Javni nastopi

NEODVISNOST SODNIKOV JE V INTERESU DRŽAVLJANOV
25. letnica Slovenskega sodniškega društva
Govor predsednika Republike Milana Kučana

Bohinjska Bistrica, 14. junij 1996

"Ugled sodišča in sodnikov ter zaupanje v sodne ustanove in spoštovanje njihovih odločitev sta v najglobjem interesu trdnosti države in varnosti državljanov, njihove svobode in enakopravnosti. Imeti morajo avtoriteto in uživati splošno spoštovanje. Tudi za to, da nihče ne bi popustil skušnjavi in vzel pravico v svoje roke, se postavil nad zakon in sam postal zakon. Spoštovanje zakonov, sodišč, državnih organov in simbolov ima vedno tudi moralne korenine.

Težko je pričakovati podrejanje zakonu, ne da bi krepili zavest o pomenu moralnih in pravnih vrednot v družbi in njihovi transparentnosti. To spoštovanje in poudarjanje temeljnih ustavnih in moralnih vrednot je potrebno vedno znova dokazovati in jih obenem krepiti z lastnim ravnanjem, z doslednim spoštovanjem pravnega reda, z enakim položajem vseh in vsakogar pred zakonom in še posebej z v praksi izkazanim občutkom za razumevanje pomena dostojanstva človeka in varstva njegovih pravic. Pravica vsakogar, da mu sodijo v razumnem roku, je brez dvoma takšna pravica in je tudi naša mednarodna obveznost," je med drugim v svojem nagovoru sodnikom poudaril predsednik Kučan.



Spoštovani !

V zadovoljstvo mi je, da lahko pozdravim ta ugledni zbor slovenskih sodnikov in štejem si v čast povabilo, da na zboru tudi spregovorim. Srečanje ob 25. letnici obstoja in delovanja Slovenskega sodniškega društva že samo po sebi priča o zasidranosti prizadevanj za neodvisnost sodnikov kot enega temeljnih pogojev uveljavljanja vladavine prava, torej doslednega spoštovanja načela ustavnosti in zakonitosti. Je pa tudi priložnost za povpraševanje o tem, kakšen sad so doslej obrodila ta prizadevanja, za premislek neredko kritičnih sodb o razmerah v slovenskem pravosodju.

Srečanje slovenskih sodnikov sovpada z bližnjo peto obletnico rojstva slovenske države, Republike Slovenije. Ob nastanku se je Slovenija zavezala zelo visokim standardom, tudi pravnim, po katerih naj bi bilo uravnavano njeno življenje. Z Deklaracijo ob neodvisnosti je slovenski parlament izrecno potrdil, da je Republika Slovenija pravna in socialna država in da bo kot mednarodnopravni subjekt spoštovala vsa načela mednarodnega prava ter v skladu z načeli pravnega nasledstva tudi določbe vseh veljavnih mednarodnih pogodb, z vsemi posledicami, ki so povezane s takšnim stališčem.

S temi opredelitvami so skladne določbe v ustavi, ki opredeljujejo Slovenijo izrecno kot pravno in socialno državo. Spričo tega, da je naloga pravne države zagotavljati človekovo dostojanstvo in vse druge človekove pravice in temeljne svoboščine, posebej še pravno varnost, in da je naloga socialne države skrbeti za splošno blaginjo in zagotavljati socialno varnost, sta obe ustavni opredelitvi med seboj tesno povezani. Sta dosledni stališču, da je država last državljanov in v njihovi službi, da jih ne sme ogrožati, ampak jih mora varovati, spoštovati njihovo dostojanstvo in ščititi njihove pravice.

Sedaj, po petih letih preizkušenj in velikih naporov, ki jih zahteva ustvarjanje nove države, uveljavljanje sistemskih političnih, gospodarskih in socialnih reform, urejanje zapletenih vprašanj nasledstva nekdanje skupne države ter umeščanje države v mednarodno življenje in njeno vključevanje v mednarodne organizacije, je mogoče ugotoviti, da Slovenija v splošnem sicer sledi standardom, ki se jim je sama zavezala že ob plebiscitu in z vsemi osamosvojitvenimi dokumenti ter z ustavo in na njej temelječi zakonodaji. Prav tako pa je treba ugotoviti, da smo soočeni tudi z nekaterimi resnimi problemi, ki jih ravno zaradi doslednosti zavezam, deklariranim ob osamosvojitvi, ni mogoče spregledovati. Sama pravna ureditev, nove organizacijske rešitve, novo ustanovljeni organi in načini njihovega konstituiranja sami po sebi še niso zagotovilo, da bi pravna država v vsej svoji razvejanosti in ob potrebi po doslednem upoštevanju načela delitve oblasti že tudi zagotavljala pravno in socialno varnost, kakršno ljudje upravičeno pričakujejo in terjajo in h kakršni smo navsezadnje upravljalci države in nosilci funkcij v vseh vejah oblasti tudi zavezani.

Ne zdi se mi odveč v tej zvezi opozoriti, da se kljub načelnemu opredeljevanju, ki govori v prid podmeni o spoznanem pomenu pravne države, dogaja, da zaide politična praksa v opreko s temi opredelitvami. Praksa pa zna biti odločilnejša od razglašenih načel. Zna vsiljevati kriterij koristnosti in politične oportunosti, ga postaviti pred in nad kriterij ustavnosti in zakonitosti. Taka ravnanja, če gre za nosilce zakonodajne ali izvršilne oblasti ali za razmerja do sodne oblasti, so v globokem nasprotju z načeli in pravili pravne države in še posebej škodljiva za varstvo človekovih pravic in njegovo pravno varnost. Od instrumentalnega pojmovanja prava in toleriranja voluntarističnega, nedoslednega odnosa do ustavnosti in zakonitosti pri nosilcih politične moči, če bi nanj pristali, in ne glede na razloge, s katerimi se tako ravnanje utemeljuje, je le še korak do samovolje nosilcev oblasti, ki si v opravičevanju te samovolje podrejajo pravo, razglašajo korist interesne skupine, ki jo predstavljajo, ali mislijo, da jo predstavljajo, za občo korist in njen kriterij pravičnosti za pravičnost samo.

Načela zakonitosti v pravni državi ni mogoče nadomeščati z načelom primernosti. Prav tako ni dopustna presoja o legitimnosti in legalnosti posameznih organov mimo ustanov, ki so za to z ustavo pooblaščene in takšno subjektivno sodbo uporabljati kot opravičilo za neizpolnjevanje zakonitih obveznosti do tega organa.

Problem pravne države, vladavine prava in tudi pravne zavesti same ni zgolj v tem, da prihaja do zlorab prava, do kršitve zakonov in nespoštovanja načel ustavnosti in zakonitosti, marveč tudi ali pa celo predvsem v tem, kako se oblast sama, njeni nosilci, njene posamezne veje in ustanove na te kršitve odzivajo. Krepitev pravne zavesti kot prepričanja, da se velja dosledno in brez pridržka podrediti vladavini prava, in prepričanja, da je najvišja oblast v državi zakon, ki enako zavezuje vsakogar, je temeljna dolžnost sleherne državne institucije, posebej tistih, ki jim je naložena neposredna skrb za spoštovanje zakonov. Toda spoštovanje zakonitosti in odnos do veljave prava sta morda še v večji meri odvisna od odnosa in ravnanj politikov, strank, novinarjev in mnenjskih voditeljev. Ko politični ali državni funkcionar ne spoštuje organov države ali sodišča, se ne odziva več na njihova dejanja in ne upošteva njihovih odločitev, ni več mogoče govoriti o avtoriteti sodišča ali državnih organov.

Vsekakor velja, da tam in takrat kadar državne ustanove in upravljalci države ne spoštujejo zakonov, takšnega spoštljivega odnosa ni mogoče pričakovati od državljanov. Takrat ko država ne spoštuje svojih lastnih zakonov, ni mogoče več govoriti o pravni državi. Zato zahteva zelo resen premislek dejstvo, da se v zadnjih petih letih, ko živimo v svoji samostojni državi, v javnosti ni okrepilo zaupanje v temeljne državne institucije in ni povečal njihov ugled, pa tudi ne okrepilo prepričanje o pravni varnosti. Nasprotno, ugled in zaupanje padata. Zaskrbljujoče je, da velja ta ugotovitev tudi za sodne ustanove. Samo deloma je razloge za to neprijetno ugotovitev mogoče pripisati počasnemu in morda tudi ne vselej najbolj posrečenemu reševanju organizacijskih, finančnih, kadrovskih, materialno-pravnih in postopkovnih problemov, ki brez dvoma v pomembni meri ustvarjajo pogoje za to, da bo sodna oblast dobro funkcionirala in tako prispevala k uveljavljanju pravne države. K temu štejem tudi merila in postopke za izbiro v sodniški poklic pa tudi predstavljanje sodne oblasti v javnem življenju skladno z njenim ustavnim položajem in vlogo.

Posebej še ugled sodišča in sodnikov ter zaupanje v sodne ustanove in spoštovanje njihovih odločitev sta v najglobjem interesu trdnosti države in varnosti državljanov, njihove svobode in enakopravnosti. Imeti morajo avtoriteto in uživati splošno spoštovanje. Tudi za to, da nihče ne bi popustil skušnjavi in vzel pravico v svoje roke, se postavil nad zakon in sam postal zakon. Spoštovanje zakonov, sodišč, državnih organov in simbolov ima vedno tudi moralne korenine. Težko je pričakovati podrejanje zakonu, ne da bi krepili zavest o pomenu moralnih in pravnih vrednot v družbi in njihovi transparentnosti. To spoštovanje in poudarjanje temeljnih ustavnih in moralnih vrednot je potrebno vedno znova dokazovati in jih obenem krepiti z lastnim ravnanjem, z doslednim spoštovanjem pravnega reda, z enakim položajem vseh in vsakogar pred zakonom in še posebej z v praksi izkazanim občutkom za razumevanje pomena dostojanstva človeka in varstva njegovih pravic. Pravica vsakogar, da mu sodijo v razumnem roku, je brez dvoma takšna pravica in je tudi naša mednarodna obveznost. Tudi odločanje z zamudo o pravicah je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Eno in drugo, kar se na žalost pri nas ne dogaja zgolj izjemoma, ne zagotavlja varstva človekovih pravic in ne prispeva h kredibilnosti pravnega reda, države in njenih organov. Treba je zato povedati, da so tudi sodišča sama in sodniki dolžni skrbeti za svojo avtoriteto, ugled, za svoje spoštovanje.

Tudi ne dovolj jasno določene in razmejene pristojnosti organov vseh treh vej oblasti so v nasprotju z načeli pravne države, otežkočajo njihovo uresničevanje, omogočajo prevzemanje pristojnosti preko ustavno in zakonsko določenih nalog, povzročajo konflikte, ukvarjanje organov samih s seboj in drugega z drugim, kar vse skupaj preprečuje preglednost pristojnostnih razmerij in ne zagotavlja odgovornosti. Vse skupaj gre na škodo nalog, ki jih imajo ti organi v pravni in socialni državi, ki so jih dolžni opravljati in jih morajo opravljati v interesu državljanov. Načelo, da ena veja oblasti ne posega v drugo, je posebej pomembno za pravosodje, za njegovo neodvisnost in samostojnost. Neodvisnost sodnikov ni prvenstveno v njihovem interesu ali zaradi njihovega zavarovanja pred morebitno kritiko javnosti, ampak je v najglobljem interesu prav te javnosti same, v interesu državljanov in njihove pravne varnosti, kajti le tako so zagotovljeni temeljni pogoji za pravično sojenje.

Tudi vpogled v pripravljena izhodišča za vašo razpravo na okrogli mizi v okviru tega srečanja me je potrdil v prepričanju, da se slovenski sodniki dobro zavedate, kako sta varovanje neodvisnega položaja sodnika in krepitev ugleda nosilcev sodniške funkcije povezana z učinkovitostjo sodnega varstva, ta pa s krepitvijo zavesti o pomenu prava in pravne države, zavesti o pomenu spoštovanja ustavnosti in zakonitosti kot sredstva varovanja demokracije pred samovoljo in uzurpacijo oblasti. Prepričan sem, da bo tudi to vaše jubilejno srečanje v slavnostnem in v delovnem delu prispevalo k afirmaciji sodniškega poklica. Da bo utrdilo zavest o tem, da je visoko strokovno, odgovorno in neodvisno opravljanje sodniške funkcije interes sodnikov in interes te države, pa tudi njihova skupna odgovornost. Preveč pomemben vpliv imajo ta vprašanja na prihodnost države in na življenje njenih državljanov, da bi nam moglo biti vseeno kako odgovarjamo nanje.

Čestitam vam ob praznovanju 25. letnice obstoja in delovanja Slovenskega sodniškega društva in vam želim, da bi vam bile naklonjene vse tiste okoliščine, ki bistveno vplivajo na avtoriteto pravosodja ter ugled in dostojanstvo slovenskega sodnika.


 

arhivska stran