Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Intervjuji in izjave
seznam    

Pogled na Balkan
Ljubljana, 10. april 2007

 


Milan Kučan je za knjigo z delovnim naslovom "Europe: Shaping Our Future", ki jo urejata Hannes Swoboda and Christophe Solioz, napisal prispevek, v katerem je predstavil svoj pogled na reševanje krize na Balkanu. Objavljamo besedilo v celoti:


"V premislekih, kako poiskati izhod iz balkanske krize, sem naklonjen vztrajanju na načelih. Posledice morebitnega risanja novega političnega zemljevida na jugovzhodu Evrope in rešitev, ki bi odstopale od načel, bi bile nepredvidljive in lahko tudi pogubne za mir in sožitje na Balkanu.

Zavedam se, da vztrajanje na načelih ne pomeni lahke poti do rešitve. Lahko pa Evropa in mednarodna skupnost prav na Balkanu utrdita načela modernega demokratičnega vzorca za urejanje odnosov med narodi in državami soodvisne človeške skupnosti v globaliziranem svetu. Prav v tem vidim velik izziv in priložnost za Evropo, ki je vredna vsakega truda.

Izhodiščna ali temeljna dilema, na katero je treba odgovoriti, je, ali bosta Evropa in mednarodna skupnost privolili v spreminjanje državnih meja zaradi njihovega usklajevanja z etničnim ozemljem, tudi tistim, ki je bil ustvarjen s silo ali z vojno, z etničnim čiščenjem in celo genocidom, z vsemi konsekvencami take odločitve. Ali pa bosta vztrajali na stališču, da so meje v Evropi dokončne in da se jih presega le z novim pojmovanjem politične demokracije in sodelovanja med narodi in državami, tudi z načeli o svobodnem pretoku ljudi.

Ob reševanju balkanskega problema ima Evropa priložnost in dolžnost odgovoriti na vprašanje, ali naj v njenem jugovzhodnem delu veljajo drugačna načela kot sicer, ali pa za urejanje odnosov med tamkajšnjimi državami in narodi veljajo načela, ki veljajo za vse. Gre zlasti za načela, ki so zapisana v Helsinški listini. Predvsem mislim na načela o dokončnosti meja in njihovi nespremenljivosti s silo, o izogibanju sile pri reševanju sporov, o promociji človekovih individualnih in kolektivnih pravic, med katerimi so zelo pomembne tudi pravice etničnih manjšin. Ali pa je, in zakaj, Balkan toliko različen oz. poseben del našega kontinenta, da naj tu veljajo drugačna načela? In katera so v tem primeru ta načela?

Drugo vprašanje je, ali sodobna Evropa lahko pristane na doktrino, ki je postala doktrina konfliktnega dela Balkana, da pripadniki enega naroda po vseh medsebojnih sovražnostih ne morejo nikoli več živeti skupaj s pripadniki drugega naroda, ker so si različni po nacionalni, religijski, kulturni in civilizacijski pripadnosti.

Moje trdno prepričanje je, da je odgovor Evrope na obe vprašanji nikalen. Tudi za Balkan naj veljajo ista načela kot drugod in tudi na jugovzhodu Evrope morajo pripadniki različnih narodov in njihovi voditelji sprejeti odgovornost za to, da bodo našli načine sobivanja drug z drugim in ne drug proti drugemu. Tudi takrat, kadar sobivajo z manjšinami. Evropa, predvsem pa Evropska unija si drugačnih odgovorov ne more privoščiti. Zaradi lastne identitete in zaradi svoje varne prihodnosti.

Jasni načelni odgovori Evrope in mednarodne skupnosti so pomembni. Predstavljajo etično podstat upravljanja v globaliziranih razmerah, v katerih se vzpostavljajo nova razmerja v človeški skupnosti in mnoge do sedaj veljavne institucije urejanja družbenih razmerij postajajo stvar preteklosti. Toliko pomembneje je zato, da načela postanejo vodilo za iskanje rešitev za prihodnost vsake od balkanskih držav in vseh skupaj. Doslej se je od teh načel odstopalo. Prednost so imele pragmatične rešitve.

Opredelitev načel, ki naj uravnavajo meddržavne in mednarodne odnose med državami in narodi, pomeni opredeljevanje in potrjevanje vrednotne identitete EU. Enako pomembna kot opredelitev načel pa je doslednost pri zavzemanju za njihovo spoštovanje ter prevzemanje skupne odgovornosti, ki bo sprejetim stališčem dajala tudi potrebno verodostojnost in s tem uresničljivost.

Samo v primeru enotnega ravnanja evropskih držav bodo politične elite na Balkanu verjele, da ni mogoče odstopiti od načel in jih ni mogoče izigravati. Soočene bodo z dejstvom, da je skupno voljo Evrope potrebno upoštevati in da drugačne rešitve preprosto ni; da ni mogoče špekulirati z razlikami v interesih in stališčih posameznih držav in ni mogoče računati z njihovo podporo rešitvam, ki ne bi bile skladne s temi načeli; da je čas delitve interesnih sfer na Balkanu postal preteklost.

Zavzemam se za konferenco evropskih držav, ki bi presodila o politični prihodnosti Balkana in o načelih, na katerih naj bo ta prihodnost postavljena. Njen cilj bi moral biti dogovor o trajnejših in ne le kratkoročnih, čeprav nujnih rešitvah kot so sedanje v BIH ali na Kosovu. V mislih imam dolgoročne rešitve, ki edine lahko prinesejo stabilnost, demokracijo, mir, varnost in blaginjo tudi temu delu Evrope. Sedanje kratkoročne rešitve tak poglobljen premislek omogočajo in so mu s svojimi učinki lahko v koristno oporo.

Mednarodna skupnost je doslej vlagala enormno veliko truda in denarja za umiritev razmer na kriznem območju nekdanje Jugoslavije. Vendar za rešitev krize ni našla zadovoljivega odgovora. Tega ni omogočal niti Daytonski sporazum, ki je zaustavil vojno na tleh BIH, kar je bil njegov izjemen dosežek, niti ga ne prinaša predlog posebnega odposlanca generalnega sekretarja OZN Marttija Ahtisaarija. Slednji s svojim odgovorom o statusu Kosova in urejanju vprašanj njenega notranjega življenja prinaša velika pričakovanja, odpira pa hkrati nekatera nova in daljnosežna vprašanja prihodnjega urejanja mednarodnih odnosov, zlasti glede načel in vrednot, na katerih so bili doslej utemeljevani, npr. varovanje suverenosti in teritorialne integritete držav, nepriznavanje dejstev, doseženih z vojno ali nasiljem, enakopravnost narodov in njihove pravice do samoodločbe itd.

Umestno je po tolikih letih postaviti vprašanje, zakaj vse doslej napori mednarodne skupnosti niso trajneje umirili razmer na Balkanu in našli načina, kako promovirati in uveljaviti načelo sprave med tamkaj živečimi narodi, da bi namesto izstavljanja računov za dejanja iz preteklosti obrnili pogled v iskanje načinov produktivnega skupnega življenja v prihodnosti.

Po mojem trdnem prepričanju je temeljni razlog v spregledovanju dejstva, da imajo balkanski konflikti skupne zgodovinske korenine in jih je zato potrebno reševati celovito, upoštevaje njihovo povezanost in medsebojne vplive. Da ni mogoče reševati enega problema, ne da bi predvideli možne posledice za rešitve drugih, npr. Kosova za BIH, Srbijo in Makedonijo. Namesto celovitega je prevladal, v obdobju vojnih grozodejstev celo upravičeno, pragmatičen pristop ali bolje rečeno zgolj gašenje na posameznih kriznih točkah brez varovalk, ki bi preprečevale ponovno odprtje konflikta ali sprožanje novih. To seveda ni zadoščalo, da bi po prekinitvi sovražnosti preurejene razmere ustvarile novo osnovo za dolgoročni mir ter politično in socialno stabilnost v tem delu Evrope in s tem v celotni Evropi.

Očitno je, da kaže pri reševanju balkanskega konflikta preizkusiti drugačen pristop. Pristop, ki bi identificiral vzroke za ponavljajoče se konflikte, opredelil poti za njihovo odpravo in celovito odgovarjal tudi na vprašanje o politični prihodnosti Balkana oz. v našem primeru predvsem njegovega zahodnega dela.

Osrčje nestabilnosti predstavlja prevladujoče razumevanje in način reševanja nacionalnega vprašanja na Balkanu (zlasti Srbov in Albancev), ki je v popolnem razkoraku s sodobnim konceptom državljanske države in razumevanjem vladavine človekovih pravic. Nasilje, ki je sledilo razpadu nekdanje Jugoslavije, je le sodoben izbruh vulkana balkanskih konfliktov. Vojne in mirovne konference zadnjih 150 let so prestavljale državne meje, ki so zato v velikem neskladju z etničnimi mejami. Ustrezale so vsakokratnemu razmerju interesov zmagovalcev in moči velikih sil in vedno znova ustvarjale velike etnične manjšine znotraj držav večinskih narodov. Latentna napetost in konfliktnost, ki ju takšno stanje povzroča, vodita v pritiske za ustvarjanje nacionalno čistih držav na načelu "kri in zemlja", s katerim se utemeljuje pravico do življenjskega prostora oz. nacionalne države ter opravičujeta etnično čiščenje in celo genocid. Priče temu smo bili v BIH, v Srbiji in na Kosovu, v prvi polovici 90-tih let pa tudi na Hrvaškem. Šele razumevanje celovitosti in povezanosti teh vprašanj bi omogočalo, da se pri njihovem reševanju ne bi vračali v preteklost, v kateri so nastala, in k uporabi metod tistega časa.

Po mojem prepričanju je dolgoročna rešitev sedanjih zapletenih razmer na Balkanu možna samo ob dosledni strategiji postmoderno pojmovane politične demokracije, torej vladavine prava in uveljavljanje človekovih, tudi manjšinskih pravic, ter razumevanja moderne države kot državljanske družbe, zgrajene na načelih državljanske enakopravnosti, multietničnosti, multireligioznosti, strukturnega pluralizma, svobodnega gospodarstva in odprtosti. Ter na upoštevanju načel, na katerih se utemeljujejo mir, varnost in sodelovanje v sodobni Evropi.

Sredstva, ki bi jih uporabili za uveljavitev odločitev, sprejetih na takšni konferenci, morajo biti le tista, ki so skladna z vrednotami in normami postmodernega sveta. Najprej bo treba danes trdno zakoreninjeno, že skoraj avtistično politično zavest na Balkanu napraviti dojemljivo za demokratične impulze. S tem bi izgubljale na moči sedanje politične nomenklature, ki živijo od ekskluzivne moči nacionalne ideje kot najvišje vrednote in od obubožanja ljudi v imenu te ideje. V njenem imenu se duši tudi razvoj. Razvoj bo mogoč šele s svobodnimi ljudmi, vključenimi v svoboden pretok idej in blaga ter s strogo nadzorovanimi in ekspertno usmerjenimi projekti pomoči ob participaciji ljudi, ki jim je namenjena. Pot je v avtonomnosti ljudi, družbenih podsistemov in civilne družbe.

Miru in sodelovanja ni mogoče doseči s postavljanjem novih zidov na novih mejah. Evropske države se odgovornosti za morebitno novo postavljanje zidov v evropskem jugovzhodu ne morejo otresti. Prepričan sem, da bi evropska konferenca tudi Balkanu znala ponuditi rešitev, ki bi utrdila pomen vladavine človekovih pravic, zaščite nacionalnih manjšin, osebno dostojanstvo in svobodo državljana, državljansko pluralno državo, ki spoštuje različnosti, multietničnosti in multireligioznosti, predvsem pa strpnost ter dialog. In produktivno sodelovanje držav, ki so utemeljene na teh načelih. Zaradi skupne odgovornosti za globalni svet, ki se začne z odgovornostjo za mir in stabilnost pri sebi doma in v svoji soseščini.

Zakaj konferenca vseh evropskih držav? Problem stabilnosti in prihodnosti Balkana je evropski problem, saj je stabilnost Evrope v veliki meri odvisna od stabilnosti njenega jugovzhodnega dela. Zato imajo pravico in morajo v procesu sprejemanja odločitev sodelovati vse evropske države in za sprejete odločitve tudi skupaj nositi odgovornost. Zgolj znotraj regije rešitev očitno ni, zato pobude ni mogoče omejevati zgolj na regionalno dimenzijo, s spodbujanjem ekonomskega in drugega sodelovanja med državami znotraj te ne povsem jasno določene, zgodovinsko in civilizacijsko heterogene in politično nedefinirane regije, ki se poenostavljeno bolj ali manj prekriva z območjem nekdanje Jugoslavije.

Zato je toliko pomembno, da se hkrati z opredeljevanjem načel sprejemajo tudi stališča, ki bodo odpirala realno perspektivo vključevanja držav s tega območja v evropsko integracijo. Ne zgolj z obljubami, ampak s trdno zavezo držav članic EU in s konkretnim angažiranjem pri nudenju pomoči, da bodo te države uspešno izpolnile zahteve za vključitev in kasneje uspešno in odgovorno živele znotraj integracije. Ti gospodarski, politični in vrednotni pogoji morajo biti seveda za vse enaki. Prazne obljube ali celo trgovanje z načeli, podkupovanje s posameznimi projekti, priviligiranje enih na račun drugih v skladu z interesi velikih držav, je naredilo zahodnim balkanskim državam več škode kot koristi. Ljudje na tem območju potrebujejo realno razvojno perspektivo, brez bojazni pred zamerami in brez lažnih upanj. Lažno perspektivo lahko dajejo tudi obljube, celo mimo veljavnih načel v mednarodnih odnosih, o novih državah, ki so formalno sicer lahko neodvisne in suverene, dejansko pa niso sposobne funkcioniranja in prevzemanja odgovornosti za svojo neodvisnost.

Prav odpiranje realne perspektive vključitve v evropsko integracijo, kar zagotavlja ljudem teh držav ne le večjo blaginjo in varnost, ampak tudi življenje v skladu z demokratičnimi standardi in vrednotami, ki so bistvo evropske ideje, štejem za zelo pomemben sklep takšnega evropskega sestanka oz. konference, o kateri govorim.

Naj so kritične besede na račun EU, zlasti po referendumih v Franciji in na Nizozemskem še tako številne, je vendarle dejstvo, da je širitev prostora evropske ideje po razpadu komunističnega sveta in še posebej Varšavskega pakta Evropo zavarovalo pred eksplozijo. To je dejstvo in ne morejo ga spremeniti niti nekatere morda premalo premišljene odločitve o širitvi ali spregledovanje kriterijev nekaterim novim članicam, ki so tako pomnožile število problemov v EU in načela učinkovitost njenega delovanja. Cena vključitve držav zahodnega Balkana, kakršen koli že bo njegov politični zemljevid, bo gotovo visoka. A bo nižja od drugih, tudi nižja od dosedanje materialne in še posebej moralne cene, ki sta jo na tem območju že doslej plačali Evropa in vsa angažirana mednarodna skupnost.

Ostane seveda vprašanje, ali je zamisel o takšni konferenci evropskih držav o politični prihodnosti Balkana in njegovem političnem zemljevidu realna. Zavedam se možnih ugovorov. Tudi tega, da je konferenca odveč, da bi lahko trajala dolgo, da bi se konflikti v tem času le še razraščali. Tudi Helsinška konferenca je trajala dolgo. A je Evropi prinesla dober rezultat, ki je vzdržal vse do danes, čeprav je potekala v času globoke blokovske razdeljenosti sveta in Evrope. Ob stališču o nespremenljivosti meja s silo je bila Helsinška listina s t.i. "tretjo košarico" instrument, s katerim je sodobna, demokratična evropska politična misel o veljavi dostojanstva človeka in njegovih pravic vstopila v ideološki blok komunističnega vzhoda in od znotraj zrušila njegovo ideologijo kolektivizma in totalitarizma. Po mojem prepričanju je danes del Zahodnega Balkana tudi po padcu Miloševićevega režima s tega vidika politično še vedno v precejšnji meri "drugi blok", z vidika razumevanja vladavine človekovih pravic in pripravljenosti živeti z razlikami pa skoraj tudi druga civilizacija. Za skupno prihodnost bi bilo potrebno spodrezati korenine takšne miselnosti in še posebej prakse. In si vzeti čas za premišljeno delo.

Seveda je zamisel o vseevropskem dogovoru možna, ko ni več vojnih spopadov in medetničnega nasilja. Ti pogoji so s sedanjimi rešitvami zagotovljeni. Prepričan sem, da je v interesu tudi političnih elit v vseh teh državah, da kratkoročne in nestabilne rešitve nadomestijo dolgoročne z jasno perspektivo.

Dolgoročnejše rešitve balkanskih konfliktov so mogoče trdno postavljeni gabariti načel in vrednot in njihova dosledna uporaba jih omogočajo. Sklicevanje in spoštovanje načel iz danes že oddaljene, a nič manj aktualne Helsinške listine bosta moralna in politična legitimacija Evrope, da postavlja zahteve in predlaga rešitve na zahodnem Balkanu. To bo tudi temelj za odgovornost, ki jo mora poleg prizadetih narodov prevzeti predvsem Evropa, ker je to njen notranji problem. Čas je, da tudi zaradi svoje verodostojnosti in prestiža preneha z njim obremenjevati druge dele sveta in OZN.

Jugovzhod Evrope je izziv, ob katerem lahko EU dokaže, da ni le pomemben gospodarski igralec na globalni ravni, ampak je tudi globalni politični in moralni dejavnik. To seveda ne pomeni izločitve ZDA in Rusije. Njuno sodelovanje in podpis pod sprejetimi odločitvami o politični prihodnosti Balkana bi rešitvam dal dodatno verodostojnost in pomembno dejstvo za uresničljivost. Predvsem pa bi preprečil, da bi Balkan postal sredstvo nove konfrontacije in delitev v svetu, kot se to že dogaja ob t.i. Ahtisaarijevem načrtu."

 

 

seznam   na vrh