archived page

Govor na slovesnosti ob dnevu Pravne fakultete v Ljubljani

Ljubljana, 15.4.2008  |  sporočilo za javnost, govor


Predsednik republike dr. Danilo Türk je danes na slovesnosti ob dnevu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani govoril o aktualnih vprašanjih našega pravnega sistema in pravosodja:


Klikni za povečavoSpoštovani gospod dekan,
spoštovane kolegice in kolegi,
drage študentke in študentje,
spoštovani starši in drugi gostje,

ponovno smo se zbrali na slovesnosti ob dnevu Pravne fakultete v Ljubljani. Zopet smo tu, da proslavimo uspehe naših študentk in študentov, da se pogovorimo o našem delu, in da skupaj razmislimo o vlogi prava v naši družbi.

Čutim se počaščenega, da ste me povabili, da bi ob tem pomembnem trenutku prispeval nekaj misli. Kot nekdanji študent in profesor te fakultete, pa tudi kot aktivist za človekove pravice, kot diplomat in kot politik sem velikokrat razmišljal o pomenu in dometu prava v družbi. Velikokrat sem imel priložnost spoznati kako odgovori na družbena vprašanja, ki jih daje pravo, niso zadostni ali pa niso vedno politično sprejeti in – po drugi strani – kako nujni so v politiki prav tisti odgovori, ki so se že prej izkristalizirali v pravu.

Klikni za povečavoPravniki smo zato dolžni razmišljati o razmerju med pravom in politiko. Na slovesnostih, kakršna je današnja, je to vprašanje prisotno na razne posredne načine – npr. v obliki razprave o kakšnem vprašanju pravne ureditve ali pa v obliki kakšnega od vprašanj, ki zadevajo pravniške poklice. Od časa do časa pa je prav, da ga naslovimo tudi bolj direktno.

Pravo in politika sta vselej v nerazdružljivi zvezi. Pravo je bilo od pradavnine eno od orodij politike, hkrati pa je vselej imelo določeno stopnjo avtonomije. Vladavine, ki hočejo biti učinkovite, so že zato sprejemale avtonomijo prava kot pomembno vrednoto, ki jo je treba vzeti resno. Pravniška stroka in pravni poklic sta svojo avtonomijo vselej gojila z veliko skrbnostjo. To velja še posebej za novejša zgodovinska obdobja, v katerih se postopoma uveljavlja demokracija kot vse bolj prevladujoča oblika vladavine.

Klikni za povečavoDemokracija je za pravo večkratna priložnost.

Najprej, demokracija je oblika oblasti, ki je bolj kot druge odvisna od vladavine prava: temelji demokratične oblasti so pravno določeni. Resnična demokracija je možna samo v razmerah vladavine prava. Vladavina prava je starejša in bolj temeljna družbena zahteva od politične demokracije. Brez vladavine prava se vsaka demokracija prej ali pozneje izrodi.

Nadalje, pravo je pomembna omejitev politične volje. Politična volja se v pogojih pravne države in vladavine prava ne more več uveljavljati v svoji čisti obliki, to je kot samovolja. Posledice te omejitve so daljnosežne in produktivne: vse, kar je v politiki resnično nekaj vredno, se naposled na ta ali oni način izrazi v pravu.

In končno, v razmerah pravne države in vladavine prava je demokracija odprta vse širšemu krogu ljudi, tudi pravnikom, ki lahko svoje znanje uporabijo za doseganje političnih ciljev. Pravo je v demokratični družbi lahko učinkovito tudi kot strategija ali pa kot program.
Razmerja med pravom in politiko so torej močno raznovrstna in vselej zanimiva.
Obstaja pa še ena funkcija prava, ki je v demokratični družbi odločilnega pomena, to je pravo kot kritika in kot merilo dobre družbe. Pravniki nismo tu samo zato, da bi družbo urejali - kot gradbeniki, ali da bi se zavzemali za konkretne odločitve kot politiki, ampak imamo tudi dolžnost skrbeti za kakovost. To dolžnost nam nalaga poznavanje pravnih norm, ki so med najpomembnejšimi rezultati politike. To pomeni, da moramo imeti sposobnost kritične presoje. Razvoj prava je namreč na vseh področjih izkristaliziral rešitve, zaradi katerih že kar dobro vemo, kaj zagotavlja kakovost družbenih odnosov in kaj ne.

Seveda je vselej treba kritično ugotoviti, ali je neka družba že zrela za določene rešitve, ali pa je morebiti treba rešitve prilagoditi razvojni stopnji in posebnostim kulture. Ne glede na to pa je v pravu že marsikaj znano in merila kakovosti družbe lahko povzamemo iz prava samega.

Ta splošna spoznanja so za slovensko družbeno stvarnost pomembna in prav slovenska družbena tranzicija ponuja bogastvo primerov, v katerih so vse vloge prava, vključno s pravom kot kritiko, prihajale do izraza. Tako bo verjetno še mnoga leta v prihodnost.

Vprašanje, ki se zdi posebno zanimivo, je, ali je mogoče to našo tranzicijsko izkušnjo povzeti v strukturirani in na pravnih spoznanjih temelječi analizi? Po mojem je odgovor na to vprašanje pozitiven in ga je mogoče ilustrirati z več primeri. Za današnjo priložnost sem izbral štiri aktualnih primere.

Prvič, Slovenija je že prešla iz kolektivistične družbe v družbo, ki temelji na pravno opredeljenem položaju posameznika, to pa prinaša nove naloge.

Ta prehod je bil v Sloveniji opravljen postopoma in z manj težav kot jih je bilo v drugih državah v tranziciji. Človekove pravice in temeljne svoboščine so bile sprejete v ustavo in pravni red že v času socialistične vladavine, vendar so imele v tistem sistemu obrobno, podrejeno vlogo. Temeljne kategorije, na katerih je slonel pravni red, so bile takrat ideološke: združeno delo, delegatski sistem, družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje. Spoštovanje in uporaba človekovih pravic sta bili podrejeni drugim, praviloma kolektivnim pravnim vrednotam, in omejeni s politično samovoljo vladajočih. Vendar so človekove pravice obstajale in sicer ne samo kot ustavna določila, ampak tudi kot vrednote, ki so se vsaj v omejenem obsegu uporabljale v praksi. Takratna, specifična vendar realno obstoječa, rekli bi »embrionalna« definicija človekovih pravic, izražena v tedanjem ustavnem redu in v veljavnih mednarodnopravnih obveznostih, je omogočila, da je kasnejši prehod v novo ustavnost, utemeljeno na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah potekal naravno.

Ta prehod ni bil brez konfliktov ali celo brez naporov. Bistven prispevek pri tem je imela civilna družba, ki je vzela človekove pravice za svoje in tako ustvarila potrebno politično podlago za ustavnopravno preobrazbo. Svet za človekove pravice, ki mu je tedaj, konec 80tih let, predsedoval Ljubo Bavcon, danes zaslužni profesor te Pravne fakultete, je bil pomemben člen v spletu organizacij in gibanj, ki so ponesla človekove pravice na položaj temelja celotne današnje ustavne ureditve. S ponosom se spominjam našega dela pri oblikovanju določb o človekovih pravicah, ki so danes vsebina II. poglavja slovenske ustave, sprejete konec l. 1991.

Seveda pa je ustavnopravna ureditev le prvi in manjši del poti do uveljavitve človekovih pravic. Naša družba je v poldrugem desetletju že postala družba pravic posameznika in prav zato tudi družba, v kateri se pričakuje, da bo posameznik poskrbel sam zase. Tega pa niso sposobni vsi. Potrebujemo nove oblike družbene solidarnosti, zlasti na področju ekonomskih in socialnih pravic. V nasprotju z narcisoidnim gledanjem, značilnim za demokratične družbe, češ da že politična demokracija zagotavlja ustrezno stopnjo uresničitve človekovih pravic, je treba vedeti, da človekove pravice ne morejo biti v nobeni družbi v celoti uresničene. Norme človekovih pravic pa so najbolj koristen instrument takrat, ko jih lahko uporabljajo šibki in izključeni. Takih ljudi je pri nas vse preveč in njim morajo biti posvečeni današnji napori za varstvo človekovih pravic.

Drugič, Slovenija je tudi svojo osamosvojitev in vzpostavitev države izvedla ob strogem spoštovanju prava in tudi iz tega sporočila se moramo učiti danes.

