Ob smrti Slobodana Miloševića
Televizija Slovenija, "Izzivi", 13. marca 2006
Vprašanje: Mnogi tuji politiki za Miloševića zdaj po njegovi smrti zanj ne najdejo prav lepih besed. Richard Halbrook, nekdanji ameriški pogajalec, ga je celo opisal kot«pošast«. Bi tudi vi zanj uporabili to besedo, oziroma kako ga vi vidite kot politika, kot pogajalca, ne nazadnje kot človeka?
Kučan: Milošević je bil moj politični nasprotnik, v času ko sva se srečevala na jugoslovanskih sestankih. »Pošast« je pravzaprav postal kasneje, ko so šli dogodki v bivši Jugoslaviji po najmanj zaželeni, na žalost pa najbolj predvidljivi poti. Je pa potrebno upoštevati, da je ne glede na to, Milošević v nekem času postal središče vsega političnega dogajanja ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na Balkanu; da so ljudje, ki so imeli v mednarodnem dogajanju na skrbi dogajanja na tleh nekdanje Jugoslavije, sledili logiki moči in ker je bila moč na strani Srbije in Miloševića, so njegovo matrico in njegov pogled dolgo časa jemali tudi kot alfa in omega svojih interpretacij. To je povzročalo težave takrat, povzroča težave danes in mislim jih bo najbrž tudi še v prihodnje.
Sicer pa je tako: politika se presoja po rezultatih. In če pogledate danes, kaj je uresničeno od tistega, kar je Milošević obljubljal svojemu narodu, svojim ljudem, je pravzaprav vse ostalo neuresničeno oz. je veliko slabše kot prej. To je zdaj država brez perspektive, mladi ljudje so brez perspektive, vpliv Srbije se je objektivno zožil na nekdanji beograjski pašaluk z vrsto gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih problemov, ki bodo še dolgo bremenili mlade generacije, ki v tem dogajanju niso bile udeležene.
Vprašanje: G. Kučan, ali menite da bo Miloševićeva smrt pripomogla k bolj realnemu pogledu Srbije na zgodovino, bo razbila nekatere mite?
Kučan: Kratkoročno bo gotovo razdelila Srbijo oz. bo to razdeljenost naredila bolj razvidno. In gotovo se bo manipuliralo z njegovo smrtjo. Dolgoročno gledano pa mislim, da je to prelomen dogodek, ki bo olajšal vrednotenje preteklosti pri Srbih in s tem omogočil, da bodo svojo pozornost usmerili na izzive prihodnosti, ki jo tudi za Srbijo vidim znotraj EU.
Pomembno pri tem pa je vedeti, za analizo, da ni najpomembnejše, kaj je Milošević počel, čeprav je seveda zelo pomembno, kar je počel - ampak da je za vse to imel tako veliko podporo v velikem delu srbske javnosti in da so vprašanja, na katerih je on uspel združevati Srbijo, starejša od njegovega vstopa v politiko. To je reševanje kompliciranega srbskega nacionalnega vprašanja v razmerah, kakršne so bile takrat v Jugoslaviji. On je namreč na podlagi tega, kar je bilo kreirano v vplivnem delu intelektualnega vrha Srbije, zgradil neko koncepcijo reševanja tega vprašanja, ki pa v sodobnem svetu ne more pripeljati do rezultata.
To je pravzaprav najbolj tragično: da je z vso to politiko največ izgubil ravno srbski narod in mislim, da bo zdaj prišel čas za pomiritev s to preteklostjo. To pa zahteva najprej tudi v Srbiji spraševanje ne o tem, kaj so drugi počeli Srbiji in do Srbije, ampak kaj so oni počeli - z drugimi znotraj Srbije in tudi širše na tleh nekdanje Jugoslavije in na Balkanu na sploh.
Vprašanje: V bistvu je prav fascinantna ta zaslepljenost mednarodne skupnosti. K Miloševiću so prihajali vse do leta 1999 G. Kučan, kdaj je pravzaprav mednarodna skupnost, kdaj so tuji dipomati spoznali, za kako nevarnega politika gre. Mnogi mislijo, da je to bilo leta 1986, ko je zamenjal Ivana Stambolića. Kdaj se je to zgodilo?
Kučan: Ne, on je takrat pravzaprav šele zares vstopal v politiko. Do tega je prišlo šele veliko kasneje. Jaz mislim, da vse do trenutka, ko je bilo treba odločiti, ali bo zaradi dogodkov Nato interveniral na Kosovo ali ne. Je pa on lep primer, kako pomembna je v politiki retorika. Njegova retorika je bila tista, ki je ljudi zaslepljevala. On je govoril o demokraciji, govoril je o tržni ekonomiji, kar zahodnjaki zlasti radi slišijo. Za mene sta bila on in politika, ki jo je poosebljal, ves čas primer tega, kako tudi v politiki niso dovoljena vsa sredstva za doseganje ciljev. Če bi že cilj bil upravičljiv, pa ni bil, a tudi če bi bil, pa sredstva niso bila. On je bil, jaz temu pravim politični tehnik. Pravzaprav ni bil človek ideologije, je pa bil zaljubljen v moč, kot pravi g. Vardjan, in je bil izvrsten politični tehnik in dober retorik. To je zaslepljevalo njegove sogovornike, ki pa so imeli tudi interese. Če v mednarodni politiki ne poskušate razumeti, kakšni interesi se za čem skrivajo, potem tudi težko razumete ravnanja.
Vprašanje: Ali se vam ne zdi, da je morda haaško sodišče storilo napako. Mnogi menijo, da bi morali, tako kot v procesu proti Sadamu Huseinu, obsoditi najprej za en zločin. Njega pa so obtožili za več in se je zato se je proces vlekel. Ali gre za to krivdo pripisati haaškemu sodišču? Slobodan Milošević je navsezadnje umrl kot nedolžen človek, pravno formalno?
Kučan: Pravno formalno že, moralno pa nikakor ne. Ta obsodba se mi zdi hujša kot tista, ki bi jo lahko izreklo haaško sodišče. To, da razsodbe ni prišlo, je nesreča predvsem za svojce žrtev, ki na takšen način niso dobili zadoščenja, ker ni bilo obsodbe tistega, ki je v njihovih očeh kriv za nesrečo, ki jih je prizadela. Je pa prva naloga haaškega sodišča vendarle odkrivanje resnice in te odgovornosti tudi s smrtjo Miloševića haaško sodišče ni razvezano. Obsodba je nekaj, kar izhaja iz ugotovljene resnice in tudi krivdorek oz. izrek kazni je potem posledica tega. Jaz mislim, da je vendarle haaško sodišče še zmeraj kredibilno. So pa ti dogodki neprijetni, kot je neprijetno tudi dejstvo, da se je proces vlekel in se vleče na tak način. Tako kot meni del strokovnjakov, bi se vsaj za dve stvari dalo nesporno dokazati vsaj vpletenost beograjske politike, to sta Vukovar in Srebrenica, in bi bilo potem iz te ugotovitve lažje priti do sklepov o drugih dogajanjih. Bojim pa se, da bodo zdaj mnogi, ki so tako ali drugače povezani s sodiščem, za vse obremenjevali Slobodana Miloševića, ki se ne more braniti, ne glede na to, da je politično in idejno on tvorec vseh grozodejstev, ki so se na Balkanu dogajala.
Vprašanje glede izročitve Mladića in Karadžića haaškemu sodišču?
Kučan: Če se smem vmešati. Ni najpomembnejše, kdaj bosta prišla pred haaško sodišče. Pomembnejše je, kakšne bodo posledice za razmere na Balkanu. Mislim, da bo to nujno imelo posledice za sporazumevanje okoli prihodnosti Kosova. Še eno ponižanje Srbov v tej situaciji in vsaj implicitno izrekanje nekakšne kolektivne krivde srbskemu narodu bi bilo težko razumljivo. To bo imelo vpliv tudi na procese v Črni gori, na bližajoči se referendum in navsezadnje tudi na razmere v Bosni in Hercegovini. Ni mogoče preprosto odmisliti, da bo ta dogodek vplival širše kot samo za konfrontacijo znotraj Srbije in na javno mnenje v Srbiji. Srbija je tako pomemben dejavnik ne samo na Balkanu, ampak tudi sicer v Evropi, da je vendarle potrebno računati z vplivom tega dogodka v vsem tem prostoru.
( Odlomki iz pogovora, v katerem sta poleg bivšega predsednika republike sodelovala tudi nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Beograda Vanja Vardjan in nekdanji obrambni minister Anton Grizold. Pogovor je vodila Polona Fijavž)