Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Vojna v Iraku
Bruselj, 2. april 2003

 


Predlog Milana Kučana za izjavo »Mednarodnega etičnega, političnega in znanstvenega kolegija« o vojni v Iraku, ki je bila prebrana ob predstavitvi Kolegija v Evropskem parlamentu v Bruslju

V sklicu današnjega srečanja je nekaj nestvarnega.

Odvija se vojna. Njena legitimnost in njena legalnost sta postavljeni pod vprašaj, ne glede na totalitarni značaj režima, množično kršitev temeljnih človekovih pravic v Iraku in nevarnost, ki iz te države preti za varen svet. Možje in ženske umirajo. Mednarodni skupnosti ni uspelo ohraniti miru, razklana je.

V takšnih okoliščinah možje in žene dobre volje, nekateri na javnih funkcijah, drugih iz različnih intelektualnih okolij ustvarjamo »Mednarodni etični, politični in znanstveni kolegij«. Pri tem lahko za pomiritev napetosti v svetu in za osvetlitev pot ponudimo samo moralno avtoriteto svoje besede. Vzpostavitev etične vesti sveta je danes nujno, še toliko bolj, ker bo njena uveljavitev potrebovala svoj čas.

Resnosti razmer se ni mogoče več izogniti. Vojna v Iraku nas sili k pozivu, ki ga naslavljamo na svet. V našem pozivu ne želimo ne obsojati in ne razsojati. Želimo se ukvarjati s fenomeni, ki jih je iraška kriza razkrila in ki so po našem trdnem prepričanju pomembni za človeštvo in njegovo prihodnost. V premislek ponujamo naše ugotovitve in predloge.

Ugotavljamo globok razkorak med etičnimi načeli, na katerih naj bi temeljili odnosi v mednarodni skupnosti in med pravno ureditvijo, ki te odnose določa. Mislimo na tisti svetovni etos, ki temelji na svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, človekovem dostojanstvu in zlatemu pravilu vzajemnosti v človeški družbi: ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da drugi stori tebi. To je po našem prepričanju tudi najmanjši skupni imenovalec etičnih vodil vsem svetovnim religijam oz. civilizacijam in kulturam. Vse ga lahko sprejmejo kot kriterij svojega ravnanja, ne da bi v svoji samobitnosti to čutile kot vsiljevanje tujega sveta vrednot ali celo kot duhovno hegemonijo ene od njih. Lahko služijo kot orientacija, vizija in praksa pri uporabi vzvodov oblasti. Ugotavljamo, da obstoječi pravni red ščiti predvsem države in varuje načelo suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Ne postavlja pa v izhodišče človeka kot posameznika in ne varuje v zadostni meri tega etosa.

Ugotavljamo razlike v razumevanju demokracije. Opažamo poskuse, da se na globalni ravni uveljavi tisto razumevanje demokracije, ki samo postavlja in narekuje vrednote tudi za druge, ki naj bi jim bili drugi brezpogojno zavezani. To je po našem prepričanju zanikanje demokracije kot forme, ki omogoča tekmovanje različnih vsebin in namesto njega vpeljuje monizem, vrednostni in politični monopol ter duhovno nasilje. Takšno naše stališče ne izključuje potrebe, da je demokracija oprta na vsebino, na svetovni etos, ki je, kot smo že povedali, sam etični pogoj demokracije in njen skupni temelj. Temelji na izhodišču, da je treba upoštevati pravico do drugačnosti in različnosti, da je potrebno priznati in spoštovati raznolikost korenin demokratičnih kultur. Za svetovni mir in za prihodnost človeštva je več kot bistveno: pustiti biti. Vsiljevanje vrednot in vzorcev vedenja drugim vodi v spore in konflikte, ki ogrožajo svetovni mir in varnost.

Ugotavljamo globoko krizo in nezadostnost upravljanja našega globaliziranega sveta, tudi krizo verodostojnosti in učinkovitosti njegovih institucij. Iz upravljanja te krize so skoraj povsem izrinjeni Združeni narodi, ki so nastali in razvijali več kot pol stoletja prav s to temeljno nalogo. Močno je omajan multilateralizem kot običajna in zaželena metoda reševanja svetovnih problemov. To je zaskrbljujoče, ne le zaradi ohranjanja miru in varnosti v svetu, ampak tudi zaradi reševanja drugih velikih izzivov človeštva (klimatske spremembe, varovanje ozračja pred škodljivimi emisijami, zaščita voda, onemogočanje t.i. finančnih rajev, nadzor nad orožjem in razorožitveni programi kemičnega, bakteriološkega in atomskega orožja, pomoč tretjemu svetu in njegov razvoj, delovanje in avtoriteta mednarodnega kazenskega sodišča ter nadzor nad izpolnjevanjem mednarodnih konvencij in drugih). Na te izzive ni mogoče odgovoriti brez skupne odgovornosti in brez solidarnosti, saj živimo v med seboj soodvisnem in povezanem svetu. Odloča se v bistvu o prihodnosti mednarodne skupnosti ter o načelih in pravilih, ki naj usmerjajo njeno življenje. Odloča se o tem, kakšen bo nov svetovni red.

Zato predlagamo:

Da se ponovno uveljavi institucije upravljanja globalnega sveta in da se okrepi njihova avtoriteta in legitimnost, predvsem OZN in Varnostnega sveta. Upravljanje iraške krize je treba vrniti pod okrilje Varnostnega sveta in v njem vzpostaviti odgovornost mednarodne skupnosti, ki bo upoštevala že sprejeta stališča in sklepe. Pri tem posebej poudarjamo, da je pravica veta velik privilegij, ki mu pripada enako velika odgovornost. Tudi etična in duhovna odgovornost, ki postajata osrednje politično vprašanje človeštva. Prva velika priložnost je zdaj končanje vojne ter humanitarna, politična, socialna, gospodarska in kulturna obnova Iraka. Potrebo po okrepitvi avtoritete OZN posebej poudarjamo. Za človeštvo bo pri reševanju velikih problemov prihodnosti avtoriteta OZN nepogrešljiva in zanjo preprosto ni alternative. Nemoč OZN v reševanju iraške krize ni razlog, da se jo spregleduje, ampak je nasprotno razlog, da se okrepita njena moč in vpliv. Tudi za okrepitev njene normativne vloge in nadzora nad nedeljivo veljavo temeljnih civilnih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic človeka kot posameznika in pripadnika etničnih in drugih človeških skupnosti.

Predlagamo, da se dopolni temeljne akte OZN in se jih prilagodi sedanjim razmeram ter razvoju v svetu. Združeni narodi s celotnim sistemom svojih norm in institucij morajo skladno z nastajanjem svetovnega etosa zaščiti človekovo življenje in njegovo dostojanstvo ter njegove temeljne pravice kot najvišjo vrednoto. Nihče, še najmanj diktatorski režimi, se ne more sklicevati na državno suverenost in na načelo nevmešavanja v notranje zadeve, ko z nasiljem in državnim terorjem pobija lastne državljane in jim s poniževanji in kršitvami njihovih temeljnih pravic jemlje dostojanstvo in ogroža fizični obstoj, ter hkrati ogrožati mir in varnost sosednjih držav. V takšnem primeru bi Združeni narodi morali imeti pravico, da učinkovito in pravočasno intervenirajo ter tako preprečijo humanitarne katastrofe, kakršnim smo bili priče nedavno tudi v Ruandi, Somaliji, na Balkanu. In zdaj v Iraku in Palestini. Takšnemu načelu bi bilo potrebno prirediti tudi institucije presojanja in odločanja o tem, ali razmere kjerkoli v svetu zahtevajo takšno humanitarno intervenco OZN. To je potrebno tudi zato, da se mednarodna skupnost in njene članice zavarujejo pred skušnjavo, da bi posamezne države in priložnostne koalicije o tem presojale same in
prevzemale odgovornost za intervenco mimo OZN oz. da bi za takšna svoja enostranska ravnanja iskale utemeljitev v odlaganju in zavlačevanju odločitev v Varnostnem svetu. Zgolj moč in volja do moči ne moreta biti odločilni. To ne odpravlja rizika vojne in terorizma, ne krepi usposobljenosti, da bi ukrotili nasilje in barbarstvo, zaradi katerih se zdi, da je za človeštvo danes največja nevarnost njegova lastna nečlovečnost. Prav tako bi bilo potrebno dopolniti določbe, ki bi OZN ali z njeno odločitvijo regionalni skupnosti držav in ne kakšni posamični državi članici OZN dajale mandat, da upravlja državo v primerih, ko, še posebej po interevenci, ne bo sposobna vzpostaviti demokratične oblasti in uprave, zagotoviti gospodarskega življenja in rasti ter pravne in socialne varnosti. K temu nas silijo razmere v Somaliji, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu, morda tudi v Afganistanu in Palestini in tak primer bo gotovo kmalu tudi Irak.

Ko sprejemamo ta stališča, nimamo ambicije, da bi vse probleme, ki jih je razkrila iraška kriza, zajeli celovito. Ko obžalujemo, da je do vojne prišlo, ko vojno sprejemamo le kot skrajno sredstvo, ko globoko in iskreno sočustvujemo z iraškim prebivalstvom, ki trpi v tej strašni vojni, smo trdno prepričani, da to ni dovolj; treba je temeljito premisliti sporočila te krize, predvsem pa je potrebno delovati za to, da se njene posledice za človeško in mednarodno skupnosti omilijo. Ne gre nam za enotnost in za splošno sprejemanje teh naših pogledov in predlogov. To bi bilo v nastalih razmerah nerealno. Gre nam za iskanje skupnega imenovalca stališč vseh tistih, ki želijo rešitev krize in izključitev ponavljanja podobnih situacij. Bilo jih je v zadnjih letih preveč in čas je, da nekaj storimo. Za to iščemo somišljenike. Kajti svet je močno soodvisen, vsak njegov velik izziv je naš skupni izziv. Tudi Irak. Gradimo na prepričanju, da smo vsi
člani ene same družine. Ustvariti moramo mednarodni pravni red in ustanove, ki bodo ustrezale našemu času in globljemu razumevanju etičnih podlag naših ravnanj. To bi bil velik korak naše generacije v naporni hoji človeštva proti civilizaciji in na srečanje s seboj. Naša izjava želi biti prispevek, ki naj ta korak olajša.

 

Priponke
Govor Milana Kučana v angleščini

 

seznam   na vrh