arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Z avstrijskim predsednikom dr. Fischerjem (Zagreb, 15.10.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Jaz razumem Američane – intervju predsednika republike dr. Janeza Drnovška za Dnevnik

Ljubljana, 03/08/2003  |  intervju


Novinar Miran Lesjak: Dr. Janez Drnovšek je predsednik republike dobra dva meseca. Ugotavlja, da imajo v nekaterih drugih državah njihovi predsedniki več pooblastil na zunanjepolitičnem in obrambnem področju, kot jih ima slovenski predsednik. Če bi bilo tudi pri nas tako, kampanja za vstop v EU in Nato verjetno ne bi bila bistveno drugačna od današnje, vprašanje pa je, ali bi tudi takrat Slovenija pristopila k vilenski deklaraciji in ali ne bi morda pokazala nekaj več razumevanja za politiko Združenih držav. O vseh teh zadevah in o referendumih je tekel naš pogovor s predsednikom Slovenije.



Vprašanje: V zadnjih dneh je Ljubljana videti kot New York, diplomati si kar podajajo kljuke... Nekaj zunanjih ministrov je že bilo pri nas, danes je tukaj komisar Verheugen, jutri prihaja predsednik Prodi, v ponedeljek generalni sekretar Nata Robertson, napovedan je nemški zunanji minister Fischer... Koliko od teh uglednih politikov bo zavilo k vam?

Predsednik dr. Drnovšek: Pravzaprav kar vsi. Zdaj smo kar zanimivi, seveda predvsem zaradi referendumov o vstopu v EU in Nato, zato drži, da bo kar precejšnji promet tu okoli. Pride tudi moj dober prijatelj Solana, pride islandski predsednik kot predsednik neke majhne države, ki je tudi članica zveze Nato in še kdo.

Vprašanje: Uporabili ste formulacijo, da "smo zanimivi". Smo mi zanimivi zanje ali so morda oni zanimivi za nas?

Predsednik dr. Drnovšek: No, oboje. Slovenija je že partner Evropski uniji in Natu, imeli bomo referenduma, zato zbujamo še večje zanimanje. Naš interes je kajpak, da visoki obiskovalci javnosti predstavijo svoje poglede na naše članstvo v teh organizacijah, po drugi strani pa ne smemo prezreti, da je mednarodna situacija trenutno izredno zapletena, kar je tudi tema vseh naših razgovorov.

Vprašanje: Sprašujem zato, ker se zdi, kot da so vsi ti gospodje akterji v naši referendumski kampanji. Ali jih slovenska politična smetana res potrebuje v tej funkciji oziroma ali politika res ne more sama prepričati javnosti, kako naj se na referendumih opredeli?

Predsednik dr. Drnovšek: Težko bi vam odgovoril na tak način. Kampanjo za vstop v EU in Nato vodi vlada, ona je pripravila program aktivnosti, tudi večina vabil prihaja od nje. Očitno je bila prisotna ocena, da lahko tudi ti gostje nekaj prispevajo v teh aktivnostih, čeprav, tako mislim, bi morali biti že mi sami dovolj prepričljivi. Če me torej zdaj sprašujete, ali te goste iz tujine v kampanji res nujno potrebujemo, vam odgovarjam, da nujno niso potrebni, so pa ti obiski koristni zlasti, poudarjam, zaradi mednarodne situacije. Jaz se z njimi ne pogovarjam o našem članstvu v Natu ali EU - o tem sem se pogovarjal zadnjih deset let - temveč o prihodnosti EU in Nata, o tem, kaj se bo zgodilo v Združenih narodih, ali se bo mednarodna ureditev zaradi iraške krize kaj spremenila in podobno. To so glavne teme mojih pogovorov.

Vprašanje: Toda dogajanja zadnjih mesecev potrjujejo, da Slovenija ni kakšen poseben dejavnik v aktualnih mednarodnih prerivanjih, da se Slovenije ne sprašuje za nasvet, kako naj se ravna v Bruslju ali New Yorku.

Predsednik dr. Drnovšek: Ta vtis ni čisto točen. Gre za izmenjavo mnenj, vsaj jaz imam precej takih aktivnosti, tudi v tujini, v Davosu, Rimu... Nihče ni zelo prepričan o tem, kaj se bo zares ugodilo, zato je izmenjava mnenj zelo živahna, saj marsikdo meni, da smo v najbolj krizni situaciji po kubanski krizi. Predpostavke, da Slovenija sploh ni zanimiva in relevantna, torej ne bi sprejel - vse je odvisno od tega, kakšen je sogovornik, ali imaš kaj za povedati ali ne. Sicer pa, kdo sploh lahko vpliva na dogajanja v svetu? Vplivajo lahko le tiste članice Varnostnega sveta OZN, ki imajo pravico do uporabe veta, pa še njihov vpliv je omejen, saj lahko odločajo le o tem, ali bodo akcije tekle pod okriljem Varnostnega sveta ali ne. Prizadet zaradi trenutne situacije pa je ves svet, vsakogar se dotakne in nikomur ni vseeno.

Vprašanje: Lahko Slovenija sploh goji kakršno koli upanje, da se v veliki Evropski uniji ne bo znašla v položaju, ko bi imela zelo majhen vpliv na odločanje, sicer pa bi morala biti lepo tiho, odločale pa bi velike evropske države?

Predsednik dr. Drnovšek: Nihče v EU nima definitivnega vpliva, gre za proces, v katerem si bodo velike države stalno prizadevale imeti še večji vpliv, male in srednje velike države pa se s tem ne bodo strinjale. Zato bomo vedno priča dogovarjanju in iskanju ravnotežja. Bo pa veliko odvisno od tega, kakšne ljudi bomo imeli v Bruslju, kakšna bodo naša stališča in koliko nas bodo cenili. Na to pa ne vpliva le velikost države, saj zgodovina EU kaže, da lahko imajo tudi manjše članice in njeni predstavniki v Uniji kar veliko vlogo. Teža Luksemburga je bila velikokrat precej večja od njegove velikosti, saj je še manjši od Slovenije. V Natu pa je enako. Razumljivo je, da imajo večje države, denimo ZDA, večjo vojaško težo, toda proces odločanja je enakopraven. Seveda, vsakdo močno razmisli, kdaj bo uporabil veto, saj pogosta uporaba veta pomeni, da bodo takšne organizacije blokirane, ne le Nato, tudi OZN, zato vedno poskušajo najti neki kompromis. Toda že sama možnost, da izrečeš veto, krepi tvojo pozicijo v dogovarjanju z drugimi.

Vprašanje: Znano je, da so predstavniki EU nezadovoljni, ker potekata oba referenduma hkrati. Poudarjajo, da sta EU in Nato po svojih smotrih in načinih funkcioniranja povsem različni organizaciji in ju nikakor ne smemo enačiti. Drža slovenske politike pa je ravno obratna: Nato se ves čas poskuša navezati na EU, zdaj so naredili tudi slogan, ki povezuje Nato in EU. Se ne bojite, da bi lahko prišlo do zamegljevanja, da ljudje ne bodo natančno vedeli, kaj je EU in kaj Nato?

Predsednik dr. Drnovšek: Mislim, da ljudje to že vedo, od osamosvojitve naprej govorimo, da hočemo v Evropsko unijo in Nato. Tudi namen ene in druge organizacije je znan - Evropska unija nam zagotavlja gospodarsko prosperiteto in sobivanje v Evropi, Nato pa obrambno varnost na dolgi rok. Ta dva osnovna elementa najbrž ljudje razumejo. Večina evropskih držav je včlanjena v EU in v Nato. Procesa vključevanja v obe organizaciji sta tekla vzporedno, zato se mi ne zdi nič narobe, da sta tudi referenduma hkrati, to je racionalna odločitev.

Vprašanje: Toda Nato ni "oborožena pest" Evropske unije, kot bi rekli komunisti, pri nas pa se zadeve interpretirajo natančno tako: ko nasprotniki članstva v Natu rečejo "Ne želimo v Nato, EU nam bo zagotavljala dovolj varnosti", pride z druge strani odgovor: "Le Nato zagotavlja varnost Evropski uniji, EU sama ni varnostno-obrambna organizacija".

Predsednik dr. Drnovšek: Toda to je res! V Evropski uniji obstajajo le zametki skupne obrambne politike, pa nič več od tega. In ko bo se bo operativna obramba nekoč izoblikovala - to ne bo prej kot čez kakšnih petnajst let - bo zelo verjetno temeljila na infrastrukturi zveze Nato, tako kot je to že danes. Enota za hitro posredovanje, ki jo oblikujejo in ki naj bi štela 60.000 vojakov, bo imela kompletno informacijsko in logistično podporo zveze Nato, saj Evropa zase ne želi razvijati paralelnega sistema. Povezanost EU in Nata je dejansko zelo tesna.

Vprašanje: Javnost je, ko gre za članstvo v Natu, precej bolj razdvojena kot pri članstvu v Evropski uniji, kjer ni nobenega dvoma, da bo referendumska večina glasovala za včlanitev. Takšen javnomnenjski utrip je seveda poznan tudi tujini in domnevam, da vas o tem kdo kdaj povpraša na način, kaj Slovenija sploh hoče. Kakšen je vaš odgovor?


Predsednik dr. Drnovšek: Seveda me o tem v tujini pogosto sprašujejo. Običajno odgovarjam z oceno, da je bila javnomnenjska podpora včlanitvi v Nato zelo visoka do madridskega vrha zveze leta 1997, ker pa nas na tistem sestanku niso povabili k članstvu, je podpora v naslednjih letih upadla. Ob tem se mi zdi, da se je v Sloveniji v zadnjih letih izoblikoval občutek popolne varnosti, češ, kaj pa se nam lahko zgodi, tako ali tako bomo šli v EU, kar bi nam moralo zadoščati. Opozarjam, da je lahko takšen občutek zelo zgrešen in da se lahko predvidevanja, da se nam v prihodnosti ne more nič več zgoditi, izkažejo za iluzije.

Naša zgodovina nas uči, da so bila obdobja, ko se je zdelo, da nam je varnost trajno zagotovljena in da sprememb ne more biti, nato pa je prišlo do vojne. Tako je bilo v bivši Jugoslaviji. Opozarjam, da živimo na robu nestabilnega Balkana, balkanski polotok je še zmeraj potencial za mnoge krize, še zlasti, če bi se sile Nata z Balkana umaknile. Mednarodna situacija se lahko včasih obrne zelo na hitro in če se mora majhna država, kot je Slovenija, odločati, ali naj vstopi v sistem kolektivne varnosti ali pa naj razvija samostojni varnostno-obrambni sistem, potem je moj odgovor jasen - vstopi naj v sistem kolektivne varnosti. Kot državnik, ne prej kot predsednik vlade in ne danes kot predsednik države, si nikakor ne upam reči, da ne potrebujemo Nata in da nas nihče ne bo ogrožal v prihodnosti. Take izjave bi bile z moje strani neodgovorne.

Vprašanje: No, obstajajo tudi temu nasprotna razmišljanja, ki izhajajo iz aktualnega mednarodnega položaja in konstelacije sil: Slovenija bi bila bolj ogrožena, če bi bila v Natu, kot če ni v Natu. Enostavno rečeno - če si v zvezi, v kateri so tudi Združene države, je verjetneje, da boš tarča terorističnih napadov, kot če si zunaj take organizacije.

Predsednik dr. Drnovšek: To so zametki teze o slovenski nevtralnosti ali neuvrščenosti. Pri številnih komentatorjih vidim kar nekaj recidivov neuvrščenosti, na katero smo bili navajeni v polpretekli zgodovini.

Vprašajmo se, ali si v primeru terorizma lahko nevtralen, neuvrščen? Če ne bi sodelovali v protiteroristični koaliciji, v katero smo bili povabljeni ne glede v članstvu v Natu, bi nas zahodni, demokratični del sveta gledal postrani, morda bi nas celo izolirali, če bi bila naša neuvrščenost takšna, da bi to pomenilo, da smo teroristom prijazna država. Spomnimo se, takšna je bila bivša Jugoslavija. Če pa bi teroriste preganjali tudi, če ne bi bili članica Nata, bi bili zelo verjetno izpostavljeni njihovim povračilnim akcijam. Torej, če se boriš proti terorizmu, če mu nasprotuješ, si vedno izpostavljen, in sicer ne glede na to, ali je država članica Nata ali ni.

Vprašanje: Je bila neuvrščenost, ki ste jo ravnokar omenili, za prejšnjo Jugoslavijo prednost ali slabost?

Predsednik dr. Drnovšek: V tisti situaciji in tisti državi je bila neuvrščenost dobra izbira. Takrat sta obstajala dva bloka in neuvrščenost je pomenila tretjo pot, pa tudi takratni politični sistem je bil tak, da nismo sodili v zahodni blok.

Vprašanje: Ljudje, ki živimo na tem geografskem območju, smo stoletja navajeni, da smo na prepihu, da nismo nikjer, tukajšnje ljudstvo ima v genih, da ne gremo ne levo ne desno, ne na vzhod ne na zahod. Zdaj se moramo prvič odločiti in se umakniti s tega prepiha, zato najbrž ni presenetljivo, da ljudje kolebajo, kaj narediti.

Predsednik dr. Drnovšek: Ja, nekaj od tega je res, recidivi neuvrščenosti obstajajo, čeprav je verjetno paradoksalno, da o njih govorim ravno jaz, ki sem leta 1989 predsedoval gibanju neuvrščenih.

Vprašanje: Da, res je.

Predsednik dr. Drnovšek: Pa sem že takrat zagovarjal pot v EU, kar tudi ni bilo združljivo s principi neuvrščenega gibanja. Vendar se je mednarodna situacija od takrat do danes zelo spremenila in z osamosvojitvijo smo se odločili, da se odpravimo v zahodni demokratski svet. Nato je institucija tega sveta, EU pa tudi. Če bi se danes odločili drugače, bi to pomenilo marsikaj, tudi to, da res nismo čisto za tja, za demokratski zahod, temveč da smo nekaj drugega. Toda kaj? Ne moremo nazaj na Balkan - vsi, ki so tam, si želijo v Nato in EU - če pa ostanemo sami, bomo preveč izpostavljeni prepihu in naš vpliv bo majhen.

Vprašanje: 23. marec 2003 bo za Slovenijo nedvomno pomemben datum - bolj ali manj pomemben, kot je bil 23. december 1990?

Predsednik dr. Drnovšek: 23. decembra smo se na plebiscitu odločiti za osamosvojitev. Vsekakor je bil to najpomembnejši datum v naši novejši zgodovini, vendar ni nobenega dvoma, da bo letošnji 23. marec drugi najpomembnejši datum za to državo. Takrat bomo, kakor koli že se bomo odločili, začrtali pot v našo prihodnost.

Vprašanje: Če bi bili predsednik vlade, ali bi Slovenija pristopila k vilenski izjavi?

Predsednik dr. Drnovšek: Problem vilenske izjave, kot ga jaz vidim, je bil v premisleku, ali je bilo res potrebno, da se Slovenija opredeljuje v okviru te skupine, pri čemer seveda ne podcenjujem nikogar iz vilenske skupine. Že v Pragi, ob povabilu v Nato, ko je bila dana pobuda za neko deklaracijo v okviru te skupine, sem bil proti tej deklaraciji - ocenjeval sem namreč, da je vilenska skupina s tem, ko nas je povabila v Nato, svoje poslanstvo končala. Vilenska skupina je nastala ravno zato, da bi skupaj lobirali za članstvo v Natu, v Pragi pa se je njen namen izčrpal. In če je vilenska skupina nedavno ponovno nastopila z novo deklaracijo, je vprašanje, ali bo tako ravnala tudi jutri, nato pojutrišnjem oziroma do kdaj bo tako nastopala. Nastala bi neka institucionalizirana skupina, toda o tem se nismo nikoli pogovarjali, pa tudi v Sloveniji se nismo nikoli dogovorili, da bomo naše glavne zunanjepolitične izjave dajali v okviru te skupine. No, v to smer so šli moji pomisleki ob omenjeni vilenski izjavi. Z njimi sem seznanil našega zunanjega ministra že v Pragi, pa tudi zdaj.

Ko je ameriški državni sekretar Powell nastopil v Varnostnem svetu, smo se znašli v situaciji, ko smo se morali na hitro uskladiti o neki resoluciji, ki je ni nihče razen zunanjega ministra niti videl. Tak mehanizem meni ni všeč - če bi takrat, potem ko so že vsi pristali na besedilo deklaracije, rekli "ne", bi izpadlo, kot da ima edino Slovenija nekaj proti ZDA. Kar ni res! Ameriška zamera bi bila verjetno nesorazmerno velika in v tisti situaciji se verjetno naš zunanji minister ni mogel odločati drugače, kot se je; moja pripomba je le v tem, da bi se moral že prej odzvati, da se ne bi znašli v takšni situaciji. Slovenija lahko nastopa s samostojno politiko in samostojno javno pozicijo, ki jo potem usklajuje z mednarodno skupnostjo, zato ne vem, zakaj bi se morali o vsaki besedi najprej usklajevati v prostoru od Litve do Makedonije. Vendar moram v prid zunanjemu ministru povedati, da je sedanja mednarodna situacija tako zapletena, da je težko ali nemogoče najti rešitve, ki bi se vsem zdele dobre.

Vprašanje: Vendar je lahko pogled, kot ga zastopate, tudi tak, da se Slovenija do vrha v Pragi ni nič sramovala družbe držav, kot so Makedonija, Hrvaška, Albanija, Bolgarija... od takrat naprej pa se te vzhodnoevropske družbe sramuje in ji ni prav, če je njen podpis priključen podpisom te deveterice.

Predsednik dr. Drnovšek: Ne, sploh ne gre za to, jaz se nikogar v tej skupini ne sramujem, motita me le mehanizem usklajevanja te deklaracije in način, ko se nekaj zgodi na hitro, potem pa izbruhnejo problemi...

Vprašanje: Zaradi takšnih pogledov na vilensko izjavo vas je kritiziral gospod Janša. Njegovo stališče je precej drugačno. On meni, da je bilo treba Slovencem razločno povedati, da pri vilenski deklaraciji enostavno nismo imeli izbire, če hočemo v Nato.

Predsednik dr. Drnovšek: Ponavljam, problem je bil, da nismo mogli izstopiti, ker bi nam Američani v tistem posebnem vzdušju, ko so bili zelo pozorni na vsako posamezno reakcijo, to zelo zamerili, in problem je bil, da smo sploh zašli v tako situacijo. Sicer pa sem si sam večkrat upal javno in jasno povedati, da razumem ameriško politiko v tem primeru. Američanom sem dajal bolj eksplicitno podporo kot marsikdo drug, tudi na zahodu. Jaz razumem, da se čutijo ogrožene, od 11. septembra naprej imajo Američani dejansko občutek, da so v vojni. Sprašujejo se, kako naj se zaščitijo pred novimi terorističnimi udari, vendar je to nemogoče, ker je na milijone ciljev in ker lahko pride do terorističnega napada v katerem koli ameriškem mestu.

Vprašanje: Zato pa bodo raztreščili Irak, da bodo bolj varni. Irak, ki navsezadnje nima veliko zveze s teroristi.

Predsednik dr. Drnovšek: Američani so se odločili, da bodo šli za teroristi, da jih bodo preganjali, kjer koli so, in ne bodo čakali, kdaj bodo spet udarili v Ameriki. Pri Iraku pa ne gre le za Američane, saj vsa mednarodna skupnost ve, da je Irak že uporabil orožja za množično uničevanje, uporabil ga je na svojih ljudeh, napadel je dve sosednji državi, ima grozljivo dolg seznam kršitev človekovih pravic, na sto tisoče ljudi je bilo pobitih in mučenih v samem Iraku. Irak je izpostavljen kot država, ki ima orožje za množično uničevanje. In ne bi bilo čudno, če bi ga glede na dosedanjo politiko dal na voljo teroristom.

Predsednik dr. Drnovšek: Seveda pa se tudi jaz zavzemam za rešitve, s katerimi bi se izognili vojni. Nihče ni a priori za vojno, ker je vojna povezana z ogromnimi tveganji, če pa bo do vojaške akcije prišlo brez soglasja Varnostnega sveta, bodo vsi, ki bodo v akcijo vpleteni, imeli zelo velike notranjepolitične težave, nedogovor pa lahko tudi poslabša odnose med zavezniki. Vedno pa, ko govorim o svojem razumevanju do Amerike, v isti sapi tudi povem, da terorizma ni mogoče izkoreniniti samo z vojaškimi sredstvi, da bi Američani morali več narediti na drugih področjih, pri varstvu okolja na primer, kjer je njihov odnos do kjotskega sporazuma poslabšal ameriško podobo v svetu, da bi morali spremeniti pristop k Mednarodnemu kazenskemu sodišču, premalo naredijo pri odpravljanju revščine v svetu in tako dalje.

Vprašanje: Naš problem je verjetno, da poskušamo biti zavezniki Združenih držav in evropskih držav, vendar pa ZDA in evropske države v nekaterih primerih pač niso zaveznice. Iraška kriza je že tak primer. Čigavi zavezniki smo torej mi?

Predsednik dr. Drnovšek: Mi si ne želimo izbirati med evropskimi in ameriškimi prijatelji. To, kar se postavlja pred nas, češ ali smo bolj ameriški ali bolj evropski, je nekaj, česar ne želimo, mi hočemo imeti dobre odnose tako z ZDA kot z EU. Kar pa zadeva iraško krizo, mislim, da bodo ZDA in Evropa ostale zaveznice; če se to ne bi zgodilo, bi bil to velik korak nazaj, veliko odgovornost pa bi nase prevzela tista vlada, ki bi odstopila od tega zavezništva. Tudi če bi se Američani odločili za enostransko akcijo v Iraku, sem prepričan, da bi v naslednjem koraku Evropejci pristopili v fazi rekonstrukcije Iraka in med miroljubnimi operacijami, kot je to bilo v Afganistanu. Če bi se odnosi med ZDA in nekaterimi evropskimi državami naprej slabšali, bi bilo to zelo slabo za stabilnost in mir v svetu. Korak nazaj v zgodovini.

Vprašanje: Parlament je nedavno sprejel ustavne spremembe. Sprejel jih je, da si ustavnopravno omogočimo vstop v Evropsko unijo in Nato, da omogočimo prenos dela državne suverenosti na naddržavno Evropsko unijo. Toda EU se reformira in danes ne vemo, kakšna bo čez pet let, zato je marsikdo te ustavne spremembe sprejel s cmokom v grlu. Tudi vi?

Predsednik dr. Drnovšek: Pravzaprav ne. Z ustavnimi spremembami so nekatere stvari bolj jasno zapisane, razčiščeno je, da bo v okviru enega postopka odločanja le en referendum, po drugi strani pa, kar se tiče dokončnosti naše odločitve, je zelo malo verjetno, da bi bilo treba ustavo znova kmalu spreminjati. V EU in Nato pač ne vstopamo za pet let, če pa bi se kdaj v prihodnosti pojavili kakšni resni razlogi za izstop, verjamem, da v takem položaju tudi ustave ne bo problem spremeniti.

Vprašanje: Kako pa se iz teh predsedniških prostorov vidi vlada?

Predsednik dr. Drnovšek: Včasih tako, včasih drugače...

Vprašanje: Brez dvoma, domnevam le, da je pogled na vlado drugačen, če si predsednik republike, kot če si predsednik vlade.

Predsednik dr. Drnovšek: Ja, seveda, spet drugačen pa lahko ima pogled na vlado predsednik republike, ki pred tem nikoli ni bil predsednik vlade. Jaz sem vlado vodil več kot deset let in razumem, kako je tam. Morda imam včasih kot predsednik republike težavo s tem, da se moram odvaditi inercije, da bi moral reševati vsak problem, ki pride. Na tej poziciji je le treba vzpostaviti neko distanco do dnevne operative... Seveda, če mislim, da gre kaj narobe pri strateških vprašanjih, pa to povem.

Vprašanje: Se premier z vami veliko posvetuje?

Predsednik dr. Drnovšek: Ne bi mogel reči, da veliko. Bilo je nekaj srečanj, na katerih sva se pogovarjala o nekaterih vprašanjih. Povedal sem mu, da sem vedno na voljo za nasvet ali izmenjavo pogledov. On je zdaj odgovoren za vlado, za državo pa sem seveda zelo odgovoren tudi jaz in še marsikdo.

Vprašanje: Predsednik republike ste dobra dva meseca. Imate že kakšen nov pogled na to funkcijo v smislu, da bi lahko rekli, da ima predsednik republike dovolj, preveč ali premalo pristojnosti, da ga premalokrat vprašajo za mnenje ali kaj podobnega?

Predsednik dr. Drnovšek: Dokončni odgovor o tem bom še dal, na ta vprašanja verjetno danes gledaš drugače, kot če si predsednik vlade. Tudi moj predhodnik je imel večkrat probleme na tej relaciji, saj se predsednika republike voli neposredno, njegova neposredna ustavna pooblastila v mirnem času pa so razmeroma majhna. Potem se pojavi razkorak med pričakovanji ljudi, kaj bo predsednik naredil, in tem, kar mu ustava omogoča, da lahko naredi. V nekaterih drugih državah ima predsednik več pooblastil na zunanjepolitičnem in varnostnem področju, ne zdi pa se mi zelo realno, da bi bilo pri nas spreminjanje ustave na tem področju možno v neki bližnji prihodnosti. Predvsem pri politični eliti obstaja odpor do tega, da bi imel kdo več formalne moči v svojih rokah.

Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani