Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Pričakujemo dostojno slovensko obletnico konca 2. svetovne vojne
Stari pisker, Celje, 14. decembra 2004

 


Pred 60 leti se je v zaporih Starega piskra odvijalo eno tistih pogumnih in skrajno tveganih dejanj, s katerimi smo Slovenci morda v najtežjem obdobju svoje zgodovine, ko nam je bila kot narodu odrekana pravica do življenja, dokazali, da nismo pripravljeni sprejeti usode fizičnega uničenja, ki so nam jo namenili fašistični in nacistični okupatorji, temveč smo se tej usodi uprli, trdno verujoč, da so vsi ljudje rojeni svobodni in imajo pravico do svobodnega življenja in dostojanstva. V velikem vrtincu II. svetovne vojne smo tako kot mnogi drugi svobodoljubni narodi pokazali in dokazali moč takšnega prepričanja in zvestobo načelu, ki je bilo kmalu nato zapisano v Splošno deklaracijo človekovih pravic. Navdihnjeni s tem prepričanjem smo Slovenci vztrajali na velikem bojišču vojne skupaj z demokratičnimi zavezniki vse do končne zmage.

Danes smo tukaj, da se na enem od mest takratnega velikega bojišča poklonimo veličini dejanja tistih svojih rojakov, ki so pogumno tvegali svoja življenja, zato da je slovenski narod preživel in da moremo Slovenci živeti svobodno. Spoštljiv spomin, domoljubna dolžnost in hvaležnost nam narekujeta, da to storimo. Vendar je naša možnost, da po tolikih letih kaj prispevamo k veličini tega dejanja, kljub naši volji omejena. Ljudje, ki so ga izpeljali, so sami poskrbeli za njegovo veličino. Temu ni mogoče ničesar odvzemati niti ni treba ničesar dodajati. Besede, ki so tukaj izrečene, bodo šle hitro v pozabo. Tega, kar so ti ljudje storili, pa ne bi smeli nikoli pozabiti. Naša dolžnost je, da skrbimo zato, da bi to in druga velika dejanja iz našega boja in upora Slovenca ne utonila v pozabo. Zvestoba vrednotam, ki so takrat zmogla navdihniti ljudi za taka junaška dejanja, je najtrdnejši dokaz našega spoštovanja do tega, kar so storili. Na nas je, da skrbimo, da se bodo vrednote narodnoosvobodilnega boja in odpora ohranjale in vselej znova rojevale v zagotavljanju svobode in dostojanstva za vse ljudi, kar nikoli ni bilo in nikoli ni samo po sebi dano in umevno.

Na žalost Stari pisker v Celju ni bil edina mučilnica slovenskih domoljubov in borcev za svobodno življenje človeka in naroda. Maribor, Begunje in drugi zapori so bili polni slovenskih ljudi, ki so vedeli, da skoraj edina pot od tam v svobodo vodi prek morišč, na katerih so v posurovelem času vojne tuji vojaki kot talce streljali slovenske rodoljube. Mnoge je v zapore pred mučitelje in njihove puške pripeljala ovaduška beseda domačega, slovenskega človeka. V marsikatero slovensko družino sta se naselila strah in gorje zaradi besede, znamenja ali dejanja soseda, znanca, sodelavca, tudi prijatelja in sorodnika. Čas je bil izjemno surov. Marsikdo je mislil, da s tem zavržnim dejanjem rešuje svoje ali življenja svojih bližnjih. Dileme so bile skrajno ostro postavljene: ali boj ali hlapčevanje tujim gospodarjem. Pred vsakega slovenskega človeka so bile postavljene iste dileme. Vsakdo je zase sprejemal odgovornost in odločitve. Te so imele zelo različne posledice. Vodila so do dejanj, kakršno je to, ki se ga danes spoštljivo spominjamo. Pa tudi do dejanj, ko je Slovenec v službi okupatorja, često tudi v njegovi uniformi in z njegovim orožjem dvignil roko nad Slovenca in je ta zločin končal v nerazumnem zločinskem maščevanju po koncu vojne.

Ne gre zato, da bi ta dejanja sedaj obsojali. Stiske ljudi v tistem posurovelem času so bile izjemno velike. Mogoče jih je razumeti, mogoče je storjeno tudi odpustiti. Čas za oboje je dozorel. Ni pa tega mogoče opravičiti. Zločinsko dejanje zoper brata in narod ostane zločin, ne glede na to ali je bilo storjeno v apokalipsi vojne ali z maščevanjem v nič manj brutalnem času neposredno po njej.

Gre za to, kaj bomo kot narod iz tega časa velikih preizkušenj zapisali v svoj zgodovinski spomin, kaj bomo kot vrednoto zapisali v svoj nacionalni kodeks vrednot. Prepričljiv odgovor na to smo že dali 90-ega in še posebej 91-ega, ko smo se enotno uprli pritisku beograjske politike in agresiji Jugoslovanske armade. Takrat ni bilo previdnega in potuhnjenega čakanja kako se bodo izšli spopadi, niti ni bilo kolaboriranja z napadalci, čeprav je tudi takrat bil izid spopada negotov. Zato smo tudi uspeli. Gre za to, da si to tudi priznamo in prav to, da svoboda in dostojanstvo nimata cene, ki je ne bi bilo vredno plačati in ne kaj drugega zapišemo med vrednote, ki smo jim kot ljudje in narod, trajno zavezani.

Dileme, s katerimi se danes srečujemo, so v velikem delu drugačne. Toda tudi tačas gre zato, kako zagotoviti prihodnost slovenstva, kako slovensko državo in slovenski narod zanesljivo umestiti v neprizanesljivi svet tekmovalnosti in visoke soodvisnosti. Slovenska politika, slovenska oblast imata sedaj na razpolago vse tiste instrumente in vsa gospodarska, finančna, politična in pravna orodja, kot jih imajo druge evropske države, posebej tiste, ki so članice EU, s katerimi more poiskati odgovore in zavarovati ter uveljaviti slovenske interese. To je kriterij presoje vsakokratne oblasti. S pritegovanjem vse slovenske pameti v proces političnega odločanja z namenom, da bodo odločitve optimalne in zavarovane pred zmotami, to ne bi smela biti pretežka naloga. Pripravljenosti za sodelovanje je med Slovenci sedaj, ko smo v svoji državi skupaj dosegli tako zelo veliko, več kot kdaj koli poprej. A nesposobnost ali nepripravljenost sprejeti jo, lahko to pripravljenost znova razbije in nas postavi na nasprotne, težko premostljive bregove, na kakršnih smo stali v času kulturnega boja ter ideoloških spopadanj v lastno škodo in tujim interesom v korist. Predvsem pa bi morala biti naloga slovenske politike, da nas v svetu, v katerem varnost in mir nista zagotovljena sama po sebi, zavaruje pred tem, da bi se še kdaj znašli pred dilemami in bi se morali odločati tako, kot v času, ki se ga danes tukaj v Celju spominjamo.

Prihodnje leto bodo svet, Evropa, nekdanji zavezniki praznovali 60 letnico konca druge svetovne vojne in zmage demokratičnih vrednot nad mračnjaštvom fašistične in nacistične ideologije. Ne bi smelo biti nikakršnega dvoma, da bosta med državami in narodi, ki se bodo s ponosom spominjali svojega prispevka k tej veliki skupni zmagi, tudi slovenski narod in slovenska država. Naš prispevek in slovenske žrtve, položene na žrtvenik te zmage, so bili izjemno veliki. Upravičeno pričakujemo, da bo veličini tega prispevka in žrtev primerno veličastno tudi slovensko praznovanje. Nimamo razloga, da bi se nesamozavestno in sramežljivo sprenevedali ob tem dogodku in se počutili negotove, kot se bodo morebiti narodi, ki pri tej zmagi niso bili udeleženi.

Mi, Slovenci, imamo pri tem svojo lastno zgodbo, ki ima z medvojno kolaboracijo in povojnimi množičnimi usmrtitvami tudi temno plat. Vendar je prav 60. letnica konca druge svetovne vojne priložnost, da svojo zgodbo vzamemo nase v celoti, tako kot se je zgodila, z njeno svetlo in temno platjo. Tudi zato, da ne bi z njo obremenjevali prihodnjih rodov. Osvobodimo jih te traume in jim omogočimo, da bodo skupaj delali za skupno dobro Slovencev, Evropejcev in človeštva, kot smo to počeli med vojno. Zato 9. maja povejmo samozavestno in ponosno: bili smo tam, bili smo poleg pri tej veliki zmagi, katere zadnje dejanje v Evropi, se je odvilo na slovenskih tleh. S svojo žrtvijo in svojim bojem smo bili in ostali tudi s svojo držo del zmagovite zavezniške koalicije. To je pravi obraz slovenstva, tisti, zaradi katerega nas v svetu poznajo in spoštujejo.

Takšne besede pričakujemo od sedanjih upravljavcev slovenske države 9. maja prihodnjega leta. Jasne, odločne in pravočasne, da se nam ne bo zgodilo, kot letos ob 60 letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji, ko smo si mi in zavezniki zastavljali vprašanje o tem, ali res dvomimo v slovensko vlogo v tistem prelomnem času. Dostojna slovenska proslava te velike obletnice, ki se je bo spomnil ves demokratični svet, bo tudi najboljši dokaz, kako sodobna slovenska oblast spoštuje ljudi, ki so pred 60 leti odprli vrata v svobodo ujetnikom Starega piskra, njihov pogum, njihovo svobodoljubnost in zavezanost spoznanju, da se vsi ljudje rodimo svobodni in imamo pravico do življenja in dostojanstva. In da se je za to pravico potrebno in vredno postaviti.

 

 

seznam   na vrh