archived page

Uvodni govor predsednika na 4. Poletni univerzi za demokracijo Sveta Evrope

Strasbourg, 6.7.2009  |  govor


opozorilo  Za ogled te vsebine morate imeti nameščen Adobe Flash Player in omogočen javascript v vašem brskalniku.

Prenesite si brezplačni Flash Player!

Adobe Flash Player


Uvodni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 4. Poletni univerzi za demokracijo Sveta Evrope
Strasbourg, 6. julij 2009


Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil otvoritvenega zasedanja 4. Poletne univerze za demokracijo Sveta Evrope (FA BOBO)Hvala, gospod generalni sekretar za prijazno predstavitev,
gospe in gospodje,
ugledni gostje,
ekscelence.

V čast mi je, da sem bil povabljen na Svet Evrope in da bom z vami lahko izmenjal nekaj misli o demokraciji v svetu. Tema 4. poletne univerze ni pomembna zgolj v političnem smislu, vabi tudi k presoji, razmisleku in morda ideji o ukrepanju v zvezi z nekaterimi najpomembnejšimi vprašanji našega časa.

Danes bom razpravljal o šestih izzivih demokracije – trije so notranji ali temeljni za demokracijo kot obliko upravljanja, drugi trije pa se nanašajo na vsakodnevno delovanje demokratičnih sistemov. Živimo v času, ki prinaša vrsto izzivov v zvezi s temeljnim odnosom med državljani in političnim razredom. Med krizo je vedno ta odnos težavnejši in zahteva zelo skrben premislek. Upam, da bodo moje današnje misli pomagale pojasniti nekaj teh vprašanj in morda tudi spodbudile nadaljnjo razpravo.

Preden pa se lotim teh šestih izzivov, mi dovolite, da opozorim na nekaj temeljnih in očitnih stvari.

Prvič, v času ene generacije smo bili priča zasuku k demokraciji, kakršnega svet še ni doživel in je verjetno dokončen. Dovolite mi, da vas spomnim, da se je ta proces začel v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja v sredozemski Evropi, dvajset let pozneje so prišli dogodki, povezani s padcem berlinskega zidu, ki so demokracijo razširili po Evropi. Ob približno istem času se je demokracija širila tudi v drugih delih sveta, v Latinski Ameriki, Aziji in delih Afrike. Po analizah je trenutno približno tri četrtine držav mogoče opisati kot demokratične. Opredelitve se seveda razlikujejo, ne glede na to pa je demokracija danes svetovna ureditev. Je prevladujoči način upravljanja in bo verjetno to tudi ostala, saj ni drugega verodostojnega ideološkega modela. To pa se seveda lahko spremeni, če se bo trenutna kriza razvila v svetovno gospodarsko in okoljsko katastrofo, česar ni nemogoče izključiti. Mislim, da to ni zelo verjetno, vsekakor pa ni nepredstavljivo.

Drugič, mislim, da se je vredno spomniti, da demokracija vedno prihaja iz notranjosti. Je izraz globoke želje ljudi, da bi živeli svobodno, dostojanstveno in v blaginji, in to jih motivira za demokracijo. Demokracije ni mogoče vsiliti iz tujine, ni je mogoče omejiti na niz mednarodnih predpisov.

Tretjič, demokracijo je mogoče mednarodno podpirati. Načela ter standardi, ki so njen temelj, so danes skupni vsem. Prvič so bili izraženi v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948 in so se razvili v sistem mednarodnih aktov, ki jih sprejemajo ZN in različne regionalne organizacije. To je temelj, na katerem se razvijajo številne nove oblike mednarodnega sodelovanja. Nekatere so bile vzpostavljene prav zato, da bi pomagale demokratizaciji v različnih delih sveta.

Dovolite mi, da omenim dva taka okvira.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil otvoritvenega zasedanja 4. Poletne univerze za demokracijo Sveta Evrope (FA BOBO)Eden je gibanje novih in ponovno vzpostavljenih demokracij, ki se je začelo leta 1988 v Manili na Filipinih in je združilo petnajst takrat ponovno vzpostavljenih demokracij iz različnih delov sveta. Skupina je imela precej stroga merila za sodelovanje, povabljenih je bilo le malo držav. To je bilo nujno, ker je demokracija pomenila natančno opredeljeno vrsto standardov, ki jih skupaj lahko označimo kot »demokracija brez pridevnikov«. Takrat je bilo pomembno govoriti o demokraciji kot taki, brez pridevnikov, kot je »ljudska demokracija«, ki je že imela slabšalni ideološki prizvok in je bila v zgodovinskem smislu presežena. To je bil torej začetek. Pozneje v procesu so temeljne prvine demokracije – politični pluralizem in sodelovanje ljudi v upravljanju, spoštovanje človekovih pravic in pravna država – široko sprejeli v vseh regijah. Če pogledamo proces od leta 1988 dalje, vidimo, da je bilo šest zaporednih konferenc tega gibanja in da se je normativni okvir postopno razvijal in dosegel sedanji standard.

Pozneje se je razvilo še eno mednarodno gibanje, ki se je organiziralo okrog t. i. Skupnosti demokracij leta 2000 v Varšavi. Imamo torej dve vzporedni gibanji in videli bomo, kako bosta pomagali krepiti svetovno demokracijo. Vprašanje, katero od obeh je koristnejše in kaj se bo zgodilo, je odvisno predvsem od tega, kako se bosta spopadli z današnjimi izzivi demokracije. Načela in standardi so razviti do spodobne ravni, vprašanje pa je, kako je z reševanjem zapletenih vprašanj sodobne demokracije.

Mislim, da je prav na tem področju poletna univerza lahko resnično koristna, saj je treba razmišljati o demokraciji danes kot o problemu, ne le kot o vrednoti, ne le kot o najbolj zaželeni obliki upravljanja ali izrazu prizadevanj ljudi po svetu. Zdaj bi želel spregovoriti o izzivih, kot jih vidim. Seveda seznam ne bo popoln, bo pa seznam, ki je po mojem mnenju pomemben za ta trenutek v zgodovini.

Naj začnem s tremi temeljnimi izzivi, ki izhajajo iz temeljnega političnega odnosa med demokracijo na eni strani in nekaterimi drugimi temeljnimi družbenimi pojavi na drugi strani.

Demokracija ter gospodarska in socialna blaginja
Ne smemo pozabiti, da je demokratične spremembe v preteklih desetletjih zelo spodbudil pričakovani socialni in gospodarski napredek, pričakovanje, ki se v mnogih delih sveta ni izpolnilo. V mnogih državah, v katerih niso imeli izkušenj z demokracijo, so doživeli tudi razočaranja glede dosežkov v gospodarskem razvoju, socialni enakosti in varnosti ljudi. Pogosto so bila pričakovanja večja kot poznejši dosežki. Spoznanje, da se v globaliziranem svetu vse več odločevalske moči izmakne demokratičnemu nadzoru, je prispevalo k občutku nemoči in nezadovoljstva z demokratičnimi ustanovami in celo k mnenju, da se je demokracija sama morda znašla v krizi. Teh nevarnosti ne smemo podcenjevati, čeprav se je vedno govorilo o »krizi demokracije«. Tako govorjenje ni novo, nov pa je občutek. Bistveno je, da ne pozabimo na načelo, da mora biti demokratična družba pravična in odgovorna družba in da se to pričakovanje ne izpolni vedno.

V bogatih družbah na primer vidimo frustracije, ki izhajajo iz odtujitve političnega razreda od državljanov. Po drugi strani pa so državljani postali potrošniki in vedno bolj jih motivira dejstvo, da so potrošniki. Kritiko izrazijo včasih neposredno, včasih pa posredno z nizko udeležbo na volitvah. Včasih je težko zaznati in ugotoviti, ali so državljani res pripravljeni na globoke reforme, ki so potrebne. Politični razred naj bi vodil in ponudil odgovore. Pa se to ne zgodi vedno. Torej tu je prepad, ki ga je treba premostiti.

V državah v razvoju pa so razmere seveda še resnejše. V novih in ponovno vzpostavljenih demokracijah je ključni test že od nekdaj sposobnost izpolniti obljubljeno. In v večini novih demokracij se ta sposobnost meri z gospodarskim in socialnim napredkom. Gospodarska blaginja pomaga vzdrževati in utrjevati demokracijo, nasprotno pa ne drži vedno: bogate družbe imajo sredstva za vzdrževanje demokracije, medtem ko revne družbe nimajo te možnosti, demokracija sama pa ne more samodejno voditi h gospodarskemu razvoju in napredku. Kako torej ravnati v takih okoliščinah, kako zagotoviti, da v razmerah, ko ni rasti, vprašanje socialne enakosti ne postane škodljivo ali pogubno za politične strukture?

Sodelovanje in pravna država
Drugi izziv se nanaša na sodelovanje in pravno državo. Jasno je, da je temeljno načelo sodelovanja svobodne, poštene in redne volitve. Pogosto pa vidimo, da so potrebni dodatni načini, na primer javne razprave, referendumi in drugo, da bi utrdili legitimnost odločanja in razvili med ljudmi občutek lastništva demokratičnih procesov. Sodelovanje žensk v demokratičnih procesih je na splošno nezadovoljivo v razvitem svetu in državah v razvoju in ga je treba okrepiti. Kako je to mogoče doseči? Kateri načini so potrebni v tem trenutku? Nekateri so znani, na primer javne razprave ali referendumi, vendar to samo po sebi ne da vedno pravih rezultatov, to je okrepljenega občutka sodelovanja pri resničnem odločanju.

Spodbujanje pravne države, preglednosti in boja proti korupciji so med temeljnimi sestavinami demokratičnega upravljanja in se nanašajo na enakopravno delitev sadov razvoja. Ti koncepti so široko sprejeti in se uporabljajo v retoriki vseh političnih razprav. Njihova praktična uporaba pa se razlikuje, njihove rezultate je v mnogih delih sveta še vedno težko opredeliti. Protikorupcijski ukrepi zahtevajo skrbno pripravo in ustrezno načrtovanje ter vztrajnost pri izvajanju. Bistveno je, da se izognemo zožitvi na tehnične vidike ali slepilu, da so v zvezi s korupcijo mogoče hitre rešitve. Zavračanje korupcije mora biti del kulture. Tak zasuk v kulturi pa je težko doseči. Seveda pa bo demokracija v celoti vzcvetela le, če bo to doseženo.

Načelo pravne države in zahteva po boju proti korupciji sta v ospredju zanimanja različnih mednarodnih forumov. Rad bi izrazil priznanje Svetu Evrope in njegovemu urejanju zadev, kot so inkriminacija korupcije, odgovornost in nadomestilo škode, ki jo povzroči korupcija, korupcija javnih uslužbencev in financiranje političnih strank. Vse to so vprašanja, ki jih je treba vztrajno obravnavati in mednarodni akti so pri tem v pomoč. Vprašanje je, koliko so uspešni danes in kaj bo v prihodnje.

Demokracija, mir in varnost
Tretja sestavina, tretji izziv demokraciji v svetovnem smislu se nanaša na demokracijo, mir in varnost. Svetovna demokratična preobrazba je očitno potekala v obdobju nemirov in oboroženih spopadov, značilnih za osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja, zdaj pa se pojavlja ob novih grožnjah mednarodnemu miru in varnosti, ki jih označujeta terorizem in organizirani kriminal.

V zadnjih letih smo bili priče zmanjševanju oboroženih spopadov. Število oboroženih spopadov se zmanjšuje. Demokratične spremembe pripomorejo h končanju vojn, so pa tudi dejavnik, ki po spopadu zagotavlja stabilnost in ustvarjanje razmer za mir. Torej je demokracija, demokratična sprememba, tesno povezana s to spremembo mednarodnega varnostnega okolja. Reči je mogoče, da je svet miroljubnejši kot pred desetletjem, a varnost ostaja izziv. Nove grožnje, ki izhajajo iz revščine, nalezljivih bolezni, poslabšanja okolja, oboroženih spopadov, ki še vedno trajajo, iz stalne prisotnosti in širjenja orožja za množično uničenje, terorizma, mednarodnega organiziranega kriminala in drugih groženj miru, vse to je svetovni varnostni izziv demokraciji.

Dovolite mi, da navedem dva primera, eden je terorizem, drugi pa vzpostavljanje miru po spopadih s posebnim poudarkom na volitvah. Terorizem ogroža demokracijo na različne načine. Prvič kot neposredna grožnja, saj so demokratične družbe pogosto žrtve terorističnih napadov. Ne smemo pa pozabiti na posredni učinek. Če protiterorizem ni načrtovan s potrebno občutljivostjo za človekove pravice državljanov, ki naj jih tako protiteroristično delovanje varuje, lahko spodkoplje temeljne vrednote demokracije. Omejitve človekovih pravic, ki so bile morda nujne pri protiterorističnem delovanju, morajo biti torej začasne, njihov obseg pa omejen. Lahko porušijo občutljivo ravnotežje med demokracijo in varnostjo ter s pretiranim vztrajanjem pri varnosti oslabijo demokracijo. Tu je treba ponovno izraziti priznanje Svetu Evrope, zlasti njegovim smernicam državam članicam glede človekovih pravic in boja proti terorizmu, ki je bil in ostaja dragocen prispevek k ohranjanju ravnotežja in varovanju človekovih pravic. Sedanji trenutek nemara ni zelo dramatičen, kar se tiče terorizma. A nikar ne bodimo samozadovoljni. Terorizem se lahko vrne in takrat bodo temeljni dejavniki, vključeni v smernice Sveta Evrope, ponovno dragoceni.

Drugo področje povezave med demokracijo ter mednarodnim mirom in varnostjo se nanaša na stanje po spopadih. Tu bi lahko razpravljali o številnih stvareh. Vzpostavitev mirne, normalne družbe po vojni je zapleteno in vsebuje celo vrsto različnih dejavnosti, vključno z vzpostavljanjem institucij, kar vključuje tudi volitve, in prav njim bi rad namenil nekaj besed.

Običajno se pričakuje, da bodo po vojnah – in to smo v praksi Združenih narodov videli ničkolikokrat – volitve prispevale k miru. Pričakuje se, da bodo volitve zagotovile legitimno oblast, ki je življenjskega pomena za izpolnitev cele vrste nalog, kar naj bi zagotovilo trajni mir in varnost. Toda pričakovanja so včasih postavljena previsoko. Izkušnje, pridobljene v številnih okoliščinah po spopadih, kažejo, da mora poteči več volilnih obdobij, preden lahko rečemo, da se je stanje normaliziralo. Pričakovati preveč od enih samih volitev po spopadu je nekaj, čemur se je treba izogibati. Zelo pomembna pa je tudi časovna izbira volitev. Če so volitve prezgodaj, dajejo akterjem, ki so izšli iz oboroženih spopadov, vključno z dobičkarji, le videz legitimnosti. Če pa so prepozno, obstaja možnost, da ne bodo zagotovile potrebnih demokratičnih sprememb. Torej še enkrat, izbira časa je vse in izbira časa je nekaj, kar lahko postane nelahka naloga.

Mnogokrat mora po spopadih mednarodna skupnost pomagati pri oblikovanju političnih strank. Politični pluralizem je seveda prvi pogoj za demokratično legitimnost vlade. Razvijati pa ga je treba tako, da bo zagotavljal obvladljivost prvotnih etničnih in ideoloških delitev, ne pa da bo oviral ustalitev družbe po oboroženem spopadu.

In to so spet velikanske naloge, nekaj, o čemer moramo zelo skrbno razmisliti, obliko volitev, volilne priprave in povolilne dejavnosti pa postaviti zelo visoko na dnevni red.

Torej, to so bili trije izzivi, o katerih sem želel spregovoriti glede na temeljno povezavo med demokracijo in dejavniki, ki opredeljujejo prostor v demokraciji, v katerem se demokracija razvija, in sicer gospodarska in socialna blaginja in napredek, pravna država ter mir in varnost.

Rad bi prešel na drugi del moje današnje predstavitve, to je na izzive, povezane z vsakodnevnim delovanjem demokratičnih sistemov.

Izzivi, povezani z vsakodnevnim delovanjem demokratičnih sistemov

Graditev demokratičnih institucij je del večje naloge krepitve državne in regionalne usposobljenosti za demokracijo. Mnoge mednarodne in zlasti regionalne organizacije so razvile normativne okvire in programe za spodbujanje demokracij. Trije izzivi, ki se jih je treba po mojem mnenju nenehno lotevati, izhajajo iz pojavov, ki se nam v današnjem svetu zdijo vedno pomembnejši. Eden od njih je soodnos med demokratičnim sprejemanjem odločitev in mediji, drugi je odnos med demokratičnim procesom in volilnimi institucijami, tretji pa odnosi v demokratično izvoljenih organih, zlasti med vlado in opozicijo.

Demokracija in mediji
Priznati moramo, da živimo v svetu, ki ga obvladujejo mediji, v svetu, v katerem televizijska poročila dan in noč prinašajo informacije v dejanskem času in ko internet ponuja ogromno možnosti za širjenje in sprejemanje novic. Politični voditelji morajo biti sposobni izraziti politična sporočila v pravilnih odmerkih, običajno, kot pravijo, v manj kot petnajstih sekundah. Twitter, eno najnovejših, spletnih orodij, zahteva sporočila z največ 140 znaki. To dela politična sporočila živahnejša, zabavnejša, pa tudi zahtevnejša.

Opredelitev političnih vprašanj v pravilnih odmerkih ni vedno lahka naloga. To je nekaj, kar je jasno vsakemu politiku, pri čemer so politične izbire zelo redko zabavne. Če želite volivce zabavati, govorjenje o političnih izbirah morebiti ni najprimernejši način. Stvari, ki nimajo s političnimi vprašanji in političnimi izbirami nič skupnega, se bodo v tem medijskem svetu zdele veliko zanimivejše. Ljudje radi gledajo, kako se politiki obnašajo in kako bojujejo svoje bitke, veliko manj pa jih zanima vsebina politik, za katere se zavzemajo.

Verjetno ni nobene poti nazaj v dobre stare čase, ko so kakovostni mediji obvladovali medijsko prizorišče. Danes je medijsko prizorišče veliko bolj sproščeno in vedno več ljudi dobiva osnovne informacije o političnih vprašanjih s spletnih portalov, iz tabloidov ali celo nočnih programov.

Zdi se, da je edini odgovor, ki ga lahko politični voditelji ponudijo na ta izziv, preprosto ta, da so bolj domiselni pri uporabi medijev, kot jih imamo danes, in da se zanašajo na zdravo pamet državljanov. Dobra novica v teh razmerah pa je, da ljudje ne verjamejo vsega, kar najdejo v medijih, in da se kritična presoja volivcev ni zmanjšala zaradi evolucije medijske družbe. To vam ponujam bolj kot hipotezo, ki potrebuje nadaljnjo razpravo in empirične raziskave, ne pa kot končno dejstvo. Vseeno pa menim, da zadnji volilni izidi v družbah z najnaprednejšimi medijskimi tehnologijami kažejo, da se racionalnost volivcev ni zmanjšala, kar je dobra novica. Seveda pa problem ostaja in to je vprašanje, ki zahteva pozornost, razpravo in verjetno tudi nove rešitve.

Demokracija in volilne institucije
Volitve so tesno povezane s politično kulturo vsake posamezne države. Očitno obstajajo neke skupne zahteve za izvedbo svobodnih in poštenih volitev, kot so verodostojni volilni seznami, odsotnost nasilja in zastraševanja v predvolilnem obdobju in med volitvami ter razpoložljivost nepristranskih in učinkovitih načinov za pritožbe za reševanje domnevnih kršitev volilnih pravil. Toda celo te se obravnavajo različno v različnih institucionalnih ureditvah in različnih družbah delujejo na različne načine.

Zlasti standardi dejanske izvedbe volitev se še vedno razlikujejo in na tem področju ni nobenih mednarodnih aktov. Zato sta za oceno izvedbe volitev potrebni široka presoja, politična ocena, in to je naloga volilnih opazovalcev, splošne mednarodne javnosti in političnih voditeljev po vsem svetu. Ocenjevanje volitev v tuji državi ni lahka stvar.

Izzivi, ki se pri tem pojavljajo, so povezani s tem, da na tem področju mednarodni standardi niso dovolj razviti. Potrebujemo dodatne mednarodne standarde, da bi podprli in okrepili mednarodno volilno pomoč in spremljanje ter seveda posledično presojo kakovosti posameznih volitev.

V preteklem desetletju je bil svet priča velike rasti mednarodne pomoči pri volitvah in njihovem spremljanju. Ko sem delal za Združene narode v oddelku za politične zadeve, je bila enota za volilno pomoč najpodjetnejša. Bilo je zelo zanimivo opazovati, kako je vedno več držav sprejemalo volilno pomoč kot obliko tehničnega sodelovanja, kot nekaj, kar so sprejemale z lahkoto. Ampak to je bilo seveda obdobje rasti, ki ni dalo odgovora na nekatera vprašanja, kot je, kako presojati kakovost posameznih volitev in njihov izid. To vprašanje je ostalo namerno odprto, kar je bilo v prvih desetih, petnajstih letih te prakse tudi potrebno. Zdaj pa se postavlja vprašanje, ali je treba to stanje preseči. Morebiti je prišel čas za pregled vseh pridobljenih izkušenj in opredelitev področij nadaljnjega normativnega razvoja. Tega verjetno ne bo mogoče storiti na ravni Združenih narodov, vendar pa se lahko izkaže za koristno v regionalnih organizacijah, kot sta Svet Evrope in OVSE, ki bodo nadzorovale volitve v državah s sicer različno politično kulturo, vendar podobnimi političnimi težnjami. Mislim, da je to zanimiva téma, ki bi jo morebiti lahko obravnavali tudi na tej poletni univerzi in ob drugih priložnostih.

Vlada in opozicija
Nazadnje pa še tretji, že star primer izziva, ki se poraja v demokracijah, to je vprašanje odnosa med vlado in opozicijo. Nanaša se na eno najrazburljivejših značilnosti demokracije, in sicer na nestalno naravo političnih večin in političnih manjšin, vlad in opozicij Nekega dne so lahko politične stranke v vladi, nato pa lahko kar nekaj let prebijejo v opoziciji. Stranke, ki so neko obdobje preživele v opoziciji, se lahko znajdejo v sicer prijetnem, a tudi zahtevnem položaju, ko so odgovorne za vodenje države Ti prehodi niso preprosti, še posebej pa so zahtevni v državah s sorazmerno kratko demokratično tradicijo.

Med svetovno gospodarsko krizo, kot je sedanja, moramo biti na ta odnos še posebej pozorni. Med krizo ljudje po eni strani potrebujejo občutek za skupen cilj. Pričakujejo, da bodo politične stranke združeno delale za skupno dobro. Po drugi strani pa se to običajno ne zgodi. V demokraciji namreč ne gre toliko za pritegnitev vseh za skupne cilje ali skupno dobro kot pa za organiziran, nenasilen političen spopad za družbene prioritete in za politične izbire. To je nenasilen spopad za materialna sredstva zaradi izvajanja političnih usmeritev, organiziran spopad. Zato je zelo težko zbrati vse politične stranke pod geslom občutka za skupen cilj. To velja za krizne čase in tudi vse druge okoliščine. Vladi ni nikoli lahko sprejeti stališč opozicije, pa čeprav ima slednja morebiti celo prav. Za opozicijo pa je pravzaprav nemogoče, da bi se odrekla kritiziranju vlade, pa čeprav se sama kritika zdi nesmiselna.

Torej imamo problem. Posamezen problem se pojavi, ko vlada ve, kaj je potrebno, vendar pa ljudje tega nočejo – reforme, zlasti velike reforme, pokojninske reforme, reforme na socialnem področju in tako dalje. V takih okoliščinah je sodelovanje med vlado in opozicijo še posebej potrebno. To je pravzaprav del odgovora na razmere, ko je treba izvesti zelo globoke reforme, kajti njihova uresničitev je mogoča, če obstaja v tem odnosu primerna stopnja občutka Vlade in opozicije za skupen cilj in skupno izhodišče.

Moramo pa se vprašati, ali je treba na ta problem gledati kot na nekaj, kar zahteva mednarodno razpravo. Jasno je, da se o teh vprašanjih vedno razpravlja na državni ravni. Vprašanje za Svet Evrope je po mojem mnenju to, ali lahko vlada in opozicija sčasoma začneta zrelo dojemati vlogi, ki ju imata. Zdi se mi, da sta lahko Svet Evrope in še zlasti njegova parlamentarna skupščina primerno okolje za resno razpravo o tem vprašanju, okolje za izmenjavo izkušenj o tej zadevi. Seveda pa je tudi poletna univerza kraj, kjer so tovrstne razprave zelo zaželene in verjetno tudi potrebne. Izmenjava izkušenj nikoli ne škodi, oblikovalcem politik in političnim voditeljem pa lahko tudi koristi.

Torej, to so ti trije izzivi, ki se mi zdijo pomembni, ker se porajajo v demokratičnem procesu. Kot sem dejal, se prvi nanaša na demokracijo in medije, drugi na demokracijo in volilne institucije, tretji pa na odnos med vlado in opozicijo.

Za konec
Naj na kratko končam. Prepričan sem, da boste v nadaljevanju razprave obravnavali tudi te in druge izzive. Demokracija je nikoli dograjena zgradba. Del demokracije so notranje napetosti in nezadovoljstvo. Včasih pravijo, naj citiram Roberta Dahla, velikega teoretika demokracije, da lahko napetosti znotraj demokracije dosežejo raven, ki se ji reče "antagonistično sobivanje", kar se mi zdi očarljiv opis. S temi besedami Robert Dahl opisuje napetost med ekonomskimi potrebami in demokratičnimi načeli. In prav to je tista mirna ureditev političnega konflikta, vseprisotna ekonomskim potrebam in demokratičnim načelom, ki je najobetavnejša, in dela demokracijo resnično. Dela pa jo tudi težavno in ranljivo. In prav zato potrebujemo razprave; prav zato potrebujemo poletno univerzo, kot je ta. Vidim, da se je to srečanje začelo s potrebno zavzetostjo in vnemo. Za to vam čestitam in prepričan sem, da bodo preostale razprave prav tako zanimive in zavzete.

Gospod generalni sekretar,

porabil sem svoj čas za predstavitev izzivov, za katere menim, da so vredni nadaljnje razprave. Če imate kakršna koli vprašanja, sem vam nanje seveda pripravljen odgovoriti, vendar pa se zavedam časovne omejenosti. Odločitev prepuščam vam, zanašam se na vašo presojo in prepričan sem, da boste demokracijo izkazovali na najboljši in najmodrejši način.

Najlepša hvala.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani