Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Obletnica zadnje bitke v drugi svetovni vojni na Poljani
Poljana, 12. maja 2006

 


"Z bitko tukaj na Poljani se je pred 61 leti končala druga svetovna vojna na evropskih tleh.

Slovenija je bila med državami, ki so v tej vojni zmagale. Slovenci smo med narodi, ki jim gre največ zaslug, da je bilo v skupnem boju demokratičnih zaveznikov premagano zlo fašizma in nacizma. S svojim bojem in žrtvijo na skupni žrtvenik svobode so partizani obranili obstoj slovenskega naroda in njegovo čast in uvrstili Slovence med zavezniške zmagovalce.

To so dejstva. Tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, pri tem nimajo nikakršnih zaslug. Znano je, da smo se Slovenci ob grožnji okupatorjev z izničenjem slovenskega naroda razklali med seboj. Ni veliko neznanega tudi o tem, zakaj so eni kljub vsem idejnim in političnim razlikam stopili skupaj, organizirano na negotovo in nečloveško zahtevno pot boja zoper okupatorja , drugi pa na pot organiziranega in oboroženega boja zoper prve, na pot sodelovanja z okupatorji slovenske domovine. Žal je mnoge med njimi, zapeljane in prepuščene samim sebi, je ta pot na koncu, potem ko so jih zahodni zavezniki vrnili v domovino, pripeljala do smrti v roških breznih in rudniških jaških. Nad njimi je bil zagrešen vse obsodbe vreden zločin po starodavnem izročilu zmagovalcev in maščevalcev, da premaganim grozi gorje.

Podobo dogajanj v takratnem surovem času dopolnjujejo nove zgodovinske raziskave in pripovedi junakov in žrtev tistega časa. Toda ali je zato res mogoče povsem spreminjati vrednotenja takratnih temeljnih opredelitev, odločitev in dejanj? Smo res vsa leta, ki nas delijo od vojne, slavili zablodo, kot je slišati celo na državnih proslavah? Smo res žrtve nevednosti, ideološke manipulacije, slepote in pranja možganov? Je mogoče sodelovanje z okupatorjem zdaj upravičiti s sklicevanjem na boj proti maloštevilni skupini takratnih komunistov? Prepričan sem, da ne. Ko želimo po tolikih letih spoštljivo pokopati vse naše mrtve iz te vojne in se z obžalovanjem spominjamo tudi tistih partizanov, ki so bili kasneje tragične žrtve ideološke slepote povojnega režima, ko obsojamo povojne oblasti, ki niso pristale na politično opozicijo, a se pri tem ne odrekamo gospodarskim in socialnim dosežkom v času do osamosvojitve, še vedno s pokončno glavo pravimo: uporniki so se odločili in ravnali prav. In tako bo ostalo.

Ničesar ni mogoče pozabiti in ni mogoče za nazaj spremeniti. To je treba pomniti, ker je to tragična narodova izkušnja. Pomnjenje nas more v prihodnje varovati podobnih zmot in zablod in pomagati, da bomo v vsakem času našli resnico o sebi.

Ne gre za nadaljevanje ali oživljanje takratnega razkola. Gre za to, katere in kakšne vrednote bomo Slovenci zapisali v svoj zgodovinski spomin, v svoj nacionalni etični kodeks, na kakšnih vrednotnih temeljih bomo gradili državo in oblikovali prihodnost. Država, ki nima jasno prepoznanih in trdnih vrednot, si ne more obetati prijazne prihodnosti niti uravnavati svojih dejanj in opredelitev v dilemah sodobnega sveta.

Za obstoj in prihodnost slovenske nacije in države so to vedno živa vprašanja. Ali bomo kot narod pripravljeni varovati svojo svobodo, identiteto, svojo zemljo, govorico in ustvarjalnega duha pred morebitnim utapljanjem v današnjem globaliziranem svetu, ki je prikrito očem, a zato nič manj usodno? Se bomo zmogli odločiti za medsebojno sodelovanje, čeprav različno vidimo in razumemo svet? Ali pa bomo brez zadržkov sklepali tista zavezništva, tudi s tujci, ki bodo obljubljala uničenje naših političnih nasprotnikov? Bomo pripravljeni svojo ideološko in nazorsko opredelitev podrediti skupnemu varovanju in uveljavljanju nacionalnih interesov?

Podobna je bila izbira Slovencev med odločitvami v takratni vojni. Izbrali so različno. Številni slovenski humanisti, izobraženci, delavci, kmetje, študentje in dijaki, politiki različnih opredelitev in usmeritev so izbrali boj za obrambo svobode in kulturne, jezikovne in duhovne identitete Slovencev in so v tem boju zmagali. Njihov boj in trpljenje, njihove vrednote in zmaga so trden temelj slovenske nacije in slovenske države. Zgodovinsko ga simbolizira OF slovenskega naroda, ki je povezala slovenske rodoljube in zapolnila politični prostor, ki so ga zapustile takratne meščanske politične stranke, se ponižale pred okupatorji ali previdno čakale v tujini, da ta boj dobi kdo drug.

O tistem velikem času zahtevnih človeških in političnih odločitev in vsem plemenitem in hudem v njem sem govoril večkrat. Tudi tukaj, na Poljani. Tudi na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu leta 1990. In še danes sem prepričan, da imata narod in država o tistem času lahko le eno temeljno resnico, ki je hkrati evropska resnica vojnih časov. Vsakokratna oblast je ne more poljubno spreminjat, saj to ne more biti stvar strankarskih razmerij. Udeležencem takratnih dogajanj, junakom in žrtvam tistega časa pa je treba pustiti, da živijo s svojo resnico o svojih odločitvah, dejanjih, motivih in vlogah. Njim resnice ne more nihče zapovedati. Brez tega ne more biti sprave in pomiritve. Kajti sprava je predvsem intimna stvar človeka, ko je pripravljen prisluhniti resnici drugega in kljub razlikam sodelovati z njim v prizadevanjih za skupno dobro. Se opravičili in odpustiti. Sprava na laži pa ne more biti sprava.

Prej ali slej bo treba sprejeti resnico o grozodejstvih vojne in časa po njej, kakor koli že je težka in obremenjujoča, priti do skupnega pogleda na preteklost z vsem, kar se je v njej dogajalo, in pokazati, da smo zrel zgodovinski narod. Kajti vse to se je dogajalo nam, z nami in med nami. Če tega ne storimo, bomo zgolj ohranjali in še poglabljali pretekle spore in delitve in jih prenašali na zanamce. Poskusi radikalnega prevrednotenja preteklosti bodo silili v odzivanja in ugovore. Delile nas bodo tudi spominske slovesnosti in govori na njih. Bojim se sovražnega govora, žaljivk in zasmehovanja tistih, ki mislijo drugače.

Nisem si želel takšnega govora na današnji slovesnosti. Nisem želel govoriti o preteklosti. Prepričan sem, da je 60 let dovolj dolga doba, da se z njo lahko neobremenjeno soočimo. A ne morem se sprijazniti s tem, da se veličino slovenskega upora zoper okupatorja in delež slovenskega naroda v skupni zmagi zaveznikov poskuša zmanjševati ali celo zamolčevati, tudi z zoperstavljanjem enega dejanja v slovenskem uporništvu z drugim. Slovenci smo narod upornikov. To zagotovo drži. Vsak upor je imel svoj pomen in veličino v svojem času in razmerah. Vsi so trdni členi v dolgi verigi dejanj mnogih slovenskih rodov, zaradi katerih smo preživeli. Z uporom smo obranili tudi takrat komaj rojeno samostojno slovensko državo. Zato jih spoštujmo vse in jih ne omadežujmo z uvrščanjem kolaboracije mednje.

Tudi zaradi tega ne morem tukaj in ne danes, ko slavi slovenska vojska svoj praznik, in le nekaj kilometrov daleč od mejnega prehoda Holmec, mimo težkih obtožb na račun njegovih branilcev pred agresijo nekdanje jugoslovanske armade. Tudi kot njihov takratni vrhovni poveljnik sem dolžan braniti čast in dostojanstvo vseh, ki so v vojni, ki nam je bila vsiljena, nesebično in brez pomislekov zastavljali svoja življenja. Branili so svobodo in neodvisnost slovenskega naroda in njegovo demokratično odločitev. Njihov boj je bil etično dejanje. V teh zlaganih obtožbah ne gre le za Holmec, Rožno dolino ali Škofije. Gre za resnico o takratnem slovenskem odporu in uporu, za njegovo verodostojnost in čast. Gre za verodostojnost in čast slovenske države. Prepričljiv odgovor na te obtožbe, ki so izzvale velik interes domače in mednarodne javnosti, bi bilo javno poročilo pristojnih organov o takratnem dogajanju. Po mojem vedenju ni nikakršnih razlogov, da tega ne bi storili. To bi bili dolžni storiti tudi zato, da ne bi tudi veterani vojne za Slovenijo kdaj prišli v položaj, v kakršnem so zdaj nekdanji partizani in aktivisti OF, ko morajo sami braniti svojo čast in svoja dejanja pred poskusi obsodbe, prevrednotenja in razvrednotenja. Zaslužijo si spoštovanje in čast, eni in drugi. Eni in drugi so za domovino zastavili življenja, mladost, sanje in načrte. Bojevnikom s Holmeca in vsem takratnim teritorialcem in pripadnikom milice sem še posebej dolžan zahvalo, tistim, ki so izgubili življenja, pa tudi spoštljiv spomin.

O tem govorim, ker se bomo pred podobnimi izbirami in odločitvami slovenski ljudje lahko znašli tudi v prihodnje, v svetu, ki je poln protislovij in velikih izzivov. Lažje bomo zmogli odgovore nanje, če jih bomo iskali skupaj, na skupni predstavi o svoji družbi in državi in prihodnosti, ki jima jo namenjamo. Verjamem, da bi bilo zato koristno obnoviti idejo o tretjem družbenem soglasju, ki naj sledi soglasjem o ustanovitvi slovenske države in o slovenski ustavi. To bi bil pravi izziv za slovensko politiko. Vendar tretje soglasje pomeni iskanje najširšega soglasja v slovenski družbi o usmeritvi in ciljih njenega razvoja in ne zgolj soglasje znotraj strankarskih elit.

Slovenija je uspešna država. Prav zato se mora nenehno prilagajati, da ji svet ne bi ušel v prihodnost. Zato moramo krepiti svojo sposobnost, da se sproti odzivamo na hitre spremembe v globaliziranem svetu. Slovenija se je doslej spreminjala postopno in po tej poti je dosegla uspehe, ki nam jih tudi v svetu priznavajo. Nismo v krizi ne v razvojni stagnaciji niti v izrednih razmerah. Vstopamo v evro območje, kar je skupaj z vstopom v EU rezultat in posledica preudarnega petnajstletnega upravljanja slovenske države in bolj ali manj uspešnega dialoga upravljavcev države z državljani ter vzdrževanja ravnotežja med socialno pravičnostjo in gospodarsko rastjo, brez večji političnih in socialnih konfliktov. Kaj torej govori v prid temu, da bi s te poti prestopili v hitre, globoke, revolucionarne spremembe. Nekatere spremembe, ki se uveljavljajo, globoko posegajo v strukturo slovenske družbe in tudi v sistem vrednot. S tem določajo temeljna razmerja v družbi in njene vrednotne temelje, posegajo pa tudi v vrednote posameznika, ki jim je zavezan, jih prakticira in so del njegove zavesti in identitete. Utemeljeno, čeprav morda naivno, je zato pričakovanje, da bodo upravljavci države hoteli preveriti, ali so volivci res tako razumeli volilne obljube in podelili mandat za takšne spremembe, zlasti tiste, ki globoko posegajo v socialno državo in vrednotni sistem.

Ni brez razloga vprašanje, kakšna je hierarhija vrednot, ki zdaj nastaja. Je človek še pred profitom? Moj odgovor je, da človek je nad kapitalom in nad profitom. Sicer bo človekovo dostojanstvo razvrednoteno, družba pa brez notranje povezanosti in stabilnosti.

Danes se spominjamo zadnje bitke druge svetovne vojne na evropskih tleh. Ni naključje, da se je ta bitka odvijala še po podpisu nemške kapitulacije. Tisti, ki so štiri leta po JV Evrope sejali sovraštvo, nasilje in zločin, so se bali kazni, če bi prišli v roke onim, ki so jim prizadejali toliko gorja. Pri zaveznikih so pričakovali bolj milo sodbo. Danes je od takrat poteklo več kot 60 let. Poljana je kraj mnogih smrti. Spoštljivo se zato spomnimo vseh, ki so tukaj izgubili življenja. Različna je bila njihova pot do groba, onkraj njega so vsi mrtvi zgolj ljudje.

Naj so njihovo usodo vodile zmotne ali prave odločitve v naših očeh, se zamislimo nad njihovimi posledicami. Z več optimizma bomo potem lahko gledali na našo evropsko prihodnost, kajti ta je utemeljena prav v prepričanju o tem, kaj je bilo etično in kaj zavržno v velikem spopadu, ki je svoj konec dočakal na Poljani. In morda se bomo potem znova kot drugi zavezniški narodi ob 9. maju, Dnevu Evrope spomnili, da je to tudi dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Tudi naše zmage."

 

 

seznam   na vrh