Odhod intelektualca
Ljubljana, 14. 2. 2013 | izjave
Odstop papeža Benedikta XVI. je dogodek zgodovinskih razsežnosti. Zaznamoval bo ne le njegovo razmeroma kratko obdobje pontifikata, ampak ves naš sedanji čas - kot opozorilo nosilcem moči, da nihče ni nepogrešljiv.
Gotovo se bodo mnenja o papeževem delu razhajala. Kritiki njegovega osemletnega vladanja ga bodo opisovali kot tradicionalista ali celo kot reakcionarja, ki je vladal v času, ko bi bile spremembe nujne. Mnogi bodo opozarjali, da je poglabljal proces oddaljevanja Katoliške cerkve od zamisli drugega vatikanskega koncila. Mnogi drugi pa bodo njegovo usmeritev branili.
Seveda pa obstaja še neka druga, globlja raven papeža Ratzingerja, ki bo verjetno ostala v ozadju: Papež Benedikt XVI. je bil predvsem intelektualec. Spregledati to raven bi bila nedopustna površnost, kajti ravno z razumevanjem te ravni papeževe misli in dejanj je mogoče pojasniti mnoge njegove odločitve in javno izrečene poglede.
Sam sem imel priložnost spoznati pomen te ravni papeževega načina razmišljanja ob svojem obisku v Vatikanu pred petimi leti, 6. februarja 2008. Približno tričetrturni pogovor sem začel z vprašanjem o duhovnih osnovah sodobne politike in o njihovi utemeljenosti v etični misli, ki nam jo je zapustil Aristotel. Papež se je ob tej temi razživel in s sijajem v očeh govoril o tem, kako veliko dolgujemo temu pomembnemu mislecu: "Vsi smo se učili in se še učimo pri Aristotelu", je večkrat poudaril. Govorila sva o človeški naravi in vrlinah, o pravu kot nujni in o vzgoji kot boljši poti do vrline. Pogovor je kmalu nehal biti pretirano formalen in je potekal kot na kakšni univerzi - mlajši "docent" je obiskal starejšega in modrejšega "zaslužnega profesorja". Pogovor je bil sproščen, tako rekoč prisrčno prijateljski, in je odpiral vedno nove teme - o usodi Primoža Trubarja (leto 2008 je bilo leto 500-letnice Trubarjevega rojstva), o današnjih odnosih med katoliki in evangeličani, o pomenu ekumenizma, o sporočilu papeževe druge (takrat še razmeroma nedavne) enciklike "Spe salvi" (Rešeni v upanju), o sekularizaciji Zahodnega sveta in iskanju etičnih izhodišč, uporabnih za praktično politiko ... Ob koncu je obljubil, da bo - prvič v zgodovini in po že dalj časa trajajočem omahovanju - vatikanska knjižnica kmalu posredovala edini preostali izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge za razstavo v Ljubljani, ob Trubarjevi 500-letnici. Nekaj tednov po obisku se je to tudi zgodilo.
Ko sem odhajal iz Vatikana, sem razmišljal o tem, kako papež, intelektualec in profesor nosi bremena upravljanja globalne Cerkve in vsega, kar ta naloga zahteva. Karkoli si že lahko mislimo o posameznih odločitvah in o usmeritvi, ki jo razvija, sem menil, zaupamo mu lahko kot zaupamo pravemu intelektualcu - prepričanemu iskalcu Resnice.
V Sloveniji smo imeli priložnost to papeževo značilnost zaznati ob njegovi blagi in inteligentno izrečeni podpori arbitražnemu sporazumu o reševanju mejnega spora s Hrvaško. Ves svet pa je to značilnost lahko spoznal ob njegovem sklepnem dejanju.
Prof. dr. Danilo Türk
Bivši predsednik republike
Vatikan, 6.2.2008 - Sprejem pri papežu Benediktu XVI. (FA BOBO)