arhivska stran
Bivši predsednik republike slovenije

Ob 95. rojstnem dnevu Nelsona Mandele

Ljubljana, 18. 7. 2013 | sporočila za javnost


Danes praznuje Nelson Mandela svoj 95. rojstni dan - v bolniški postelji in z negotovimi obeti preživetja, vendar v mislih mnogih ljudi po vsem svetu. Njegovo življenjsko delo predstavlja enega največjih prispevkov k izboljšanju stanja človeštva. Izrazi podpore, ki jih dobiva te dni so zato pričakovani in zlasti vsebujejo močno etično sporočilo.

Nekega jesenskega dne 1994 sem prišel v veliko plenarno dvorano Generalne skupščine OZN, tako kot vsi drugi veleposlaniki in množica drugih diplomatov, poslušat Nelsona Mandelo, takrat novega predsednika Južnoafriške republike. Tako kot drugi sem se v pričakovanju govora spominjal vseh tistih dolgih let boja proti apartheidu, boja ki ga je Mandela simboliziral močneje kot kdorkoli drug. Za svetovno skupnost je bil apartheid - sistem rasnega zatiranja in zanikanja načel, na katerih je bila zgrajena Organizacija združenih narodov - največji moralni madež druge polovice 20. stoletja. Leta 1990 je bil Mandela osvobojen, apartheid pa kmalu zatem ukinjen. V spomin se mi je vrnila melodija znamenite pesmi Jerryja Dammersa "Free Nelson Mandela!" Zanimivo je, kako so se takrat vrnile v spomin ta in druge pesmi, glasbeni izraz boja proti apartheidu je bil v tem spominu močnejši od resolucij svetovne organizacije.

Potem je med bučnim aplavzom stopil za govornico Nelson Mandela, z njim pa je prišlo prvo presenečenje. Mandelov nastop je bil sproščen in šaljiv, prijazen do drugih in šaljivo samokritičen, "self-deprecating", kot temu rečejo v anglo saksonskih okoljih. Za človeka, ki je sedemindvajset let svojega življenja pustil v zaporu, in ki se je vse življenje bojeval za najbolj temeljno dostojanstvo, je to največji dosežek. Vsi v dvorani smo razumeli: v zaporu Robben Island Nelson Mandela ni vzgojil sovraštva, celo zamere ni bilo čutiti. Svojo potrpežljivost in vztrajnost, s katerima je zmagal, je naposled prelil v odpuščanje, ohranil je smisel za humor in celo za samoironijo. Njegov nastop je bil dejanje velikega moralnega zmagovalca.

Mandela se je takrat slovesno zahvalil Združenim narodom za dolgoletno in vztrajno podporo. Tudi v zahvali je bil nekaj izjemnega - nikakor ne vljudnostno rutinski ali politično aktivističen. Spet je bila v ospredju temeljna človečnost: ljudem v zaporih je veliko lažje, kadar vedo, da jih zunanji svet ni zapustil. Mandela je znal s preprostimi besedami in z največjo prepričljivostjo izraziti priznanje in zahvalo drugim.

In seveda, ob tisti in kasnejših priložnostih se je znal prijazno pošaliti na račun dokumentacije OZN. Rad je povedal, da kakšnih dokumentov ni prebral, da pa ne dvomi v njihovo koristnost. Tudi to je znal povedati na način, ki je bil hkrati prijazen, rahlo ironičen, a tudi presenetljivo spoštljiv. Ko smo mu dobrega pol leta kasneje, spomladi 1995, na svetovnem vrhu o socialnih vprašanjih v Kobenhavnu, izročili poročilo seminarja o humanih vidikih razvoja, ki smo ga bili organizirali, skupaj z OZN, konec l. 1994 na Bledu, se je takoj spustil v pogovor o pomenu socialne pravičnosti v čedalje bolj finančno opredeljenem svetu. Svežina duha, ki jo je izkazal ob tej in vseh drugih priložnostih je vsakogar impresionirala. Za človeka njegove starosti in težke življenjske izkušnje je bila ta svežina duha velika prednost, za njegovo državo pa tudi znaten politični kapital.

Ta svežina duha je bila v tistih letih dobro izražena v njegovih političnih potezah, tudi v tistih najbolj tveganih, ki so spremljale južnoafriško tranzicijo v času po apartheidu. Ko je šel pozimi 1995 na pot po Evropi, je oblast doma prepustil svojemu koalicijskemu partnerju, a hkrati izraženemu kritiku in tekmecu Butheleziju, vodji stranke Inkata. Evropskim sogovornikom, ki jih je ta poteza presenetila, pa je preprosto povedal, da bo Buthelezi na ta način najbolje spoznal zahtevnost vladanja v Južni Afriki, in da je spoznanje o zahtevnosti oblasti najboljše zdravilo zoper pretirano oblastiželjnost. V tem je veliko resnice, vendar si lahko le državnik z veliko svežino duha in z najvišjo politično in moralno avtoriteto ter z izjemno mednarodno podporo lahko privošči eksperiment te vrste.

Veliko let kasneje, po preteku svojega predsedniškega mandata, je Mandela sprejel zahtevno vlogo posrednika za dokončanje državljanske vojne v Burundiju. Ni bil prvi veliki Afričan s to nalogo - pred njim je to poskušal in samo delno uspel nekdanji tanzanijski predsednik Julius Nyerere. Tudi Mandela ni bil v celoti uspešen. Burundi je kljub majhnosti etnično in politično zelo zapleten: Na mirovna pogajanja je bilo treba v določenih fazah pripeljati predstavnike kakšnih dveh ducatov političnih frakcij iz obeh glavnih etničnih skupnosti - ljudstev Hutu in Tutsi. Prepričati vse te ljudi o mirovnem sporazumu je bilo v času Mandelinega posredovanja še vedno nemogoče. Politika je umetnost možnega in včasih je že tako, da tudi najvišja moralna avtoriteta, največja svežina duha in največja politična spretnost in vztrajnost ne zadoščajo za sklenitev sporazuma o koncu državljanske vojne. Raven možnega je v takih primerih žalostno nizka, veliko nižja od ravni zaželenega in nujnega.

Nelson Mandela ni delal čudežev. Celo v njegovo družini njegov zgled ni mogel preprečiti nevšečnih in vsem vidnih prepirov. Vendar je in ostaja človek v najvišjem pomenu te besede in zgled vsem ljudem, zlasti tistim v politiki: Ne bodite zamerljivi, ohranite svežino duha in vselej si prizadevajte za skupno dobro. Ta njegova sporočila odzvanjajo s posebno močjo ob njegovem 95. rojstnem dnevu, so večna in bodo takšna tudi ostala. Ni pa gotovo ali jih bo svet politike dobro razumel in ali jih bo znal in želel uporabiti.

Dr. Danilo Türk
bivši predsednik Republike Slovenije