arhivska stran
Bivši predsednik republike slovenije

Obletnica

Ljubljana, 23. 2. 2013 | izjave

Mineva pet let od smrti dr. Janeza Drnovška, slovenskega politika, ki je močno zaznamoval nastanek in poldrugo desetletje trajajoče obdobje razvoja samostojne Republike Slovenije. Spominjamo se ga z velikim spoštovanjem. Njegov prispevek k uspehu Slovenije v tistem obdobju je bil resnično velik. Veljal je za molčečega človeka. Čeprav nam je zapustil veliko sporočil, ki so aktualna tudi zdaj.

Z dr. Janezom Drnovškom sem se redno srečeval v času mojega službovanja v Združenih narodih, ko je dr. Drnovšek redno obiskoval New York, do leta 2002 kot predsednik vlade in pozneje kot predsednik republike. Po vrnitvi v domovino sem ga večkrat obiskal v predsedniškem uradu, nazadnje pa sva se videla ob predaji poslov predsednika republike, ki sem jih prevzel kot njegov naslednik. Od najinih pogovorov so se mi v spomin najbolj vtisnila tri vprašanja.

1. Slovenija potrebuje lastne strateške cilje

O tem sva z dr. Drnovškom velikokrat govorila. Njegov pogled je bil pragmatičen. Zagovarjal je stališče, da mora Slovenija najprej postati članica EU, in šele, ko bo to dosegla, se bo posvetila določanju svojih novih ciljev, EU pa ji bo določila splošni pravni in ekonomski okvir. Kot predsednik republike je organiziral več posvetov o prihodnosti Slovenije, ki naj bi pomagali določiti nove strateške cilje Slovenije. Na prvem od teh posvetov – o zunanji politiki – sem sodeloval tudi sam. Razprava je bila zanimiva, vendar ji je primanjkovalo resnične politične sinteze ali predstave o ciljih, ki naj bi Slovenijo vodili v novih časih. Zdaj je treba priznati, da se poskus določitve strateških ciljev s posveti pri predsedniku Drnovšku žal ni v celoti posrečil. Na publikacijah, ki so iz teh posvetov izšle, se nabira prah. Ne vlada ne drugi dejavniki jih niso jemali resno.

Tudi poznejše dejavnosti, namenjene pripravi strateških ciljev Slovenije, niso bile uspešne. V letih 2009–2010 sta (zunaj vlade) nastali dve razvojni viziji Slovenije – eno so pripravili »resetatorji« na podlagi njihovih, v bistvu neoliberalističnih idej, drugo pa skupina socialno in ekološko angažiranih strokovnjakov in aktivistov. Konec novembra 2010 sem na Brdu pri Kranju organiziral poseben posvet z namenom zbližati ti različni razvojni viziji Slovenije. Da bi pristop k razpravi osvobodil pretiranega ideološkega poudarka, sem Statistični urad Republike Slovenije in generalnega sekretarja OECD zaprosil za prispevke o ključnih tehničnih vsebinah merjenja razvoja. Tako sem želel težišče razprave prenesti z ideoloških izbir na tematiko objektivno merljivih razvojnih kazalnikov. Vendar tudi moj pristop ni obrodil sadov. Ideološke razlike so bile prevelike.

Takšno stanje je tudi zdaj. Politična kriza, ki je nastala v Sloveniji leta 2011 in ki zdaj prehaja v novo, še bolj akutno fazo, je večinoma posledica tega, da ima Slovenija presežek ideologije, hkrati pa preprosto nima lastnih, trdno določenih razvojnih ciljev. Zato jo neurja mednarodne krize premetavajo kot čolniček na viharnem morju. Tako bo, dokler Slovenija ne bo dobila kompetentne vlade, sposobne strateškega in ideološko neobremenjenega vodenja države.

2. Predsednika republike si vlada ne sme podrediti

V našem sistemu ima predsednik vlade precej večjo moč kot predsednik republike in je že zato, nekako sistemsko, v skušnjavi, da si predsednika republike podredi. Ko mu je vlada poskusila vsiliti podrejeni položaj z uredbo o mednarodnih obiskih, jo je dr. Janez Drnovšek jasno in javno zavrnil, rekoč: »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika. Poskuša si podrejati nekatere druge institucije, gospodarstvo, medije, ampak institucije predsednika si ne bo podredila, dokler sem predsednik …« Kot pove ta citat, nikakor ni šlo za vprašanje obiskov v tujini – ti so namreč predmet usklajevanja, kot zahteva mednarodna praksa, in kakšnih posebnih problemov Slovenija na tem področju nima. Gre za temeljno ustavno in politično zahtevo. Vlada si predsednika republike ne sme podrejati. Dr. Janez Drnovšek je jasno poudaril to načelo in s tem določil standard političnega delovanja za vse prihodnje predsednike.

3. Treba je razumeti civilno družbo in z njo sodelovati

Dr. Janez Drnovšek se je v letih svojega predsedniškega mandata sodelovanju s civilnodružbenimi pobudami močno posvečal in na koncu ustanovil še posebno civilnodružbeno Gibanje za pravičnost in razvoj. V pogovoru, ki sva ga imela ob predaji predsedniških dolžnosti 23. decembra 2007, mi je poudarjeno pripovedoval o svojih izkušnjah. Strinjala sva se, da je pri nas predsednik republike naravni sogovornik civilnodružbenih organizacij. V našem sistemu parlamentarne demokracije imajo glavno politično vlogo stranke, civilna družba pa si mora ves čas prizadevati za slišnost svojega glasu in za svoj vpliv. Predsednik republike je po svojem ustavnem položaju, kot najvišji predstavnik države, dolžan ta glas slišati ter po svoji vesti in oceni pomagati pobudam civilne družbe.

Vse do pred kratkim je bila civilna družba pri nas uspavana in pomoč predsednika republike temu primerno omejena. Prav v preteklih mesecih pa se je zgodilo silovito civilnodružbeno prebujenje. Pomembna naloga tega časa je poslušati in razumeti glasove tega prebujenja. Tako se bomo tudi najbolj dostojno oddolžili političnemu izročilu dr. Janeza Drnovška.

prof. dr. Danilo Türk
bivši predsednik Republike Slovenije

Dr. Janez Drnovšek ob predaji poslov
Ljubljana, 23.12.2007 - Predaja poslov med dr. Janezom Drnovškom in dr. Danilom Türkom (Foto: BOBO)