archived page

Intervju za STA

New York, 23.9.2010  |  intervju


Türk za STA o obisku na sedežu ZN in slovenski zunanji politiki

Novinar: Robi Poredoš

Predsednik Danilo Turk je v pogovoru za STA v New Yorku, kjer se je udeležil visokega zasedanja Generalne skupščine ZN o uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, visokega srečanja o biotski raznovrstnosti in drugih dejavnosti pred splošno razpravo 65. Generalne skupščine, ocenil slovensko zunanjo politiko in aktualna mednarodna vprašanja.


Kakšna je vaša splošna ocena vrha in kaj menite, da bo z uresničevanjem razvojnih ciljev tisočletja?

Milenijski cilji so že doslej ustvarili zelo resne učinke. Osredotočili so razpravo, jo povezali s količinsko določenimi rezultati in to je v zadnjih desetih letih pomagalo k boljši usklajenosti razvojnih politik, boljši porabi sredstev in boljšemu razumevanju razmerja med nacionalno politiko in mednarodno pomočjo. Rezultati so podani, niso pa zadovoljivi. Kaj se da še storiti, da bi do leta 2015 dosegli več? Vzemimo primer prehranske varnosti in boja proti lakoti v svetu. Razprava je pomagala identificirati naloge. To so v prvi vrsti zmanjšanje kmetijskega protekcionizma, kmetijskih subvencij v razvitem delu sveta, boljše investicije v kmetijsko proizvodnjo, več mednarodnih investicij in ukrepi za zmanjšanje učinkov globalnega segrevanja. Cilje je laže dosegati, če imamo vključene ključne akterje, kot so predsednik ZDA Barack Obama, nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Nicolas Sarkozy in drugi, ki so vsi tu. To je dosežek in razlog za upanje na okrepljeno mednarodno sodelovanje.

Kako odgovarjate na kritike, da so takšne konference in sploh zasedanje GS brez smisla. Veliko besed in malo dejanj?

Rekel bi, da so tega mnenja tisti, ki ne vedo, kaj govorijo. Te besede so potrebne, kajti na začetku vsake človeške akcije je beseda in če je ne bi bilo, če ne bi skušali določiti politike mednarodnega sodelovanja, bi imeli precej bolj kaotične razmere, kot so danes. Danes ne najdete nobenega resnega državnika, ki bi bil pripravljen takšno ignorantsko gledanje sprejeti kot relevantno kritiko.

Gospodarska in finančna kriza se končujeta. Zadeve se urejajo. Ali na vaših srečanjih opažate, da se zavest o svetovni ureditvi, kjer lahko nekaj korporacij spravi na kolena svetovno ekonomijo kaj spreminja?

Tega velike korporacije ne počnejo. Jaz jih ne branim in tudi mislim, da prihodnost svetovnega gospodarskega razvoja ni v velikih korporacijah. Na tem vrhu pa je opazno, da po krizi ne bo mogoče nadaljevati z modelom razvoja, ki je pripeljal v krizo. Izhod iz krize se je začel, ni pa še nepovraten. Nastaja problem, da bo razvoj drugačen in počasnejši od prejšnjega. Veliko se govori o tem, da bo treba v samo definicijo vgraditi zaposlovanje. Tu, v New Yorku lahko vidite, da obnavljanje gospodarske aktivnosti v ZDA brez novega zaposlovanja ustvarja hude politične težave in tako bo tudi drugod. Treba bo tudi resneje razpravljati na primer o davku na mednarodne finančne transakcije, kar se je doslej zavračalo kot nerealno in nespametno. Vprašanje je, če si lahko svet takšno zavračanje še privošči. Potrebne bodo inovacije na nivoju konkretnih finančnih instrumentov. Mene so nekoliko razočarali nastopi direktorja Mednarodnega denarnega sklada (IMF), predsednika Svetovne banke in generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije (WTO), ki niso bili zelo jasni glede dogajanja v njihovih organizacijah. Dejstvo je, da Svetovna banka potrebuje večje vire in boljšo koncentracijo investicij. IMF potrebuje revizijo kvot in drugačno politiko zagotavljanja makroekonomske stabilnosti v državah v razvoju in dejstvo je, da WTO ne napreduje v pogajanjih o svetovni trgovini.

Se vam zdi, da je prenos odgovornosti za urejanje svetovnih finančnih in gospodarskih problemov na skupino G20 ustrezen ali pa bi morali o tem razpravljati v kakšnem drugem forumu?

Ta prehod se mi zdi ustrezen. Potrebujete neko jedro držav, ki predstavljajo kritično maso svetovne ekonomije. Vprašanje je, kakšna je kvaliteta sporazumevanja znotraj G20 in kako hitro se to sporazumevanje prenese v mednarodne ustanove, ki morajo sprejeti formalne odločitve o spremembah mednarodnih pogodb. Na področju reforme mednarodnega bančnega sektorja in omejevanja nagrad vodilnim bančnikom v Torontu letos na vrhu G20 niso dosegli dogovora.

Na širšem forumu bi bilo to potem še težje?

Bilo bi težje, poleg tega širši forum ni nujno relevanten, ker so v skupini G20 države, ki imajo težo in ki hitro rastejo. To niso samo države iz prvotne G7, ampak izjemno uspešne nove ekonomije, kot je Južna Koreja. Tudi Turčija je zelo uspešna, da ne govorimo o Kitajski in Indiji, ki sta poleg tega tudi zelo veliki.

Imel bi nekaj vprašanj o Sloveniji in zunanji politiki. Država je zdaj polnoletna. Prej sta nas zanimala vstop v zvezo Nato in EU. Glede na vaše izkušnje me zanima, kaj je tista niša, da Slovenija pride bolj do izraza?

Mislim, da zunanja politika ni stvar niš. Pravzaprav je ustvarjanje niš prav naloga zunanje politike. Vsebovati mora dve ključni sestavini. Realno geopolitično dimenzijo in jasno definicijo vrednot. Glede prvega Slovenija ne sme biti zreducirana na Balkan, kajti njen geopolitični položaj vsebuje poleg balkanske še mediteransko in srednjeevropsko razsežnost. Mora delovati na vseh treh azimutih in imeti smiselne cilje in projekte. Kar se tiče vrednot, mora Slovenija zelo jasno izkazati privrženost človekovim pravicam in enakopravnosti v sodelovanju med suverenimi državami. Definirati mora tudi cilje na primer na področju razorožitve in mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Slovenija ni zelo velik igralec, ampak bo z jasno definirano politiko bolj prepoznavna in uspešna. Niše se pojavijo potem. Naš humanitarni projekt v Gazi, ki sem ga začel lani, nam je dal veliko vidljivost v arabskem svetu. Moramo razumeti, da je palestinsko vprašanje tudi naše, ker je mediteransko in obče človeško, je torej tudi stvar človekovih pravic. Moramo razumeti, da je to vprašanje vrednot in če jih jemljemo resno, moramo to tudi pokazati praktično.

Sami ste imeli pred leti težave, ko ste predlagali, naj Slovenija pristopi k pobudi o svetu brez jedrskega orožja. Sedaj o tem govori jedrsko najmočnejša država na svetu. Je ta proces razoroževanja zdaj nepovraten?

Ta proces je predvsem dolgoročen. Mislim, da je tudi nepovraten in obstaja dober konkreten razlog za to. Jedrsko razoroževanje je namreč obveznost v mednarodni Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Ključno pomembna zahteva o neširjenju ne more biti prepričljiva, če ni vgrajena dimenzija dokončne eliminacije jedrskega orožja. Ne morete reči, da je pomembno, da se jedrsko orožje ne širi, tisti, ki ga imajo, pa naj ga imajo za vse večne čase. Tako ne gre. V zadnjem letu ali dveh so tudi ZDA stopile na pot zavzemanja za jedrsko razorožitev kot dolgoročne naloge. In seveda bi bilo za Slovenijo lepše, če bi ostala na poti, na kateri je bila, in bi se ji ZDA sedaj priključile.

Če malo banaliziram. Američani so zelo praktični. Kot vemo, si večina svetovnih politikov prizadeva, da pride na obisk v Belo hišo. Kaj bi morala Slovenija storiti, da spet pride tja?

Ne vem, če se strinjam z vami. Mislim, da Slovenija trenutno nima posebnih razlogov, da išče sestanek v Beli hiši. Ne vem, če ste opazili, da ima naš zunanji minister (Samuel Žbogar) redne letne sestanke z državno sekretarko (Hillary Clinton) v State Departmentu. Mislim, da je to s stališča potreb naše zunanje politike dovolj. Nimamo nobenih izrazitih razlogov za obisk Bele hiše. Tja hodijo ljudje, ki imajo zelo velike zunanjepolitične probleme ali potrebe. Mi takih problemov nimamo, imamo pa seveda neke druge prioritete. Moramo biti uspešni in aktivni v okviru EU. Obisk Bele hiše je bil prioriteta, ko smo si prizadevali za vstop v zvezo Nato in ko je bila balkanska problematika bolj odprta, Američani pa so iskali posvetovanja z različnimi državami, tudi Slovenijo, okrog problemov vojn na Balkanu. Zdaj sta obe obdobji za nami in projekti, zaradi katerih so bili obiski Bele hiše potrebni, so opravljeni. Za naprej pa bomo videli. Ne bi želel reči, da je to nek abstrakten kriterij.

Torej Balkana se ne bojimo več, kot smo se ga uvodoma, po osamosvojitvi, ko smo hoteli čim dlje stran?

Slovenija nikoli ni želela dajati vtisa, da je del balkanskega problema. V ZN smo bili znani, da želimo pomagati tistim, ki iščejo rešitve, in smo bili uspešni pri kandidaturi za Varnostni svet, ko je bil Balkan še bojišče. V času našega članstva je prišlo do vojaške akcije na Kosovu in takrat so bila naša mnenja precej opažena. V tistem trenutku smo s članstvom in zlasti delom v VS pokazali, da smo sposobni prispevati k reševanju krize.

Slovenija znova kandidira za nestalno članico Varnostnega sveta ZN. Mislimo s tem resno glede na to, da so lahko te kandidature drage?

Kdo pravi, da so drage? Naša prva kandidatura ni bila čisto nič draga. Izvedli smo jo skoraj v celoti v New Yorku, ker nismo imeli denarja, da bi delali kampanjo po svetu. Povedal bi, da vse kampanje niso nujno drage, morajo pa biti odločne in vodene s srcem.

V New Yorku ste sopredsedovali številnim okroglim mizam. Kako to?

To je namenoma, saj se Slovenija mora na nek način pokazati. Zunanje politike se ne da delati z izogibanjem pomembnim vprašanjem. Mi jih moramo obravnavati. So za nas pomembna. Prej sva govorila o razvojnih vprašanjih. Naj vam povem še kaj o biotski raznovrstnosti. Svet je glede tega v krizi in nobenega razloga ni, da bi bila Slovenija pri teh razpravah neopazna. Na panelni razpravi sem predstavil ključne prioritete Slovenije na tem področju. Človeška dejavnost stokratno povečuje izgubo živalskih in rastlinskih vrst. Treba bo doseči nove sporazume, na primer o preprečevanju biotskega piratstva. Nastajajo novi sporazumi, EU se o tem pogaja, mi smo del EU in sveta in sodelujemo.

Kako ocenjujete delo generalnega sekretarja ZN Bana Ki Moona?

Generalni sekretar dela dobro in ima zelo težko delo, pri čemer je zelo odvisen od mednarodnih okoliščin. Treba mu je pomagati. Ko ste me prej vprašali, zakaj prihajam predsedovat, je eden od razlogov ta, da pomagam generalnemu sekretarju. On me je večkrat prosil, naj pridem na te sestanke in pomagam pri predsedovanju in usmerjanju razprave. To delam in mislim, da je to za Slovenijo koristno.

Ali mislite, da je čas, da pride novi generalni sekretar ZN iz vzhodnoevropske skupine držav, ker ta skupina, kamor spada tudi Slovenija, doslej še ni dala generalnega sekretarja?

Ta trenutek to vprašanje ni aktualno, ker je sedanji generalni sekretar iz azijske skupine in ne vidim, kako ta skupina ne bi dobila dveh mandatov, kot je bil to primer doslej. To vprašanje ni aktualno, lahko pa se o njem pogovarjamo čez pet let.

Ampak kot načelno vprašanje?

Načeloma bi morale biti vključene vse regionalne skupine. To načelo pa ne učinkuje avtomatično. Ni avtomatizma v zamenjavi regij in tudi Evropa je imela že nekaj generalnih sekretarjev. Pri tem mislim na Zahodno Evropo.

Ali ste se te dni ponovno srečali z vodstvom banke Goldman Sachs, kot ste se pred leti, in ali drži, da državni vrh Slovenije pomaga pri iskanju partnerjev za pomoč NLB?

Tokrat se nisem srečal. To vprašanje pa ni novo. Je že dolgo časa aktualno. Seveda so bili tudi moji kontakti z banko Goldman Sachs pred leti namenjeni razpravam, ki bi naj privedle do sodelovanja. Odločitve okrog tega seveda niso moje, moja prisotnost je bila bolj načelnega značaja.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani