Javni nastopi

RAZMIŠLJANJE O RAZVOJNIH VZORCIH ZA SLOVENSKO PRIHODNOST
Konferenca o Poročilo o človekovem razvoju, UMAR (United Nations Development Project)
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, 9. marec 1999

"Tako kot po makroekonomskih kazalcih je Slovenija med 175 državami v svetu dobro uvrščena tudi po indeksu človekovega razvoja; v letu 1995 je uvrščena na 37. mesto. Takšna uvrstitev je v veliki meri rezultat ne le njenega razvoja po 90-tem letu, temveč - zlasti še primerjalno gledano z drugimi srednje in vzhodno evropskimi državami - relativno visoke gospodarske razvitosti in socialnega standarda ob koncu 80-ih let," je ob predstavitvi Poročila o človekovem razvoju, ki je bil pripravljen v okviru UNDP med drugim dejal predsednik Kučan.



Spoštovani,
poročilo, o katerem teče današnja konferenca in ki je upravičeno tako visoko ocenjeno, je pripravljeno ob pravem času. Slovenija ga, vsaj tako sem prepričan, potrebuje iz vrste razlogov. Dovolite mi, da spregovorim o dveh.

Prvi je ta, da poročilo izziva razmišljanje o razvojnih vzorcih, ki naj bi Slovenijo samozavestno vodili skozi danes očitno različno videno prihodnost in ji omogočali zanesljive odgovore na izzive časa na prelomu stoletja. Že vsa leta po osamosvojitvi opozarjam, da je Slovenija v svojevrstni konceptualni krizi. Da bi zgodovinskemu projektu osamosvajanja oz. ustvarjanja neodvisne slovenske države, ki je združil Slovence, jim dal samozavest in samospoštovanje, moral slediti nacionalni razvojni projekt, projekt prihodnje identitete slovenske države. Z ustavo, ko smo drugič in za zdaj poslednjič dosegli soglasje, in ki je zato redka vrednota, smo dobili ustavnopravni okvir, da bi tak projekt sodobne pravne in socialne države, ki bi nastal iz lastnih interesov in na sodobnem vrednostno filozofskem temelju, lahko tudi izpeljali. Ne mislim, da je takšno delo ta hip šele potrebno začeti. Imamo kar nekaj nacionalnih programov, vrsto strategij, projektov in študij; imamo tudi strategijo RS za vključitev v EU in državni program za prevzem pravnega reda EU. To so vse pomembni elementi nastajanja nacionalnega razvojnega projekta, o katerem govorim. Vendar še vedno nismo odgovorili na temeljna vprašanja filozofije razvoja Slovenije, ki je lahko zgolj posebno znotraj razvojne filozofije Evrope, kaj šele o njem dosegli nujno družbeno in politično soglasje. To, tretje soglasje bi šele dalo pravi smisel in trajni življenjski pomen prvima dvema - o samostojni državi in o njeni ustavi. Posledice so znane. Veliko je naporov z razmeroma majhnim rezultatom in nizkimi ambicijami. Naša prizadevanja niso ali vsaj ne dovolj naravnana k istim strateškim ciljem, niso usklajena, nimajo potrebnih ali zadostnih analitičnih in materialnih podlag in zato ne dajo potrebnega in pričakovanega sinergetskega učinka.

Drugi razlog je v razkoraku - rečeno poenostavljeno - med rečenim in živetim. Ko berem, poslušam in se pogovarjam o uspešnosti slovenske tranzicije, merjene z makroekonomskimi kazalci, je le - ta še vedno bolj ali manj ugodno ocenjena. Manj ugodne pa so ocene uspešnosti potrebnih reform. Vendar, ko se na drugi strani pogovarjam z ljudmi - veliko in rad sem med njimi - ko se pogovarjam z direktorji in predsedniki uprav gospodarskih družb, z zaposlenimi v podjetjih, podjetniki in drugimi, posebej s tistimi, ki iščejo prvo zaposlitev ali so na čakanju, je njihovo videnje in občutenje uspešnosti makroekonomskih kazalcev in na njihovi podlagi razvoja Slovenije velikokrat drugačno ter uspešnost, merjena z makroekonomskimi kazalci, vsaj močno relativizirana. Podjetja in ljudje postavljajo svoje prioritete, ki jim jih narekujejo hitre spremembe in okoliščine v poslovnem svetu in življenje. Njihove prioritete so neredko v razkoraku s prioritetami, ki jih ima ali pa si jih na ravno načrtno postavljata slovenska strankarska politika in oblast. V vsem tem tranzicijskem vrtincu - ne bom se spuščal v samo definicijo tranzicije oz. v to, kaj kdo pod tranzicijo pravzaprav sploh razume - kot da je človek in njegov razvoj postal drugotnega pomena. Človek in njegov razvoj, dostojanstvo in blaginja, varnost, kakor da niso več osnovni namen, vrednota in usmerjevalec tranzicije, človek postaja vedno bolj predmet v procesu tranzicije in tranzicija vsekakor sama sebi in politični rabi zadostna.

Vrednost poročila in današnje konference vidim zato tudi ali predvsem v tem, da zastavi vprašanje, kje smo v tranzicijski naglici, v njenem vrvežu in prerivanju, v nametani in politično pregreti graditvi novega sistema vrednot, izgubili človeka. Se Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije, uresničujejo plebiscitni cilji, ki so jih s tako veliko večino potrdili ob ustvarjanju samostojne države? So bili žar, razvojni naboj, družbena energija, ki jih je osamosvojitev osvobodila in sprostila, izrabljeni za “delanje pravih stvari”, za polnjenje nove državne forme z vsebino? Je Slovenija postala ali vsaj postaja partner pri nastajanju zamisli Evrope tretjega tisočletja; je visoko pretočni most med zahodnoevropskimi državami ter državami Evropskega vzhoda in jugovzhoda? Oblikujemo svojo republiko na temeljih človekovega dostojanstva z dosledno vladavino človekovih pravic in skladno s svojo srednjeevropsko civilizacijsko tradicijo? Ima Slovenija optimalno strukturo uspešnih velikih, srednjih in malih podjetjih na globalnem trgu, z visoko motiviranim managementom, ki zna iskati ustvarjalno ravnovesje med delom in kapitalom, tudi z aktivnim lastništvom in razvitim soupravljanjem ter spodbujanjem energije sicer dobro usposobljenih delavcev za proizvodnjo in soupravljanje podjetij; se že lahko ponašamo z elitnimi industrijskimi jedri, z odličnimi blagovnimi znamkami in prevladujočim storitvenim delom v domačem bruto proizvodu? Je naša država sodobno organizirana in decentralizirana z zelo profesionalno in učinkovito ter zato tudi ne predrago javno upravo v službi državljanov in njihove pobude? In ne nazadnje: ima država razvite in udejanjane učinkovite inštrumente za vzdrževanje dinamičnega socialnega in političnega ravnovesja? Ali živimo v državi, ki spoštuje vsakršno uspešno delo ter ustvarjalnost človeka in enkratnost vsake osebnosti, ob enakih možnostih in poudarjeni vlogi izobraževanja, ki bi temeljilo na razumevanju znanja kot temeljne primerjalne prednosti Slovencev; ali varuje naša država socialne pravice in dostojanstvo dela ter varnost marginalnih skupin, katerim so bile, ne po njihovi krivdi, omejene možnosti za lastno preživljanje z delom? In še bi lahko vprašal: se upravljalci razvoja Slovenije zavedajo odgovornosti za delovanje slovenske družbe po evropskih standardih, za njen razvoj in njene potrebe, za njeno socialno ravnotežje in kulturno ustvarjalnost, za človekovo dostojanstvo, pravice in svoboščine, določene z mednarodnimi standardi? Na vrsto teh in drugih vprašanj odgovarja tudi Poročilo o človekovem razvoju v Sloveniji. Citiram: “....stranke vsaka zase poskušajo obvladovati celotni prostor ne le političnega, ampak tudi družbenega in moralnega življenja ljudi. Pri tem trgovanju pa ne izhajajo iz vsaj delno dogovorjenega koncepta družbenega razvoja Slovenije, ampak se odločajo le po tem, ali neki ukrep koristi posamezni politični stranki ali ne”. V tem, bi dodal, je ta nesrečna kontinuiteta, o kateri se v Sloveniji toliko govori in troši toliko energije, v tem opisanem vzorcu političnega, strankarskega delovanja, ki je pri vseh, brez izjeme, povzet po izkustveno edino poznanem vzorcu političnega delovanja, povzetem iz prejšnjega sistema, po vzorcu, ki je bil monopolističen in netoleranten navzven, navznotraj pa je deloval na načelu demokratičnega centralizma. Daleč je ta vzorec od parlamentarne demokracije, ki temelji na pluralizmu, strpnosti, iskanju konsenza, odgovornosti.

Tako kot po makroekonomskih kazalcih je Slovenija med 175 državami v svetu dobro uvrščena tudi po indeksu človekovega razvoja; v letu 1995 je uvrščena na 37. mesto. Takšna uvrstitev je v veliki meri rezultat ne le njenega razvoja po 90-tem letu, temveč - zlasti še primerjalno gledano z drugimi srednje in vzhodno evropskimi državami - relativno visoke gospodarske razvitosti in socialnega standarda ob koncu 80-ih let.

Žal vročičnosti in nemira življenja v novi državi nismo zmogli, nekateri morda tudi ne želeli, usmeriti in umiriti v razvojni model, v katerega bi optimalno prepletli pozitivne vrednote in dosežke osemdesetih z nujnimi in novimi družbenimi vrednotami in razvojnimi cilji zdaj že iztekajočih se devetdesetih let. Ob razumevanju med seboj povezanega in soodvisnega človekovega sveta na pragu novega stoletja. O stoletju, ki prihaja, se mi zdi realno premišljati kot o negaciji tistega, kar je konec tega stoletja obveljalo kot skupno spoznanje slabega ter nadgradnji tistega, kar je sprejeto kot skupno človeško spoznanje dobrega. Da bi do tega prišli, je prej kot drugo v svetu potrebno začeti dialog in ta zaenkrat ne more teči drugje kot znotraj Združenih narodov.

Zahvaljujem se avtorjem Poročila za analitične ugotovitve in opozorila o človekovem razvoju v Republiki Sloveniji. Tudi čestitam jim ob tako uspešno opravljenem zahtevnem delu. Vesel bi bil, če bi udeleženci današnje konference zmogli te ugotovitve in priporočila preoblikovati v definicijo osrednjih ciljev usklajenega gospodarsko socialnega in okolju prijaznega razvoja Slovenije.

Uspešno konferenco in prijazen dan vam želim.


 

arhivska stran