Človeška svoboda, ki je bila bistvo tranzicije, je bila v slovenskih razmerah mogoča samo ob vzpostavitvi suverene države. To spoznanje je nastajalo postopoma, vendar je v letu 1990 dokončno dozorelo. Slovenija je v tistem času že bila na svoj način suverena. Z ustavnimi amandmaji l. 1989 si je vzela pravico dokončne presoje o dopustnosti uvedbe izrednega stanja. To dejanje je bilo izjemno pomembno. Kdor odloča o dopustnosti ukinitve ustavne normalnosti je suveren. Ta preprosta, a tehtna misel, ki jo poznamo iz teorije ustavnega prava, je dobila jasen pravni izraz v procesu osamosvajanja Slovenije je bila je bila med njegovimi prvimi koraki, še preden je Slovenija postala subjekt mednarodnega prava.

Kasnejši koraki so sledili enako resni pravni logiki. Najprej je bilo potrebno jasno izraziti osamosvojitveno voljo prebivalcev Slovenije. To se je zgodilo na plebiscitu konec l. 1990 in tako je bila vzpostavljena čvrsta podlaga legitimnosti nove slovenske države. Nato je bilo treba ponuditi in prepričljivo izvesti pogajanja o sporazumni razdružitvi in, naposled, vzpostaviti pogoje za efektivno razglasitev slovenske države. To je bilo treba storiti na način, ki ni dopuščal dvoma o dokončnosti odločitve ali odprtih vprašanj.

S sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991 so bila urejena temeljna vprašanja nove države, vključno z določitvijo njenih meja. Slednje se je v času osamosvojitve zdelo še posebno pomembno, tako s pravnega kot tudi s praktičnega vidika. Nova država si je hotela zagotoviti največjo možno varnost in vnaprej zmanjšati nevarnost sporov in konfliktov glede njenih meja. Od tod zelo jasna formulacija o državnih mejah v II. členu Temeljne ustavne listine.

Pogled na pravno korektnost slovenske osamosvojitve ni nikoli odveč. Tudi v težkih trenutkih odločanja o obstoju in prihodnosti države je bilo na voljo dovolj pravnega znanja in pravne zavesti. To spoznanje nas mora voditi tudi danes, v znatno lažjih in manj usodnih trenutkih.

Tretjič, demokracija je več kot zgolj odločanje na podlagi številčne večine.

Demokracija je dvoplasten pojav. Tvori ga pravna podstat, vladavina prava, vsebino pa ji daje organizirani politični konflikt, t.j. politični pluralizem in njegova najbolj izrazita vsebina, pluralizem političnih strank, ki si prizadevajo za politično oblast. Vladavina prava je nujen pogoj demokracije, brez tega se demokracija prej ali pozneje spremeni v oligopol strankarske politične oblasti.

Pa tudi, kadar je vladavina prava zagotovljena obstajajo na ravni pluralizma političnih strank še nadaljnji in samostojni problemi. Eden od njih je redukcija pluralističnega političnega procesa na numerična razmerja, t.j. na prevlado večine«. Ta problem je star in je značilen za vse demokracije. O njem je v 19. stoletju pisal Friedrich Carl von Savigny, ki ga je posebej skrbela ena od posledic – veliki zakonodajni projekti, ki so po francoski revoluciji privedli do nove vrste zakonitosti, take, ki je instrumentalizirala pravo in spremenila pravnike iz civilno družbenih osebnosti v državne uradnike, ki izvajajo zakonodajno izraženo voljo parlamenta in vsepričujoče pozitivno pravo.

Podreditev prava volji zakonodajalca je postala značilnost našega časa. Danes poti nazaj v evropsko elegantno jurisprudenco ni več, saj je pravni pozitivizem zgodovinsko že prevladal. Toda prevlada parlamentarne večine se ne izraža samo v velikih zakonodajnih projektih, ki navsezadnje pomenijo napredek, če so dobro in temeljito pripravljeni, če so široko sprejeti in pomagajo razvoju družbe. Tej prevladi parlamenta ni treba in verjetno tudi ni mogoče nasprotovati.

Prevlada parlamentarne večine pa ima tudi druge značilnosti.

Temeljni zakoni, ki jih sprejema parlament, zahtevajo široko podporo, da bi lahko odigrali vlogo utrjevanja vladavine prava. V kolikor bi vsaka vladajoča koalicija s trenutno večino po svoji volji spreminjala take družbene sisteme kot so šolstvo, zdravstvo ali pravosodni sistem, ali pa tako temeljna vprašanja kot je kazensko pravo ali zakonodajno urejanje položaja oseb, ki so bile žrtve posledic druge svetovne vojne, ni mogoče pričakovati dovolj široke družbene podpore in potrebne pravne avtoritete zakonov. Zakonodajna oblast mora imeti sposobnost videti preko horizonta interesov trenutne izvršne oblasti.

V ZDA so spričo tovrstnih problemov razvili pojem obojestranske podpore »bipartisan support« , h kateremu teži Kongres, kadar pripravlja najpomembnejše zakonodajne posege. Vsak parlament mora paziti, da se najpomembnejše zakonodajne odločitve sprejemajo s temeljitim premislekom in z dovolj prepričljivo večino in, če je mogoče, preko strankarsko-ideoloških delitev. V nasprotnem primeru nastanejo razpoke med normativnim in stvarnim in, v ekstremnih primerih, med legalnim in legitimnim. Pravna država ni le država zakonov (Gesetzesstaat), ampak država vladavine prava (Rechtsstaat), in pri tem se mora parlament zavedati meja, ki jih mora tudi večinsko odločanje spoštovati.

Ta čas v pravniških in političnih krogih veliko razpravljamo o predlogih obširnih sprememb kazenske zakonodaje. Zakonodajne odločitve te vrste so še posebno pomembne in občutljive. Kazenska zakonodaja je ogledalo države in družbe, saj zadeva najrepresivnejši del pravne ureditve. Vselej je treba paziti, da v svoji represivnosti zakonodaja ne bi šla predaleč. Odločitve je treba sprejemati v mirnem ozračju in po tehtnem premisleku. Izogniti se je treba vsaki naglici in vtisu, da se s tako pomembnimi spremembami kazenskega prava kakorkoli mudi. Posledice premalo premišljenega ali prenagljenega zaključka zakonodajnega procesa so največkrat slabe in za pravni red nezaželene.

Danes, tudi tu na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je pravna stroka doma, pozivam Državni zbor, da pri sprejemanju kazenske zakonodaje ne hiti po nepotrebnem, in da omogoči normalen potek strokovne in splošne razprave, njene ugotovitve pa tudi ustrezno upošteva še pred dokončno potrditvijo zakonskih predlogov.

Četrtič, razmerja med različnimi vejami oblasti, angažiranih v pravnem procesu, zahtevajo skrbno opredelitev vlog.

Zahteva po skrbni razmejitvi vlog se kaže, med drugim, v razmerjih med predsednikom Republike Slovenije in Državnim zborom. V primerih, ko je predsednik Republike predlagatelj kandidatov, ki jih izvoli Državni zbor – na primer za ustavne sodnike – je prav, da se predsednik Republike posvetuje z državnim zborom, preden se odloči o svojem predlogu. Seveda pa se mora posvetovanje razumeti v običajnem pomenu tega izraza, torej kot komunikacija, ki nima drugega cilja kot je ta, da vsem prizadetim omogoči jasnejši pogled na vprašanje, ki je predmet posvetovanj.

Predsednikova funkcija predlagatelja je avtonomna. Predsednik mora za kandidate izbirati ljudi, ki so strokovno usposobljeni in moralno pokončni. Njegova presoja je avtonomna.

Državni zbor mora avtonomijo predsednika spoštovati. Pri tem seveda predsednik izbira med kandidati, ki so zmožni in voljni kandidirati. Predsednik mora s svoje strani upoštevati avtonomijo Državnega zbora, ki ima pravico zavračati predsednikove predloge. Vloge predlagatelja in odločujočega organa morajo biti jasno razumljene. Samo tako bo proces tekel v skladu z ustavno zamislijo o ravnotežju med Državnim zborom in predsednikom, ko gre za imenovanja.

In seveda - ves čas je treba upoštevati, katere probleme tako pomembne institucije kot je Ustavno sodišče je mogoče reševati z izborom sodnikov, katere pa samo z ustrezno ureditvijo pristojnosti in nalog sodišča. Kandidacijski postopek ne sme biti obremenjen s pričakovanji, da se bo z njim rešilo vse probleme Ustavnega sodišča.

Sedaj, ko je postopek volitev novih ustavnih sodnikov uspešno končan, je napočil čas, ko se je treba posvetiti širšim vprašanjem položaja ustavnega sodišča v našem pravnem sistemu in vprašanjem njegovih pristojnosti. Morebiti ta hip še ne bo mogoče priti do sprememb naše pravne ureditve, vendar pa je prav sedaj primeren čas za začetek prizadevanj, da bi se to lahko v prihodnje tudi uresničilo.

Na podlagi ugotovitev pravnih strokovnjakov ter samega Ustavnega sodišča je dozorelo spoznanje, da je potrebno za dosego učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za učinkovito ohranjanje ustavnega in pravnega reda Republike Slovenije sprejeti nove rešitve. Nekatere med njimi bodo najverjetneje zahtevale tudi spremembo tistih določb Ustave Republike Slovenije, ki so se z vidika teh temeljnih ciljev in funkcij Ustavnega sodišča izkazale za neustrezne.

O tem bom spregovoril pred Državnim zborom prihodnji teden. Tudi Ustavno sodišče samo v vrsti svojih letnih poročil ugotavlja , da je v sedanjem ustavnem okviru obremenjeno z zadevami, ki po svojem pomenu in teži ne potrebujejo ustavno-sodnega varstva. Danes je sodišče preobremenjeno prav s takimi zadevami, hkrati pa je tako ustvarjena nevarnost, da bi bilo ukrepanje Ustavnega sodišča lahko pomanjkljivo ali prepočasno prav tam kjer je v resnici potrebno.

Zato ocenjujem, da je nujno, da pristojni organi Republike Slovenije, skupaj s strokovnjaki s področja pravnih znanosti pristopijo k pripravi konkretnejših predlogov rešitev, vključno s spremembami Ustave, ki bodo usmerjene v izboljšanje sedanjega stanja.

Hkrati s tem pa potrebujemo razpravo o ukrepih za krepitev avtoritete in ugleda pravosodnega sistema kot pomembne veje oblasti in ključne garancije človekovih pravic. V naši družbi so se nevarno razširile manire neodgovornega kritiziranja pravosodja, podcenjevanja njegovega pomena pa tudi neustreznega nagrajevanja v pravosodju. Nastale so razvojne tendence, ki jih je treba zaustaviti. Začetek morebiti ne bo lahak, vendar je nujen. Izraziti se mora v bolj odgovorni politični in medijski govorici, v obnavljanju spoštovanja pravosodja in v iskanju rešitev motiviranih z načeli neodvisnosti, učinkovitosti in avtoritete pravosodja. Tako preusmeritev potrebujemo zaradi ohranitve avtoritete našega pravnega sistema v celoti pa tudi družbene kohezivnosti in zaščite posameznika.

Predvolilni čas naj ne postane priložnost za kritike pravosodja, motivirane z bojem za volilne glasove. Nasprotno, postane naj čas za izdelavo programov izboljšanja pravosodja pri nas. Samo tako se bomo lahko približali tistim idealom dobre družbe, ki so motivirali slovensko osamosvojitev.

Spoštovani,

Vprašali me boste, zakaj se mi to zdi potrebno poudarjati tu, in to prav danes, na slovesnosti ob dnevu Pravne fakultete v Ljubljani? Preprosto zato, ker gre za temeljna vprašanja, od katerih je odvisna tudi kakovost prava in kakovost naše družbe v celoti Zato moramo o teh vprašanjih razmišljati vsi pravniki: tisti, ki smo neposredno udeleženi v politiki, kot tudi vsi drugi, zlasti pa učitelji ter študentke in študentje te Pravne fakultete.

Pravna fakulteta v Ljubljani s svojimi ljudmi in s svojimi idejami daje izjemen prispevek k slovenski državnosti, pa tudi k uspehu slovenske države. Moj pozdrav današnji slovesnosti je zato tudi povabilo: Bodite aktivni, zavedajte se svoje moči in odgovornosti, ki vam jih daje pravna stroka in pomagajte ustvarjati kakovostno pravo in kakovostno državo.

Hvala lepa.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani