti in znanju. Pravzaprav lahko dajemo malo, ker veliko rabimo zase. Tudi Poljska bo kadre rabila v veliki meri zase, kot večina držav. Slovenci moramo poiskati niše v Evropi. Možnosti je veliko. Naučiti se moramo, da nam nihče ne bo nič prinesel, da si moramo vse sami izboriti in poiskati številne možnosti, ki obstajajo. Za nekoga, ki je majhen in fleksibilen, v veliki Evropi ne bi smelo biti težav. Če se znajdeš, če kaj znaš in si podjeten, je mogoče izjemno veliko pridobiti; ne samo evropskih sredstev, ampak tudi sicer na velikem trgu, ki sfinancira karkoli, kakršno koli dobro podjetniško iniciativo, kjer je kupna moč za prodajo proizvodov. Za Slovenijo to ne bi smel biti problem, če ne bomo sami sebi naredili preveč blokad in problemov v odnosih in ukvarjanju s seboj.

Sami ste velikokrat govorili, da je Slovenija med kandidatkami najbolj razvita, da je prva. Smo še prvi? Nas imajo za prve?

Ja, objektivno še. Ciper je sicer bil nekaj posebnega, v družbenem proizvodu na prebivalca malo nad Slovenijo, ampak Ciper je specifičen: ima specifično gospodarstvo, je davčna oaza, kjer so parkirane finančne transakcije, takšne in drugačne. Bolj primerljivi smo skupino vzhodnoevropskih držav. Mislim, da je Slovenija objektivno še vedno prva, tako po razvitosti gospodarstva, infrastrukture in splošne razvitosti in tudi kot socialna država. Toda čakajo nas izzivi. Nobenega razloga ni za spanje na lovorikah, ker se zdaj ne primerjamo z državami, s katerimi smo prišli iz vzhodne Evrope, ampak z razvitimi članicami. Imamo veliko za nadoknaditi.

Slovenija v tem trenutku ni zvezda, o kateri bi se govorilo. V zadnjem času je to - zaradi gospodarskih ukrepov, enotne davčne stopnje, liberalnejše ekonomske politike - Slovaška, čeprav je objektivno precej manj razvita od Slovenije. Njena finančna situacija je slabša, a ker so vpeljali »hrabro gospodarsko politiko«, so precej više, so hit. Kdo bo hit jutri, je težko reči. Slovaška je zanimiva tudi zato, ker je ostala Evropa v krizi. Evropa se težko premika, težko gre v radikalnejše reforme. Nemci se mučijo z reformami že nekaj let, pa niso prišli daleč. Zato jih fascinira, da je nova članica kot Slovaška, vpeljala precej radikalne gospodarske ukrepe, reforme, ki kažejo rezultate; predvsem v tem, da privlačijo tuje investicije, ker imajo nižje davke, že tako in tako cenejšo delovno silo in so nekatere stvari poenostavili. Takšno okolje je primerno za naložbe. Zato nekatere investicije ne gredo v Nemčijo, ampak na Slovaško; ali ne v Francijo, ampak na Slovaško; tudi ne v Slovenijo, ki ni ravno prijazna do tujih investicij. V tem trenutku Slovaška zbuja zanimanje.

Se ne bi strinjali z oceno, da je v zadnjih letih Slovenija del primerjalnih prednosti nasproti ostalim vzhodnim državam izgubila?

Za te ocene je še prezgodaj. Odvisno je, kaj gledamo kot primerjalno prednost. Če je to kvaliteta življenja, je Slovenija v veliki prednosti in bo še dolgo. Če je to kvaliteta delovne sile, mislim, da tudi. Nismo poceni delovna sila, a kvaliteta je višja. Oni se res nekoliko hitreje premikajo, zlasti zadnji dve leti prihaja do hitrejših sprememb, recimo v Slovaški; nekaj let nazaj je bila velik problem, črna ovca, ki je zaostajala. Morda je največji problem Slovenije v tem, da smo preveč zaprti in delamo težave tujim investitorjem. Če kdo slučajno želi v Slovenijo, naleti na komplicirano življenje in marsikdo si premisli. Potrebna bo sprememba v miselnosti. Vprašanje je, ali Slovenija lahko začne izgubljati, če se ne bo premaknila, če bo obstala kot nekatere stare članice EU. A one imajo kljub vsemu višjo raven razvitosti. Ne smemo se uspavati. Nekatere nove članice se že premikajo. Mi se še ne.

Kaj pomeni za Slovenijo članstvo v Evropski uniji? Blagostanje? Tudi varnost?

Vsekakor tudi politično varnost. Blagostanje je splošna varnost. Varnost je že v razvijanju skupnih vrednot in povezanosti, ker izključuje napetosti in konflikte, ki bi lahko nastali. Zame je politični vidik EU izjemno pomemben, morda celo bolj od gospodarskega. A v globalizaciji, tekmi z ZDA in azijskimi velikani postaja gospodarski vidik pomemben. EU ima veliko večjo težo, lahko je enakopravna partnerica velikim v svetu pri zaščiti njenih interesov, na primer trgovinskih. Sicer pa je evropska integracija pomembna za celoten svet. Glede na njeno raven zavesti - od odnosa do človeka, svobode, okolja do iskanja pravičnih odnosov - lahko polagamo upanje predvsem v Evropo. Koncentracija tovrstne osveščenosti je v Evropi največja. Škoda bi bilo, če evropski projekt ne bi uspel ali bi se preveč zapletel in ne mogel reflektirati svojih vrednot in ciljev v svet. Najbrž si bomo morali to še razjasniti, da bomo bolje vedeli, kakšne so prednosti združene Evrope.

V preteklosti je bila gonilo evropske integracije nemško-francoska dvojica. Kje bo poslej nastajala nova Evropa, nove ideje, razvoj?

Problem Evrope je problem različnih centrov. Vse države članice se morajo odločiti, da gre lahko Evropa skupaj naprej. Gonilo? Zdaj je še težje, kot je bilo v manjši Evropi. Nekaj časa še ne bo stalnega jedra ali stalne »lokomotive« in bo to malo variiralo. Nove članice utegnejo biti pri iskanju poti naprej kar močno zraven. V tem trenutku so stare, večje evropske države v večjih težavah in zastoju in imajo več problemov same s sabo. Morda bodo čez nekaj let spet pogoji in bosta francoska in nemška politika doma močni in dovolj motivirani, da bosta lahko potegnili Evropo naprej. Toda sami ne bosta zmogli. Zelo lepo bi bilo, če bi se na podlagi krize poskušali na novo dogovoriti in kaj razčistiti: zmanjšati ekstenzivne, neracionalne subvencije v kmetijstvo in odpraviti britanski rabat. Pridobljeni denar bi lahko usmerili v večjo konkurenčnost, raziskave, razvoj. Pomembno bi bilo, da bi se o fiksnih postavkah, o katerih se zdaj ne sme govoriti, ker so države takoj užaljene, lahko pogovorili brez predsodkov in našli bolj smiselne rešitve.

Kako ocenjujete prvo leto članstva v EU?

To leto je bilo specifično. Tudi pri največjih članicah vidimo, kako vplivajo razmere pred volitvami in po njih. Pri nas je bilo leto zaznamovano s tem. Vmes sicer ni bilo hudih izzivov v Bruslju. Morda je še največji problem absorbcijska sposobnost črpanja evropskih sredstev, ki letos vsekakor ni bilo optimalno. Mislim, da zaradi razlogov, ki sem jih naštel. Že tako in tako imajo nove članice težave s tem, ker postavljajo nove inštitucije, prakse, komunikacije, postopke, pri nas pa je bilo še leto političnih sprememb. Od zdaj pa ne bo nobenega opravičila več. Maksimalno bo treba zvišati absorbcijsko sposobnost, črpati vsa razpoložljiva sredstva, se kadrovsko organizirati, institucionalno dograditi ali racionalizirati.

Vas je politična zgodba z Italijo pozimi presenetila?

Pravzaprav me ni presenetila, ker se to občasno dogaja. Kar je vezano na preteklost, občasno ekplodira. Včasih je dovolj že povod, kot je bil tisti italijanski film. Prebudi marsikaj, kar je odšlo v pozabo. Ni presenetljivo, je pa kljub vsemu dovolj časovno odmaknjeno, da bi lahko poskušali reagirati manj čustveno in bolj racionalno. Tudi v Evropi in drugod je toliko zgodovinskih dogodkov, a Evropa je narejena ravno na preseganju tega. Če bi se Nemci in Francozi stalno obračali k temu, kaj so drug drugemu naredili v zgodovini, bi težko kam prišli.

Kako ocenjujete možnosti za dogovor s Hrvaško? Je glede na nezaupanje med državama in javnostima mogoča rešitev v doglednem času?

Ni videti. Poskus obeh vlad za vzpostavitev večjega zaupanja in za umirjanje je pozitiven. Hkrati pa pomeni, da se pravzaprav nič ne dogaja glede reševanja odprtih vprašanj. Obe vladi jih namenoma puščata ob strani, ker očitno menita, da stvari niso zrele oziroma jih ne znata ali ne moreta rešiti. V doglednem času ne vidim izhoda in niti ne vem, če je kaj veliko ambicij za to.

Liberalna demokracija je bila vaša stranka. Kako gledate na to, kar se dogaja z njo zdaj?

V življenju prihajajo, tako za posameznika, kakor za skupine in stranke, vzponi in padci. LDS je imela daljše obdobje vzpona in zelo uspešno obdobje. Dvanajst let je vodila slovensko politiko skozi najbolj ključna obdobja, tranzicijo, včlanjanje v EU, vzpostavljanje in utrjevanje naše državnosti. Po zadnjem volilnem porazu je zašla v krizo. A vsaka kriza je tudi priložnost za to, da se najde nove cilje in vzpostavi nova kvaliteta. Tako kot je trenutno EU v krizi, ko ne vemo, koliko časa bo trajala in kdaj bo zrasla nova kvaliteta, tako tudi tu ne vemo, koliko časa bo trajalo in kdaj bodo izšli iz tega. Upam, da čim prej. Nobena demokracija ne more dobro funkcionirati, če politične alternative ni oziroma če ta ni dovolj jasna in dovolj močna. Potem je vladajoča opcija premalo pod udarom, premalo je kritične opozicije in konkurenčnega pritiska. To ni dobro ne za ene ne za druge in še najmanj za državljane.

Kar se dogaja v LDS skratka ne vidite kot začetek razpada stranke?

Upam, da ne. Upam v razrešitev. Že precej časa je govora o teh problemih, stranka pa ima še vedno precej pristašev, precej kvalitetnih ljudi in upam, da bodo znali razrešiti krizo, ki je po eni strani normalna posledica zadnjih volitev in toliko let v vladi. Poznam veliko dobrih ljudi, ki bi morali biti v stanju, da potegnejo stranko spet tja, kjer je bila. Saj ne smejo, tako kot ne sme Evropa, na hitro razpasti zaradi krize. Krizne situacije so moteče, motijo vzpostavljeno rutino, so pa priložnosti za to, da nastane nekaj novega in nekaj več.

LDS je bila nosilka evropskega projekta. Čeprav je bil v slovenski politiki konsenz o glavnih zunanjepolitičnih ciljih, kot sta bila EU in Nato, sta bila zlasti projekta LDS. Se je stranka s tem, ko sta se uresničila, izpela? Ji je potekel rok trajanja?

Ne, nikakor. Za nami je neko obdobje, ampak to velja za vse stranke. Tudi druge stranke niso prej imele česa drugega, kakega drugega programa, s katerim bi zdaj razpolagale, LDS pa ne. Celotna slovenska družba je na točki, ko smo veliko dosegli v kratkem času, a potrebujemo nekaj več. Tu je novo poglavje, rabimo nov zagon, nove ideje, nove pobude. Teh ne vidim pri drugih nič več kot pri LDS. Glede na potenciale LDS v gospodarstvu in kar se tiče evropskega projekta, lahko še zelo veliko ponudijo. Potrebno pa je spet vzpostaviti normalne razmere v stranki in se ne ukvarjati s seboj, ampak z temi idejami, s tem, kako vlado opozarjati in hkrati ponujati alternative. Smo na točki, ko je potreben nov gospodarski zagon, nekaj več, ker se je prejšnja zgodba iztrošila.

Ste še član stranke?

Moje članstvo je bilo zamrznjeno, ko sem bil izvoljen za predsednika države. Na noben način ne sodelujem s tem, kar se dogaja.

Kako gledate na spremembe, ki jih izvaja Janševa vlada, in so precej korenite.

Hm...da so korenite? Ponekod bi rekli, da so korenite, drugod tudi ne. Čakam, da bodo še kaj pokazali, zlasti v gospodarstvu in v evropskem projektu. Po eni strani z uspešnostjo črpanja evropskih sredstev, po drugi strani v pozicioniranju Slovenije v Evropi, in to gospodarsko in politično. In predvsem pri boljšem izrabljanju znanja, tudi za gospodarske prodore. Tu mora vlada še priti s predlogi in z zagonom.

Vaša zgodba je bila zgodba o uspehu. Sedanja vlada velikokrat govori, kakor da je tako rekoč deset let bilo s to državo vse narobe?

No, govorijo tudi drugače. A to je normalno skoraj za vse vlade, ki so nove in zamenjajo prejšnje. Tudi človeško je, da se na tak način obnašamo, čeprav bi se lahko drugače. Prejšnje obdobje ni bilo slabo; lahko da sem pristranski, ker sem bil v tem času predsednik vlade, ampak objektivni gospodarski pokazatelji so bili dobri: sorazmerno visoka gospodarska rast skozi daljše obdobje, sorazmerna socialna stabilnost, bistvene reforme. Mislim, da je bil vzorec razvoja pravi za to obdobje. Dvomim, da bi bolj radikalni ukrepi v tranzicijskem času Sloveniji prinesli več uspeha. Bolj bi načeli socialno tkivo države, njeno možnost skupnega življenja in ravnotežja brez velikih napetosti. Vedno, kadar slišim kritično oceno za nazaj s strani tistih, ki so zdaj v vladi, jim rečem, da jo bom z veseljem sprejel, če bodo oni pokazali več v obdobju, ki je pred nami. Torej, če bo ta vlada pripeljala Slovenijo do recimo 6 odstotne stopnje letne rasti namesto 4,3. Jim bom z največjim veseljem čestital in rekel, da res nismo bili najboljši, ampak so najboljši oni.

Zadnje čase vas ne vidimo veliko. Ne čutite potrebe po večji politični aktivnosti?

Očitno ne. Funkcije, ki se tičejo predsednika, dosledno izvajam, tako kot so opredeljene z ustavo in v zakonu. Ne skušam pa delati vtisa, da izvajam nekaj več, kot je ustavna vloga predsednika. Ne spuščam se v prestižne tekme. Veliko vprašanje seveda je, kakšna naj bo vloga predsednika. Včasih je pretirana aktivnost bolj škodljiva, kot če jo je manj. Zdi se mi, da je bolje, če jo je manj oziroma je pravilno odmerjena.

Saša Vidmajer
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani