Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Intervjuji in izjave
seznam    

Ob koncu sojenja Slobodanu Miloševiću
Radio Koper, 15. marec 2006

 


Boris Mitar: Slobodan Milošević je bil nekdaj eden od vaših nasprotnikov. Kako ste sprejeli novico o njegovi smrti, ki je, čeprav je bil bolan, prišla precej nepričakovano?
Bil je moj politični nasprotnik, vsekakor ni bil rival.
Njegova smrt je prelomen dogodek, ki končuje formalni proces zoper njega in s tem onemogoča, da bi sodišče o njegovi krivdi izreklo svojo sodbo. Čeprav po drugi strani sodišče s tem ni razvezano odgovornosti, da skuša ugotavljati resnico.

Kaj bi rekel o krivdi?
Izrek o krivdi je posledica ugotovljene resnice. Zdaj to torej ni več mogoče. Za dejanja, za katera je obtožen in ki so bistveno vplivala ne samo na zgodovino Srbije in nekdanje Jugoslavije, ampak širše tudi na zgodovino Evrope, mu bo odslej sodila zgodovina.
Po svoje je to seveda pomemben dogodek, ker svojci neposrednih žrtev nasilja, ki ga je spočela politika, ki jo je poosebljal Slobodan Milošević, ne bodo dobili zadoščenja. Človeško je to lahko zelo velik problem.
Ta smrt pa je lahko neka prekretnica tudi zaradi tega, ker bo vendarle pospešila soočenje Srbov s svojo lastno zgodovino, s svojo preteklostjo in s tem sprostila energije, da se bodo morebiti vendarle začeli bolj angažirano ukvarjati tudi z vprašanji svoje prihodnosti, ki jo tudi za Srbijo vidim znotraj evroatlantskih integracij.

Na sojenju Slobodanu Miloševiću ste bili priča. Spremljali smo vaše pričanje. Sta si mogoče izmenjala vsaj kakšen pogled? Kakšen občutek ste imeli takrat, o Miloševiću samem v tisti okoliščinah, o sodišču, o sojenju kot takem?
Veste, takrat ko sem nastopal kot priča tožilstva, mene ni zanimal Milošević. Predvsem sem se osredotočil na dejanja, o katerih sta tožilstvo in sodišče želela izvedeti moja stališča in moje poglede. To so bili dogodki, ki so bili povezani predvsem z delovanjem nekdanjega predsedstva CK ZKJ in kasneje predsedstva republik nekdanje Jugoslavije. O njegovih kasnejših dejanjih, ki so pravzaprav potrdila vso zločinskost politike, ki jo je poosebljal Slobodan Milošević, pa nisem mogel biti verodostojna priča, ker takrat nisem bil več neposredno udeleženec teh dogodkov. Za to so bile lahko verodostojne priče drugi ljudje. Pomembno je bilo vprašanje, ali se je že v tistem zgodnjem času, tam konec 80 let prejšnjega stoletja dalo slutiti, kam bo ta politika privedla - politika, ki je v bistvu poskušala reševati zapleteno srbsko nacionalno vprašanje, vendarle na način, ki ga demokratični svet ne prepozna in ki tudi ne more pripeljati do rešitev. To je bila politika, ki je temeljila na načelu »kri in zemlja«, torej etnično čiste države, ki ni priznavala drugačnosti in drugačnih, politika, ki je temeljila na mitu in ki v današnjem času ne more dati pozitivnih rezultatov. Seveda bi bilo treba reči, da so se vsa takratna opozorila kasneje potrdila. Še v času, ko je veliko diplomatov, zlasti zahodnega sveta, bilo fasciniranih z retoriko Slobodana Miloševića in so si tako rekoč podajali kljuke pri njem v Beogradu, so bili gluhi na opozorila, da to pravzaprav daje dodaten vpliv in dodatno moč tej politiki - ker so bili pač fascinirani ne samo z retoriko, ampak tudi z dejansko močjo, s katero je razpolagal Milošević. Pravzaprav se je to končalo šele z resnimi razpravami o nujnosti intervencije NATO na Kosovu, torej takrat, ko so bile stvari več ali manj že povsem očitne.

No, vemo za slabe odnose med Beogradom in Ljubljano. Celo do ekonomske blokade je prišlo. "Šta hoče ovi Slovenci?" Kakšen odnos je imel Milošević do Slovenije? Ste mu šli močno na živce? Vas je za kulisami skušal prepričati, je morda imel celo razumevanje za določene poteze slovenskega vodstva?
Mogoče se bo slišalo čudno, ampak Milošević je po svoje Slovenijo občudoval. Tako zaradi zgodovine kot tudi zaradi tega, kar je Slovenija dosegla s svojim razvojem znotraj Jugoslavije, pa tudi preko jugoslovanskih meja. Vedel je, da v Sloveniji ne more izzvati istih konfliktov, kot jih je lahko izzval na Hrvaškem in drugod po Jugoslaviji, kjer so zgodovinsko gledano Srbi živeli stoletja in kjer so Srbi predstavljali močen del prebivalstva, ki pa ga, seveda, ta srbska politika in ideologija nikoli nista priznavali kot manjšino, ampak je zmeraj hotela uveljavljati načelo, da je Srbija povsod tam, kjer so Srbi in je zaradi tega Jugoslavijo enačila s srbskimi interesi, kar je potem naletelo na velik odpor vseh drugih narodov in narodnosti, ki so živeli v Jugoslaviji. Tako da on v bistvu ni nasprotoval odhodu Slovenije iz Jugoslavije, kot je on to imenoval, hotel pa je, da se to zgodi pod pogoji, ki bi jih diktiral on oziroma ki bi jih diktirala srbska politika - torej na način, ki ne bi mogel vplivati na spremembe in odločitve na Hrvaškem. Ker kot je dostikrat rekel, »Hrvati in mi smo zvezani s krvjo«.

No, ni nasprotoval odhodu Slovenije iz federacije več kot toliko. Kratkotrajna vojna, poseg JNA v Sloveniji ni bila njegova vojna.
Torej, ni nasprotoval odhodu, ampak le pod pogoji, ki bi jih določal on. In ker Slovenija ni sprejela teh pogojev in celega tega scenarija, torej s sprejemanjem posebnega zakona z večinskim odločanjem v Zveznem zboru zvezne skupščine, so on in generaliteta oz. del generalitete - ki je branil svoje posebne interese, saj bi z razpadom Jugoslavije prenehal njen politični vpliv in s tem poseben družbeni status z vsemi privilegiji – skupaj z drugimi akterji v takratnem jugoslovanskem državno-političnem vodstvu ukrepali zoper legitimno in demokratično odločitev Slovencev, ki je bila ugotovljena na plebiscitu leta l990 in uveljavljena z javno napovedanim šestmesečnim pripravljalnim obdobjem, ki ni bil za nikogar nobena skrivnost. Plebiscitu je moralo slediti formalno osamosvojitveno dejanje, ko bi Slovenija izpolnila pogoje, za katere se je sama zavezala, katerih na žalost druge republike niso sprejele. Intervencija potem je bila pravzaprav dejanje njene nemoči in ta nemoč se je tudi izkazala po desetdnevni vojni z mirovnim procesom na Brionih in kasneje z odhodom armade.

No, predhodno so velikosrbski nacionalisti želeli organizirati miting resnice tudi v Sloveniji. Slovenija jim je to preprečila. Koliko je bil po vašem mnenju Milošević usmerjevalec in koliko orodje v rokah nacionalistov, akademikov memoranduma in ostalih struj. Kasneje se je osredotočil na druge cilje.
Milošević ni bil ideološki tip politika. On je bil, če smem uporabiti ta izraz, politični tehnik, ki je izvrstno obvladoval vsa politična orodja, tudi tista, ki po moji sodbi niso dopustna v demokratični družbi in ki se jih demokratični politik ne sme posluževati. Čeprav to ni samo karakteristika Miloševića. Takšne ljudi je mogoče najti povsod, tudi danes v Sloveniji. Kot politični tehnik je bil pijan od oblasti in od moči, s katero je začutil, da razpolaga. Bil je naslonjen na ideologijo, ki jo je oblikoval intelektualni vrh Srbije ali pa vsaj tisti del, ki je bil zbran okoli znanega memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti. Ta je bil ideološka podlaga te politike, ni pa imel, če preprosto rečem, izvršitelja. In v Miloševiću so našli izvršitelja. Politik, ki pa je bil brez idejne platforme, pa je platformo dobil z memorandumom. In tako se je to dvoje povezalo, žal s katastrofalnimi učinki za nekdanjo Jugoslavijo in za življenje številnih ljudi, ki so bili potem žrtve uresničevanja tega političnega koncepta.

Miloševića ste srečevali na raznih forumih, od Centralnega komiteja naprej. Republiška vodstva pa so imela tudi znamenita dvostranska srečanja. Tako je prišlo tudi do srečanja slovenskega in srbskega vodstva. Kaj je prineslo to srečanje? O tem se mnogo špekulira in manipulira z izjavo, češ vsi Srbi imajo pravico živeti v isti državi. Kaj bi danes rekli po toliko letih?
Zakaj je prišlo do manipulacij s takratnim srečanjem med vrhom slovenske in srbske politike v Beogradu, je stvar interesov. V politiki se je zmeraj treba vprašati, kdo ima kakšen interes, tudi za manipulacijo. Žal je prišlo takrat do največ nesporazumov s Hrvati in s predsednikom Tuđmanom. Slovenskemu vodstvu je šlo za to, da zaradi nasprotovanj samostojni slovenski odločitvi in načinu uveljavitve naše pravice do samoodločbe, pojasni, razloži in argumentira našo odločitev in zahtevo. Zlasti da pojasni, da Slovencev ob nastanku prve in druge Jugoslavije nihče ni sprejel v skupno državo in nas iz te države tudi nihče ne odpušča. Država je nastala kot sporazum in naj se tudi razide s sporazumom, ki smo ga Slovenci ponujali. Vprašanje je torej bilo, ali ima slovenski narod pravico do lastne države. Mi smo to pravico uveljavljali. Potem pa je bilo postavljeno vprašanje, ali ima tudi srbski narod pravico, da živi v svoji državi. Mi smo rekli, da jo ima tako kot vsak drugi narod, vendar ne na račun enake pravice drugih narodov. Pri tem je šlo za vprašanje položaja Srbov, ki niso živeli v Srbiji. To so potem nekateri poskušali tolmačiti, češ da smo mi dali neko privoljenje, da se srbska država raztegne tudi na ozemlja, ki zgodovinsko niso pripadala srbski državi in so bila sestavni del republike Bosne in Hercegovine oz. sestavni del republike Hrvaške. To je bila ta manipulacija, ki smo jo takoj, ko se je pojavila, pojasnili in demantirali, ampak se zgodovinsko, zlasti v Zagrebu, vsake toliko časa obnovi.

Omenjamo Tuđmana, Hrvaško. Vas je presenetilo, kako pristne odnose je Tuđman vzpostavil z Miloševićem, ne glede na to, ali sta potem delila Bosno ali kaj sta pač počela.
Koliko so bili njuni odnosi pristni, ne vem, ampak v logiki politike in načina političnega razmišljanja, ki sta jo poosebljala ta dva človeka, je bilo tako dogovarjanje. Bilo bi pravzaprav bolj nenavadno, če do tega dogovarjanja ne bi prišlo. Kakšne račune je kdo pri tem imel, je drugo vprašanje. Za mene je bilo ves čas sporno, če bi račun za to morala plačati Bosna in Hercegovina s svojo razdelitvijo in s postavljanjem pod vprašaj vsega, kar je zgodovinsko predstavljala Bosna in Hercegovina kot večnacionalna, večcivilizacijska, večkulturna, večnacionalna skupnost - kot nek poskus in dokaz možnosti tvornega sožitja različnosti.

Ali bi bilo možno z nekakšnim zavezništvom, o tem se je večkrat govorilo, z nekakšno koalicijo proti Miloševiću rešiti Jugoslavijo ali vsaj preprečiti njen krvavi razpad. Milošević bi bil pritisnjen v kot. Ali je bilo za to že prepozno, ko sta se spomnila nečesa podobnega Izetbegovič in Gligorov.
Veste, jaz se za kakšno protimiloševićevsko koalicijo v Jugoslaviji nisem zavzemal. Šlo mi je za koalicijo, če je to mogoče tako imenovati, za koalicijo načelnega reševanja problemov, s katerimi smo bili soočeni. V tistem času se mi je iz teh načelnih razlogov zdelo najprimerneje vsakemu narodu, takrat organiziranemu v državno-politično republiko tedanje Jugoslavije, dovoliti, da sam svobodno izrazi željo o svoji prihodnosti. To sem zagovarjal tudi na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Bruslju, ki jo je vodil Lord Carrington in ki je končala z znano ugotovitvijo posebne arbitražne komisije pod vodstvom Francoza Badinter-ja, da je Jugoslavija razpadla - kar je bilo tudi naše, slovensko stališče - in da ima zato vsaka republika pravico, da odloči o svoji prihodnosti: bodisi kot samostojna državna tvorba bodisi kot zveza držav, ki to želijo, bodisi kot zvezna država tistih, ki želijo živeti v zvezni državi. Slovenija je to pravico izrabila in se je odločila za samostojnost. Druge republike ravno tako. Srbija in ČG sta pa ostali v zvezi, ki je pred tremi leti dobila to nenormalno, čudno formulo, država Srbija in Črna Gora, ki bo svoj epilog dobila z bližnjim referendumom v Črni gori.

 

 

seznam   na vrh