archived page

Predavanje predsednika republike na Columbia University

New York, 26.9.2008  |  govor

Vaš brskalnik ne podpira javascripta ali flasha, zato si ne morete ogledati videov na tej spletni strani.



Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel v sklopu Svetovnega foruma voditeljev predavanje na Columbia University na temo "Evropska unija in njena svetovna vloga: Katera partnerstva so potrebna?"


Predavanje predsednika republike dr. Danila Türka na Columbia University na temo "Evropska unija in njena svetovna vloga: Katera partnerstva so potrebna?"
New York, 26. september 2008


Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel predavanje na Univerzi Columbia v sklopu Svetovnega foruma voditeljev (FA BOBO)Najlepša hvala za to prisrčno in moram reči celovito predstavitev.

Zelo sem vesel ponovnega srečanja s kolumbijsko univerzo, univerzo, ki ima zelo tesne vezi s Slovenijo. Tudi tedaj, ko sem še delal v New Yorku, sem pogosto obiskoval ta zelo zanimivi akademski kraj in sodeloval v številnih debatnih skupinah. Kar me je na kolumbijski univerzi zlasti prevzelo, je to, da je sestavljena iz tolikšnega števila manjših skupin, v katerih je mogoče najti ljudi s podobnimi zanimanji in različnimi pogledi, pa tudi ljudi, ki dejansko razvijajo zanimive, vznemirljive, pametne ideje za prihodnost. V veliko zadovoljstvo mi je zato, da sem tu, in rad bi izkoristil to priložnost, da vam ponudim nekaj svojih misli o Evropski uniji in njeni svetovni vlogi.

To je naslov mojega predavanja, o katerem ste bili prav gotovo obveščeni. Lahko si mislite, da bodo moja stališča delno temeljila na izkušnjah, ki sem si jih pridobil v Združenih narodih, kjer je Evropska unija dejavnik ne le kot skupnost držav članic, pač pa tudi kot subjekt. Glede na to, da je Slovenija v prvem polletju tega leta predsedovala Svetu Evropske unije, so danes določene izkušnje iz tistega časa pomembne tudi zame in morebiti zanimive tudi za vas. To so vprašanja, ki bodo imela težo v prihodnosti. Po mojem mnenju bo proučevanje vprašanj, ki se nanašajo na svetovno vlogo Evropske unije, še naprej zelo visoko na mednarodnem dnevnem redu v prihodnjih letih. Tudi zato jih je treba upoštevati in v svojem predavanju se bom posvetil nekaterim od njih, ki že prihajajo v poštev. Na koncu bom skušal predstaviti nekaj mogočih odgovorov na ta vprašanja, v glavnem bolj na podlagi hipotez kot pa s ponujanjem dokončnih odgovorov.

Najprej bi rad dejal, da je Evropska unija nedvomno že zdaj svetovni akter, zlasti na področju trgovine in gospodarskega sodelovanja. Ne smemo pozabiti, da Evropska unija prispeva več kot petdeset odstotkov vse mednarodne razvojne pomoči po obsegu in gospodarskem učinku svojega delovanja na svetovni ravni, zaradi česar je EU eden ključnih svetovnih akterjev. Toda tudi na takih področjih, kot je gospodarsko sodelovanje, lahko vidimo določene težave, ki jih ima Evropska unija kot kolektiv držav in kolektivna oseba v mednarodnih odnosih. Notranji postopek sprejemanja odločitev v Evropski uniji se pogosto konča z odločitvami na podlagi najnižjega skupnega imenovalca. Take odločitve je pozneje težko spreminjati, zato postanejo pogajanja z Evropsko unijo težavna. Poleg izražanja skupnega stališča Evropske unije kot celote večje države članice tudi zelo pogosto govorijo zase, kar še bolj otežuje njeno predstavljanje kot enotnega akterja z enim mnenjem. Ko Evropska unija nastopa na mednarodni ravni, se pri sprejemanju odločitev pojavljajo težave. Težave, ki se pojavljajo pri tem, lahko razdelimo na dva dela.

