Omahljiva drža prispevala k brisanju slovenskega deleža v zavezniškem boju zoper nacifašizem
Baška grapa, 11. julij 2004
Milan Kučan na proslavi 60.letnice napada na železniško progo in komunikacije v Baški grapi, kjer je govoril tudi o dveh zelo različnih obrazih kot izbiro za prihodnost Slovenije na skorajšnjih parlamentarnih volitvah. »Na neresnici ne more biti zgrajena prihodnost,« je poudaril Kučan.
Pozdravljene spoštovane in drage tovarišice, spoštovani tovariši! Tako Vas pozdravljam, ker želim biti in sem vaš tovariš.
Vaš tovariš sem, ker z Vami delim vrednote in ideale, ki ste jim vi posvetili svoje življenje. Posvetili ste jim mladost, zanje žrtvovali tista najnežnejša leta, ki imajo privilegij, da so polna načrtov o komaj dodobra pričetem življenju in preudarkov o njegovem smislu, ljubezni in učenju. Surovo nasilje vojne, ki je poteptalo človekovo dostojanstvo in vse na njem temelječe vrednote, ter tragična usoda, ki ji je bil zapisan slovenski narod, so iz takratnih deklet in fantov tako rekoč čez noč oblikovale zrele ljudi, sposobne najbolj usodnih odločitev in največje žrtve. Odločitev, kakršne je bil v drugačnih zgodovinskih okoliščinah prisiljen sprejemati in častno izpolniti tudi mlajši rod Slovencev, ko je pred tanki jugoslovanske armade branil demokratično in enotno odločitev Slovencev po lastni državi in znova tudi svobodo slovenskega naroda.
Prav je zato, da se ob priložnostih, kot je današnja, vprašamo, česa se spominjamo. Je to zgolj zmaga v eenakopravnem boju s tistimi, ki so Slovencem odrekali pravico do obstoja in življenja in pol stoletja kasneje do lastne države. Je to le ponos, da smo zmogli nositi breme odgovornosti, ki nam jo je naložila zgodovina.
Gotovo se je treba spomniti tudi tega, ker so to bila velika in junaška dejanja, kakršnih Slovenci ne premoremo veliko. Bila so dejanja, ki so končala nam vsiljene vojne. Vojna pa je najbolj grozna stvar, kot je pogosto dejal pred kratkim umrli legendarni partizanski poveljnik Lado Ambrožič Novljan, tudi vaš poveljnik, poveljnik IX. korpusa narodnoosvobodilne vojske Slovenije, ki je s svojim bojem pomembno prispeval k priključitvi Primorske k matični domovini.
Mislim, da gre ob današnji slovesnosti za več kot le za spomin na tiste velike dogodke in na neustrašne ljudi, ki so bili njihovi udeleženci. Gre za premislek o tem, kakšna je cena svobode. Na to vprašanje je bil slovenski narod v prejšnjem stoletju prisiljen odgovarjati dvakrat. Odgovor je bil jasen: svoboda je tako velika vrednota, da je vredna sleherne cene.
Tega se, spoštovane tovarišice in tovariši, spominjamo. To spoznanje, ki smo ga potrjevali s svojimi dejanji, zapuščamo rodovom, ki prihajajo za nami. In zato sem in želim biti vaš tovariš. Kajti ko sem se moral v usodnih dneh leta 91 – petdeset let za vami o tem odločati tudi sam, ste bili vi moj vzor in moralna opora.
Nekaj tednov pred našo današnjo slovesnostjo se je v Normandiji svet spomnil pred 60 leti začetega izkrcavanja zaveznikov, ki je bilo začetek zadnjega dejanja poraza nacistične Nemčije in zloma nacifašizma. Demokratični svet se je z dolžnim spoštovanjem in hvaležnostjo poklonil dejanju tistih, ki so s svojim junaštvom in pogumom zavarovali človeštvo pred barbarstvom in mu vrnili skoraj izgubljeni svet svobode.
Toda ta slovesnost je imela pomanjkljivost. Na njej ni bilo Slovenije. Ni bilo slovenskih partizanov. Verjamem, da smo vsi mi s ponosom nad svojimi dejanji in obenem z grenkobo v srcu spremljali slovesno dogajanje na obalah Normandije. In da smo se vprašali, zakaj se je to zgodilo. Zakaj tam ni vihrala tudi zastava IX. korpusa, kot se je to zgodilo pred leti ob otvoritvi muzeja holokausta v Washingtonu, ko me je ob tem kot predsednika republike navdajal silen ponos in velika samozavest v kasnejšem pogovoru s takratnim predsednikom ZDA.
Odgovor je preprost. Zato, ker se za to očitno ni potrudila naša zunanja politika. Upravičeno se sprašujemo, ali je slovenska diplomacija in z njo slovenska država sploh izrazila svoja pričakovanja ob tej slovesnosti. Ali jih je dovolj utemeljila. Ali je kaj storila potem, ko nas tja niso povabili.
Pa to ne bi bilo težko. Dejanja slovenskih partizanov, posebej IX. korpusa, kot je bil napad njegovih enot na Baško grapo, ki se ga danes spominjamo, rušenje železniške proge, ki teče po njej, rušenje viadukta v Borovnici, savskega mosta na Pogoniku, koroške proge in druga so dovolj prepoznana in poudarjeno odlično spričevalo, ki nam zagotavlja mesto med zavezniki tudi v tej odločilni operaciji izkrcavanja.
Dovolj prepričljivo govori o strateški povezanosti in sodelovanju slovenske partizanske vojske z zavezniki, posebej po njihovem izkrcanju na Siciliji in prodoru proti Rimu in naprej na sever proti južnim mejam Rajha, ko so vojaške operacije slovenskih partizanov in rušenje komunikacij v pomembni meri razbremenile južno in zahodno fronto in prispevale k zmagovitemu prodoru v središče nacistične trdnjave. Skozi te operacije slovenskih partizanov smo bili Slovenci takrat na obalah Normandije. Bili smo udeleženi v izkrcanju vse do zmagovitega konca II. svetovne vojne, ki se je zaradi spleta okoliščin krvavo končala v Evropi prav na slovenskih tleh.
In danes? Danes nas tam ni bilo. Ni nas bilo kljub tako odličnemu spričevalu. Upravičeno lahko domnevamo, da je k takšnemu ravnanju, ki pomeni izbrisanje slovenskega deleža v skupnem boju demokratičnih zaveznikov zoper fašizem in nacizem vse od upora leta 1941 do končne zmage, prispevala tudi naša lastna nejasna in omahljiva drža. Drža vsaj dela slovenske politike, ki izničuje partizanstvo, opravičuje pa kolaboracijo in poudarja domoljubnost slovenskega domobranstva.
To je bilo vojaško in politično delovanje zoper slovenski narod v času, ko je bil razkosan in obsojen na iztrebljenje. Zato je pripisovati domoljubnost temu dejanju več kot zloraba te velike vrednote. Dvignjena roka zoper lastni narod je namreč greh, ki ga ni mogoče ne opravičiti in ne oprati, ne z besedami ne z dejanji. Pravijo, da bi se Evropa osvobodila tudi brez boja Slovencev. To je najbrž res. Toda ali bi mogli imeti danes ponosno dvignjeno glavo, če bi se takrat potuhnili in preračunljivo tehtali, kam se bo obrnila vojna sreča ali če bi kot narod stali na strani tistih, ki se jim je odrekla zgodovina.
Ne gre zgolj za zavračanje težnje po zmanjševanju moralne teže in zavržnosti kolaboracije. Gre za to, kaj bomo kot vrednoto Slovenci prinesli s seboj v Evropsko Unijo in kaj bomo zapisali o tem prelomnem in velikem času v svoj zgodovinski spomin. Kaj bomo kot vrednoto prenesli v prihodnost in zapustili zanamcem.
Niso bili samo komunisti partizani. To je bil množični osvobodilni boj. To je bila osvobodilna fronta slovenskega naroda! Zatajevanje in izničevanje partizanstva, narodnoosvobodilnega boja in upora Slovencev zanika čisti obraz Slovenije v zgodovinskih dneh Evrope.
Danes je to del celovitejšega političnega koncepta, ki ga slovenskim državljankam in državljanom ponujajo nekatere opozicijske politične stranke kot izbiro na skorajšnjih parlamentarnih volitvah. Vedno bolj prepoznavno se v teh ponudkih izrisujeta dva zelo različna obraza prihodnje Slovenije. Razločite ju lahko po vsem, kar se v zadnjem časudogaja na slovenskem političnem prizorišču. Po dejanjih, po besednjaku in vrednotah, ki se ponujajo, po pripravljenosti ali nepripravljenosti živeti strpno in ustvarjalno z razlikami in različnimi, tudi po spoštovanju ali nespoštovanju naporov in odrekanj, zato da smo dosegli, kar danes kljub pomanjkljivostim vendarle imamo in kar je tudi za prihodnje življenje v Sloveniji v EU temelj naše samozavesti, ponosa in samospoštovanja.
Kateremu obrazu bomo verjeli, ko govori o viziji prihodnosti? Jaz sam sem se odločil in izbral. Verjamem, da tudi vam ni in da vam ne more biti vseeno, kakšna bo prihodnja podoba Slovenije. Tudi zaradi vrednot, ki ste jih vi branili z narodnoosvobodilnim bojem.
Zato so letošnje volitve pomembne. Ne bodo odločale le o tem, kakšna bo prihodnja podoba Slovenije in kdo jo bo oblikoval. Odločale bodo tudi o resnici in neresnici. Na neresnici pa ne more biti zgrajena prihodnost. Zato se je teh volitev potrebno udeležit in se opredeliti. Verjamem, da boste in bomo tam. In da se bomo opredelili.