arhivska stran
Bivši predsednik republike slovenije

Slovensko domoljubje danes

Ljubljana, 3. 6. 2013 | sporočila za javnost

Ob 15. obletnici Društva generala Rudolfa Maistra

Petnajsta obletnica Društva general Maister je priložnost za čestitke za opravljeno delo, za dobre želje Zvezi društev general Maister in za tehten razmislek. Ime generala Maistra je simbol slovenskega domoljubja. Zato se moramo ob njem vprašati – kako je z domoljubjem pri nas doma? Se mu dovolj posvečamo? Ga dovolj skrbno gojimo? In predvsem, smo se dovolj dobro sporazumeli o tem, kaj je slovensko domoljubje danes?

Domoljubje je visoko in plemenito čustvo. V zgodovini je navdihnilo mnoge dosežke umetnosti in številna junaška dejanja. V našem času ostaja med trdnimi prvinami kohezivnosti družbe in je vrednota, ki jo mora država skrbno gojiti.

Domoljubje ima pomemben učinek na odločitve in ravnanja ljudi in je hkrati deležno številnih dvomov. Zato moramo biti v opisovanju domoljubja jasni. Sovraštvo do drugih ni domoljubje in ga ni mogoče niti opravičevati, kaj šele zaščititi s sklicevanjem na domoljubje. Domoljubje zahteva, da vse oblike ksenofobije in diskriminacije preprosto zavrnemo, ne glede na to, s kako zapeljivimi trditvami so izražene. Tudi poglede, ki relativizirajo domoljubje, je treba zavrniti. Domoljubje ni nekaj, kar bi obstajalo samo v dobrih časih, ali v časih zunanje nevarnosti. Obstaja v vseh razmerah, tudi takrat, ko smo z lastno državo nezadovoljni. Ta značilnost domoljubja je najbolje izražena v znani angleški misli: Moja domovina je moja domovina, pa naj ima prav ali pa ne.

Prav tu pa se začne pomembna razprava. Z organi države, ki predstavljajo domovino, se ni mogoče vselej strinjati. To velja za vse domovine in za vse države. V demokraciji pa je poleg tega temeljno prav to, da ločujemo - kritika dejanj države ne zmanjšuje domoljubja, kaj šele, da bi ga odpravila. Pravzaprav nobena količina nejevolje nad organi države ne more odpraviti domoljubja - če to v resnici obstaja.

Kadar se sprašujemo o obstoju domoljubja, imamo pred seboj vselej dve časovni opredelitvi. Domoljubje je opredeljeno bodisi s preteklostjo ali pa s pogledom v prihodnost. Izbira je po navadi odvisna od vsakega človeka posebej, včasih pa tudi stvar skupnosti. V času slovenske osamosvojitve je bilo naše domoljubje tesno povezano z našim hrepenenjem po boljši, takrat smo rekli demokratični in evropski prihodnosti. Človekove pravice, vladavina prava, evropski socialni model razvoja so bile bistvene prvine našega hrepenenja in tudi domoljubja. Verjeli smo, da zmoremo našo domovino ponesti na veliko višje lege od dotedanjih. Takšno, v prihodnost zazrto domoljubje je bilo odločilno za to, da smo "stopili skupaj" in izvedli vse, kar je bilo treba za osamosvojitev in nastanek neodvisne in demokratične Republike Slovenije.

Pogled v preteklost pa je bil v Sloveniji že takrat manj skladen, z leti pa so se razlike v pogledih na preteklost še poglobile. Po vsem sodeč bo tako tudi v prihodnje. Pa vendar so tudi v odnosu do naše zgodovine bistvene prvine domoljubja nesporne. Nihče, ki se ima za domoljuba ne bo zanikal pomena Primoža Trubarja, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja in Rudolfa Maistra. Slovenski Panteon je kar dobro znan in Rudolf Maister ima v njem vidno mesto. Ravno tako imajo v naši domoljubni zgodovinski zavesti svoja jasna mesta kmečki punti, program zedinjene Slovenije, narodno osvobodilni boj in zmaga v osamosvojitveni vojni. Vse to nas je opredelilo kot narod in določilo vsebino našega domoljubja. Pogled nazaj odkriva neizpodbitne dosežke, ki dajejo današnjemu domoljubju krepko vsebino, in ki so zunaj vsakega dvoma - kaj šele spora. Razdeljenosti glede bližnje politične zgodovine pa bodo po vsem videzu ostale še dolgo. S tem se je treba sprijazniti. Vsak narod nosi svoj križ, svoje delitve. Sprave ni mogoče vsiliti, zahteva pač ustrezno zrelost in čas.

Kako pa je z domoljubjem, zazrtim v prihodnost? Tu so stvari manj jasne, resna in politično ozaveščena razprava pa resnično potrebna. Ob osamosvojitvi je slovensko domoljubje imelo optimističen pogled naprej in veliko vere v njegovo utemeljenost. Danes pa ni tako. Toda domoljubna zavest zahteva, da dobro razmislimo in skrbno opredelimo naša pričakovanja in naše naloge za prihodnost. Človekove pravice, vladavina prava in evropski socialni model ostajajo naše pričakovanje, naše upanje in bistvene prvine našega domoljubja, saj si navsezadnje želimo takšno domovino, v kateri bo vse to zagotovljeno. Da pa bi to dosegli, se moramo še potruditi. Imamo zahtevne naloge. Odpravljati moramo korupcijo - in to ne le s ponavljanjem načel in s splošnim zgražanjem, ampak s konkretnimi zgledi in konkretnimi rešitvami na vseh ravneh - od tistih temeljnih, na kateri se pojavlja vsakdo, vsak državljan in vsak mali človek pa vse do najvišjih vrhov oblasti. Manj se moramo pravdati, spore reševati bolj sporazumno in bolj spoštovati neodvisnost pravosodja. V gospodarstvu, politiki in drugod moramo odpravljati vse prakse goljufanja in zavajanja. Najkrajše povedano, domoljubje nam veleva, da moramo biti predvsem bolj pošteni.

In tu smo tudi pri osrednjem problemu današnjega domoljubja. Slovenci radi izražamo neko določeno idealizirano samopodobo, hkrati pa smo čez vsako mero kritični. Radi se imamo za poštene, hkrati pa drugemu radi zavidamo in zamerimo vse. Cankarjeva neusmiljena kritika Doline Šentflorjanske je danes še kako aktualna. Prav bi bilo, da o tej kritiki vedno znova razmišljamo. Vsakdo naj si postavi vprašanje: Kaj moram izboljšati in čemu se moram odreči, da bom res boljši? Če bomo napredovali po tej poti, bomo tako rekoč samodejno razvijali tudi vse boljši odnos do naše države, njenih simbolov in njenih praznikov.

Naj bo letošnja 15. obletnica Društva general Maister priložnost za dober razmislek o domoljubju. Bližnji dan državnosti pa naj ta razmislek še okrepi. Naj živi Republika Slovenija! Njeni državljani pa naj storijo vse, da bo naša država tudi čim boljša domovina.

Dr. Danilo Türk
bivši predsednik Republike Slovenije