arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Na eko - tržnici (Ljubljana, 10.09.2005)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju za Štajerski val

Ljubljana, 02/21/2007  |  intervju


Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je za Štajerski val pogovarjal z novinarko Barbaro Furman.
Posnetek intervjuja lahko poslušate, če kliknete na priponko.
Objava: 21. februar 2007 ob 14.30

ikona avdioPosnetek intervjuja predsednika dr. Janeza Drnovška za Štajerski val (22 MB, 37 min.)


Novinarka: Mesec je naokoli in na Štajerskem valu nadaljujemo s ciklom oddaj, ki smo jih naslovili Boljši svet. V njih nizamo pogovore s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom in tako skupaj z njegovo modrostjo in srčnostjo krepimo prizadevanje po bolj pravičnem in uravnoteženem svetu. Tokrat boste lahko slišali, s kakšnimi vtisi se je vrnil iz Indije in zakaj je prepričan, da tudi danes potrebujemo Gandhije. Zakaj je predsednik oster kritik skupne evropske kmetijske politike? Zakaj ostaja zvest vegetarijanstvu? Kje vidi rešitev v socialnih in okoljskih neravnotežjih. Ker v februarju obeležujemo kulturni praznik, pa smo ga vprašali tudi, zakaj se ni udeležil svečane podelitve Prešernovih nagrad. S predsednikom republike se je pogovarjala Barbara Furman.

Barbara Furman: Dober dan želim, gospod predsednik, in znova dobrodošli v družbi poslušalcev Štajerskega vala. V teh dneh ste znova v središču medijske pozornosti, ampak predlagam, da bi zaobšla ta vroč notranjepolitični parket in se posvetila temam oziroma vprašanjem, ki se mi zdijo dandanes bistveno bolj pomembna. Sicer pa me seveda uvodoma zanima, kako ste, kako se počutite. Prej preden sva začela snemati, ste mi povedali, da se znova ukvarjate s pisanjem oziroma s prevodom ene od svojih knjig v angleščino.

dr. Janez Drnovšek: Lepo vas pozdravljam, vse vaše poslušalke in poslušalce. Jaz se zelo dobro počutim. Te politične turbulence me sploh ne spravijo iz tira. Res je, da se raje pogovarjam o takšnih temah, kot se bova najbrž sedaj midva, to pa zato, ker se mi zdijo tudi bolj pomembne. Ker nekako gradijo temelje. Gradijo zavedanje ljudi, boljše ljudi. In če bomo imeli čim več takšnih ljudi, bo potem tudi politika postala drugačna. Zato se mi zdi to bolj pomembno. Spreminjati samo politiko je težje. Tako je že nekako odmaknjena in se ukvarja sama s sabo, da jo pravzaprav težko dosežeš s takšnimi pozitivnimi sporočili. Ampak ljudje, ki bodo vedno bolj dvigovali svoje zavedanje, bodo vedno bolj zahtevali drugačno politiko. Takšno, ki bo potem tudi res ustvarjala boljši svet.

Furman: O knjigi ... Ste lahko malce bolj precizni? Kaj pripravljate tokrat?

dr. Janez Drnovšek: Kar se knjige tiče? Lani sem torej napisal Misli o življenju in zavedanju, pa potem še Bistvo sveta, tudi še tisto malo knjižico stotih misli. Sedaj sem se pa ukvarjal z angleško izdajo moje prve knjige, ki je do sedaj tudi nekako najbolj brana, tudi pri nas. Ali na primer na Hrvaškem, pa tudi v Bosni in Hercegovini je izšla pred kratkim, pri čemer sem delal ne samo na tem, da bi bil angleški tekst čim bolj precizen, torej v skladu z mojimi sporočili, ampak sem potem tudi še nekoliko spreminjal, izboljševal knjigo. Tako da mislim, da bo še bolj udarna. Ta bo izšla kmalu v angleščini in mislim precej široko v svetu. Dogovarjam se tudi, da bo potem izšla še pri nas v novi izdaji, ker kot vem, je že pošla pri nas. Torej sta dve prejšnji izdaji že pošli in bodo sedaj pripravili novo in bom potem posredoval ta novi tekst.

Furman: Predlagam, gospod predsednik, da se v nadaljevanju najprej odpraviva v Indijo, od koder ste se pred dnevi vrnili. Sodelovali ste na konferenci Mir, nenasilje in krepitev Gandhijeve filozofije v 21. stoletju. Med drugim ste tudi vi nagovorili udeležence srečanja in poudarili, da tudi danes potrebujemo Gandhije, da potrebujemo vrednote in višjo stopnjo zavesti. Kakšno sporočilo ste udeleženci še pošiljali v svet in kakšen je bil pravzaprav namen konference?

dr. Janez Drnovšek: Gandhi je pomemben. Gandhijeva sporočila so pomembna in aktualna tudi danes v svetu. Predvsem za to gre. Zato sem se tudi sam udeležil te konference. Ker ni šlo samo za to, da govorimo o neki zgodovinski osebnosti, ampak veliko bolj za danes in za jutri. Zato je Gandhijev primer zelo pomemben. Gandhi je prvič svoja sporočila vedno temeljil na tem, da je treba svet spreminjati brez nasilja. Torej na miren način je potrebno s pasivnim odporom, ampak vedno brez nasilja. In drugo, zelo je poudarjal resnico. Resnicoljubnost kot ključno, da moramo biti resnicoljubni. Običajno pravim, sami sebi moramo najprej priznati in povedati resnico in potem seveda tudi drugim. Ker brez tega ne gre. Karkoli gradimo na neresnici, na lažeh, se bo zelo hitro zrušilo. Torej, če želimo vzpostavljati trdne temelje, morajo temeljiti na nekih univerzalnih resnicah. Tisto, kar je pri Gandhiju še pomembno, je, da je njegova naloga, takrat, ko je pred sto leti začel svoj pohod po Indiji, da bi jo osvobodil kolonialnega jarma takrat najmočnejše države na svetu, Anglije, izgledala povsem neizvedljiva, nemogoča. Da bo sam, začel je dobesedno sam, hodil bos po Indiji, uspel dvigniti Indijo in jo spraviti iz kolonialnega jarma, to je cel podkontinent, je bilo videti res nemogoče. Vsa ta materialna sila je bila na drugi strani, vse institucije, ampak mu je uspelo. Na koncu mu je uspelo. Tako da bi lahko rekel, da je v tem primeru zmagal duh proti materiji, proti vsej tej materialni sili, ki je bila na drugi strani. In ta njegov primer je dragocen. Ker marsikomu danes izgleda svet nespremenljiv. Češ, zavedamo se, da je krivičen, zavedamo se, da uničuje sam sebe, na primer klimo, ampak zdi se nam, saj se ne da nič spremeniti. Vsi ti svetovni mehanizmi meljejo po svoje. Svetovni kapital gre naprej po svoje, vse institucije, politika ... In kaj lahko naredi človek, posameznik proti temu? Ampak Gandhijev primer nam kaže, da je možno. Tudi če izgleda najprej nemogoče. In zato pravim, treba je ozaveščati ljudi, dvigovati zavedanje in vedno več se jih bo pridružilo temu pohodu. Seveda spremembe brez nasilja. Tudi v tem primeru. Tudi jaz to vedno pravim. Ampak spremembe preko zavedanja. Preko tega, da se zavedamo, da je treba ustvariti drugačen, boljši svet z manj socialnih krivic in pa da ga ne smemo uničevati. Ne smemo uničevati narave, ki je osnova našega življenja. Moramo spet živeti bolj v skladu z naravo, kot pa danes živimo.

Furman: Med drugim ste se srečali tudi s številnimi visokimi politiki, tudi indijskim premierom, ki je menda pohvalil tudi vaša prizadevanja na nekaterih svetovnih žariščih, tudi Darfurju, pa me zanima gospod predsednik, imate kdaj občutek, da vaša zunanjepolitična prizadevanja oz. prizadevanja v svetu bolj cenijo drugod, kot na primer doma?

dr. Janez Drnovšek: No, tak občutek imam kar pogosto. Po svoje me je presenetilo, da so bili Indijci zelo dobro obveščeni o mojih aktivnostih in da so jim pripisovali precejšen pomen, tako kot je povedal njihov predsednik vlade. Pri nas seveda česa takšnega ne bi slišal.

Furman: Zdaj že malce listava po vaši zadnji oz. drugi knjigi Bistvo sveta. Malce me je zbodlo v tem smislu, da, če se bo ozaveščen človek lotil politike, da mu bo danes in tukaj težko uspelo, čeprav sva ravno prej govorila o tem, da se vendarle da. Pa me zanima, v kolikšni meri vam je politika dandanes še izziv ali morda vidite kakšne druge, bolj učinkovite poti delovanja?

dr. Janez Drnovšek: V svoji knjigi pišem, da se preko politike da spreminjati svet. Da so v njej pravzaprav glavni instrumenti, mehanizmi, ampak da je to zelo težko storiti v politiki. Zato ker v njej prevladuje sorazmerno nizka zavest. Veliko negativne energije je tam. Veliko sebičnosti, veliko borbe, stalne borbe za oblast, prerivanja, kako priti do oblasti, do položaja in potem, kako ga obdržati. V tem je zelo veliko negativne energije. Včasih ostane zelo malo prostora za neke vsebinske premike, ki bi koristili ljudem. In če nekdo pride z zelo pozitivnimi nameni, željami v to politiko, bo recimo težko prodrl v takšnem stanju. Jaz pravim, veliko bo dobil nizkih polen. Tudi osmešili ga bodo, češ, to je nek idealist, ki sploh ne ve, za kaj se gre in tako naprej. Na različne načine ga bodo skušali diskvalificirati. Recimo, tak primer je zdaj, ko se je v Ameriki Obama pojavil kot predsedniški kandidat in ki se mi zdi, da je sorazmerno razgledan in pozitiven. Ampak ga takoj skušajo diskvalificirati na najbolj umazane načine. To je recimo takšen primer. Zato seveda pravim, da je to hvale vredno, seveda so tudi taki poskusi in čim več jih bo, bolje bo, so hvale vredni. Ampak zelo težko je prodreti. Zato je treba graditi čim bolj na temeljih. Na čim širšem zavedanju ljudi, da se čim več ljudi zaveda in da od spodaj prihaja potem ta pritisk na politiko. Da se ne bo dalo več ljudi zavesti s kakšno populistično volilno, predvolilno kampanjo. S tem, da se pravzaprav ustvarja neka umetna slika, takšna, kot si jo pač vnaprej želijo, se za to angažirajo številni strokovnjaki, ki potem pomagajo politikom, skratka vse skupaj seveda stane tudi veliko denarja, vendar vse to nima veliko opravka z resnico in z iskrenostjo. Ampak ljudje bodo počasi postajali vedno bolj imuni do tega, ne bodo se več dali zapeljati na tak način. Vedeli bodo, kaj hočejo in se ne tudi ne bodo dali tako zapeljati. Zato vedno ponavljam - ključno je zavedanje ljudi, čim večjega števila ljudi. Ne moreš graditi boljšega sveta od zgoraj navzdol, ampak mora ta pritisk priti od spodaj navzgor.

Furman: V kolikšni meri se vam zdi, da lahko kulturniki, umetniki, tovrstna srenja pripomore k dvigovanju ozaveščenosti?

dr. Janez Drnovšek: Umetnost je lahko pomembna, če jo spremlja pozitivna energija in če ima umetnik sam neko višje zavedanje in pa veliko pozitivne energije. Potem lahko to prenaša v svoja dela in to se nas dotakne in tudi v nas sproži nekaj pozitivnega. Zato je lahko umetnost seveda zelo pomembna. Ni vsa takšna. Ampak želim si čim več takšne razprave o umetnosti, ki izhaja iz nekega višjega zavedanja. Ki ni sama sebi namen.

Furman: Nismo vas videli na osrednji državni slovesnosti. Ste želeli tudi s tem kaj sporočiti?

dr. Janez Drnovšek: No, nasploh mislim, da imamo preveč proslav. Vedno več. Ne vem, če s povečevanjem števila proslav dosegamo kaj pametnega. Tega ne spremlja višje zavedanje, ampak gre bolj za razkazovanje politikov, bolj za spet eno obliko osvajanja javnosti, če temu tako rečem. Vsaj jaz tako vidim te zadeve in se mi pravzaprav niti ne zdijo zelo iskrene. Če govorimo o kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu. Sedaj poveličujemo Prešerna, če pa pogledamo, kako so ga obravnavali Slovenci takrat, kako so ga zaničevali, zametavali ... Njegova poezija je bila enaka kot danes, ampak takrat je seveda nihče ni spoštoval. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi se Prešeren danes pojavil. Ali bi ga res cenili, ali bi ga ravno tako odrinili vstran? Torej, pomembna je tovrstna iskrenost, ne pa da ritualno sedaj ponavljamo neke proslave in tako naprej, hkrati pa s tem nič ne naredimo za resnico, za iskrenost, za zavedanje, ampak vse skupaj celo prikrivamo za nekimi kulisami nečesa. Se skrivamo v tem primeru za Prešerna.

Furman: Med drugim pišete v svoji knjigi Bistvo sveta tudi o razmerju med razumom in zavestjo. O tem, da se torej človek pogosto enači zgolj s svojim razumom in sploh ne zaznava tistega notranjega občutka svoje intuicije in razmišljanje nadaljujete z vprašanjem, ali se človek z razumsko odločitvijo lahko dvigne na višjo raven zavedanja. Vi pravite, da torej lahko.

dr. Janez Drnovšek: Ja, to je eno od zanimivih vprašanj, ker razum seveda potrebujemo. Razum je naše orodje. Ampak tisto ključno, kar jaz pravim, je, da naj bo razum naše orodje, ne naš gospodar. Razum je vezan na naše izkušnje, na vedenje, ki izhaja pač iz našega življenja, izkušenj. Ampak sam razum ne more iti preko tega in več od izkušenj našega fizičnega ega, jaza, ne more zaznati, ne more dojeti, ne, nas ne more peljati naprej. Recimo razum nas zelo težko pelje preko sebičnosti, ker je nekako naravno, da nas bo vedno usmerjal v tisto, kar je za nas dobro, osebno, kaj je najboljše. Zato pravim, da razum lahko presežemo in ga moramo preseči. S svojo intuicijo, z notranjim glasom, ki nam bo včasih lahko povedal rešitve, ki nam jih razum nikakor ne more, jih ne doseže, ker niso v njegovem dometu. Da preko intuicije, notranjega glasu pridemo nekako v stik z višjim zavedanjem, jaz pravim z vesoljno zavestjo, kjer so neki vesoljni principi, ki veljajo in da je to več od razuma. Pravim pa hkrati, da lahko tudi razumsko ugotovimo, da je naš svet recimo krivičen, da so v njem prav nesprejemljiva nasprotja. Torej je nesprejemljivo to, da toliko ljudi trpi, hkrati ima pa manjšina veliko več, kot potrebuje. Zdaj, razum se lahko strinja, da je treba to spremeniti. Pa tudi z razumom lahko pridemo do tega in ugotovimo, da uničujemo zemljo. In da če bomo nadaljevali s tem, čez nekaj desetletij ne bomo imeli kaj več. Torej lahko razum tudi sproži v nas tisto iskro, ki nam potem dvigne zavedanje na višjo raven. Zato pravim, da je poleg, recimo, vere, ali poleg različnih poti, ki jih opisujem, kako pravzaprav človek preko pozitivnega razmišljanja, pozitivnih čustev dviguje svoje zavedanje, da je pravzaprav tudi preko razuma možno priti do tega, da gremo naprej, čeprav bomo potem, ko bomo šli naprej, na neki točki presegli ta razum.

Furman: In če nadaljujeva. Med drugim tudi pišete, da je usoda človeštva pravzaprav odvisna od tega, ali bo ozaveščenost rasla hitreje, ali pa bo razum brez zavesti, se pravi brez stika s tem, s svojo intuicijo hitreje uspelo uničiti človeštvo. Žal ta razkorak med tehnologijo na eni strani in zavestjo postaja pravzaprav vse večji.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Zdaj je prvič v zgodovino človeštvo v takšni situaciji, da lahko uniči samega sebe in to na različne načine. Kar več možnosti obstaja za to. Skozi zgodovino, saj ves čas smo imeli vojne in ves čas je pravzaprav bila stalno neka tekma med ljudmi, veliko sebičnosti in tako naprej. Tudi veliko trpljenja, skozi katerega so pa ljudje tudi dvigovali svoje zavedanje. Moderna civilizacija pa je sedaj prinesla tak razvoj tehnologij, s katerimi lahko človek uniči samega sebe, človeštvo uniči samo sebe. Hkrati pa ni dvignilo zavesti. Ni razvilo svoje zavesti do nivoja, da bi obvladala te tehnologije na tak način, da ne bi bile več samouničevalne. Še vedno imamo sebičnost, še vedno imamo vse prerivanje. Prerivanje za bogastvo, moč, nadvlado, za karkoli. To vedno povzroča po eni strani neke konfliktne situacije med ljudmi, tudi vojne, po drugi strani pa ta pohlep in to gnanje za materialnimi dobrinami, dobički, vodi v uničevanje zemlje. Torej tisti način uničevanja, ki je pravzaprav najbolj zanesljiv, kjer ni treba, da se kaj posebnega, novega zgodi, pa bo sam pripeljal do uničenja zemlje, je uničevanje klime. Človeštvo s svojimi tehnologijami in gospodarskimi dejavnostmi danes uničuje naravo, klimo, zemljo, vodo in zlasti zrak. In če ne bomo dvignili zavedanja, bomo torej s tem tehnološkim razvojem uničili sami sebe, zato ker naše zavedanje ni bilo doraslo. Ni spremljalo tega hitrega razvoja tehnologij.

Furman: No in da vendarle do tega ne bi prišlo, nam svetujete, da znamo ponikniti vase, najti nek miren kotiček, kamor se zatekamo, kjer smo res iskreni, pristni sami do sebe in potem je seveda, vsaj iz lastnih izkušenj tudi govorim, če že imamo voljo, vsa ta spoznanja, ki se nekako kopičijo v nas, potem potrebno znati vnašati v naš vsakdan. Se pravi živeti. Znati živeti to, o čemer pogosto slišimo, beremo. In tu se mi zdi ena velika preizkušnja. Tu se verjetno kaže to mojstrstvo, koliko je resnično močna ta naša duhovnost, ta naša kvaliteta osebnosti.

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Na tem moramo pravzaprav delati. Tisto, kar jaz priporočam v svojih knjigah in tudi sicer v svojih nastopih, je to, da mora človek sam sebe urediti, dvigniti svoje zavedanje, najti svoj notranji mir in da mora biti pozitiven. Ta pozitivna naravnanost je ključna. In ta se mora potem odražati v vsem, kar počnemo. Vedno. To ni tako enostavno, ker je okoli nas zelo veliko negativnosti in nas kar naprej skuša potegniti v to. Zaradi tega se moramo ves čas s tem soočati. Tudi če nas kdaj potegne nazaj v negativnosti, se moramo spet potegniti ven iz njih. Biti pozitivni, vzpostaviti okrog sebe nek zid zavedanja, neko razdaljo do tega in obdržati pozitivno naravnanost v glavi, da sami ustvarjamo pozitivno energijo. S pozitivnimi čustvi, da se ne predajamo jezi, strahu, skrbem. To nam samo škoduje in naši okolici tudi. Če smo pozitivni, pa to koristi nam in tudi naši okolici. Mi oddajamo, žarčimo to pozitivnost okrog sebe in se potem prime tudi drugih. Več kot bo tega, več ljudi, ki bodo pozitivno mislili, ki bodo dajali takšno pozitivno energijo, boljši bo ta svet. Danes je ta svet takšen, da je v njem veliko več negativnosti. Vse to prerivanje, borba za denar, uspeh, oblast, vse to ustvarja negativno energijo. Vse temelji na neki sebičnosti in dokler smo v krogu te sebičnosti, ustvarjamo negativno energijo. Tekmujemo drug z drugim, se prerivamo. To spremljajo skrbi, strahovi, vse to. Če to uspemo preseči, tukaj je kritična točka. Če uspemo preseči sebičnost, potem zaidemo v sfero tega pozitivnega. Takrat postanemo pozitivni, delamo dobra dela, mislimo pozitivno, skušamo drugim pomagati. Predvsem se pa ne damo potegniti v to negativnost in prerivanje in še sami ne ustvarjamo zraven neke negativne energije. Če ustvarjamo pozitivno, potem počasi izravnavamo neravnotežje. Najprej v sebi vzpostavljamo ravnotežje, potem pa tudi v svetu. Ker ta svet je poln negativnosti in je v neravnotežju. Več kot bomo dali dobrega, pozitivnega vanj, bolj bo uravnotežen. Sedaj je neuravnotežen zato, ker je v njem veliko več negativnega. Veliko preveč prerivanja, pohlepa, ki na koncu zdaj uničuje zemljo in ki bo uničil človeštvo, če ne bomo pravi čas izravnali.

Furman: V nadaljevanju pa bi vas vprašala še za dvoje komentarjev. Na elektronski naslov sem v teh dneh dobila dve pismi. Borislav Kosi s Križevcev pri Ljutomeru je med drugim zastavil javno vprašanje papežu, v katerem ga sprašuje, kdaj bodo prenehale teči reke krvi na najbrutalnejši način umorjenih živali za človeško prehrano, tudi za največja katoliška praznika kot sta božič in velika noč. Papeža torej sprašuje, kdaj bo uporabil svoj vpliv in sprožil teološki postopek za priznanje duše živali. To bi bila, kot pravi Borislav Kosi nedvomno osnova za enako obravnavo tako ljudi kot živali in postopno odpravo grozovitosti nad živalmi, ki smo jim priča danes.

dr. Janez Drnovšek: No, jaz dajem tukaj jasne odgovore na to vprašanje. Pravim, da imajo tudi živali zavest, se zavedajo. In zame je zavedanje bistvo življenja. Življenje ni samemu sebi namen. Življenje brez zavedanja ni pravo življenje, nima smisla. Ampak tam, ko je zavedanje, pa je potem to pravo življenje in tudi živali se zavedajo. Vsakdo, ki želi vedeti, bo vedel, da živali še kako dobro občutijo žalost, nesrečo, veselje, tako kot mi. Tako kot mi. In če smo mi do njih dobri, pozitivni, potem so tudi one dobre do nas. Tako dobre in tako pozitivne. Ampak človek jih seveda s svojim ravnanjem stalno uničuje, muči, jih spravlja v nemogoče situacije, tako da živali veliko trpijo. Živali so napadalne samo takrat, kadar je človek napadalen, ko se čutijo ogrožene od človeka. Drugače pa so pozitivne, če čutijo, da jih ne ogrožaš. Res je, da današnja civilizacija masovno muči in uničuje živali. To, kar se dogaja recimo v sodobnih tovarnah perutnine, ali pa svinjskih farmah in vseh teh ali pa ...

Furman: ... pri prevozih živali.

dr. Janez Drnovšek: Pri prevozih živali, to je grozljivo. To je grozljivo. Pa potem tisto manipulacijo do ubijanja živali. In živali vso to grozo občutijo ob tem. Vedo, kaj se jim dogaja. Čutijo, trpijo in obdaja jih ta smrtni strah, ki je skrajna negativna energija. Ko z živalmi tako ravnamo, se v njih nabere toliko te negativne energije. In ko jih ubijejo, nam jih potem servirajo kot zrezek in potem mi s tem použijemo vso to negativno energijo, ki je v njem. In to je eden izmed načinov. Zaradi tega se tudi ves čas reproducirajo ljudje na nižjih energetskih nivojih. To slabo deluje nanje, na njihovo energijo. Tudi skozi hrano vnašamo v sebe negativno energijo. Ne samo skozi okolje, naše interakcije, naše stalno prerivanje za denar, ali za oblast, ali za kaj drugega, ampak skozi hrano vnašamo veliko negativne energije. Tako da vidim prihodnost civilizacije v tem, da bodo ljudje nehali mučiti in ubijati živali. Dovolj je rastlinske hrane. Dovolj, da se lahko prehrani celo človeštvo, in ni nobene potrebe za to, da tako masovno, kot sedaj, sistematično vzrejamo, mučimo in ubijamo živali. To je eden od bistvenih delov človeškega zavedanja. Na žalost religije tukaj v glavnem zaostajajo in so tako vpete v svoje dogme, da ne znajo iziti iz njih. Saj prejšnja obdobja lahko tudi še razumemo zgodovinska, človeška ponekod. Čeprav ni bilo povsod tako. Indijci, recimo, so bili ves čas ob rastlinski hrani. Niso ubijali živali. V razvoju človeštva so bila obdobja, ko je bilo premalo hrane in recimo, da so takrat ubijali. Zgodovinsko tako lahko še malo pojasnimo. Ampak danes lahko človeštvo proizvede več kot dovolj hrane, brez da bi za to ubijali živali. Ta hrana bo za nas veliko bolj zdrava.

Furman: Pa še na pismo Stanka Valpatiča, vem da ga poznate, bi rada opozorila. Pred dnevi je medijem poslal pismo, kot odziv na parlamentarno razpravo pri sprejemanju zakona o fitofarmacevtskih sredstvih. Pravi, da ne more biti tiho, ko gre za uničevanje, zastrupljanje in ubijanje narave, živali in voda. Govori o miroljubnem kmetijstvu kot edini rešitvi za človeštvo. Tudi vi ste na to že opozarjali. Kmetje, pridelovalci, prodajalci so torej pred novim izzivom. Ga bodo zmogli?

dr. Janez Drnovšek: Treba jim bo pomagati. Zato sem sam zelo oster kritik sedanje skupne ekonomsko-kmetijske politike Evropske unije, kjer se velika, ogromna sredstva namenjajo za tovrstno prehrano v kmetijstvu, torej na osnovi živalske hrane. In Evropska unija bi tukaj morala popolnoma spremeniti svoje prioritete in pomagati s sredstvi za drugačno kmetijstvo brez živalske hrane in pa seveda predvsem ekološko. Res je, da z vsemi temi kemikalijami, fitofarmacevtskimi sredstvi uničujemo. Uničujemo zemljo, hrano, sami sebe, ko stalno uživamo to kemijo. In ljudje se delno tega že zavedajo, ampak še vedno premalo. Koliko te kemije vnašamo v sebe na različne načine? In potem se seveda čudimo, da zbolevamo za temi drugimi, civilizacijskimi boleznimi.

Furman: Priložnosti, pogojev za ekološko kmetovanje pri nas je veliko. Tudi posameznikov, ki bi se s tem ukvarjali. Nekateri seveda se, ampak država ima tu nek mačehovski odnos še do vsega tega.

dr. Janez Drnovšek: Ja, pri nas je kmetijstvo, kmetijsko ministrstvo, popolnoma zaspalo in sploh ne sledi tem trendom, tako da do zdaj so bili povsem brezupni. Upajmo, da bo zdaj kaj bolje, tudi to, da bomo imeli novega ministra.

Furman: No, pred kratkim pa sem prebirala tudi kolumno okoljevarstvenika Antona Komata, v kateri je opozarjal na skokovito naraščanje števila prebivalcev mest, kar v svetu seveda sproža velike socialne in okoljske probleme. Preseljevanje s podeželja v mesta je neverjetno. Leta 1900 je v mestih bivalo le 10 odstotkov svetovne populacije, letos pa naj bi prvič število prebivalcev mest preseglo število podeželanov. Velika mesta, naj še to povem, zavzemajo zgolj dva odstotka površine planeta, porabijo pa kar tri četrtine vsej virov. Kam vse to pelje?

dr. Janez Drnovšek: No, to je eno izmed ključnih neravnotežij tega sveta. Odseljujejo se s podeželja in s tem tudi izgubljajo stik z naravo, z nekim bolj sonaravnim življenjem. Rinejo, silijo v mesta, ki so vedno večja, vedno bolj neobvladljiva, kjer gre potem v zrak vedno več izpušnih plinov. Težko je zagotavljati vso infrastrukturo. Pri nas si tega še toliko ne predstavljamo, ampak če pogledamo velika mesta po svetu, velemesta, to je prav grozljivo. Ampak ljudje kar silijo v mesta. In privablja jih potrošništvo, ta dirka za dobrinami in prepričanje, da lahko v mestih potem lažje pridejo do vsega tega, da so pač na podeželju od tega odmaknjeni. Vedno več ljudi živi potem čisto omejeno, nenaravno in se drenjajo med sabo v teh mestih z vedno več neravnotežji. Pravim, da je tudi življenje v velemestih zelo ranljivo. Po mojem nekoč, ko se bo zgodila kakšna večja katastrofa, kaj bo, ko naenkrat sistemi ne bodo deloval za nekaj časa? Če si samo predstavljamo - ni elektrike, na primer, računalniški sistemi odpovedo v velikih mestih, trgovine recimo ne bodo delovale en teden, pa bo že hudo. Kaj bodo ti ljudje naenkrat brez vsega tega? Kako? Tako ranljivi so, da je prav neverjetno. Ampak povsem lahko si predstavljamo te katastrofe. Saj se dogajajo. Zamislimo si samo New Orleans, pa recimo orkan, ki je zajel New Orleans, ki je tam povzročil resnično tako grozljive situacije, da si jih še filmski ustvarjalci ...

Furman: ... ne znajo zamisliti.

dr. Janez Drnovšek: Tako je.

Furman: Malce bi navezala tudi na eno vaših razmišljanj, ki ste jih objavili na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj. Konec koncev danes ljudi delovna mesta seveda tudi vlečejo v mesta. Želijo biti v bližini, da se ne bodo daleč vozili. Ampak vi ravno na to opozarjate, ne, da nam bo tudi sodobna tehnologija verjetno sčasoma omogočila, da ne bo treba več toliko teh preseljevanj, da bomo lahko delali več doma.

dr. Janez Drnovšek: Tako je. Ravno v tem je moje videnje neke uravnotežene prihodnosti. Čim več bomo torej morali delati tam, kjer živimo, in sodobna tehnologija nam lahko pomaga. Internet recimo. Pravim, da tudi k zdravniku nam ne bo treba več hoditi v čakalnico čakat, ker bomo lahko veliko tega opravili kar prek interneta in ta veja medicine se ponekod v svetu že zelo hitro razvija. In ne bo potrebno onesnaževati zraka z izpušnimi plini, ko se bomo prevažali. Vsi naenkrat hodimo na delo in potem so veliki zastoji, izgubljamo čas, živce, onesnažujemo zrak in enostavno se bo moralo človeštvo drugače organizirati. Ne gre, ker to postaja vedno bolj neobvladljivo. Marsikje v velemestih izgubijo dve uri zato, da se peljejo na delo, pa dve uri, da se peljejo z dela. Veste, to je povsem nenormalno. Nenormalno. Tako bomo morali najti bolj uravnotežene načine. In jaz jih vidim v tem, da bomo morali imeti večjo decentralizacijo, da bomo morali biti več na podeželju, v manjših krajih in se tako organizirati kot družbe, kot države, da bomo lahko na tak način delovali, ker drugače je to povsem nevzdržno.

Furman: Počasi bova zaključila, pa bi rada, da zaključiva v nekako bolj optimističnih tonih. Gospod predsednik, kljub kopici vsega tega negativizma, ki smo mu priča danes, je življenje konec koncev vendarle lepo. Ena lepa misel, zadnjič sem jo zasledila v eni od knjig, pravi takole, avtorica Louis Hay: "Odpravite se v globino lastne duše. Tam sta moč in modrost, potem pa delujte kakor da že imate tisto, česar si želite". To je menda imeniten način, da privabimo dobro v svoje življenje. Pa me zanima, se strinjate?

dr. Janez Drnovšek: No, to se da še bolj enostavno povedati.

Furman: Povejte.

dr. Janez Drnovšek: Iskati moč in modrost v sebi, to je že preveč ambiciozno, bi rekel. Dovolj je, če ustavimo sami sebe, svoj razum, ki ves čas nekaj išče in hoče nekaj več. Da to ustavimo in da smo zadovoljni in prisotni v tem trenutku, tukaj in zdaj. In ob tem bomo bolj sproščeni. Ne bodo nas mučile bojazni, skrbi, ne bomo razmišljali o prihodnosti, niti o preteklosti. Takrat najdemo stik sami s sabo, ko se pravzaprav bolj izpraznimo vseh teh prizadevanj in načrtov. Takrat potem najdemo tudi notranji mir in stik z notranjim glasom, intuicijo, z vesoljnim zavedanjem in takrat se nam začnejo dogajati dobre, pozitivne stvari.

Furman: Hvala lepa. Če sva vsaj enega od naših številnih poslušalcev vzpodbudila, da bo začel spreminjati sebe, mislim, da sva dosegla svoj namen. Hvala lepa še enkrat.

dr. Janez Drnovšek: Hvala tudi vam.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani