Milan Kučan o plakatni aferi za SP Dela
Ljubljana, 11. maj 2007
Na vprašanje novinarke Jele Krečič, ki je za Sobotno prilogo Dela pripravljala poseben prispevek o plakatni aferi ob njeni dvajsetletnici, je Milan Kučan zapisal:
"Pri plakatni aferi v celoti odmišljam Neue Slowenische Kunst in postmoderno vključevanje simbolov, ki pričajo o človeški ustvarjalnosti in razdiralnosti, v njihovem umetniškem izrazu. Z izborom na natečaju mladinske politične organizacije za 1987 je njihova stvaritev zapustila svet umetnosti in vstopila v svet politike v skrajno zaostrenih razmerjih takratne Jugoslavije, ki so zlovešče nakazovala možnost konflikta.
Po razkritju, da je izbrani plakat priredba Kleinovega nacističnega plakata, me je pozno ponoči poklical Slobodan Milošević na dom. Nisva bila v takih odnosih, da bi me klical osebno in še domov. Zato je tudi ta klic napovedoval nadaljnje hude politične zaostritve. Slovenija je v drugih delih Jugoslavije itak vedno znova naletela na gluha ušesa, ko je oporekala ocenam, da je egoistična, nacionalistična in separatistična in je le redko naletela na zaveznike za politiko čistih računov, odgovornosti vsakega naroda Jugoslavije za lasten razvoj in zavezanosti zvezne države, ki bi morala vedno znova upravičevati svoj obstoj z oprijemljivimi dokazi za prednosti in smiselnost življenja v skupni državi za vsak jugoslovanski narod. Jasno mi je bilo, da bo plakatna afera izvrstna priložnost, da se Sloveniji nalepi še etiketo fašistoidnosti in popolne vrednotne dezorientacije, kar je še dodatno zoževalo komunikacijske kanale Slovenije za razumevanje naših prizadevanja. In tako se je potem tudi zgodilo. Slovenija, slovenski politiki, slovenski mladinci, ustvarjalci, vsi smo dobili nalepke. Z vidika mnogih, Sloveniji tudi naklonjenih posameznikov, z razlogom, čeprav je bilo marsikaj mogoče tudi drugače utemeljevati. Še danes zamenjava katerih koli starih simbolov s simboli nacistične ideologije ne bi naletela na razumevanje ne v Sloveniji ne v Evropi. Pri mnogih je to izzvalo tudi povsem iracionalne izbruhe nestrpnosti. Politika je to zlahka izkoristila za podpihovanje agresivnosti, tudi sovraštva in obsojanja Slovenije, kar je potem trajalo vse do agresije na Slovenijo.
Mladince sem povabil na pogovor. Želel sem razumeti razloge za izbor spornega plakata. Predvsem me je zanimalo, ali so vedeli, da izbirajo kopijo nacističnega plakata. Je šlo zgolj na nastopaštvo? Jim je bilo vseeno, kako to sprejemajo ljudje zunaj njihovih krogov? So premislili, kakšne priložnosti so na pladnju ponudili politikom, ki so želeli utišati Slovenijo? Hotel sem tudi vedeti, koliko smo zavezniki in koliko zaupanja je med nami. Pustili so me v dobri veri, da za poreklo plakata niso vedeli. Šele precej let kasneje sem zvedel, da temu ni bilo tako. Zgodba me nikakor ni zabavala, zato se mi je zdel dialog z mladinci še toliko pomembnejši. Imeli smo iste ambicije za Slovenijo glede mnogih vprašanj, glede 33. člena, glede človekovih pravic, glede civilnega služenja vojaškega roka, smrtne kazni, tudi glede štafete, prizadevanja za svoboden javen politični dialog.... Zato sem želel vedeti, kaj se dogaja, jih seznaniti tudi z mojimi ocenami, kaj nam bo ta afera vsem skupaj prinesla in se dogovoriti, kako se na pritiske odzvati. Predvsem zato, da "afera" ne bi služila kot izgovor za preusmeritev pozornosti od drugih, ključnih vprašanj takratne jugoslovanske družbe.
Ko danes gledam nazaj, bi kljub nekaterim razlikam v ocenjevanju takratnih razmer ter primernosti stališč in ukrepanj vendarle rekel, da so tudi takšne vrste pretresi utrdili merila Slovenije pri opredeljevanju razmerij med politiko in umetnostjo, glede svobode medijev, njeno občutljivost do politične propagande, zavezanost dialogu ter sodelovanju različno mislečih političnih skupin za skupne cilje v medsebojnem spoštovanju in upoštevanju, kar krepi politično kulturo in demokratično trdnost družbe. "