Najprej so to težave, ki se nanašajo na strukturo in proces v Evropski uniji. Vsi poznate Lizbonsko pogodbo, ki je bila dokončana konec prejšnjega leta in je zdaj v postopku ratifikacije (pospremljene z številnimi težavami). Namen te pogodbe je odpraviti nekatere težave v postopku sprejemanja odločitev.

Toda tu je tudi politična stvarnost, ki si jo moramo pobližje ogledati in jo tudi razumeti. Ta stvarnost bo neizogibno vplivala na nadaljnje odločanje ne glede na ustavne ureditve, ki jih bo treba sčasoma uresničiti. Dovolite mi, da se ob tem na hitro ozrem po izkušnjah Slovenije iz njenega predsedovanja Svetu Evropske unije. Pomembno je razumeti, da se mora vsako predsedstvo Svetu Evropske unije zavedati strukturnih in političnih problemov sprejemanja odločitev. To, kar pomaga v trenutnem položaju, je zamisel kontinuitete predsedstev. Slovenija je zelo tesno sodelovala z Nemčijo in Portugalsko kot državama, ki sta predsedovali Svetu Evropske unije tik pred Slovenijo. Ta kontinuiteta, ta zmožnost nadaljevati tam, kjer je predhodno predsedstvo končalo, je pomagala pri odpravljanju nekaterih težav, ki so izhajale iz strukture in politik Evropske unije.

Drugič, Slovenija je bila vključena v obsežna posvetovanja o občutljivih in zapletenih vprašanjih, kot je Kosovo, ki je prišlo do točke razglasitve neodvisnosti in mednarodnega priznanja prav med slovenskim predsedovanjem. Skupaj z Evropsko unijo smo se morali spopasti tudi z vprašanjem globalnega segrevanja in načina postavitve ciljev Evropske unije v zadevah, kot je zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Vse to je zahtevalo obsežna posvetovanja. Posvetovanja med državami članicami so torej poleg kontinuitete predsedstev še eno sredstvo oziroma še en način pomoči pri predsedovanju Svetu Evropske unije.

Posvetovanja o političnih vprašanjih so nedvoumno potrdila, da bodo za prihodnost Evropske unije velikega pomena partnerstva z drugimi pomembnimi svetovnimi akterji. Slovenija je gostila srečanje s predsednikom ZDA Georgeom Bushem, ki je k nam prišel junija. Takrat je Evropski uniji uspelo doseči določen napredek glede ameriškega strinjanja s cilji zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in glede pogajanj o rešitvi za sistem, ki naj bi nadomestil Kjotski protokol po letu 2012. Ta napredek še ni dokončen, vendar je bil dosežen. Med slovenskim predsedovanjem je Evropski uniji prav tako uspelo premakniti odnose z Rusijo do točke, na kateri je Komisija dobila mandat za pogajanja o novem partnerskem sporazumu med Evropsko unijo in Rusijo.

Vse to se je zgodilo med slovenskim predsedovanjem. Tako smo bili konec junija, ko se je naše predsedovanje končalo čisto zadovoljni s tem, kar je bilo doseženo. Toda poletje je prineslo nove probleme – krizo v Gruziji in zaplete z Rusijo ter poglobitev finančne krize v svetu. Jasno je, da bo celoten pristop do globalnega segrevanja postavljen v nov kontekst, če se bo finančna kriza končala z recesijo. Vprašanje okolja se bo dojemalo kot manj nujno kot še pred enim letom, ko se je Slovenija pripravljala na predsedovanje in tudi med njenim predsedovanjem.

Ali na kratko, ta izkušnja kaže, da predsedstvo, ki je na tem položaju šest mesecev, sicer lahko doseže napredek, vendar pa ga je treba skrbno oceniti, ker je odvisen od številnih drugih dejavnikov, na katere predsedstvo Sveta Evropske unije ne more kaj dosti vplivati.

S tem prihajam do svoje prve ugotovitve oziroma prve hipoteze in ta je, da če želimo trezno presoditi položaj Evropske unije kot enega od svetovnih akterjev, moramo najprej dognati mednarodni kontekst, v katerem poskuša Evropska unija utrditi svojo svetovno vlogo. Kakšen je mednarodni kontekst danes? Prepričan sem – in naj ponovim, da je to še ena hipoteza, ki vam jo želim predstaviti – da svetovno okolje pretežno opredeljujejo strateški in politični dejavniki. Obdobje svetovnega optimizma, ki je izhajal iz vse večje globalizacije, je mimo. Obdobje, v katerem so se komentatorji sklicevali na to, čemur se je reklo svetovno gospodarstvo, je prav tako mimo. Ponovno smo se vrnili v dejansko stvarnost sveta, ki je stvarnost prevlade političnih in strateških dejavnikov. Svetovno gospodarstvo se spet spoprijema z resnimi težavami. Zato ne moremo pričakovati nekega napredka kot neposredne posledice gospodarskega okrevanja preprosto zato, ker pričakovati tako okrevanje ni stvarno. To je naš položaj danes in to je kontekst, v katerem Evropska unija deluje.

Razumljivo je, da se v takem kontekstu na seznamu prednostnih nalog vsakega mednarodnega akterja zelo visoko znajde vprašanje, s kakšnim svetovnim političnim okoljem imamo opravka, kakšne so njegove temeljne določilnice? Torej, med hladno vojno je bil položaj s političnega vidika sorazmerno jasen. Hladna vojna je bila obdobje bipolarnih svetovnih odnosov. Bistveno so jo zaznamovali odnosi med velesilama, ZDA in Sovjetsko zvezo. Razpadu Sovjetske zveze in koncu hladne vojne je sledil bolj zapleten svet. Pogosto se to obdobje, ki se je začelo v zgodnjih devetdesetih letih, opredeljuje kot obdobje unipolarnega sveta. Menim, da je bilo to pretirano poenostavljanje. Svet ni bil nikoli unipolaren, svet je bil vedno bolj zapleten kot to.

Rad bi vam dal primer, ki je po mojem mnenju danes zelo pomemben in h kateremu se bom v svojem govoru še vrnil. Spomladi leta 1994 – v tistem času sem bil slovenski veleposlanik pri Združenih narodih in delo Varnostnega sveta sem spremljal zelo pozorno – je Varnostni svet hkrati obravnaval več kriznih žarišč. To je bilo zelo kmalu po nastanku krizi v Somaliji, ki se je zaostrila leta 1993. Posledica teh, za Združene države Amerike zelo tragičnih dogodkov je bila, da so bile ZDA zelo zadržane do vprašanja mirovne operacije pod okriljem ZN. Leta 1994 je nastala kriza tudi na Haitiju, kar je negativno vplivalo na varnost ZDA. Kriza v Ruandi se je zaostrovala in prehajala v genocid. V Bosni je bila vojna. Vsa ta krizna žarišča je bilo treba obravnavati na mednarodni ravni in to istočasno. Zelo bi pretiravali, če bi rekli, da v unipolarnem svetu edina preostala velesila preprosto odloča. Tako preprosto to ni bilo. Seveda so bile ZDA zelo zainteresirane, da se vprašanje Haitija ustrezno obravnava. Na koncu se je to tudi zgodilo v okviru mirovne operacije, ki so jo želele ZDA. Pri Ruandi je bila stopnja vpletenosti ZDA manjša in na koncu je bila Francija tista, ki je odigrala ključno vlogo pri vzpostavitvi mirovne operacije, operacije Turquoise, meseca junija, vendar že po genocidu. Hkrati pa je bilo terba reševati še krizo v Gruziji, v kateri je po letu 1991 prišlo do vojne in potrebna je bila mirovna operacija. Vprašanje je bilo, kako zagotoviti stabilnost po spopadu na dveh krajih, v Abhaziji in Južni Osetiji. Pogajanja o vprašanju Gruzije so se v Varnostnem svetu končala s kompromisom, ta kompromis pa je bil, da si bosta delo v Gruziji razdelili OVSE in OZN. OVSE bo imela vodilno vlogo v Južni Osetiji, OZN pa v Abhaziji.

Drugič, ko je šlo za Abhazijo, je Gruzija vztrajala pri mednarodnih mirovnih silah, čisto pravih mirovnih silah ZN. Rusija je temu nasprotovala in predlagala mirovne sile Skupnosti neodvisnih držav (SND) z opazovalci Združenih narodov. Seveda je bilo treba pri pogajanjih upoštevati celotne razmere, to je tri krizna žarišča, za katera so bile hkrati potrebne mirovne sile v Ruandi, na Haitiju in v Gruziji, pa tudi druge krize, ki so bile na dnevnem redu Varnostnega sveta in drugih mednarodnih nosilcev odločanja. Vse skupaj se je končalo z vrsto kompromisov. Eden od njih je bil sprejetje zamisli o mirovnih silah SND v Abhaziji ob prisotnosti opazovalnih sil OZN. To pa Gruziji nikakor ni bilo všeč. Mnogi od nas, ki smo bili v tistem času diplomati OZN, smo imeli tudi to za kompromis, ko se je pokazalo, da je svet veliko kompleksnejši od tega, kar ponuja koncept unipolarnosti, poleg tega pa je tu očitno še regionalna stvarnost, ki zahteva regionalne rešitve. Vse to govorim zato, ker sem mnenja, da ko razmišljamo o krizi v Gruziji leta 2008, ne smemo pozabiti zgodovine, nedavne zgodovine, vključno z letom 1994, pa tudi ne dejstva, da se je Rusija v tistem času brezpogojno obravnavala kot dejavnik stabilnosti na celotnem Kavkazu. Prav zaradi tega ima pomembno vlogo pri zagotavljanju mirovnikov v Abhaziji. Na to vprašanje sem bom kmalu povrnil, vendar sem mislil, da se moram dotakniti zgodovinskih dejstev in tako pojasniti, da svet ni bil nikoli čisto unipolaren in enostaven.

To, čemur smo bili priča, ni bila unipolarnost, pa tudi ne multipolarnost v tem smislu, da bi bilo na prizorišču več konkurenčnih velikih sil primerljive velikosti in primerljivega vpliva. Moja hipoteza, ki vam jo ponujam v nadaljnji razmislek, je, da je svet devetdesetih let, ki se zdaj nadaljuje v novem tisočletju, policentričen svet. To je svet z eno globalno velesilo, to so ZDA, in več pomembnimi silami, ki svoj vpliv uresničujejo zlasti regionalno, sicer ne globalno, pač pa v svojem neposrednem sosedstvu ob morebitnih varnostnih krizah, ki jih še zlasti prizadevajo. Rusija je očitno ena od njih in ima tako vlogo na Kavkazu, verjetno pa tudi glede Irana. Kitajska je še ena sila, ki ima pomembno vlogo pri vprašanjih Severne Koreje in Korejskega polotoka. V Afriki ima tako vlogo Južnoafriška republika, ko gre za reševanje vprašanj v Republiki Kongo – nič več krizno žarišče velikih razsežnosti, vendar še vedno odprto vprašanje. In seveda Brazilija, ki ima v Latinski Ameriki pomembno vlogo pri reševanju vsake krize, vključno z reševanjem najbolj svežih andskih kriz, ki smo jih spremljali v preteklih letih, pa tudi letos.

Zdaj pa bi vam rad ponudil v razmislek razlikovanje unipolarnosti, ki nikoli ni obstajala, od multipolarnosti, ki tudi ni stvarnost, ker na svetu ni primerljivih sil. Dobro je, da je tako, kajti če bi jih imeli, bi se njihova tekmovalnost za prevlado verjetno končala z oboroževalno tekmo v zelo nevarnem svetu. Imamo pa policentričen svet z eno globalno velesilo in drugimi silami, ki uresničujejo svoj vpliv regionalno. Zanimiv paradoks tega je, da živimo v dobi sorazmerno visoke strateške stabilnosti. Ta svet, ki ni ravnotežje moči, ki ni bipolaren svet in tudi ne multipolaren svet, je sorazmerno stabilen svet in to bi morali ceniti. Strateška stabilnost je malce podobna zraku: ko ga imaš, ga ne čutiš, ko pa ga začenja zmanjkovati, seveda takoj vemo, da je nekaj narobe. Upam, da bomo še naprej znali ceniti strateško stabilnost, ki jo imamo zdaj in jo dolgujemo obstoječemu zanimanju velikih sil za sodelovanje, zanimanju, ki je močnejše od želje po tekmovanju. Upam, da se bo to nadaljevalo čim dlje in da se bodo v tem času oblikovali trdni večstranski sporazumi.

Take svetovne razmere vodijo vse ključne akterje sveta k sklepanju partnerstev. Različnih partnerstev, partnerstev na različnih področjih sodelovanja, še zlasti partnerstev pri ohranjanju mednarodnega miru in stabilnosti. Ta svet seveda ni idealen in nikakor ne trdim, da so partnerstva nekaj idealnega. Partnerstva so tudi stanje, v katerem nastajajo težave, nesporazumi, napetosti, vendar pa to niso take napetosti in spori, ki jih poznamo iz časov hladne vojne.

Partnerstva so »zakon« za vse velike akterje današnjega časa, vključno z Združenimi državami, seveda pa predvsem za Evropsko unijo. Naj spregovorim nekaj besed o partnerstvih, v katerih išče Evropska unija svojo prihodnjo vlogo. Eno od partnerstev, ki je za Evropsko unijo pomembnejše kot kar koli drugega, je čezatlantsko partnerstvo. Ne smemo pozabiti, da je Evropi in Združenim državam usojeno sodelovati, skupaj sta mogočna sila za dobro sveta. Če bi se njihove poti razšli, bi skupaj utegnile ugotoviti, da je svet postal bistveno manj prijeten. Evropa je to že večkrat spoznala ne glede na delitve, do katerih je prišlo med Evropo in Združenimi državami, pa tudi v sami Evropi zaradi vojne v Iraku leta 2003. Seveda nihče v Evropi, ki resno razmišlja, ne podcenjuje pomena čezatlantskega partnerstva, partnerstva med državami Evropske unije in ZDA.

To pa seveda spet zahteva nadaljnji razmislek in nadaljnjo opredelitev. Kako to partnerstvo deluje, katera so najpomembnejša področja, na katerih se mora izraziti, in kako zagotoviti, da bo ostalo dolgoročna stvarnost?

Mislim, da je tu treba iskati določene abstraktne vrednote in koncepte, to partnerstvo je treba razvijati tako, da se bo utrdilo zaupanje med ZDA in Evropsko unijo, kar bo okrepilo odgovornost obeh strani za ukrepanje v partnerstvu in spodbujalo razumevanje. Temeljne vrednote so, čeprav se to sliši nekoliko abstraktno, odločilne za pravilno delovanje evroatlantskega partnerstva. Taka temeljna vrednota je multilateralnost. Rad bi tudi povedal, da je multilateralnost spet v modi. Je koncept, s katerim se lahko izrazijo in negujejo zaupanje, odgovornost in razumevanje. Ne preseneča, da je predsednik Bush ta torek v svojem govoru v Združenih narodih govoril o multilateralnosti z veliko naklonjenostjo in zelo resno. Mislim, da je to dobro znamenje, in želel bi, da je izhodišče za vsa razmišljanja o evro-ameriškem partnerstvu.

Dovolite mi, da se dotaknem nekaterih področij, na katerih se bo to partnerstvo moralo pokazati. Eno je bližnjevzhodni mirovni proces. Evropska unija mora tu igrati večjo vlogo, vlogo, ki presega gospodarsko in človekoljubno pomoč. Ko bo dosežen dogovor o miru, je Evropska unija lahko in bi morala biti porok varnosti. Morala bi biti sposobna pomagati tudi v širšem okviru Bližnjega vzhoda, tako da pritegne Sirijo, jo bolj vključi v proces in na koncu doseže, da postane del miru na Bližnjem vzhodu.

Drugič, glede iranskega jedrskega vprašanja. To je še eno področje, na katerem se bo moralo izraziti evro-ameriško partnerstvo. Pri tem vprašanju moramo ohraniti enotnost med Združenimi državami in Evropsko unijo. Ta enotnost bi od Združenih držav zahtevala sprejetje ponujenih evropskih ukrepov, predlaganih Iranu. Po drugi strani pa mora Evropa zelo resno jemati vprašanje sankcij proti Iranu, da pokažemo, da bomo vztrajali pri tem, da Iran ne sme razvijati jedrskega orožja. Z drugimi besedami, potrebna je politika korenčka in palice in obe strani morata sprejeti oba vidika. Pri tem se razume, da bo Evropa lahko predlagala ukrepe, ti svežnji ugodnosti za Iran pa bodo seveda odvisni od tega, kako bo Iran ravnal v prihodnje. To partnerstvo bo zahtevalo tudi skupno delo v zvezi z javnim mnenjem v Iranu in mednarodnem prostoru ter razlago, da skupna politika ZDA in Evropske unije ni usmerjena proti Irancem ali Iranu kot državi, ampak proti politiki, ki je nevarna in lahko pripelje do Irana z jedrsko oborožitvijo. In seveda, ta politika bo morala vključevati pripravljenost vseh, tudi Združenih držav, da se pogovarjajo z Iranom, ko bodo razmere dozorele.

Glede Afganistana mislim, da je jasno, da je to primer za sodelovanje in partnerstvo. Trenutne prednostne naloge zahtevajo korake v smeri, ki bi ji lahko rekli »afganistanizacija« varnosti. Ta je bila v veliki meri že dosežena na vojaškem področju. Ni pa še dosežena pri policiji in tu bo treba opraviti še veliko dela. Torej je »afganistanizacija« varnosti najodločilnejši skupni temelj evro-ameriškega partnerstva in njegove politik do Afganistana. Jasno mora biti, da si mednarodna skupnost ne želi stalne prisotnosti varnostnih sil v Afganistanu, pa tudi, da ne bo sprejela njihovega prezgodnjega odhoda. Tu gre za zapletena vprašanja, tudi za trgovanje z mamili, in potrebno bo drugačno razmišljanje. Dosedanje politike niso bile uspešne. Afganistan je vsekakor območje, na katerem se bo moralo pokazati evro-ameriško partnerstvo.

So tudi tematska področja, na katerih je partnerstvo med ZDA in Evropo bistvenega pomena, globalno segrevanje je eno od njih. Tu je Evropska unija očitno v veliki prednosti, postavila je cilje glede prihodnjih omejitve izpustov toplogrednih plinov. ZDA tega še niso storile, za nas v Evropi pa je spodbudno, da je v ameriškem javnem mnenju in vladi zaznati premike k bolj zavezujočemu pristopu k temu vprašanju. V Evropi upamo, da se bo ta politika izoblikovala prihodnje leto, kar bo zbližalo Evropsko unijo in ZDA. To je ključno, ker bo treba ob koncu naslednjega leta v Köbenhavnu končati pogajanja o globalnem segrevanju, in upamo, da bodo uspešna. Mogoče je, da bodo trenutne gospodarske in finančne težave in morebitna upočasnitev rasti vplivale na pogajanja. Tega se zavedamo, vseeno pa upamo, da vpliv ne bo preveč neugoden.

Še eno od vprašanj partnerstva so človekove pravice in tu so Evropa in Združene države nadvse pomembne kot nosilki uresničevanja človekovih pravic v svetu. V zadnjih letih, v zadnjih treh ali štirih letih, je bil v zvezi s tem primanjkljaj, zlasti v Združenih narodih. Kot veste, je bilo v ZN ustanovljeno novo telo za človekove pravice – Svet za človekove pravice – in to telo se spopada s pričakovanimi začetnimi težavami. Mislim, da bi bilo mogoče človekove pravice najbolje uresničevati, če bi se Združene države polno vključile v Svet za človekove pravice, trenutno pa to ni tako. Prihodnost Sveta za človekove pravice in prihodnost človekovih pravic v ZN sta odvisni od tega, kako močno bo partnerstvo med ZDA in Evropo. Želim se zavzeti za močnejše partnerstvo, močnejše, kot je zdaj.

Kot lahko vidite, imajo Evropa in Združene države veliko življenjsko pomembnih razlogov, da delujejo v partnerstvu. Če pogledamo osrednja krizna vprašanja sodobnosti in najpomembnejše politične izzive današnjega sveta, lahko vidimo, da je potreba po evroatlantskem partnerstvu močna kot vedno, morda najmočnejša do zdaj. Za Evropo pa to še ni vse. Evropa mora razmišljati tudi o partnerstvu z Rusijo. O tem bi rad povedal nekaj besed.

Seveda se partnerstva ne razvijejo iz teoretičnega načrta. Nastanejo zaradi oblikovanja politike in politik, povezanih s posameznimi vprašanji. Seznam teh vprašanj in oblikovanja politike je mešan. Evropska unija in Rusija sta se razhajali glede vprašanj, kot so Balkan, tudi Kosovo, Gruzija in drugih. Zato moramo biti stvarni glede tega, koliko nam sedanje ali prejšnje politike pomagajo pri razvijanju zamisli o partnerstvu med Evropsko unijo in Rusijo. Pri ključnih političnih vprašanjih je bil napredek premajhen, nismo dovolj napredovali. Razumeti moramo tudi, da če želimo razvijati partnerstvo med Evropsko unijo in Rusijo tudi v prihodnje, ne smemo dovoliti, da bi eno vprašanje, katero koli že, prevladalo. Biti moramo previdni in potrpežljivi. Potrebujemo dolgoročno vizijo in ne smemo dovoliti, da eno samo vprašanje določa celoto vseh odnosov, iz katerih je sestavljeno partnerstvo med tema subjektoma, tema dvema pomembnima mednarodnima dejavnikoma, Evropsko unijo in Rusijo.

Razumeti moramo tudi, da Rusija še oblikuje svojo zunanjo politiko in tudi način njenega uresničevanje. To moramo upoštevati. Kriza v Gruziji tega ni odpravila, kriza v Gruziji je ovira, je velik problem in ni spremenila dejstva, da se je Rusija ukvarjala in se še vedno z opredeljevanjem svoje zunanje politike in načinom njenega uresničevanja. Torej moramo v Evropi razumeti, da je treba biti previden in odprt, da bi bolje razumeli, kje so Rusi ta trenutek pri oblikovanju svoje zunanje politike. Seveda se potem postavi vprašanje, kako kdo vidi konkretne težave, ki nastanejo pri tem, kot na primer v gruzijski krizi.

Dovolite mi, da ponudim preprosto opredelitev tega, kaj je bila kriza v Gruziji in je še vedno. Želel bi zato uporabiti stavek teoretika in stratega Carla von Clausewitza, ki je nekoč zapisal, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To je seveda zelo pomemben izrek, ki ga je mogoče parafrazirati na veliko različnih načinov, včasih s prav zanimivimi in osupljivimi učinki. Za ta govor in za ta konkretno in resno vprašanje, vprašanje Gruzije, bi ga želel parafrazirati takole: kriza v Gruziji to poletje je bila podaljšanje statusa quo z drugimi sredstvi. Rad bi vas spomnil na to, kar sem že povedal, namreč da je bilo leta 1994 sprejeto, da bo Rusija igrala osrednjo varnostno vlogo v Abhaziji in Južni Osetiji. Torej je bilo v tem smislu načelo ozemeljske celovitosti Gruzije že takrat prizadeto. Okoliščina, da to ni bilo zelo vidno in da je med letoma 1994 in 2008 minilo veliko časa, ne zmanjša dejstva, da je mednarodna skupnost zaradi razlogov, ki sem jih že omenil, dovolila neko stopnjo zmanjšanja ozemeljske celovitosti Gruzije. Popolnoma se zavedam, da razpravljam o zelo resni zadevi, ampak poglejmo vse vidike zadeve, ko govorimo o današnjem položaju v Gruziji, in razmislimo o potrebah partnerstva med Evropsko unijo in Rusijo.

Kot sem že dejal, ne bomo dovolili, da bi bilo vse podrejeno enemu samemu vprašanju. Seveda je dnevni red zapleten in vključuje politična vprašanja, kot so tista, ki sem jih že omenil, pa tudi gospodarska vprašanja, vprašanja energije in tako dalje.

Rad bi postavil hipotezo, da je treba pri raziskovanju prihodnjega partnerstva med Evropsko unijo in Rusijo iskati nove instrumente. Enega takih instrumentov je letos predlagal ruski predsednik Medvedjev. Predlagal je novo pogodbo o evropski varnosti. To je naredil julija, pred zadnjo krizo. Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je, ali je bil ta predlog tehten takrat in ali je tehten danes, po krizi v Gruziji. Moj hipotetični odgovor na to vprašanje je pritrdilen v obeh primerih. Mislim, da je zamisel vredno preučiti. Priznati je treba, da so bili vsi režimi, ki urejajo evropsko varnost, vzpostavljeni v obdobju hladne vojne, v drugačnem mednarodnem varnostnem okolju in jih je treba pregledati. Ne predlagam nobenih korenitih sprememb, ne govorim, da je sprememba neizbežna, mislim le, da je pregled potreben. In če bi to lahko dosegli s pogovori o novi pogodbi o evropski varnosti, je treba predlog vzeti resno, o njem razpravljati in pogledati, kakšno vlogo imajo taka načela, kot so načelo suverenosti držav in ozemeljske celovitosti držav v predlagani novi pogodbi. Uporabimo predlog pogodbe o evropski varnosti kot spodbudo za razpravo, ki je potrebna med Evropsko unijo in Rusijo, pa seveda tudi med drugimi vpletenimi stranmi, vključno z ZDA, ki imajo od tega lahko koristi.

To je bilo nekaj misli, ki sem jih želel povedati o teh dveh najpomembnejših partnerstvih, ki jih mora Evropska unija razviti. Dodal pa bi še nekaj. Ko razmišljamo o teh velikih problemih partnerstev v globalnem svetu, se moramo zavedati pomena regionalnih in podregionalnih povezav, ki sestavljajo to celotno sliko. Do zdaj sem govoril predvsem o regionalnih in globalnih vprašanjih. Želim pa opozoriti, da so rešitve včasih odločilno odvisne od tega, kaj se naredi na podregionalni ravni. Če na primer pogledamo Kosovo, lahko vidimo, da bi Kosovu kot posameznemu primeru lahko pomagali, če bo Evropska unija razvila učinkovito politiko približevanja držav, kot so Črna gora, Makedonija, Srbija in druge, svojemu sistemu. Povedano drugače, dobra politika Evropske unije do zahodnega Balkana lahko zelo pozitivno vpliva na prihodnost Kosova, ki bo dolgoročen problem in ga bo treba zelo dolgo obravnavati z vso pazljivostjo.

Naj se vrnem h Gruziji. Mislim, da je treba upoštevati, da je Gruzija del kavkaške regije in da se na Kavkazu prepletajo mnoga vprašanja, ki niso povezana le s političnimi vidiki stanja v regiji, ampak tudi s takimi področji, kot so komunikacije, energija, trgovina in drugo. Nekatera od teh vprašanj bi bilo najbolje reševati na podregionalni ravni ob sodelovanju Gruzije, Azerbajdžana, Armenije, Turčije in seveda Rusije. Mislim, da imamo danes premalo tovrstnih podregionalnih povezav. Na tem področju je treba narediti več. Navdušen sem zato nad turškim predlogom, da se v zvezi s Kavkazom oblikuje, razvije podregionalni pristop. To je prava smer delovanja. Seveda je predlog še na začetni stopnji in je treba o njem razpravljati, upajmo pa, da bo lahko prinesel pozitivne spremembe.

Ob koncu bi rad rekel, da upam, da so primeri, o katerih sem govoril, pokazali, da Evropska unija potrebuje partnerstva in da bo Evropa pri tem morala odgovoriti na zelo zapletena vprašanja. Če bodo ta vprašanja zastavljena le globalno in brez vprašanja kakovosti, bodo odgovori precej površni. Če pa jih razčlenimo na posamezne vidike, posamezna ključna vprašanja, mislim, da bomo lahko bolje razumeli, kakšne posledice bodo imela prihodnja partnerstva Evropske unije z drugimi akterji, kaj je treba storiti in kdaj lahko najdemo rešitve.

Upam, da je moje predavanje vzbudilo vašo radovednost, morda kritičnost. Prepričan sem, da z marsičim od povedanega niste zadovoljni, da je veliko vprašanj odprtih in da vaše nestrinjanje s povedanim ostaja. To pa je seveda v duhu te univerze, v duhu, v katerem sem pripravil predavanje, veselim se vaših pripomb in vprašanj. Hvala lepa.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani