archived page

66. obletnica Dražgoške bitke - slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka

Dražgoše, 13.1.2008  |  govor


Klikni za povečavoPozdravljeni, partizani in drugi udeleženci NOB! Pozdravljeni vsi prijatelji Dražgoš in udeleženci prireditev "Po stezah partizanske Jelovice".

Prišli smo od blizu in daleč, da počastimo spomin na junaške dogodke, ki so se zgodili pred 66 leti, in da se poklonimo žrtvam, ki so dale svoja življenja za boljši svet.

Dražgoška bitka spada med velike in tragične dogodke iz zgodovine slovenskega naroda. Spomin nanjo je spomin na dejanje izjemnega poguma borcev, ki so bíli tisto bitko, in vseh, ki so bojevali in podpirali narodnoosvobodilni boj. Pripoveduje nam o veliki moralni moči slovenskega svobodoljubja.

Hkrati pa je to tudi spomin na žrtve velikega vojnega zločina. Okupator se je znesel nad vaščani Dražgoš - s poboji ljudi, s požigom vasi in z razselitvami preživelih. Tega vojnega zločina nad civilnim prebivalstvom ni opravičevala nobena vojaška nuja.

Danes se spominjamo in občudujemo vse slovenske ljudi, ki so v najtežjih časih vojaške okupacije zbrali pogum za upor, ohranili občutek za čast in dostojanstvo naroda in ki so imeli voljo vztrajati v boju za svobodo - tudi za ceno tveganj in za ceno lastnih življenj.

Hkrati je ta spomin tudi opomin. V zavest nam kliče strahote vojnega nasilja, posebej nasilja nad civilnim prebivalstvom. Opominja nas, da je nujno storiti vse, da se vojne ne bi več ponovile.

Danes obujamo vse te spomine kot ponosni državljani suverene države in ljudje, privrženi evropski ideji. Slovenija letos predseduje Evropski uniji. V tem je veliko simbolike. Povojna Evropa je nastala na pogorišču druge svetovne vojne. Šele tragedija vojne je sprožila hotenje po oblikovanju drugačne Evrope – svobodne, mirne in demokratične. Svoboda, mir in demokracija Evropi niso bile podarjene. Bile so priborjene. Izrasle so iz žrtev in trpljenja milijonov Evropejcev, med njimi tudi Slovencev.

Klikni za povečavoDelež žrtev in trpljenja, ki ga je prispeval slovenski narod, je bil velik. Včasih slišimo vprašanje: ali je bilo prav in smotrno začeti upor v tako težkih pogojih? To vprašanje se sliši tudi ob spominu na dražgoško bitko.

Kadar slišimo takšna vprašanja, se moramo spomniti bistva dražgoške epopeje, ki ga je v svoji najnovejši knjigi opredelil dr. France Bučar, starosta slovenske osamosvojitve, z naslednjimi besedami:

"S psihološkega stališča je bila ta bitka izjemnega pomena, saj je bila jasno znamenje vsej okupirani Evropi, da je duh odpora ne samo še tlel, ampak je tudi naraščal, in da se bo v primernih okoliščinah razrasel v uničujoč požar zoper naciste. Lahko velja in tudi je veličasten spomenik nezlomljivosti narodnega duha in volje do življenja v razmerah, ko na obzorju ni bilo videti nobene iskrice upanja."

Ne pozabimo, Dražgoše so bile del velike drame, spopada, ki je zajel ves svet. Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna z velikim trpljenjem, ki ga vojne vselej povzročijo. Bila je globalni spopad, ki je odločal o moralni usodi celotnega sveta. Spomniti se velja besed, ki jih je ob začetku vojne, junija 1940, izrekel Winston Churchill: "Če to vojno izgubimo, se bo ves svet pogreznil v brezno nove mračne dobe, ki bo še posebno grozljiva in še posebno dolga zaradi uporabe sprevržene znanosti."

Da bi se ta nevarnost odvrnila, je bilo treba zbrati ves pogum, mobilizirati vse sile in najti vse zaveznike. V resnici je šlo za gigantski spopad, ki je odločal o nadaljnji usodi človeštva. Slovenski narodni duh in volja do življenja sta to nevarnost prepoznala. Šlo je za obstoj naroda in njegovo zgodovinsko usodo. S svojo odločenostjo in s svojimi žrtvami si je slovenski narod izboril pravico do obstoja in do mesta v družbi svobodoljubnih narodov, ki so ustvarili današnji svetovni red.

Klikni za povečavoZ vso pravico lahko rečemo, da je bil v vsebinskem smislu, četudi ne pravno formalno, slovenski narod med ustanovitelji Organizacije združenih narodov. Prispevek, ki smo ga Slovenci tako dali sodobni Evropi in sodobni svetovni ureditvi, nam je podlaga naše današnje suverenosti in naše samozavesti, s katero sodelujemo pri graditvi nove Evrope. In Dražgoše so simbol vsega tega.

So pa še nekatere resnice, ki jih ravno tako ni mogoče spregledati. Druga svetovna vojna je vrgla svet z moralnih tečajev. Obsežnost kršitev človekovih pravic, ki so bile uvod v vojno, in obsežnost vojnih zločinov v času vojne, sta bila neznanski. Čas neposredno po koncu druge svetovne vojne pa je prinesel še nove tragične dogodke in velike zločine, kot so bili množični pregoni in poboji poražencev. Obdobje po vojni je prineslo kršitve človekovih pravic, med njimi tudi množične kršitve človekovih pravic in nedemokratično oblast v velikem delu Evrope. Tudi pri nas.

Vse to je del naše zgodovine in našega zgodovinskega spomina. Ničesar od tega ne smemo pozabiti. Kjerkoli je mogoče, je treba krivice iz tistega časa popraviti. Z odkrivanjem resnice in s tehtno razpravo o naši zgodovini, s popravo krivic in z odprtim dialogom o naši sedanjosti in prihodnosti bomo sposobni razviti družbo zrelih ljudi, ki so kos izzivom časa.

Klikni za povečavoVendar, ali smo že naredili vse, da bi bili pripravljeni na tak razvoj? Ko si postavljamo to vprašanje, moramo biti pošteni in kritični do samih sebe. Vse preveč je početij, ki nas pri taki usmeritvi ovirajo, in še vedno je premalo odgovornosti, ki nam zagotavlja prihodnost. O teh pomanjkljivostih se moramo kritično spraševati. Tudi kadar je predmet razprave naše hrepenenje po resnici in spravi.

Do zgodovinskih resnic se prepogosto obnašamo nestrpno in preveč politično. Nismo pripravljeni sprejeti spoznanja, da je pot do resnice zahtevna, resnica sama pa pogosto bolj zapletena, kot nam kaže prvi pogled. Vsak resen pravnik in resen zgodovinar, soočen z nalogo odkrivati resnico o preteklosti, bo to potrdil. Resnico moramo iskati in moramo jo odkrivati v vseh njenih razsežnostih. Toda zanjo sta potrebni tako spoštovanje pravnih norm in pravnih postopkov, če gre za resnico, ugotovljivo po pravni poti, kot tudi stroga logika in etika znanstvenega raziskovanja, ko gre za zgodovinsko resnico nasploh. Prikazovanje delnih resnic kot edinih ali odločilnih ni resnica, ampak moralno vprašljivo početje. Vsiljevanje lastne sodbe, ki nima podlage v znanstvenih raziskavah in je brez pravno prepričljivih argumentov in zakonitih postopkov, je nasilje nad resnico, mišljenjem in pravom.

Iluzija, da utegne politični sloj imeti resnico v svoji posesti, je nevarna. Vsak politični pogled je po svojem bistvu interesnega značaja in izraža v najboljšem primeru le delno resnico. To smo na slovenskem spoznali v preteklih desetletjih, ko je vodilna politična stranka vladala v imenu zgodovinske resnice, kot si jo je sama izbrala. Tak pristop je bil upravičeno opuščen. Tudi danes, v novih razmerah nam dnevnopolitično krojenje zgodovinske resnice ne more prinesti nič dobrega – le delne resnice in napetosti, ki ovirajo naš razvoj.
Tudi k vprašanju sprave Slovenci pogosto pristopamo na značilno neučakan način. Veliko pričakujemo od simbolnih dejanj, zlasti od dejanj drugih. Taka dejanja so potrebna in prav je, da se nadaljujejo. Razumeti pa je treba, da sprava nastaja v srcih ljudi in da je življenjsko odvisna od posameznikov – vsakogar od nas in od vseh nas skupaj. Premalo razumemo, da je treba začeti pri sebi, kajti pot do sprave se prične s priznanjem lastnih napak in z odpuščanjem napak drugih. Šele potem je pot do resnične sprave zagotovljena.

In naposled, premalo razumemo, da je pot do sprave, tako kot pot do resnice, dolga in vijugasta. Bodimo torej strpni do sebe in drug do drugega. Poskušajmo biti boljši do sebe in do drugih – tako na osebni ravni kot v politični razpravi. In predvsem, ne podcenjujmo tega, kar smo v spravnem procesu že dosegli. Ne zmanjšujmo pomena simbolnih spravnih dejanj iz naše nedavne preteklosti.

Tudi v prihodnosti bodimo pazljivi. Vsak korak naprej, vsako dejanje sprave, moramo opaziti in ceniti. Te dni opažamo znake spravljivosti v pogovorih parlamentarnih strank, posvečenih vojnim zakonom. Podprimo ta sveži veter, ki naj omogoči širok sporazum poslancev državnega zbora in rešitev preostalih odprtih vprašanj. Zavedajmo se, da smo boljši z vsakim korakom k spravi in pazimo, da bo takšnih korakov čim več.

In seveda razmišljajmo in razpravljajmo o naši prihodnosti. Ustvarjajmo boljšo prihodnost! S tem se bomo še najbolje oddolžili spominu tistih, ki so dali svoja življenja v veliki osvobodilni vojni. O naši prihodnosti razmišljamo in razpravljamo veliko premalo in s premajhno skrbnostjo. Seveda želimo biti najboljši. Toda, da bi bili najboljši, moramo opraviti zahtevne naloge usmerjanja našega razvoja v postindustrijski dobi.

Generacija, ki je izšla iz druge svetovne vojne, je uspešno izvedla industrializacijo in prebrodila travme, ki spremljajo sleherni prehod iz agrarne v industrijsko družbo. Naloge naše generacije niso nič manjše. Če bomo razumno in skrbno mislili in delovali, bodo prehodi, ki so pred nami, precej manj travmatični. Ničesar se nam ni treba bati - razen naših lastnih slabosti.

Razvoj v evropski postindustrijski družbi zahteva veliko pretanjenost, ko gre za take vrednote, kot je spoštovanje človekovih pravic in družbene solidarnosti. Človekove pravice vsebujejo tudi dimenzijo ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Ne sme nam biti vseeno, na kakšen način in s kakšnim občutkom za socialno pravičnost in solidarnost bomo obvladali inflacijo in sedanja socialna in gospodarska gibanja. Kako bomo uskladili potrebo po večji konkurenčnosti gospodarstva in po socialni pravičnosti, ki naj prepreči pretirano družbene razslojevanje? Izbire tu niso izključevalne. Če hočemo imeti pogoje za razvoj v uspešno postindustrijsko družbo, moramo doseči oboje.

Celovitost v zagotavljanju človekovih pravic je pomembna razvojna zapoved našega časa. To ni zgolj demokratična drža. To je premišljena opredelitev ter dosledno ravnanje v prid humanega razvoja človeške družbe in sožitja civilizacij. Taka opredelitev pa zahteva tudi potrebno občutljivost za uveljavitev državljanskih in političnih pravic, preprečevanje vseh, tudi novih oblik diskriminacije, pa tudi odprtost do novih vidikov človekovih pravic, zlasti tistih, povezanih z varstvom okolja in s pravico slehernega človeka, da ni izpostavljen zdravstvenemu ogrožanju, ki ga povzroča uničevanje okolja.

Te pravice so univerzalne in jih je treba uveljavljati globalno. Tudi na mednarodni ravni mora biti naša država aktivna, ko gre za te vrednote. Ne pozabimo, da konkurenčnost tujih gospodarstev, zgrajena na zatiranju, na ekonomskem izkoriščanju in na uničevanju naravnega okolja, škoduje vsem, tudi nam, našemu gospodarstvu in naši prihodnosti. Razmišljajmo globalno in delujmo tako lokalno kot globalno!

In naposled, bodimo bolj pozorni in bolj kritični, kadar si postavljamo vprašanje, ali naša družba vlaga dovolj v izobraževanje in znanost. Zavedajmo se, da bo ravno od izobraženosti, ustvarjalnosti in usposobljenosti za uporabo znanosti v največji meri odvisna kakovost našega bodočega razvoja. Če tu ne bomo uspešni, bomo podizvajalci tujih industrij in dobavitelji podcenjenih storitev. Taka prihodnost pa je veliko premalo. Če bi jo sprejeli, ne bi bili vredni spomina na dražgoške žrtve.

V Dražgošah je naš narod izbojeval največjo moralno zmago: zmago nad vdanostjo v usodo, zmago zaupanja vase in zmago odgovornosti za prihodnost lastnega naroda. Ta moralna zmaga je utemeljila tudi to, kar imamo danes: lastno državo, nacionalno dostojanstvo in ponos, torej vse tisto, iz česar gradimo našo prihodnost in naš razvoj.

Pospešeni razvoj v postindustrijski dobi pa zahteva premišljeno strategijo in polno uporabo znanosti in izobraževanja. Bolj moramo biti ponosni na svoje sposobnosti in veliko bolj kot to počnemo danes, jih moramo razvijati. Zaslužimo si biti gospodar svoje zemlje in svoje usode – seveda v povezavi s svetom in s svetovnim napredkom. Poskrbimo za to, da bomo takšno strategijo in takšno prihodnost imeli!

Govorica o razvojnih izzivih postindustrijske družbe ni tuja tem krajem in spominu, ki nas je danes pripeljal sem, v Dražgoše. Slovenski oboroženi odpor zoper tujo vojaško okupacijo je v razmerah, ki so bile videti brezupne, pokazal pot v prihodnost. Ta odpor je dokazal nezlomljivost narodnega duha in volje do življenja. Narod, ki je uspel dokazati takšno vitalno moč v tistih težkih časih in jo potrditi v času osamosvojitve države, mora biti sposoben najti odgovore na današnje izzive.

Poiščimo te odgovore! Poiščimo v sebi moč za odpuščanje, za strpnost in spravo! Usposobimo se za izzive, ki so pred nami! Bodimo vredni spomina na dražgoške žrtve!
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani