archived page

Predavanje predsednika z naslovom "Slovenska vojska danes in jutri"

Maribor, 23.11.2009  |  govor


Predavanje predsednika republike in vrhovnega poveljnika obrambnih sil dr. Danila Türka z naslovom "Slovenska vojska danes in jutri" ob odprtju novega avditorija Kadetnice
Maribor, 23. november 2009


Predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil dr. Danilo Türk  je ob odprtju novega avditorija Kadetnice v Mariboru predaval na temo "Slovenska vojska danes in jutri" (FA BOBO)Spoštovana gospa ministrica,
spoštovani gospod načelnik generalštaba,
spoštovane častnice in častniki,
pripadnice in pripadniki Slovenske vojske,

danes praznujemo dan Rudolfa Maistra. V času tega praznovanja se veliko govori o Rudolfu Maistru, o njegovem prispevku k boju za severno mejo, k uspehu, k teritorialni zaokrožitvi ozemlja slovenskega naroda in o prispevku, ki ga je na ta način dal ustanovitvi slovenske države in naši današnji suverenosti in samostojnosti.

Prav pa je, da se ob takem dnevu spomnimo tudi tega, da je bil Rudolf Maister celovita osebnost, da je bil ne samo vojaški poveljnik, bil je tudi pesnik in bil je tudi zbiratelj umetnin, bil je tudi človek izredno pretanjenega političnega dojemanja in na vse te načine vzor odličnega častnika. Rudolf Maister ostaja tudi za današnji čas vzor častnika za današnje generacije. Seveda so naše današnje naloge drugačne od tistih, s katerimi se je soočal general Maister. Vendar njegova celovitost, njegova odličnost je vir inspiracije še danes. Prav je, da ob tem prvem predavanju, ki ga imam čast tukaj podati, v tem novem avditoriju, opozorim prav na to. Slovenska vojska ima velikega vzornika in prav je, da ta vzor razume v njegovi celovitosti.

V zgodovini slovenskega naroda nismo imeli dovolj priložnosti, da celovito razvijemo vojaško inteligenco. Danes take možnosti imamo. Prav je, da ta objekt, ta Kadetnica z vsemi svojimi funkcijami in ta avditorij postanejo prostor, kjer se bo razvijalo razmišljanje o naši družbi in o svetu na način, ki bo krepil naše oborožene sile in intelektualno moč naše vojske. Moč vojske ni odvisna samo od orožja, predvsem je odvisna od ljudi in s tem tudi od intelektualne moči, ki jo ti ljudje imajo. Prav temu bo namenjen ta objekt. Želim, da bi tudi to moje današnje predavanje, ta uvod bil vzpodbuda za vaša lastna razmišljanja in zato, da bomo sčasoma razvili takšen koncept Slovenske vojske, slovenskega častnika in častnice, slovenskega vojaškega intelektualca, ki bo ustrezal našemu današnjemu času in prihodnosti.

Moje predavanje sem sklenil organizirati v okviru petih točk, petih tem, ki bi jih na kratko predstavil na začetku in potem o vsaki od njih nekaj povedal. In vse skupaj domnevam, da bo trajalo približno pol ure. Kot bivši profesor sem nekako še vedno naravnan, da imam daljša predavanja, ampak poskušal se bom nekako disciplinirati. Mislim, da je disciplina tudi vrednota, ki je v vojski dragocena. V petindvajsetih minutah bom poskušal končati ta moj uvod, potem pa bomo imeli priložnost, da se tudi pogovorimo.
Teh pet točk je naslednjih.

Predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil dr. Danilo Türk  je ob odprtju novega avditorija Kadetnice v Mariboru predaval na temo "Slovenska vojska danes in jutri" (FA BOBO)Prvič, nahajamo se v času tranzicije, tranzicije naše družbe in naše države, pa tudi tranzicije mednarodne varnosti in oboroženih sil. To velja za nas in to velja za naše neposredno okolje.
Drugič, nahajamo se v času, ki postavlja pred našo obrambo in naše oborožene sile, naše obrambne sile, nekatera specifična vprašanja, ki so povezana z družbenim trenutkom, z dejstvom, da smo v trenutku recesije in da moramo s posebno pretanjenostjo ravnati prav v tem obdobju, za katerega menim, da ne bo dolgo trajalo. Vendar pa je tudi to obdobje del te širše tranzicije.
Tretjič, v vsem našem ravnanju moramo graditi integrirani sistem obrambe. Ta sistem mora vsebovati vse potrebne komponente, vendar morajo biti te komponente dobro integrirane.
Četrtič, v vsakem obrambnem sistemu je osrednjega pomena človek. In prav človeškemu dejavniku v naših razmerah moramo posvečati osrednjo pozornost, kajti tu imamo opravka z osrednjo vrednoto, ki pogojuje uspeh sistema in sil v celoti.
In končno, petič, v trenutku, kakršen je in v katerem se sprašujemo o aktualnostih raznih vrst, moramo postavljati na dnevni red tudi vprašanja naše vizije za prihodnost in dobro izbrati tista, ki zaslužijo prioritetno obravnavo.
To je teh pet točk, okrog katerih bi želel razpravljati v okviru teme "Slovenska vojska pred izzivi danes in jutri".

Prav je, da se vsaka taka razprava začne s tem, da se spomnimo, da je naša vojska, da so naše oborožene sile še vedno v fazi preoblikovanja. Pravzaprav imamo od vsega začetka opravka z dinamičnim procesom, ki je šel skozi več faz, kjer je bilo veliko sprememb v razmeroma kratkem času. To dejstvo stalnega spreminjanja je stresnega značaja. To ni lahko za noben sistem in to moramo vedeti.Vedeti moramo tudi, da v našem dosedanjem razvoju ni bilo pravega časa in pravih priložnosti za celovit razvoj jasnih konceptov in strategij, da so se pogosto dogajale menjave v vrhu ministrstva za obrambo in da se je vse to dogajalo v razmerah, ko so bili politični vplivi in politična izpostavljenost obrambnih sil veliki. Vse to je ustvarjalo stresno okolje, ki ga moramo razmeti, in razumeti moramo, da je v takih okoliščinah napredovanje in razvoj obrambnih sil zahtevna naloga.

Kljub temu, da so bile te okoliščine stresne, imamo danes dobro, rekel bi zavidljivo raven usposobljenosti in izobraženosti ljudi, ki tvorite obrambne sile Slovenije. Imamo tudi dober nivo opremljenosti in interoperabilnosti. Prehod iz množične rezervne vojske na majhno profesionalno poklicno vojsko je bil uspešen. Tudi prehod iz koncepta, ki je bil zasnovan za pripravo za bojevanje izključno na prostoru naše domovine na veliko širše nameščanje na raznovrstnih prizoriščih, je bil uspešen.

To so seveda samo tiste neposredne okoliščine, ki jih vsi vidimo. Treba pa je razumeti, da je vse to spreminjanje del širšega spreminjanja sveta. V svetu se varnostni položaj spreminja ves ta čas, kar je obstajala in kar se razvija Slovenska vojska. Za dobro ponazoritev sprememb in njihovih razsežnosti zadošča že pogled na nek dokument, ki bo prihodnje leto imel 35 let. To je Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju in Evropi. To je temeljni dokument, ki je definiral varnostne razmere v našem prostoru, prostoru Evrope in širšem prostoru držav članic današnje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Poučno je danes ponovno v retrospektivi, s pogledom za nazaj oceniti, kakšen je ta dokument. Videli bomo, da je v pogledu varnosti ta dokument skorajda izključno posvečen velikim vojaškim sistemom, velikim oboroženim silam. Velike vojske tistega časa so bile glavni garant, pa tudi edini resnični izziv mednarodni varnosti. Celotni koncept, celotni sistem v vsaki državi in celotni mednarodni problem varnosti, je bil izrazito vezan na velike oborožene sile.

Ta položaj se je do danes temeljito spremenil. Danes ne prihaja do neposrednega velikega ogrožanja varnosti, ki bi bilo posledica velikih vojska. Takšno je stanje danes in zelo verjetno je, da ga lahko pričakujemo tudi za neko daljše obdobje. Imamo opravka s situacijo, v kateri se je zmanjšalo število oboroženih konfliktov. Imamo razmeroma visok nivo strateške stabilnosti v svetu kot celoti in na našem prostoru, prostoru v Evropi še posebej. Imamo visok nivo strateške stabilnosti ob siceršnjih neravnotežjih glede na stanje oboroženih sil.

Imamo zmanjšanje števila oboroženih konfliktov, gledano v našem prostoru in v svetovnih razsežnostih. Ta vidik je mogoče nekoliko manj v ospredju, kajti seveda lahko rečemo, da število oboroženih konfliktov in število žrtev v oboroženih konfliktih ni najodločilnejše za presojo stanja varnosti. Kajti navsezadnje že en sam zelo velik konflikt ali nek sam konflikt, ki nas neposredno zadene, zadošča za to, da se čutimo močno ogrožene. Ni treba, da se to dogaja v svetu, ki je obremenjen z velikim številom konfliktov. Vendar globalno gledano je v letih od 1992, nekako po času nastanka naše države, do leta 2005 skupno število konfliktov padlo za približno 40 %. Po analizah, ki jih delajo za to specializirani instituti, je ta trend še v teku. Danes še ne moremo reči, da bo ta trend ostal oziroma da ne bo prišlo do sprememb, ki bodo povzročile ponovno povečanje števila oboroženih konfliktov, vendar vedeti moramo, da živimo v času, ko taki oboroženi konflikti, za katere so se nekoč pripravljale velike armade, niso več glavni vir ogrožanja varnosti. Študije, ki so posvečene vprašanju ogrožanja varnosti, dajejo na prvo mesto takšne grožnje, kot so revščina, propadanje okolja, nalezljive bolezni, orožja za množično uničevanje, terorizem, transnacionalni organizirani kriminal, pa tudi oboroženi konflikti znotraj držav in med državami, pri čemer se razume, da so ti v današnjem času pretežno konflikti nizke intenzivnosti.

Skratka, imamo opravka s širšim varnostnim okoljem, ki zahteva temeljit pogled na oborožene sile, in to ne samo pri nas, ampak povsod po svetu. Temu je posvečena tudi sedanja razprava o novem strateškem konceptu zavezništva Nato, katerega član je tudi Republika Slovenija, in v Sloveniji se moramo v te razprave vključevati. Pričakujem, kot vrhovni poveljnik obrambnih sil Republike Slovenije, da bodo prav iz naše vojske, iz naših obrambnih sil izšli tudi strokovnjaki, ki se bodo vključevali v te razprave. Pričakovati moramo, da bodo te razprave trajale dolgo in da tu ne bo nobeno inteligentno razmišljanje odveč.

Toliko o vprašanju tranzicije. Tranzicijo moramo razumeti ne samo kot naš pojav, ne samo pojav, ki je značilen za ta del Evrope, v katerem živimo, ampak kot globalni pojav, ki ima zelo globoke posledice za razumevanje in stanje mednarodne varnosti.

Poleg tega imamo v Sloveniji ta čas še nekatere specifične značilnosti. Če ostanem za hip pri oboroženih silah samih, bi lahko rekel, da smo zdaj v zadnji fazi ukinjanja obvezne rezerve. Se pravi, imamo pomembno strukturno spremembo. Ukinja se sistem, ki je temeljil na množični obrambi nacionalnega prostora. Za naprej imamo določene zasnove podane, vendar še ni izdelan koncept in precizna določitev sistema je naloga, ki nas še čaka. Razumeti je treba, da moramo naše oborožene sile graditi naprej in da pri tem ne gre samo za strokovno ali tehnično vprašanje. Gre tudi za moralno in motivacijsko vprašanje. Vsi, ki delamo v oboroženih silah, in tudi sebe štejem za del tega sistema, moramo razmeti, da so velike naloge pri oblikovanju tega sistema še pred nami. Do glavnih sprememb je že prišlo, naslednje spremembe pa nas še čakajo.

Vse to se dogaja v času, ki ga označujemo kot stanje ekonomske krize. Moram reči, da je za ekonomski vidik današnjega stanja po mojem mnenju veliko primernejši izraz recesija. Mi smo v stanju recesije in iz te recesije bomo ekonomsko verjetno izšli v naslednjem letu ali dveh. Vendar imamo opravka še z drugimi družbenimi spremembami, ki jih lahko pričakujemo, in te bodo zahtevale veliko družbene energije. Verjetno bo potrebno daljše obdobje varčevanja z javno porabo. Verjetno bo še naprej aktualno tisto, o čemer smo se dogovorili že v začetku tega leta, da je z manj dodeljenimi sredstvi treba narediti enako ali več. To je sicer na prvi pogled lahko videti kot skregano z ekonomsko logiko in pojmom produktivnosti, vendar za javni sektor, za državne organe in za obrambne sile velja, da moramo računati z omejenimi viri in da moramo dobro razmisliti, kako z viri, ki nam bodo na razpolago, storiti čim več. Torej imamo nekatere specifične značilnosti, ki jih prinaša recesija.

Ne bi rad, da se razume, da govorim samo o problemih. Razumeti me je treba, da je okvir našega delovanja nekaj, kar bi lahko opisali kot vsestransko zahtevnejše okolje. Vendar slovenske obrambne sile niso brez uspehov. Prav nasprotno. Če pogledamo zadnje vaje, vključno z letošnjo vajo "SVIZEC 2009", vidimo, da so slovenske obrambne sile uspele v tem času opraviti pomembno pot, pomemben dosežek, ki je v tem, da so vzpostavljene specializirane kapacitete, vključno z zelo zahtevnimi kapacitetami na področju radiološkega, biološkega in kemičnega izvidovanja, ugotavljanja, pa tudi dekontaminacije. Razumeti moramo, da vzpostavljanje take zahtevne funkcije predstavlja resen, pomemben dosežek, ki ga moramo ceniti. V tem krogu tega ni treba posebej poudarjati, toda kot veste, to moje predavanje je odprto javnosti in upam, da bo javnost opazila to oceno, ki jo dajem. To se nanaša tudi seveda na drugi vidik letošnje vaje, na "ROLE 2 LM", ki je pokazal, da imamo že dobro usposobljen sistem za medicinsko opremljanje in ukrepanje in da je to nekaj, kar nam daje prepoznavnost, profil in tudi kapacitete za angažiranje v okviru zavezništva in tudi za naše lastne potrebe v prihodnje. Torej, imamo nekatera specifična vprašanja, imamo v okviru teh specifičnih vprašanj tudi rezultate.

Kako naj torej v teh okoliščinah razvijamo sistem? Moj osrednji poudarek bi bil na tem, da moramo predvsem skrbeti za integriranost sistema. V našem obrambnem sistemu imamo te tri glavne komponente: Slovensko vojsko, sistem za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in imamo upravno strukturo. Pri razvijanju tega sistema moramo posebej skrbno paziti na to, da bomo zagotovili pravi obseg avtonomnosti slehernega od teh glavnih segmentov, vsakega od teh podsistemov, hkrati pa tudi integriran pristop. Kajti samo na ta način bomo lahko govorili, da imamo v resnici sistem.

V časih, ki jih še vedno označuje tranzicija, ta poudarek ni odveč. Kajti ni mogoče pričakovati, da se integriranost sistema doseže z avtomatizmom. Avtomatizma tu ni. Dosežki so lahko rezultat skupnega prizadevanja. To skupno prizadevanje potrebujemo in to skupno prizadevanje in njegov pomen bi želel ob tej priložnosti posebej poudariti. Se pravi, v pogojih tranzicije, v pogojih, ko že imamo dobre rezultate, je ves napor potreben za skladnost, integriranost sistema.

Seveda pa moramo vedeti, da bo naš razvoj uspešen in da bo prihodnost dobra, če bomo dobro razumeli osrednji pomen človeškega dejavnika v Slovenski vojski. To je razumljeno že do sedaj. Sam sem imel priložnost, odkar sem predsednik republike in vrhovni poveljnik, večkrat govoriti z odgovornimi predstavniki slovenske vojske na vseh ravneh in lahko rečem, da je vtis, ki ga dobivam, dosledno razumevanje pomena človeškega faktorja.

V tem trenutku lahko rečemo, da je zaustavljena kadrovska rast in da je dosežen obseg, ki je primeren za našo današnjo definicijo slovenske vojske. Seveda pa moramo storiti vse, kar je potrebno, da bomo pridobivali prave kadre, da bomo zagotovili pravo cirkulacijo, da bomo zagotovili pravo zadrževanje kadrov in pravo zamenjavo kadrov. Noben sistem, tudi sistem Slovenske vojske ne more biti zaprt vase enkrat za vselej. Vselej je povezan z okoljem, vselej je povezan s prihodi in odhodi. Ravno upravljanje teh prihodov in odhodov pa je naloga, ki gre prav v jedro skrbi za človeka, ki je osrednji dejavnik našega sistema. Tu imamo priložnost, kajti dejstvo, da je danes že mogoče govoriti o tem, da smo nekako zaokrožili tisti obseg, ki je ocenjen kot primeren, zahteva, da se temeljito posvetimo vprašanju narave profesionalizacije in profesionalnosti Slovenske vojske. Ta profesionalnost seveda zahteva visoko tehnično usposobljenost, visoko organizacijsko usposobljenost Slovenske vojske. Zahteva pa tudi visoko etičnost, graditev in negovanje dobrih medosebnih, medčloveških odnosov v celotnem obrambnem resorju, krepitev tovarištva, spoštovanje osebnosti in dostojanstva pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, krepitev domoljubja in pripadnost vrednotam človečnosti.

Spet govorim o stvareh, ki se slišijo nekoliko abstraktno, ampak vi iz prakse veste, kako pomembne so in kako veliko napora je potrebno, če jih hočemo v praksi zagotavljati. Tudi do mene pridejo včasih kritične misli in pripombe. Včasih nekatere, za katere ne morem verjeti, da so popolnoma dobronamerne. Pride tudi to. Toda razumeti moramo, da se vojska gradi z vsakodnevnim prizadevanjem, s prizadevanjem celotnega sistema vseh nas skupaj. Sam preberem vse te kritične pripombe. Ministrica in načelnik generalštaba vesta, da se o teh temah tudi pogovarjamo. Veliko mi je do tega, da se vsaka kritična pripomba preuči, da se vsi primeri, kjer prihaja do kritik, pogledajo in da se vse, kar zahteva preiskavo, tudi preišče.

Moram reči, da na podlagi vsega, kar sem doslej imel priložnost spoznati, lahko ugotovim, da ta odgovornost, to odgovorno ravnanje v naših obrambnih silah obstaja. To nas mora hrabriti, kajti imamo osnovne pogoje, da zagotovimo ustrezno ravnanje do ljudi in lahko zaradi tega pričakujemo ustrezno lojalnost vseh ljudi v našem obrambnem sistemu. To bi moral biti naš cilj. In to je tista strateška zahteva po razumevanju osrednjega pomena človeškega dejavnika. Vojaka je treba vselej imeti v ospredju naših razmišljanj. Od njega je treba zahtevati, ampak seveda, do njega je treba imeti tudi ustrezen odgovoren odnos, ustrezno resen odnos in ustrezno pozornost do vsakega problema, ki se pojavi. Najpomembnejši viri našega obrambnega sistema niso tehnična sredstva, ni orožje, ampak so ljudje. In to moramo ves čas imeti pred očmi.

Seveda v ta okvir sodi še nek pomemben vidik, s katerim sem danes začel. Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje Slovenske vojske je izjemno pomemben dejavnik v tem okviru. Razvoj vojaške inteligence je del, čedalje pomembnejši del naše skrbi za razvoj človeškega dejavnika v slovenskih obrambnih silah. Danes seveda ni priložnost, da bi šli v vse podrobnosti tega, kaj pomeni graditi koncept, profil ali ideal slovenskega vojaškega intelektualca. O tem bomo imeli še veliko priložnosti razpravljati. Vendar ko razvijamo oblike, kakršno je današnje srečanje, ko razvijamo oblike raziskovalnega dela, ko razvijamo oblike publicističnega dela, vključno z Vestnikom Slovenske vojske in ko razvijamo udeležbo na mednarodnih strokovnih srečanjih, pri vsem tem moramo vedeti, da so to dejavnosti, ki imajo posebno pomemben vidik, ki presega samo vsebino, za katero v danem trenutku gre. To je del širšega in dolgoročnejšega prizadevanja za to, da zgradimo slovensko vojaško inteligenco.

In končno, petič; ko sem že govoril o človeškem dejavniku, se moramo z našo izkušnjo, z izkušnjo z graditvijo sistema, z našo izkušnjo krepitve položaja človeka v sistemu in z našo izkušnjo graditve vojaške inteligence, z vsemi temi kvalitetami se moramo vprašati, kako pravzaprav vidimo razvoj naših obrambnih sil naprej. Katere točke, katera vprašanja v tem razvoju želimo dajati v ospredje? To seveda ni enostavno vprašanje, kajti zavedati se moramo - smo še vedno v procesu tranzicije in svet je v procesu tranzicije, ko gre za globalna vprašanja mednarodnega miru in varnosti. In vse to vpliva na naše razpravljanje in možnosti določitve pravih prioritet za prihodnje.

Najprej bi omenil nekaj, kar na srečo že obstaja. Vlada Republike Slovenije je sprejela novo strategijo udeležbe v mednarodnih mirovnih operacijah. To je pomemben trenutek in pomemben dosežek, kajti doslej take celovite strategije nismo imeli in naša angažiranja so bila vodena z razmisleki, ki so bili pretežno kratkoročnega značaja. Bili so posledica potreb, bili so posledica ocen, ki so bile v glavnem popolnoma pravilne, vendar niso bile premišljene s stališča dolgoročne strateške vizije. S strategijo, ki jo je vlada sprejela, dobivamo osnove, da se taka strategija razvije. Vendar bo zahtevala še veliko dela. Zahtevala bo delo tako na nekaterih temeljnih konceptualnih vprašanjih pa tudi obravnavo praktičnih vprašanj.

Naj omenim samo dve ilustraciji. Ko gre za konceptualna vprašanja, se bomo morali pogosteje vprašati, kako doseči primerno specializacijo in primerno koncentracijo našega angažiranja v mednarodnih mirovnih operacijah. Kajti vsi vemo, da je ravno od specializacije in sposobnosti nameščanja tam, kjer lahko dosežemo najboljši učinek, odvisen najprej skupni učinek, seveda pa tudi ugled in mednarodna relevantnost naših obrambnih sil in s tem tudi naše države v celoti. Če bomo na ta vprašanja dobro odgovorili in na ta vprašanja lahko odgovorimo samo v okviru obrambnih sil Republike Slovenije, potem bomo veliko prispevali tudi k mednarodni prepoznavnosti in mednarodnemu umeščanju države kot celote. Tudi danes, tudi v današnjem svetu ni države, ki bi lahko dobro in učinkovito funkcionirala brez pravilne in dobro funkcionalne oborožene sile. Seveda pa je nameščanja, uporaba te oborožene sile in njen razvoj danes nekaj drugega, kot je to bilo včeraj. Vprašanje o uporabi obrambnih sil v mirovnih operacijah v prihodnje pa bo zahtevalo še veliko razprave.

Nekatera vprašanja, kot rečeno, so temeljna, kot ta, ki sem jih ravnokar omenil. So pa tudi druga vprašanja, ki so izrazito praktična. Vzemimo na primer vprašanje današnjih dilem glede Afganistana. O tem se je veliko govorilo in veliko se bo še govorilo. Od vas pričakujem, da boste v tej razpravi sodelovali. Naš obrambni sistem mora najti načine, mora najti metode, ki bodo omogočile, da se vojaška inteligenca z vso svojo resnostjo vključi v to razpravo. V nasprotnem primeru prevladujejo polovične, površne in politično motivirane ocene. Mi pa potrebujemo celovitost in te celovitosti ne bomo dosegli, če se ne bo v to razpravo aktivno vključeval tudi naš obrambni sistem. To je velika naloga. Za to nalogo je pred nami obdobje, ki ni predolgo, vendar izjemno pomembno.

Afganistanski predsednik Hamid Karzaj je pred dnevi prisegel in zagotovil, da je naloge, ki se postavljajo pred to državo, mogoče v bistvu zagotoviti v treh letih. Sam si je zastavil triletni rok. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti povsod, v vseh državah od koder prihajajo oborožene sile, ki imajo za cilj pomagati pri stabilizaciji te države, je to, kaj pravzaprav je treba storiti v tem triletnem obdobju. Vemo, da je vojaško angažiranje lahko uspešno samo, če se navezuje na dober in politično definiran program. Mi seveda ne vemo ali bo tak program v resnici nastal, vendar vemo, da je obljubljen. In postavi se vprašanje, kako se bomo postavljali, kako bomo ravnali v zvezi s posameznimi problemi, ki se v tem okviru pričakujejo. Predsednik Karzaj je omenil, da bo v tem triletnem obdobju sklical veliko narodno skupščino, "Loya jirga", ki naj bi zagotovila politični okvir vseh politik za stabilizacijo države in za njeno normalizacijo. Ocena, ali bo res tako, ali je ta pot res dovolj premišljena, ali bo uspešna, pa ne bo odvisna samo od tega, kar lahko obljubijo politiki, ali od tega, kar lahko opazijo diplomati. Ta ocena bo v veliki meri odvisna tudi od tega, kako razmere ocenijo vojaki, ljudje, ki so na terenu. In tudi tu bomo pričakovali od oboroženih sil Republike Slovenije pomoč, ki jo bomo potrebovali za prihodnje politične odločitve.

Dal sem en primer, ki je, rekel bi, nekoliko bolj aktualen v tem trenutku, vendar je del razmišljanj, s katerimi se bomo soočali v prihodnje. Vse to bo povezano s tem velikim osrednjim vprašanjem - kakšne obrambne sile želimo v prihodnje? Kako naj bodo uporabljene? Tudi o tem se bo treba pogovarjati celovito. Priložnosti za to bodo. Že v prihodnjem letu se pričakuje razprava o zakonu o obrambi, ki bo omogočila, da se tudi te teme nekoliko širše odprejo. Ne sme nas biti strah, ne smemo imeti pomislekov zoper odpiranje teh širših tem, kajti še vedno smo v tranziciji, ki ni samo naša, je splošna in zahteva resno razmišljanje o naši prihodnosti.

Prav gotovo lahko računamo s tem, da bomo razvijali poklicno vojsko še naprej, na načine, kot je to sedaj zamišljeno, in kjer nas čakajo še mnoge naloge. Prav gotovo lahko pričakujemo, da bomo razvijali pogodbeno rezervo, ki ravno v tem času dobiva nekatere nove praktične naloge in ki se izkazuje kot dobra rešitev za naprej. Vprašanja, ki se bodo postavljala, pa so še nekoliko širša, gredo še naprej. Vprašanje, kako si zamišljamo strateško rezervo, neko določeno pripravljanje širšega kroga naših ljudi za primere, če bi bila potrebna tudi obramba našega ozemlja. Take potrebe v tem trenutku ni in tudi dolgoročno ne pričakujemo, da bo nastala. Vendar moramo biti pripravljeni tudi na to. Zato bi danes, ob priložnosti tega prvega predavanja, ki ga imam v tem krogu in na tem mestu, rad postavil to vprašanje kot pomembno dolgoročno vprašanje. Kako naj skrbimo za to, da bo naš obrambni sistem, da se bodo naše obrambne sile v celoti povezovale s svojim profesionalnim sestavom, svojim rezervnim sestavom, tudi z neko širšo skupnostjo ljudi, ki so pripravljeni in zainteresirani biti na voljo za potrebe obrambe ali pa za potrebe nekega drugega angažiranja v obrambnih silah v prihodnosti?

Na ta vprašanja je treba imeti odgovore dovolj zgodaj. To ne pomeni, da jih moramo izsiliti in da moramo iskati improvizirane odgovore. Vendar moramo o tem temeljito razmišljati in temeljito razpravljati. Zadeva je pomembna s stališča obrambnega sistema, zadeva je pomembna vojaško, zadeva pa je pomembna tudi politično, kajti v tem vprašanju se zrcalijo različna temeljna vprašanja obrambnih sil. Vprašanje etike obrambnih sil, ki je nekaj, kar zahteva povezanost obrambnih sil z družbo, ki ji obrambne sile služijo v celoti. Povezanost med obrambnimi silami v ožjem, profesionalnem pomenu te besede s širšim družbenim okoljem je izjemno pomembno politično vprašanje in seveda ravno taka tema, kot je strateška rezerva, je eno od kritičnih preizkusnih vprašanj v tem širšem odnosu. Gre za povezovanje s civilno družbo. Gre tudi za vprašanje domoljubja, kako ga razumemo danes, kaj pravzaprav domoljubje predstavlja slovenskim častnicam in častnikom, vojakinjam in vojakom, in kako vi vidite svojo vlogo v okviru širše družbe z namenom gojiti domoljubje kot trajno vrednoto, ki je izjemnega pomena za kohezivnost družbe kot celote. V časih, ko je pretežni del praktičnega angažiranja oboroženih sil vezan na mednarodne mirovne operacije, je to morda težje kot v kakšnih drugih časih. Zveze niso neposredno ugotovljive. Vendar še vedno obstajajo in njim se moramo posvečati. In spet je tako, da je razprava o dolgoročni viziji našega obrambnega sistema pomemben del graditve domoljubja, ki ga potrebujemo ves čas in v vsakih razmerah.

To so razmišljanja, ki jih želim dati danes pred vas. Bil sem nekoliko daljši, kot sem vam obljubil. Upam, da boste to sprejeli kot nujnost glede na teme, ki sem jih odprl in ki so izjemno zahtevne in dolgoročne. Upam, da sem v svojem uvodnem izvajanju predstavil svoj pogled dovolj jasno in da sem vprašanja, ki zahtevajo nadaljnja razmišljanja, postavil tako, da lahko pričakujem vaše aktivno angažiranje v teh razmišljanjih, v razpravljanju in v iskanju rešitev.

Zaključil bi samo s tem, da imamo za sabo pomemben in dober razvoj. V svoji zgodovini imamo tudi pomembne in dobre vzornike, kakršen je general Maister. Pred nami pa je pot, ki bo zahtevala znanje, ki bo zahtevala iznajdljivost, ki bo zahtevala intelektualni pristop. In računam, da bo to nekaj, kar bomo zmogli vsi skupaj. Zato je moje današnje razpoloženje ob tem prazniku in ob tej priložnosti optimistično. Verjamem, da je tako tudi vaše in verjamem, da bomo skupaj zmogli še marsikaj.

Hvala lepa.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani