Javni nastopi

STROKOVNOST, AVTONOMNOST, LAIČNOST IN NAZORSKA STRPNOST
Podelitev nagrad Republike Slovenije na področju šolstva
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, 6. oktober 1997

"Šolska preobrazba se izogiba skrajnostim, je premišljena in postopna, odprta k najboljšemu v svetu, ne da bi slepo posnemala", je dejal predsednik Kučan in dodal: "Ne dvomim, da bo dobra, uspešna, koristna za nove rodove šolark in šolarjev. Jamstvo vidim med drugim v tem, da se je preobrazba šole, ki bo z učenjem in zgledom tudi vzgajala, oprla na skupno evropsko dediščino političnih, kulturnih in moralnih vrednot, na civilizacijo, ki je tudi naša, na človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo, na njegove pravice, na pravico do različnosti, na pluralno demokracijo, na strpnost, na solidarnost, na pravno državo. Iz takšne šole naj bi prihajali ljudje s pravim znanjem za izzive tretjega tisočletja, ljudje, ki bodo znali enakovredno tekmovati in obenem enakopravno sodelovati pri določanju in uresničevanju skupnih zadev naroda, države in tudi sveta. Torej slovenski Evropejci in svetovljani."



Spoštovane nagrajenke in nagrajenci,
spoštovani udeleženci današnje slovesnosti!

Z velikim zadovoljstvom in z globokim spoštovanjem do učiteljev sem sprejel povabilo, naj vas pozdravim na današnji tradicionalni slovesnosti, ki jo uvrščam med najpomembnejše dogodke v letu. V njej namreč vidim izraz spoštovanja oblasti, strokovnih ustanov, tudi javnosti do ljudi, ki v mnogočem odločilno vplivajo na našo usposobljenost za odgovorno in uspešno življenje, na našo pripravljenost za soočanje z izzivi prihodnosti. V njej vidim tudi ost, da se vprašamo, ali se kot država, kot ljudje, kot starši dovolj zavedamo, kakšno popotnico za življenje more učitelj dati otroku, kaj pomeni učenje skozi vse življenje za posameznika, za prihodnost naroda, za državo, kaj vse lahko stori šola za slovensko identiteto in za razmere, ki dajejo prednost strpnosti, spoštovanju različnosti, tekmovalnosti in sodelovanju.

Slovenska šola ima dobro tradicijo. Je dobra šola. Če sem natančnejši, slovenske učiteljice in učitelji, profesorice in profesorji so dobri pedagogi. O tem govorijo rezultati njihovega dela. Šolarjem so znali dajati trdno podlago za srečanje z življenjem odraslih, še več, tudi v časih, ko šolski sistemi niso imeli dovolj občutka za mero posamezne učenke ali učenca, so zahteve pri pouku prilagajali njihovim osebnostim. Šolarji so praviloma zrasli v osebnosti z dovolj znanja in samozavesti, da so lahko uspešno vstopili v svet odraslih.

Ugleden ameriški znanstvenik slovenskega rodu mi je nedavno z velikim spoštovanjem govoril o slovenski šoli, vse od male šole do univerze. Slovenski učitelji in profesorji so enakovredni ameriškim, je dejal. Učijo in predavajo enako dobro, včasih tudi bolje kot ameriški. Razlike se začnejo pri okolju. Nekdo ima priložnost in srečo, da se druži s samimi najboljšimi vrstniki in posluša nobelovce, drugi se mora vzpenjati v manjšem okolju, z manj svetovne in svetovljanske priložnosti. Tako je slovensko šolo videl Slovenec, znanstvenik, ki se je uveljavil v Združenih državah Amerike.

V njegovem premišljanju o slovenskih šolnikih in šoli je bilo mogoče najti modro opozorilo in spodbudo, naj Slovenija bolj uporabi svojo priložnost in se pogumneje odpre v svet, kajti ob trdem delu je to pot k odličnosti, ki je edina dobra izbira slovenske prihodnosti. Tudi v šolstvu. Tako tudi razumem sedanjo šolsko preobrazbo, ki se izogiba skrajnostim, ki je premišljena in postopna, odprta k najboljšemu v svetu, ne da bi slepo posnemala. Zato tudi ne dvomim, da bo dobra, uspešna, koristna za nove rodove šolark in šolarjev. Jamstvo vidim med drugim v tem, da se je preobrazba šole, ki bo z učenjem in zgledom tudi vzgajala, oprla na skupno evropsko dediščino političnih, kulturnih in moralnih vrednot, na civilizacijo, ki je tudi naša, na človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo, na njegove pravice, na pravico do različnosti, na pluralno demokracijo, na strpnost, na solidarnost, na pravno državo. Iz takšne šole naj bi prihajali ljudje s pravim znanjem za izzive tretjega tisočletja, ljudje, ki bodo znali enakovredno tekmovati in obenem enakopravno sodelovati pri določanju in uresničevanju skupnih zadev naroda, države in tudi sveta. Torej slovenski Evropejci in svetovljani.

Prav zato je izjemnega pomena izvedba sedanjih zamisli in pobud o prenovi osnovne, srednje in visokih šol oziroma univerze. Se pravi preoblikovanje ožjega okolja, v katerem delajo slovenski šolniki, preoblikovanje z njihovim sodelovanjem. Kajti šolniki lahko s svojim znanjem in izkušnjo mnogo storijo za šolski sistem, ki temelji na strokovnosti, načelih avtonomnosti, laičnosti in nazorske strpnosti, torej na univerzalnih vrednotah današnjega sveta. Samo takšen šolski sistem pa je primeren za čase, ki prihajajo, za čase, v katerih se bo treba učiti skozi vse življenje, tudi zaradi profesionalne uspešnosti in socialne varnosti menjavati poklice, nenehno tekmovati in se potrjevati. Znanje bo zmeraj bolj naložba, ki jo je treba vsak dan obnavljati, sicer hitro zastari.

Svet se hitro spreminja. Postaja univerzalen, majhen in med seboj silno odvisen, zato tudi vse bolj povezan. V njem bodo za ohranjanje človeštva in zagotavljanje njegove prihodnosti morali enakovredno sodelovati vsi, ki bodo imeli dovolj sodobnega znanja, ki ga bodo znali uporabljati, ki bodo znali uporabljati sodobne informacijske in druge tehnologije, ki bodo trdne, izoblikovane osebnosti z jasno nacionalno identiteto, ki bodo strpni in radovedni, odprti in dojemljivi za svet drugačnosti, trdni v sebi in svojih vrednotah.

Slovenija ni velika, lahko pa je močna, če bodo njeni državljani izobraženi in če se bodo znali učiti vse življenje. Takšna bo uspešna v svetu, kakršen nastaja. Kajti v njem bo važno samo, kaj lahko prispevaš v skupno dobro in v skupno bogatenje človeškega znanja. Dobil pa boš, kolikor boš znal jemati iz svetovne zakladnice znanja in kolikor boš zmogel prispevati k demokratiziranju njene dostopnosti. Znanje in izobraženost slovenskih rodov postaja naša ključna primerjalna prednost.

Prihaja čas, v katerem smo se dolžni vprašati, kaj moremo vzajemno dati drug drugemu in svojemu narodu, svoji državi, ne kaj nam lahko dajo drugi in država. Za vas, spoštovani učitelji in profesorji, tak čas že dolgo velja. Vi dajete, ne da bi se vprašali, koliko dajejo tisti, ki so dolžni ustvariti pogoje za dobro šolanje otrok. Država, javnost, starši smo dolžni premišljati, ali res storimo vse, da bi bila naša ravnanja in dejanja skladna s poklicem, ki ga odgovorno opravljate v dobro prihodnjih rodov. In še posebej skladno z našimi pričakovanji, pogosto tudi zahtevami do slovenske šole.

Slovenija ni skopa pri denarju za šolstvo. Tudi s podporo šolskega tolarja, ki simbolizira odgovoren odnos države do šolanja otrok, nastajajo nove učilnice in kabineti, vaški otroci prihajajo do sodobnega znanja, izenačujejo se z mestnimi in imajo enake možnosti za prihodnost. Država daje za šolstvo večji odstotek družbenega proizvoda kot članice Evropske unije. Mogoče bi bilo reči, da Slovenija po svojih možnostih odgovorno skrbi za šolstvo. Tako mora tudi ostati. Dolžni pa smo si nenehno zastavljati vprašanje, ali vsi, prav vsi, tudi starši, dovolj sodelujemo s šolo, z učitelji in profesorji, da bi bilo poslanstvo šole uspešno. Ali smo dovolj pozorni na vse pasti, ki jih mladim ljudem nastavlja življenje, kakršno pač je, po eni strani polno izzivov in priložnosti, ki jih ponuja svet tekmovanja, po drugi strani skušnjav, pogosto porojenih tudi iz občutka nemoči pred negotovo prihodnostjo. To je naše skupno vprašanje in vsakdo je dolžan prispevati svoj del odgovora. Šola sama ne zmore vsega bremena.

Iskanje pravih odgovorov na to naše skupno vprašanje je zahtevno delo in potrebuje oporo. Najtrdnejša je lahko tradicija. Ta je bogata, ker so v njej velika dejanja naših prednikov, ki so slabo ali izživeto praviloma znali nadomestiti z boljšim, na koncu tudi s samostojno državo.

Spoštovani, kot oče skrbno opazujem svoji hčerki, kako se samostojno in s trdim delom uveljavljata v življenju. Pogosto si ob tem rečem, kakšno srečo imata, da sta hodili v dobre šole. Večkrat bi rad stisnil roko njunim učiteljem in profesorjem ter se jim zahvalil za vse, kar so za njiju in mnoge druge otroke dobrega storili. Verjamem, da je takšnih staršev veliko. Zato naj se v svojem in njihovem imenu ob tem prazniku in priznanjih zahvalim vsem slovenskim učiteljem in profesorjem za njihov trud, kajti to tudi priznanje vsem njim.

Še posebej pa vam, nagrajenkam in nagrajencem. Naj vam bo življenje prijazno in naj vam še naprej daje priložnost, da boste tako uspešni v svojem poklicu. Čestitam vam in vam želim še mnogo dobrega v življenju.


 

arhivska stran