archived page

Intervju za Dnevnik (Dnevnikov Objektiv)

Ljubljana, 18.7.2009  |  intervju


Naelektrena atmosfera, šok in razelektritev?

Novinarja: Zoran Senković, Ali Žerdin

Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so na občutljivi točki, ocenjuje predsednik Slovenije dr. Danilo Turk. Evropski komisar Olli Rehn je pripravil zelo dober dokument in boljše osnove za reševanje problemov državi še nista imeli. Čas je za naslednji korak.


Od objave novice, da je hrvaški vojni veteran Josip Zagajski na vlak vkrcal pet ročnih bomb, s katerimi je nameraval izvesti atentat na predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja, so na dan, ko smo se pogovarjali s predsednikom Turkom, minili štirje dnevi Predsednik je o dogodku spregovoril umirjeno, a hkrati ni skrival zaskrbljenosti.


Gospod predsednik, boste letos, tako kot večina državljank in državljanov Slovenije, letovali na Hrvaškem?

Ne, že 25 let nisem letoval na Hrvaškem. Vselej sem letoval v Sloveniji in tudi letos ne mislim spreminjati svojih navad.

Na tej točki ne delite usode državljank in državljanov?

Verjamem, da imajo državljanke in državljani veliko dobrih razlogov, da letujejo na Hrvaškem, in verjamem, da se mnogi med njimi tam zelo dobro počutijo. Upam, da bo tako tudi letos.

Ob tej vaši želji lahko postavimo vprašaj. Bilateralni odnosi med državama so napeti. Na kateri točki smo?

Trenutno smo na zelo občutljivi točki. Imamo nakopičene ne samo nekatere nerešene probleme, ampak tudi nekaj slabe atmosfere. Doživeli smo šok zaradi neuspelega poskusa atentata na predsednika vlade Slovenije, ki je bil na srečo preprečen v zelo zgodnji fazi. Zdaj bi bilo dobro, da se temeljito razmisli o vsem, kar pa ni treba, da nam vzame veliko časa. Treba je premisliti naslednje korake in jih voditi tako, da bomo kakšen problem tudi rešili.

Ali dogodek, v katerega je bil vpleten gospod Zagajski, vojni veteran, razumete kot incident, v katerega je vpletena oseba z očitnimi psihičnimi motnjami, ali pa bi temu dogodku pripisali večji pomen?

Oboje je res. Po informacijah, ki jih imamo, gre za človeka, ki tipi za motnjami kot posledicami vojne, ampak njegovo ravnanje je najbrž povezano z atmosfero, v kateri se je to zgodilo. Zato tega ne smemo podcenjevati. V politiki nasploh ne smemo podcenjevati nevarnosti.

Razpolagate s kakšnimi drugimi indici, ki pravijo, da dogodka ne smemo podcenjevati?

Posebnih indicev ni. Kot veste, je gospod Zagajski govoril, da ima kontakte še z nekaterimi drugimi ljudmi, kar pa ni potrjeno. Mislim pa, da mora biti preiskava te dimenzije še posebno skrbna. Tudi če se izkaže, da takšne organiziranosti ni bilo, pa je treba ta dogodek jemati kot zelo resno opozorilo.

Uporabili ste meteorološko metaforo "atmosfera" in govorite o šoku, ki smo ga doživeli. Ali ta šok lahko deluje kot strela, ki razelektri atmosfero?

Upam da. Če mi dovolite, da stopim iz atmosferskih metafor na teren politične ocene, se mi zdi, da je najbolj pomembno v tem trenutku dobro in pravilno presoditi pomen dosedanjega angažiranja evropske komisije in Ollija Rehna pri reševanju mejnega spora. Če pogledamo nazaj, vidimo, da je komisija naredila hrabro dejanje, ko je ponudila svoje dobre usluge in pomoč glede mejnega spora med državama. Potem je v tem kontekstu podala nekaj dobrih predlogov. Najprej predlog za mediacijo, ki ga Hrvaška ni sprejela, nato predlog za arbitražo, ki ga je komisija nato še izpopolnila, tako da je 15. junija nastal predlog, ki gre zelo daleč in v pravo smer. V smer, ki obeta možnost rešitve spora. Pomembno je, da se ta priložnost ne izgubi. V mednarodnih odnosih se pogosto uporablja izraz "window of opportunity" (okno priložnosti). Zato menim, daje treba to okno izkoristiti in nadaljevati pogajanja o Rehnovem predlogu.

Ostanimo še za trenutek pri poskusu atentata. Ali se vam zdi, da sta obe strani ob tem primeru reagirali precej bolj zrelo in odgovorno kot v preteklosti?

To je res in to je dobro, vendar je tudi narava dogodka takšna, da je zahtevala takšno zrelo in odgovorno reakcijo, kar pomeni, da imamo na obeh straneh zrele in odgovorne ljudi. Dodal pa bi, daje na tej točki treba nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo rešitve problemov.

Kaj pa bi bila po vašem mnenju zrela in odgovorna politika z obeh strani meje? Nadaljevanje procesa, ki ga je začel Olli Rehn?

Dve stvari sta tu pomembni. Če rečem najprej bolj na splošno: obe državi se morata zavedati, da če želita priti do rešitve, je vedno pomembno medsebojno spoštovanje. Tudi spoštljivost v izražanju in izjavah. Odreči seje treba agresivni in žaljivi govorici. Brez tega ni rešitve. Druga dimenzija je nekoliko bolj praktična. To je potreba, da se hitro doseže sporazum o načinu nadaljevanja dela na Rehnovem predlogu.

Zakaj?

Zato, ker je to najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega, kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo tretjega. Rehnov predlog je priložnost, ki je ne gre zamuditi. To zahteva odgovorno in spoštljivo ravnanje.

Kolikor je razumeti diplomatske signale, iz EU sporočajo, da se prav dolgo ne nameravajo več ukvarjati z nami in Hrvaško. Češ, sami se dogovorite. Kolikor razumem vas, vi sporočate EU, da v Sloveniji obstaja zelo visoka stopnja pripravljenosti, da ta proces nadaljujemo.

Sporočila EU je treba tako tudi razumeti: da sta namreč na potezi Slovenija in Hrvaška. Navsezadnje se morata oni dve sporazumeti. Evropska komisija z resnostjo, s katero se je problema lotila, lahko samo pomaga, ne more pa nadomestiti sporazuma. Prav tako sem prepričan, da bo z veseljem sodelovala še naprej, če državi dosežeta neki sporazum.

Ampak tu se soočamo z dvema delno ločenima, delno povezanima problemoma. Eno je dogovor o tem, kako reševati mejni spor, drugo pa, kdaj in na kateri točki naj Slovenija umakne blokado pristopnih pogajanj Hrvaške z EU. Ali že sam dogovor o načinu reševanja mejnega spora Hrvaški odpira možnost, da nadaljuje pogajanja z EU?

Rehnov predlog daje odgovor na to vprašanje. Sklenitev arbitražnega sporazuma bi bil trenutek, ko se blokada odpravi in se hrvaška pogajanja z EU nadaljujejo. So pa pri tem odprta še nekatera vprašanja, kot so ladjedelništvo, pravosodje, sodelovanje s haaškim sodiščem.

Imam vtis, da v delu slovenske politike prevladuje stališče, da se lahko Hrvaška pogaja o vstopu v EU in vstopi v EU šele, ko je rešen problem meje.

Reševanje problema meje je proces, v katerem bi bila sklenitev arbitražnega sporazuma bistven korak. Če se dogovor o tem doseže, mislim, da bi lahko v Sloveniji zbrali argumente, da se blokada odpravi.

Ali bi bilo mogoče umakniti blokado že po tem, ko bi Hrvaška na temelju nekega pravnega mnenja priznala prejudiciranje meje v nekaterih dokumentih, kot to zdaj predlaga premierka Jadranka Kosor?

Tu imamo opravka z neko iluzijo, ki jo je evropska komisija že zelo zgodaj ugotovila in je tudi zato predlagala reševanje mejnega spora v celoti. Poglej te: če bi se poskušalo presojati posamezne dokumente in njihovo stopnjo prejudiciranja meje, bi s tem že vstopili v poskus rešiti spor. To bi bil nekakšen surogatni način reševanja spora, in to - če lahko nekaj dodam kot pravnik - precej nesoliden način. Ne verjamem, da ga lahko katerakoli mednarodna pravna strokovna služba ali institucija sploh sprejme. Se pravi tak način, s selekcijo dokumentov. Ne verjamem, daje ta predlog realen s stališča pristojnosti, ki jih imajo pravne službe evropske komisije, zlasti pa ni dober s stališča spora samega. Odločanje o dokumentih bi pomenilo nekakšno bližnjico pri odločanju o sporu samem.

Toda če poslušate naše zunanje ministrstvo, ki pravi, da so blokado zakuhali dokumenti, ki prejudicirajo mejo, se ne morete izogniti občutku, da umik teh dokumentov vodi v deblokado.

Ti dokumenti so neka akumulirana praksa, ki je mejno vprašanje še zapletla, in odpletanje tega mej nega vprašanja zahteva predvsem rešitev mejnega spora. Selektivna obravnava teh dokumentov pa tega ne bo dosegla. Zato svarim pred iluzijo, da bi se s tem lahko kaj doseglo. Ker pa so se okoli teh dokumentov konec lanskega leta stvari zgostile, so dobili neko simbolično vrednost in nastala je iluzija, da se da z njihovim umikom doseči večji učinek, kot je to možno. Zato menim, da ni dobro iti po tej poti, ko pa imamo hkrati pred seboj dober Rehnov predlog, ki rešuje tudi vprašanje dokumentov. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati v postopku reševanja spora.

Potemtakem tudi Hrvaška živi v iluziji, saj se jim zdi, da če sami umaknejo dokumente, bo blokade konec.

Paradoks te situacije je, da imamo hkrati na mizi še vedno dober, resno sestavljen predlog Ollija Rehna, ki omogoča boljše in celovitejše rešitve. Razumno bi bilo, da se skoncentriramo na tisto, kar je boljše, in rešimo vse skupaj.

Ali ste v pogosti komunikaciji z vlado glede tega vprašanja?

Imamo redno komunikacijo.

Pa so na vladni strani dojemljivi za vaše sugestije?

Vsekakor me slišijo, toda vlada ima svoje odgovornosti in bo že sprejela pravilne odločitve. Večkrat je resno izrazila pripravljenost nadaljevati pogajanja o Rehnovem predlogu. Resda pa se včasih ti razumni toni, ki jih dobivam z zunanjega ministrstva, v javnosti ne opazijo dovolj. In zato ni treba biti pretirano presenečen. Dogajanje preteklega konca tedna je bilo tako odmevno, da seje morda nekoliko pozabilo, daje zunanje ministrstvo kakšen dan, dva pred tem pojasnilo svoj pristop. In ta pristop je v bistvu poziv k nadaljevanju pogajanj o Rehnovem predlogu.

Omenjate simbole, simbolno težo dokumentov. Vtis je, da ti simboli obremenjujejo bilateralne odnose. Simbolna teža pogosto zamegli sliko realnih interesov ene in druge strani. Ko diskutiramo o simbolih, ne pa o realnih interesih, je problem rešljiv težje, ker se v simbolih odražajo čustva. Kako odnose med državama razbremeniti teže simbolov?

Ko ste zastavljali vprašanje, sem se spomnil romana Miroslava Krleže Zastave. Gre za dolg roman, ki govori o simbolih ter o njihovem vplivu na vsakodnevno življenje. Vredno gaje prebrati. To je roman o nastajanju Jugoslavije. V našem delu Evrope so simboli izjemno pomembni, interesi in racionalne definicije interesov pa težje prodirajo v politično komunikacijo. Tudi s tega vidika je predlog komisarja Ollija Rehna dober. Odpravlja potrebo, da bi se ukvarjali neposredno s simboli. Če povzamemo bistvo njegovega predloga: sprejema mednarodnopravni okvir kot podlago za reševanje problema in Poletje je dober čas, da razmišljamo bolj temeljito. Morda v naslednjih tednih pridemo bližje rešitvi in nadaljujemo po poti, ki jo odpira Rehnov predlog. vanj vključuje idejo pravičnosti. Potem celoten spor prenaša na arbitražo. Če se to naredi, lahko državi reševanje spora poverita tretjemu, ne da bi se sami utrujali s simbolnimi dimenzijami, ki vselej nastanejo, kadar pride do bolj pregrete bilateralne komunikacije. Mislim, da je Rehnov predlog tisto tehnično orodje, ki nam lahko pomaga, da problem razbremenimo simbolnih dimenzij. V preteklosti se je problema na podoben način skušal lotiti William Perry, podobno pot sta iskala Drnovšek in Račan. Vendar v bilateralnih pogovorih težje pridemo do rezultata, ker sta v tak tip pogovorov vključeni dve strani, vsaka s svojo prtljago simbolov. Zato je iskanje rešitve s pomočjo tretjega v tem primeru obetavnejše. Rehnov predlog je od vsega, kar smo videli do zdaj, najbolj zrel.

Hrvaški predsednik Mesič je v intervjuju za Mladino na vprašanje, zakaj je Hrvaška skeptična do upoštevanja načela pravičnosti, odgovoril s paradoksom: načelo pravičnosti ni pravično.

Kot pravnik bi rekel, da je pravičnost vselej povezana s pravom. Tudi v Rehnovem predlogu je tako. Gre za predlog, ki povezuje mednarodno pravo in pravičnost. Pravičnost mora biti povezana s pravom. Seveda: politiki imajo dvome o ideji pravičnosti, vendar brez nje po drugi strani ne gre. Tudi uporaba prava, ki bi prinesla izrazito neuravnoteženo rešitev in bi jo ena od strani v sporu jemala kot nepravično, ne bi bila uspešna. Poznamo primere iz zgodovine, ko sta dve državi dosegli sporazum o mejni črti, sporazum je bil zapisan v mednarodno pogodbo. Vendar to politično ni rešilo problema, ker je na eni strani veljalo, da rešitev ni pravična. Zdelo se je, da je sporazum tehnično korekten, a so sledili hudi politični zapleti. Če tehnično korektna uporaba prava ne prinese pravične rešitve, to ni prava rešitev. Upoštevati je treba torej vse okoliščine in jih pravično uporabiti v povezavi z mednarodnim pravom.

Ali načelo pravičnosti velja za vse točke v bilateralnih odnosih, ki so razlog za spore?

Seveda.

Torej tudi za vprašanje Ljubljanske banke? Ko gre za vprašanje Ljubljanske banke, Slovenija nastopa s pravno brezhibnimi ekspertizami, ki pa za ljudi, varčevalce, ki so v banko prinesli denar, niso pravične.

Vprašanje je, kaj v konkretnem primeru pomeni pravično rešitev. Primeri so med seboj različni. Če govorite o varčevalcih Ljubljanske banke, je treba upoštevati teritorialno načelo. Finančna sredstva namreč niso odšla na slovensko stran. Iz slovenskega zornega kota je nepravično, če bi morali plačevati za nekaj, kar k nam ni prišlo. Po drugi strani imamo še en vidik; varčevalci so sklenili pravičnost poiskati, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Počakati moramo, da se ta postopek konča. Deloma je postopek že končan; končal se je z zavrnitvijo zahtevkov hrvaških varčevalcev. Vendar ti menijo, da to še ni meritorna odločba in da bo treba postopek še nadaljevati. Verjamem, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) načelo pravičnosti v nadaljevanju postopkov upoštevalo. Če pogledate sodbo in mnenja, ki so bila do zdaj izražena v Strasbourgu, vidite, da je bilo v dodatnih mnenjih precej zapisanega prav o teh zadevah: torej o teritorialnem principu, kam je šel denar itd. Torej je ESČP že spregovoril tudi o vidiku pravičnosti. Hkrati pa menim, da je prav, da se rešitev išče tudi pred ESČP.

Slovenija je novo vlado dobila ob koncu leta 2008, Hrvaška pred nekaj dnevi. Ali to dejstvo olajšuje iskanje poti za rešitev sporov?

Nisem prepričan. Gre za starejše probleme. Vlade imajo vedno opravka z dediščino samega problema. Položaj vlad ni zavidljiv. Pri presoji nimajo popolne svobode. Upoštevati morajo celoten historiat. Kot vsi državljani tudi jaz pričakujem, da bosta vladi uspešni, ne bi pa jima rad nalagal prevelikega bremena nepremišljenih pričakovanj.

Kako to, da se je razmišljanje o slovenskohrvaških odnosih znašlo tako visoko na seznamu vaših prioritet?

Razmišljam o številnih vprašanjih, ne le o tem. Ne bi rekel, da so moji razmisleki o slovensko-hrvaških odnosih neproporcionalno veliki. Res pa je, da smo na pomembni točki. Na eni strani imamo nakopičeno problematiko, na drugi strani imamo šok, ki lahko prinese razelektritev. To zahteva skrben in tehten premislek, ki pa ne sme biti pretirano dolgotrajen. Zato se mi zdi pomembno, da slovenskohrvaškim odnosom prav v tem trenutku namenimo posebno pozornost. Poletje je tudi dober čas, da o teh stvareh razmišljamo bolj temeljito. Morda v naslednjih tednih pridemo bližje rešitvi in nadaljujemo po poti, ki jo odpira Rehnov predlog.

Pravite, da je poletni čas dober za bolj temeljito razmišljanje. Intervju bo objavljen tako rekoč na predvečer obletnice sklenitve sporazuma med Drnovškom in Račanom, 20. julija, sredi poletja, bo namreč osma obletnica sklenitve tega sporazuma.

No, tu gre za čisto naključje. Nobenih dodatnih simbolnih dimenzij ne želim vnašati v celo zadevo. Naj sporazum Drnovšek-Račan ne postane nov simbol. Njun sporazum je bil namreč zasnovan izrazito pragmatično. Kot veste, je bil dr. Drnovšek zelo pragmatičen politik in je pogajanja vodil v luči interesov. Vse rešitve so interesno definirane.

Ste pragmatičnemu načinu reševanja naklonjeni?

Seveda. Smo pa v fazi, ko je možnosti za pragmatične rešitve, do katerih bi prišli z dvostranskim sporazumevanjem, malo. Pomoč tretjega potrebujemo. Tudi ta ugotovitev je pragmatična. Evropska komisija nam je v letu 2009 resnično ponudila roko. Izdelala je nekaj predlogov in ugotoviti moramo, kateri predlog nam lahko najbolje pomaga.

Ali obstaja nevarnost, da bi s trenutkom, ko bomo dobili novo evropsko komisijo, ta slovenskohrvaško mejno vprašanje umaknila z dnevnega reda in enostavno sporočila: "Sami se zmenite!"

Nekatere stvari se bomo nedvomno morali dogovoriti tudi sami. Ta komisija ima še nekaj mesecev mandata in nekaj se v času, ki ostaja, da narediti. Če pomislimo, koliko se je naredilo v prvi polovici leta in kako daleč seje prišlo, bi bil napredek v naslednjih mesecih možen. Morda celo odločilen napredek v mandatu te komisije. Želel bi si tak razvoj dogodkov. S tem bi na neki način evropsko komisijo tudi nagradili. To bi bilo v interesu vseh: Slovenije, Hrvaške in same evropske komisije. Potem bi lahko rekli: otresli smo se bremena simbolov, bližje smo interesom, pomagamo vsem.

Sporazum Drnovšek-Račan je bil politični dogovor. Ali s pravnega stališča "drži vodo"?

To je bil kompromis, zasnovan na premisah, ki so relevantne tudi danes. Te premise so, denimo, stik Slovenije z odprtim morjem, stik Hrvaške z Italijo. To sta dva močna politična interesa. Sporazum Drnovšek-Račan je skušal zadovoljiti oba interesa. Očitno ta poskus ni bil dovolj prepričljiv za vse dejavnike na Hrvaškem. Preteklosti ni treba objokovati, hkrati pa se je iz nje dobro nekaj naučiti. Velika vrednost sporazuma Drnovšek-Račan je v motivaciji, da bi čim bolje razumeli interes druge strani. Njuno prizadevanje, da bi razumela drug drugega, je bilo iskreno. Drugo vprašanje je, ali je bil rezultat najbolj posrečen. Toda to ni najbolj pomembno vprašanje. Rehnov predlog izhaja iz ambicije, da bi zadovoljil interese obeh držav.

Visoko na seznamu vaših prioritet je vprašanje sprememb nekaterih delov ustave. Pogovarjate se z izvedenci. Kako daleč ste v teh pogovorih?

Tej tematiki sem se posvetil že na začetku mandata. Pa ne zato, ker sem pravnik, pač pa zato, ker kot predsednik republike iskreno verjamem, da moramo ustavni sistem izpopolnjevati na način, da si bomo zagotovili čim boljši sistem odločanja, čim boljši razvoj in čim hitrejšo preobrazbo. Prava ne smemo razumeti v dogmatičnem smislu, pač pa v instrumentalnem smislu. Pravo je tu instrument razvoja. Konkretna točka, na kateri bi lahko veliko naredili za boljši razvoj, je sprememba položaja ustavnega sodišča. Ukvarjati bi se moralo s ključnimi vprašanji in dilemami prihodnosti. Tu gre tudi za razmerja med nami in EU. Upam, da je bila pri nas dobro opažena sodba nemškega ustavnega sodišča, ki je potrdila, da ima Nemčija kot država suverenost in da mora okrepiti pristojnosti parlamenta, da bo lahko v okviru Lizbonske pogodbe ustrezno ravnala. Gre za zelo daljnosežno stvar, ki zadeva sleherno članico EU, tudi nas. Zaradi tega jemljem ustavne določbe kot izrazito pomemben pogoj naše bodoče preobrazbe. To se morda neposredno še ne vidi. Vendar, če hočemo postaviti okvir odločanja, ki nas bo popeljal naprej, moramo temu vprašanju posvetiti pozornost. Da se razumemo: to ne zahteva celovitega spreminjanja ustave. Ne zahteva sprememb temeljnih postulatov, kot so parlamentarna demokracija, socialna in pravna država, človekove pravice itd. Velika večina ustavnih določil je takšna, da ne zahteva spremembe. Določene korekcije pa so nujne, ker nas bodo usposobile za odločanje, ki nas bo vodilo naprej. Preobrazba ni samo odločanje o lastnini kapitala. Preobrazba je tudi odločanje o mehanizmih, ki bodo zagotovili dobro umeščanje v Evropo. Zato je sprememba ustavne ureditve, ki govori o ustavnem sodišču, tako pomembno. Vlada se s pripravo besedila spremembe intenzivno ukvarja. Predvidevam, da bo jeseni z iniciativo prišla tudi pred državni zbor. Predsednik republike možnosti za takšno iniciativo nima. Lahko organizira razpravo, ni pa predlagatelj. Poleg ustavnega sodišča pa je možno razmišljati še o drugih temah. Ko gre za druge teme iz ustavne materije, potrebujemo jasen dogovor o prioritetah. Ob tem potrebujemo širok politični dogovor o prioritetah. V ta sklop vprašanj sodijo način sestavljanja vlade, pristojnosti državnega sveta, referendumska ureditev itd. Ob tej razpravi je pomemben občutek za pridobivanje široke politične podpore. Pomemben pa je tudi občutek za čas. Nikakor ne mislim prehitevati. Vemo namreč, da smo soočeni s kompleksnimi kriznimi nalogami. Zato ne bi rad, da se stvari kakorkoli zapletajo. Osebno dobro razumem pomisleke Slovenske ljudske stranke. Poudarjam: s to razpravo ne gre hiteti na način, ki bi kakorkoli oteževal krizno odločanje.

Sprememba statusa ustavnega sodišča pa je po vašem mnenju nujna, kritična.

Tako je.

Zakaj vladavino prava razumete kot instrument razvoja?

Ustavno sodišče mora biti razbremenjeno trivialnih zadev.

Trivialnost ogroža vladavino prava?

Točno tako. Če pravne organe zasujete z množico trivialnih zadev, onemogočate kvalitetno delo pri ključnih zadevah. To moramo spoznati in na tej točki moramo stvari spremeniti. Če jih bomo spremenili tu, bomo lažje upravljali nadaljnji razvoj. Če se ustavno sodišče ne bo ukvarjalo s prometnimi prekrški, bo lažje našlo čas za teme, ki so res strateškega pomena. To lahko vpliva na spremembo kvalitete politike v celoti.

Kaj vam svetujejo izvedenci, s katerimi ste se pogovarjali?

Ocenjujejo, da je ureditev vprašanja ustavnega sodišča nujna. Ocenjujejo, da pogoji za uspešen korak naprej dozorevajo.

Ob vprašanju ustavnih sprememb opozarjate na kontekst krize.

Ko gre za vprašanje krize, so moje ustavne pristojnosti omejene. Sem v rednih stikih s predsednikom vlade, precej se pogovarjava. Ukrepe, ki jih je vlada predlagala, podpiram. Mislim, da so šli ti ukrepi v pravo smer. Ocenjujem, da potrebujemo predvsem krepitev kriznega menedžmenta v vseh državnih institucijah. Sposobnost hitrega in kontinuiranega odločanja se mora povečati. Računati moramo s tem, da bo kriza trajala še nekaj časa in da bodo odločitve ves čas potrebne. Poleg tega potrebujemo dovolj celovit sistemski pogled na reforme, potrebne v javnem sektorju. Verjamem, da bi bilo na ravni naše organiziranosti dobro razmišljati o pospešitvi delovanja. Srečujem se pa tudi s konkretnimi temami. Denimo: srečujem se z vprašanjem tehnološkega posodabljanja slovenske industrije. Pozornost posvečam pozitivnim dogodkom. Pred dnevi sem bil v Tolminu, kjer je Hidria odprla novo proizvodno linijo vžignih sistemov za dizelske motorje, ki so ekološko ustreznejši in imajo trg v Evropi. Tovrstnega dela potrebujemo vse več. Predstava, da znanost sodi zgolj na univerze in inštitute, industrija pa naj se ukvarja s proizvodnjo, je napačna. Tu je potreben premik. Znanost mora biti tudi v samih podjetjih. Če bi bil danes mlad inženir, bi si morda želel živeti v Tolminu. Delal bi v izjemno dobro urejenem laboratoriju, v prostem času pa bi hodil po hribih in čolnaril po Soči. Drug vidik pa so seveda krizne okoliščine. Kot predsednik republike sicer nimam pristojnosti za reševanje problemov, mnenje o problemih pa seveda imam. Tak je primer Mure. Težišče reševanja problemov moramo prenesti na lastnike. Ne vem, ali ste bili pozorni na določilo naše ustave, ki pravi, da ima lastnina tri funkcije: ekonomsko, socialno in ekološko. To piše v 67. členu ustave. To piše v temeljnem aktu, ki organizira našo družbo. Ta člen v ustavi ni zaradi estetskih razlogov. Hočemo, da bi tako bilo! Lastniki kapitala se morajo čutiti odgovorne za gospodarske, socialne in ekološke učinke. Prenašanje bremen na državo ni dobra politika. Sedanja debata, ki jo imamo med državo in lastniki – v primeru Mure gre za NFD –, je bila potrebna. Dobro bi sicer bilo, če bi bila opravljena že prej. Vendar je pogosto tako, da se mora kriza zaostriti do konca, da se lahko prava razprava začne. Rad bi, da ta razprava prinese dober rezultat. Da ne bo nejasnosti: menim, da moramo Muro ohraniti. Ob tem je potreben maksimalen angažma lastnikov. Ti so odgovorni za njeno usodo. Lastnik naj Muri zagotovi dober menedžment. Tu so bile v preteklosti določene pomanjkljivosti. Kaj ob tem lahko naredi predsednik republike? Predsednik lahko pomaga pri iskanju novih trgov. Ko grem na uradne obiske, v delegacijo vedno pritegnem gospodarstvenike. Obiski so skrbno pripravljeni. Dva ali tri mesece priprav porabimo za to, da vzpostavimo stike med našimi podjetji in podjetji v državah obiska. Ni pomemben zgolj obisk. Pomembna je tudi priprava. Nekatera podjetja so iz tega sposobna narediti posle.

Organizirate torej lahko kontekst, ki vodi v sklepanje poslov.

Ne gre le za kontekst. Gre tudi za zelo konkretno komunikacijo, ki mora biti hitra in učinkovita. Pomembno je, da je primerno organizirana tudi država, ki jo obiščem, in da tam najdejo primerne sogovornike za gospodarstvenike iz naše delegacije. V teh pripravah obiskov je ključna dodana vrednost.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani