archived page

Govor predsednika republike na slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske

Ljubljana, 15.5.2008  |  sporočilo za javnost, govor


Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes udeležil slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske v Vojašnici Franca Rozmana Staneta v Ljubljani, kjer je imel slavnostni nagovor:


Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske
Ljubljana, 15. maj 2008
Velja govorjena beseda!


Klikni za povečavoDovolite mi, da na začetku pozdravim vse pripadnice in pripadnike Slovenske vojske: vojake, vojakinje, podčastnice in podčastnike, častnice in častnike, vojaške uslužbenke in uslužbence, osebe, ki delo v Slovenski vojski in v Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije opravljajo na civilnih delovnih mestih.

Pozdravljam članice in člane stanovske Zveze Slovenskih častnikov in vse navzoče goste, ki ste se odzvali vabilu in s svojo prisotnostjo počastili praznik Slovenske vojske.

Danes praznujemo dan, o katerem bi morali razmišljati več in bolje, kot je to v navadi pri nas - Dan Slovenske vojske. Zavedati se moramo, da so prav naša vojska in vse naše obrambne sile jedro naše državne samostojnosti, naše suverenosti. Njihov pomen ni zmanjšan, prav nasprotno, še povečuje se v razmerah, ko je naša država vse bolj tesno vključena v evropske, evro-atlantske in mednarodne integracije. V vseh teh povezavah so naše obrambne sile bistvenega pomena za ugled naše države

Danes pa gre naš spomin tudi nazaj, v mesece pred in ob osamosvojitvi, najbolj v leto 1991 in v 15. maj tistega leta, ko se je pričelo z usposabljanjem prvih slovenskih nabornikov v učnih centrih Ig in Pekre. To je bil za Slovenijo prelomni trenutek novega obdobja, ki je sledil plebiscitarni odločitvi slovenskega naroda za vzpostavitev lastne, neodvisne države. Vendar pa plebiscitarna odločitev sama po sebi še ni zadoščala za efektivnost države. Z odločitvami iz pomladi 1991 in zlasti z usposabljanjem lastne vojske smo dobili občutek, da se je v resnici pričel proces, nujen za polno uresničitev plebiscitarne odločitve o samostojnosti.

Takrat so nas navdajali občutki negotovosti in zanosa. Pogled v prihodnost je prinašal upanje, pa tudi veliko vprašanj, hkrati pa smo vedeli, da poti nazaj ni več. Pripravljeni smo bili začeti nekaj novega in velikega, hkrati pa smo vse bolj razumevali, da se bo to zgodilo samo, če bomo pripravljeni sprejeti tudi vojaška tveganja in žrtve. Naša vojaška sposobnost je spomladi 1991 postajala vse bolj in bolj osrednje vprašanje osamosvojitvenega prizadevanja, bila je tudi posledica nekaterih ključnih, čeprav manj znanih, dogodkov iz leta 1990.

K veliki negotovosti tistega časa je prispeval potek dogodkov, ki so sledili ukazu tedanjega poveljnika Teritorialne obrambe z dne 15 maja 1990. po katerem so morali vsi podrejeni štabi Teritorialne obrambe svoje orožje, strelivo in minsko-eksplozivna sredstva predati v skladišča JLA. Ukaz nikoli ni bil v celoti izpolnjen, vendar pa so enote TO tam, kjer se niso mogle upreti razorožitvi, izgubile precej svojega orožja. Kot odziv na ta poskus razorožitve TO je nastala oborožena formacija za zavarovanje ukrepov državnih oblasti - Manevrska struktura Narodne zaščite, ki se je v kasnejših preizkušnjah izjemno izkazala in se potrdila kot nezamenljiv del Teritorialne obrambe. Z ustavnimi amandmaji septembra 1990 je slovenska skupščina določila, da sta služenje vojaškega roka in vodenje TO v izključni pristojnosti republike Slovenije, po tem aktu pa je celotna Manevrska struktura narodne zaščite z enotami in štabi prešla v sestavo nove slovenske TO, ki je skupaj z milico koordinirala priprave na oborožen odpor proti agresiji. Tako so bili uresničeni temeljni pogoji za učinkovito obrambno akcijo, s katero si je Slovenija priborila neodvisnost l. 1991.

Teritorialna obramba je bila predhodnica današnje Slovenske vojske, ki je svoje sedanje ime, Slovenska vojska, dobila šele v samostojni in svobodni Sloveniji, januarja 1995. Teritorialna obramba in milica sta leta 1991 uspešno in častno opravili svojo prvo in največjo oboroženo nalogo: obrambo Slovenije pred napadom JLA in zagotovitev pogojev za neodvisnost Slovenije. Pomena te naloge ni mogoče preveč poudariti. Prav z učinkovitostjo naše oborožene obrambe smo ustvarili pogoje za neboleč in hiter prehod v neodvisnost. Tudi mednarodni dejavniki, ki naši osamosvojitvi sprva niso bili naklonjeni, so morali priznati, da je Slovenija sposobna, da se obdrži, in da si je sama zagotovila pogoje za mednarodno priznanje. Marsikatera diplomatska naloga naše države je bila prav zato v naslednjih letih lažje uresničljiva.

Ko se danes spominjamo usodnih dogajanj v letih 1990 in 1991, pa je tudi prav, da se spomnimo celotne zgodovine slovenske vojske, ki sega daleč v preteklost. Slovenci so se borili in pridobivali izkušnje na različnih bojiščih po svetu. Bili so znani kot dobri vojaki, četudi so služili v armadah z mnogonacionalnim sestavom pod tujimi poveljniki. Po prvi svetovni vojni pa so nastale razmere, ko je bilo treba stopiti na lastne noge. Iz tistega časa se spominjamo Generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev za severno mejo, ki so, prvič v zgodovini, pokazali, kako se bodo Slovenci morali organizirati za vojaške naloge, ki jih slovenskemu narodu prinaša usoda. V temeljih izročila naših današnjih obrambnih sil je tudi izkušnja borcev TIGR-a in seveda epopeja partizanske vojske NOB. In naposled, tudi letošnja 40. obletnica ustanovitve TO Slovenije je pomemben dokaz, da ima SV predhodnike, na katere smo in bomo vedno lahko ponosni. Prav TO - kot disciplinirana vojska državljanov - rezervistov, slovenska milica in druge organizirane sile obrambe in varnosti, ki smo jih imeli v letu 1991, so zagotovile, da smo uspešno in brez zelo hudih posledic zmagali v vojni za neodvisnost, ki nam je bila vsiljena s strani takrat že tuje agresorske jugoslovanske vojske. Vojna je zahtevala tudi svoje žrtve in prav je, da se danes spomnimo vseh, ki so v obrambo domovine dali svoje najdražje, svoje življenje.

Pot, ki jo je SV prehodila v naslednjih 17. letih, do danes, pa je bila naporna in polna nenehnih sprememb. Takšen dinamičen razvoj je zahteval soočanje z novimi vprašanji, ki terjajo skrbno preučitev in kvalitetne rešitve. Povojni zanos je brez večjih težav prinesel preoblikovanje iz Teritorialne obrambe v Slovensko vojsko kot naborniško vojsko. Mladi so odhajali na služenje vojaškega roka. Že po letu 1994 pa je bilo občutiti stopnjevanje krize identitete vojske. Vse več prošenj za civilno služenje vojaškega roka je bilo dokaz, da je vojaško urjenje obveznikom odveč. Pričeli so se procesi približevanja NATO in EU. Slovenija je morala pokazati, da je pripravljena prispevati k mednarodnemu miru in varnosti, zato je morala začeti s sodelovanjem v mirovnih operacijah. Leta 1997 so pripadniki naše vojske prvič sodelovali v taki operaciji, v operaciji ALBA v Albaniji v okviru OVSE in z avtorizacijo Varnostnega sveta OZN. Še istega leta je bilo vzpostavljeno sodelovanje v okviru avstrijskega kontingenta v mirovni operaciji OZN na Cipru (UNFICYP). Vzporedno z vojsko je svoje prve misije v svetu začela opravljati tudi slovenska policija. Sodelovanje v mirovnih operacijah, ki postajajo vse bolj raznovrstne in zahtevne, je postalo poglavitna oblika angažiranja pripadnikov sodobnih evropskih vojska, tudi slovenske. Iz vojske rezervistov, ki so ubranili domovino, preko vojaških obveznikov, izurjenih za obrambo lastne domovine, smo prehodili pot do vojske vojakov v mirovnih operacijah, ki branijo svetovni mir. Pri tem se zavedamo, da je obramba mednarodnega miru tudi nujna pot za zaščito naše lastne varnosti.

V zadnjih letih je v razvoju Slovenske vojske prišlo do velikih sprememb. V letu 2003 je bilo odpravljeno služenje vojaškega roka; v letu 2004 pa so bile prevzete polne obveznosti v EU in NATO. Tako je Slovenska vojska vstopila v položaj, v katerem ima obveznost braniti domovino in obveznost prispevati k svetovnemu miru. Nalog iz slednjega je vedno več, medtem ko je o neposredni obrambi domovine vedno manj besed. To je po svoje naravno, saj je v sodobnih razmerah obramba domovine najbolj uspešna, če nam uspe utrditi mednarodni mir, tako da se potreba po neposredni obrambi domovine niti ne bo pojavila.

Slovenska vojska je danes profesionalna in ni številčno velika, celo manjša je od tiste, kakršna je bila predvidena v dolgoročnih dokumentih. Toda tudi majhna vojska je lahko velika, če je profesionalna, odgovorna in etična. Če ima veliko znanja, če je primerno izobražena in zlasti, če je dobro specializirana, lahko v mednarodnih operacijah opravlja pomembna dela, kjer je pomembna predvsem kakovost in ne številčnost. Znanje, profesionalna moč in etičnost v odnosu do civilnega okolja so odlike, ki tudi majhni vojski odpirajo vrata v srca in duše ljudi, ki jim pomaga varovati mir. Profesionalnosti in znanja ni nikoli dovolj. Profesionalnost zahteva stalno analiziranje in dobro poznavanje vseh sprememb in vsakokratne stvarnosti na področju nacionalne in mednarodne varnosti. Spremembe v varnostnem položaju se v našem času dogajajo z veliko naglico, obrambni in varnostni sistemi sveta pa jim le težko sledijo s svojimi ukrepi in lastnimi reformami. Zato je potrebno v organizaciji, nameščanju vojske in v poveljevanju izkazovati še posebno veliko občutljivost za dejanske varnostne okoliščine. Nikoli ne smemo biti do konca zadovoljni s svojo strokovnostjo in etičnostjo.

Vojska je kot nenehno učeča se organizacija zgled družbi, mladim, častnice in častniki pa morajo biti zgled vojakom in podčastnikom. Vojaki se namreč učijo zoperstavljanja prihodnjim vojnam, konfliktom, nevarnostim, grožnjam, učijo se soočanja z izzivi, ki jih prinaša prihodnost. To pomeni, da ni dovolj le ena šola, ki jo vojaki naredijo, da vstopijo v izbrani poklic. Potrebno je še veliko šol, takih s šolskimi klopmi, in šol življenja, zbiranja izkušenj in resničnega poglabljanja znanja, da bi razumeli in se pripravili na bodoče izzive. Po 17 letih zato ni več potrebe, da bi bil nekdo povišan v višji čin brez predpisanih pogojev izobrazbe in izkušenj, ki so garancija, da bo lahko opravljal zahtevane delovne naloge in bil prepričljiv vzor mlajšim generacijam.

Dodatno se stopnjujejo zahteve k solidarnosti v lastni domovini, k reševanju življenj v naravnih nesrečah. Pričakovane podnebne spremembe so tipičen vir transnacionalnega nevojaškega ogrožanja. Za države pomenijo ne le ekološko tveganje, temveč bodo ogrožale varnost posameznika, varnost družbe in države ter mednarodno varnost. Sprožale bodo politične, ekonomske, energetske, migracijske, socialne in zdravstveno-epidemiološke krize. V skrajnem primeru se lahko zgodi, da bodo sprožile celo vojaške posege. Vloga Slovenske vojske v takih primerih je nezamenljiva in bo v prihodnje vsebovala še večjo raznovrstnost opravil. Varnosti ne ogrožajo le potencialni sovražniki ampak tudi realne nevarnosti, ki jih prinaša globalno segrevanje.

Obramba varnosti je v današnjih razmerah bolj kompleksna kot kadarkoli doslej. Prav zaradi navedenega postaja vojaški poklic nepogrešljiv in vse bolj odraz realnih potreb. Vojak je temeljni varuh nacionalne varnosti in varnosti širšega evropskega prostora. Vojak pa je tudi usposobljen specialist, ki zna ukrepati tudi takrat, ko velike naravne nesreče zahtevajo njegovo delovanje. Še tako moderna tehnika in oborožitev ne delujejo brez kvalitetno usposobljenega in odgovornega vojaka, ki bo znal razpoložljiva sredstva uporabiti v vseh danih razmerah. Ob tem raste in se bo v prihodnje še povečeval pomen pogodbene rezervne sestave, katere pripadniki bodo - ob kvalitetnem aktivnem jedru Slovenske vojske - dopolnjevali potrebno številčno stanje glede na potrebe. Rezervist je tudi neposredna vez med vojsko in civilno družbo. S tem bo izrazitejša družbena potrebnost in koristnost Slovenske vojske, ki bo dajala vojaku občutek koristnosti in potrebnosti družbe po njegovih storitvah. S tem se bodo določena znanja in veščine prenašale tudi na širše prebivalstvo, da si bo v primeru potrebe lahko do določene mere pomagalo tudi samo.

Čeprav nimamo več obveznega služenja vojaškega roka, ne moremo mimo kopice mladih fantov in deklet, ki se vsako leto vključijo v prostovoljno služenje vojaškega roka in po treh mesecih urjenja prinašajo v svoje civilno življenje pomembne nove izkušnje, znanja in spoštljivost do vojske in domovine.

Naša vojska bo tudi v bodoče bistveno odvisna od človeškega dejavnika. Zato moramo ves čas skrbeti za njeno kadrovsko graditev, pridobivati mlade ljudi za delo v vojski in zagotavljati kroženje med vojsko in njenim civilnim okoljem. Skrbeti pa moramo tudi za etičnost in dobre medčloveške odnose v vojski, za krepitev tovarištva in za spoštovanje osebnosti ter dostojanstva pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Hkrati pa moramo krepiti zavest o Slovenski vojski kot integralnem delu slovenske družbe, zavest o nujni povezanosti vojske s civilno družbo in zavest o nujnosti krepitve domoljubja v naši družbi kot celoti. Vloga Slovenske vojske je pri graditvi domoljubja in pripadnosti vrednotam človečnosti v družbi nenadomestljiva. Kot vrhovni poveljnik obrambnih sil nameravam prav tem vprašanjem posvečati največjo pozornost. To so namreč naloge, ki bodo dolgoročno zagotavljale kakovost Slovenske vojske in čvrstost slovenske države.

Te naloge ne bodo izgubile aktualnosti, ne glede na spremembe, ki jih lahko še pričakujemo.
Nedvomno bo prišel čas, ko bomo imeli v Evropi skupno vojaško silo, kot instrument skupne evropske varnostne in obrambne politike. Toda tudi takrat bo naš prispevek odvisen od naše lastne usposobljenost in kakovosti in od ugleda, ki si ga bo Slovenska vojska zagotovila pri svojem sedanjem delu po kriznih žariščih sveta ter med svojim domačim prebivalstvom. O tem, da smo takega razvoja sposobni, pa sploh ne dvomim.

Zato naj s tem poudarkom, ki nakazuje tudi del naše prihodnosti, vsem pripadnicam in pripadnikom SV in zaposlenim v obrambnem sistemu, vsem v rezervni sestavi ter na prostovoljnem služenju vojaškega roka in članom Zveze slovenskih častnikov čestitam za Dan slovenske vojske in vam želim veliko lepih trenutkov pri opravljanju plemenitega dela in poslanstva, ki ga opravljate v domovini, na mednarodnih poveljstvih in v nemirnih delih sveta.

Prav vsi, ki ste danes v imenu slovenske države na mirovnih misijah razpeti med Afganistanom, Libanonom, Bosno in Hercegovino, Kosovom, Irakom in Čadom – vsi ste, čeprav odsotni, v naših mislih in srcih. Spoštujemo vaše delo, s skrbjo spremljamo nevarnosti, ki vas obdajajo, cenimo vaše žrtvovanje in solidarnost, zato razumite čestitko za Dan Slovenske vojske tudi kot iskreno zahvalo za vaše veliko delo na področju svetovnega miru.

© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani