archived page

Intervju za Jano

Brdo pri Kranju, 2.6.2009  |  intervju


Vse to je bila usoda

Novinarka: Simona Furlan
Fotograf: Jaka Koren

Bil je lep majski dan. Nekoč dan mladosti. Predsedniku štafete nisem nesla, sem si mu pa v šali drznila voščiti za dan mladosti. Čestitko je sprejel z nasmehom, hkrati pa povedal, da je kot vojak, takrat star 27 let, zavrnil prenašanje štafete. Je bilo proti njegovim načelom. In načelen gospod je še vedno. Resen, premišljen, pa tudi prijazen in duhovit. Pogovarjala sva se v senci pred pravzaprav nič razkošno predsedniško brunarico, ob glasnem žvrgolenju ptic in pomirjujočem šumenju dreves. Predsednik, verjemite, posluša pozorno in zbrano, takšni so tudi njegovi odgovori. Le proti koncu mu je pogled nekajkrat diskretno pobegnil na uro, ker so ga seveda že čakale druge obveznosti, med pogovorom pa je moral nekajkrat seči po čaju, ker ga je tiste dni zdeloval glas. Ampak brez skrbi, drage sodržavljanke in sodržavljani, moj in vaš predsednik je v odlični formi.


Intervju predsednika republike dr. Danila Türka za revijo Jana (foto: Jaka Koren, Jana)Gospod predsednik, kako vzdržujete kondicijo?

Kolikor jo lahko. Ne morem je vzdrževati prav redno, ker imam precej tesen urnik, tako da to počnem bolj ob koncih tedna oziroma predvsem ob koncih tedna. Ali na kak prost dan ob praznikih, ko nimam običajnih obveznosti in grem lahko na kolesarjenje ali nordijsko hojo ne glede na vreme.

Tudi vaši varnostniki so torej dobro trenirani fantje?

Moji varnostniki so precej bolj trenirani kot jaz, nobene možnosti nimam, da bi tekmoval z njimi. Me pa spremljajo in mi tudi povedo, kakšna stopnja fizične aktivnosti je primerna zame.

Zato ker vas morajo vsestransko čuvati?

Ne samo zato. Čuvajo me po nekih svojih strokovnih predpisih, moram pa reči, da gre tudi za osebnejši odnos. To so trenirani ljudje, jaz nisem, vzdržujem pa fizično kondicijo v okviru, ki je primeren mojim letom in mojim dejavnostim.

Ste discipliniran predsednik ali varnostnikom kdaj tudi pobegnete?

Sem discipliniran predsednik. Vseskozi se držim teh predpisov. Tako na primer sam ne vozim več. Čisto na začetku funkcije sem nekaj časa še vozil avto, kar je tehnično seveda mogoče m tudi dopustno, ampak sem ugotovil, da to povzroča precejšnje nelagodje pri mojih varnostnikih. Na cesti nastajajo situacije, posledica ravnanja drugih, ki so nepredvidljive. Tako da sem po približno štirih mesecih opustil vožnjo in sem zdaj popolnoma v rokah varnostnikov.

Imate naporen in dolg delavnik. Naj vas vprašam, tako po "babje", ali dan začnete z zdravim zajtrkom?

Ne opravičujte se, vsa vprašanja so na mestu. Zajtrkujem jogurt, vlaknine, različne kosmiče, morda malo jagod ali posušenih brusnic ter kavo brez kofeina. To prenesem, težjih stvari zjutraj ne prenašam prav dobro. Zajtrkujem seveda ob branju dokumentov, časopisov, poslušanju poročil.

Zdrav slog življenja je za človeka z vašimi obveznostmi in ritmom dela najbrž nujen.

Človek pri mojih letih se začne tega zelo dobro zavedati. Nekje po štiridesetem letu vsakomur postaja jasno, da mora spremeniti nekatere stvari v življenju. Na primer zmanjšati količino mesa, povečati količino zelenjave, uživati stvari, kot so vlaknine, jogurti in podobno, ki jih organizem bolje prenaša. In nasploh uživati manjše količine. Človek to začuti. Zelo preprosto.

Intervju predsednika republike dr. Danila Türka za revijo Jana (foto: Jaka Koren, Jana)Je bil v Ameriki vaš slog življenja podoben temu v Sloveniji?

Kar se tiče dobrih prehrambenih navad, je te mogoče povsod vzdrževati. Izogibanje hitri hrani in podobnim rečem, s tem sem začel že v Ameriki.

Pa kakšen hamburger kljub vsemu pojeste?

Ne, nekoč mi je bila takšna hrana bolj všeč, zdaj pa ne čutim potrebe po njej. Glede prehrane med Ameriko in Slovenijo torej ni kakšne velike razlike, mislim pa, da je Slovenija zelo dober kraj za preizkušanje zdrave hrane. Imamo dobro tržnico, kakovostno zelenjavo, dobro in raznovrstno ponudbo rib. Nekdo, ki mu je iz tega ali onega razloga do zdravega prehranjevanja, se lahko v Sloveniji zelo dobro znajde. In to je kakovost življenja, ki je v Sloveniji zelo dobra, vsekakor boljša kot v Ameriki.

Vaše besede ljudje pozorno poslušajo ...

Upam.

Si kdaj želite kakšno stvar povedati bolj neposredno, odločno, morda tudi udariti po mizi?

Vsakdo si seveda želi povedati vse, si nekako "olajšati dušo". Upoštevati pa moramo, da imamo v Sloveniji tudi nekatere neprijetne lastnosti. Imamo kulturo prepira in pridušanja, ko veliko ljudi tolče po mizi. Tega je pri nas kar precej. Ne verjamem, da naša javnost pogreša udarjanje po mizi, tega lahko veliko vidi povsod. Predsednikova naloga je, da najde pravo mero. Seveda sta potrebni jasnost in odločnost, ampak zdi se mi, da ljudje bolj cenijo, če se v izjavah vidijo predsednikova premišljenost, preudarnost, da ne hiti, ne nastopa ihtavo. Kadar pripravljam svoje javne nastope, kadar se pripravljam na intervjuje, moram misliti tudi na to.

Lahko kot predsednik prav s svojo kulturo komunikacije prispevate k zmanjšanju konfliktnosti v družbi?

Stvari niso tako enoznačne. Verjamem, da pri nas ljudje, ki berejo, spremljajo moje nastope, pričakujejo premišljenost, preudarnost, odrekanje ihtavosti, pričakujejo pa tudi neko jasnost. Tako vidim kdaj tudi kakšno kritično mnenje, češ da so moji govori, izjave preveč diplomatski. To je tudi stvar okusa. Za nekoga je nekaj preveč diplomatsko, za drugega še komaj na robu sprejemljivega. Ampak jaz se trudim, da bi bile moje izjave tudi dovolj jasne.

Intervju predsednika republike dr. Danila Türka za revijo Jana (foto: Jaka Koren, Jana)Udarjanje s čevljem po mizi, da bi podkrepili svoje argumente, najbrž res ni vaš stil.

Ne, niti si ne znam predstavljati, kdaj bi to koristilo. Gotovo bi zbudilo pozornost in bi bilo po svoje tudi zanimivo, si pa ne predstavljam nobene izmed situacij, ki sem jih imel doslej, pri kateri bi tak način kakorkoli pomagal. Druga stvar je jasna poanta. "Več odločnosti in prodornosti vlade." Zdi se mi, da je to povedano dovolj jasno in močno. Ni treba, da bi se trudil še s kakšnimi fizičnimi gestami ali folklornimi izrazi.

Predsednik Obama se je pojavil na fotografijah v kopalkah, nastopal v televizijskem šovu pri Jayu Lenu in podobno. Tak slog Slovencem ni blizu. Ali pač?

Ne vem, jaz sem nastopil pri Mariu Galuniču, če to mislite. (nasmeh) Standardi pričakovanja ljudi so različni, in tudi če gledate prakso ameriških predsednikov, je Obama uvedel nekatere inovacije. Bill Clinton, na primer, se je rad dal intervjuvati zgodaj zjutraj med tekom, to je bil njegov stil. Obama nima tega stila, ima pa nekatere druge pogruntavščine. V Ameriki so take stvari pač zelo opažene, spremljane in ljudje jih imajo radi. Pri nas nimamo teh navad, v tem pogledu smo konzervativnejši. Ampak v televizijskih debatah ali tudi zabavnejših oddajah ni težko nastopati. To sem nekajkrat naredil in bom verjetno še kdaj.

Vas ljudje cukajo za rokav, pristopajo k vam tudi bolj po domače?

Tudi. Ampak to ni problem, veste. Predvsem opažam, da se ljudje z menoj zelo radi fotografirajo. In to se mi zdi v večini situacij čisto zabavno. Še zabavneje je, kadar grem na kakšno prireditev, na kateri so večinoma mladi. Tako sem bil na primer na otvoritvi tekmovanja računalničarjev in med mojim govorom so vsi gledalci izvlekli svoje telefone ter me fotografirali. To se mi je zdelo zelo simpatično. Ne gre za to, da bi me ljudje fizično cukali za rokav, jim je pa všeč, kadar kam pridem, se malo pogovarjam z njimi. Povedo, od kod so, kaj delajo, in to se mi zdi prisrčno ter prijetno. To je ena prijetnejših strani moje funkcije.

Vaša žena je po mojem izvrstna v vlogi prve dame. Spomnim se je iz knjižnice ZN, ko smo jo člani klubov OZN, ki smo v sosednjih prostorih zlagali Unicefove voščilnice, opazovali kar z nekakšnim strahospoštovanjem. Vi je najbrž niste gledali s strahom.

Ne, ampak z zanimanjem. (smeh)

Intervju predsednika republike dr. Danila Türka za revijo Jana (foto: Jaka Koren, Jana)Zdita se mi zelo dobra ekipa, če lahko tako rečem.

Z Barbaro sodelujeva že več kot trideset let. Vsaka taka zveza namreč postane tudi sodelovanje. Na nekaterih področjih dela, pri nekaterih raziskovalnih projektih, sem se precej zanesel na njeno knjižničarsko pomoč. Pri pregledovanju besedil, zlasti tistih, ki sem jih pisal v angleščini, sva tehtala izbiro izrazov, sintaktične kombinacije. V New Yorku je imela Barbara kot žena veleposlanika precej dejavnosti, ki so bile komplementarne mojim, vodila je klub diplomatk in žen diplomatov pri Združenih narodih. Gre za komplementarne stvari, ki zahtevajo usklajevanje, in z leti postane to zelo izdelana oblika sodelovanja.

Kar je gotovo pomagalo, da ste lažje usklajevali kariero z družinskim življenjem?

Poklicna usmerjenost zakoncev ima velik vpliv na to, čemur vi pravite kariera. Ampak jaz v svojem življenju nisem počel nič takšnega, kar bi lahko imenoval kariera. Gre bolj za usodo kot kariero, ker nisem ničesar načrtoval. Moje odločitve so bile povezane z razvojem okoliščin. Mene sta seveda vedno zanimala pravo in študij mednarodnega prava, to pa je tudi edino, kar je kariernega v mojem življenju. Vse drugo so prinesle okoliščine, ki jih je bilo treba razumeti in se odločiti. Odločitev v glavnem tudi nisem obžaloval. Zato nisem čisto prepričan, da pojem kariera ustreza mojemu dosedanjemu početju.

Usoda seveda takoj zbudi asociacije na vedeževalke.

Seveda, to so pomembne osebnosti. (smeh)

Pomeni to, da imate svojo vedeževalko?

Ne, nimam, se tudi ne bi upal zanesti nanjo. Če bi se recimo odločil za to, potem bi si izbral vsaj tri vedeževalce. Ker je vedno treba imeli različna mnenja, da ugotovite resnico. Ampak horoskope pa pogledam, veste, kakšna je situacija in kaj se pričakuje. To nikoli ne škodi, ker je usoda vedno malo negotova. Znaten del prihodnosti je odvisen od usode in okoliščin, nad katerimi človek nima nadzora. Na primer: mene je za predsedniško kandidaturo angažiral Borut Pahor. Na to nisem računal. To ni bila karierna odločitev. Razložil mi je situacijo in svoj predlog. Vzel sem si tri dni časa za razmislek in zdelo se mi je, da je to primerna odločitev. Hočem reči, da je šlo za splet okoliščin, ne za načrtovanje, zato je zame to bolj usoda. Moram pa reči, da pri tej odločitvi nisem gledal horoskopa. (smeh)

Predvidevam, da ste se posvetovali z ženo. Nekoč ste mi rekli, da dober politik vedno upošteva mnenje družine.

Seveda. Žene in hčere. Treba je bilo premisliti, se posvetovati, pretehtati. Predvsem pa se ne smete bati odločitve, kadar pride takšna situacija. Ljudje se včasih kakšne odločitve prestrašijo, jo zato odložijo ali tudi zavrnejo.

Se strinjate z mislijo, da so navadno najboljše tiste odločitve, ki se jih najbolj bojimo?

Da, to drži. Te so ponavadi tudi najpomembnejše, zahtevajo preskok. Navadno stvari delate rutinsko in pričakujete, kaj se bo dogajalo. Takrat ni težko. Kadar pridejo večje odločitve, pogosto pridejo nepričakovano, hitro, okoliščine so drugačne, kot ste si jih predstavljali. Takrat se je treba tudi odločati hitro. Dobro je ravnati previdno, ampak načeloma je bolje sprejeti razvoj situacije in glede na to sprejeti najboljšo odločitev.

Kot predsednik države morate dobro poznati različna protokolarna pravila. Je to naporna stran vašega dela?

Predvsem je treba biti pri tem naraven, to, kar ste. V angleščini pravijo "be yourself". Najbolj se opazi, če skušate biti nekdo drug, kot ste v resnici. Vedno morate biti sam svoj, potem vas ljudje bolje in lažje razumejo, sprejmejo in vse gre hitreje. To velja za vse ljudi, veste. Od nagrajencev na šolskih likovnih tekmovanjih do angleške kraljice. V vseh situacijah je ta princip enak. Druga stvar je seveda, da je treba upoštevati nekatera pravila ravnanja, ki so oblikovana kot protokol. Ampak okrog tega ne sme bili nobene mistike, religije. To so preprosta pravila, ki olajšujejo komunikacijo. Čisto nič drugega. Pri nas se včasih protokol razume kot poudarjeno svečano, usodno, skorajda religiozno zadevo, kar je po svoje tudi malo komično. Ne vem, morda ljudje tudi niso tako gotovi vase, pa zato protokolu pripisujejo večji pomen, kot ga v resnici ima. Če razmislite o vsebini protokolarnih pravil, vidite, da so vsa narejena iz zelo praktičnih razlogov. To je tehnika, ki omogoča vsebino. Tako kot v vsaki drugi življenjski situaciji.

Kdo vam zjutraj pove, kaj naj oblečete?

No, odločim se kar sam. Žena mi seveda kdaj svetuje in razloži kakšno stvar. Tudi v uradu imam gospe, ki mi diskretno in prijazno tu in tam kaj povedo. Ne prihaja do kakšnih žolčnih polemik, veste. (smeh) Morate vedeti tudi, da v mojem položaju to tudi ni posebej težko. Imam temno modre in svetlo sive obleke, h katerim nosim konzervativno krojene srajce in ustrezno kravato. To je vse. To ni velika znanost. Za ženske je stvar neskončno bolj zakomplicirana in jaz seveda občudujem ženske, ker morajo obvladovati vse te barvne možnosti, kroje, vrsto tkanin, izbiro za različne situacije. Komplicirano življenje. (smeh)

Res je. Si sploh predstavljate, koliko časa sem razmišljala, kaj naj oblečem za intervju z vami!

(smeh) Dobro ste izbrali! Kot vidite, ni nobenih problemov. Tudi pri tem mora biti človek sam svoj.

Sprašujem tudi zato, ker ste za ljudi zgled, tako kot vaša soproga. Najbrž pa ljudje od vas poleg zgleda pričakujejo svojevrstno oporo. Morda tudi pomoč v stiski. Se pogosto obračajo na vas?

Ljudje pri nas so zelo obzirni. K predsedniku republike s svojimi stiskami ne prihajajo neposredno, to naredijo pisno, ko se za to odločijo. V osebni komunikaciji povedo druge stvari, raje predstavijo svoje delo, kak svoj dosežek, pokažejo ponos. O stiskah mi govorijo v svojih pismih, ki se jim precej posvečam. Imam redne sestanke v svojem uradu, na katerih analiziramo tendence, ki jih ta pisma izražajo. Imamo pisma, ki so posledica dolgih sodnih postopkov, in se ljudje zato obračajo name. Druga pisma so posledica hudih socialnih oziroma premoženjskih težav. Potem so pisma, ki se nanašajo na zdravstvene težave oziroma izkušnje. In tako naprej. S sodelavci jih pregledujem in se posvetujem, kje bi se dalo pomagati. Gre za to, da je treba najti dobro pomoč institucij, ki jih imamo. Kot predsednik nimam neposrednih pristojnosti, ne morem posegati v pravosodje, socialne odločitve, lahko pa pomagam pri pospešitvi iskanja prave rešitve. Velikokrat se da kak problem rešiti s celovitejšo uporabo mehanizmov, ki jih imamo na voljo pri nas. Dobre izkušnje imam s centri za socialno delo. Na žalost pa se vedno ne da pomagati.

Je naloga predsednika, da, sploh v teh časih, ko med ljudmi vladata strah in negotovost, deluje na neki način pomirjujoče?

Seveda, ampak ne za vsako ceno. Imamo probleme in te je treba reševati, ne prikrivati. Kot sem že večkrat rekel, to so razmere, v katerih se tudi od vlade pričakujeta večja odločnost in prodornost. Predsednik republike ne more nadomestiti odločnosti, ki jo morata izkazati vlada in državni zbor s svojimi zakonodajno vlogo ter konkretnimi ukrepi fiskalne in druge ekonomske politike. Ne bi bilo dobro, če bi predsednik razumel svojo vlogo v smislu ustvarjanja iluzij. Ne smem ustvarjati iluzij in jih tudi ne. Naloga predsednika republike je, da v vsaki situaciji najde način, ki pomaga pri iskanju rešitev. To, upam, prispeva h krepitvi občutka potrebne samozavesti, da bomo tudi to krizo premagali.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani