Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Obdobje 1992 - 1997
seznam    

Srednja in vzhodna Evropa - pričakovanja in perspektive za sodelovanje z Evropsko unijo
Wiesbaden, 15. november 1994

 


Potrebna je perspektiva evropeizacije tudi za države na Balkanu, ob za vse enakih splošnih pogojih

Hvaležen sem, ker ste me povabili in s tem izkazali čast, da temu uglednemu zboru politikov, državnikov in razumnikov spregovorim o svojih pogledih na vprašanja evropskega združevanja, na sodelovanje EU s Srednjo in Vzhodno Evropo. Razumeli boste, da bom to priložnost uporabil tudi za utemeljitev projekta moje države Slovenije za čimprejšnjo vključitev v Evropsko unijo. Že naslov teme razkriva globino dilem in odprtih vprašanj temeljnega evropskega združevalnega procesa. Sama izbira besede sodelovanje, kakor je utemeljena v sedanjem stanju združevalnih procesov, hkrati predpostavlja vsaj dve Evropi: tisto, ki jo sestavljajo države članice EU, in tisto, ki jo zaznamujeta Srednja in Vzhodna Evropo. Takšno je realno stanje stvari in odnosov. Tisto, kar nas zanima, je, kako je prišlo do takšnega stanja, predvsem pa koliko časa bo trajalo in ali je Evropi usojeno, da bo vedno živela v obliki večih Evrop, ki bodo enkrat med seboj sodelovale, drugič pa si nasprotovale v konfliktih in spopadih?


1. Evropa soodvisna bitnost

Evropski kontinent je kljub svojim notranjim razlikam že stoletja ena sama, čeprav kompleksna gospodarsko, politično, duhovno in kulturno soodvisna bitnost. Karkoli se je bistvenega zgodilo na njenem enem koncu, je imelo usodne posledice za celoto. Vselej je potem Evropa iskala na porušenih nova ravnovesja, preoblikovala notranje odnose in razmerja med svojimi deli. To nujno ravnovesje se je v zgodovini v glavnem vzpostavljalo z razmerjem moči, tako da so ga v imenu svojih interesov večini vsiljevali močnejši, praviloma zmagovalci poražencem. Stoletja vojn v Evropi so v bistvu procesi vzpostavljanja takšnega ravnovesja vse od časov, do katerih komaj še seže zgodovinski spomin, pa do odločitev mirovnih konferenc po II. svetovni vojni v Potsdamu in Parizu. Vsiljena ravnovesja so vzdržala, dokler se niso spremenile zgodovinske okoliščine, ko se je ravnovesje podrlo in je bil znova ogrožen mir in obstoj vsakega posebej in vseh skupaj. Zgodovina Evrope je zgodovina njenega združevanja.

Evropa ima danes ponovno dve možnosti. Ena je, da se ravnovesje vzpostavlja z logiko moči, vojaške in gospodarske, ki je tudi tehnološka, informacijska in ekološka, torej z neprestanim bojem vsakogar za svoj prostor. Druga pa je, da se v imenu skupnega in svojega miru in prihodnosti o tem sporazumemo.

Vredno je poskusiti poiskati takšno ravnovesje, s katerim bi dobili mir, toleranco, razvoj in sodelovanje, ki bo upoštevalo enakost in enakopravnost ter zato rastlo iz svobodne volje vseh.

Evropski Zahod je vsaj zase, tudi zaradi nenehne konfrontacije in tekme z Vzhodom, gradil svet kooperativnih odnosov, v katerih se je zmogel ogibati medsebojnim spopadom. Ta izkušnja govori o tem, da je tako ravnovesje v Evropi mogoče. Torej ne zgolj o tem, da je to njen vitalni interes, ampak da je to tudi mogoča realnost. Realnost, v kateri evropski narodi in dežele ohranjajo svojo samobitnost in v katerih njihovo sodelovanje temelji na istih vrednotah, na načelih demokracije, spoštovanja človekovih pravic, civilne družbe in odprtega kompetitivnega tržnega gospodarstva. Ta izbira preprosto nima alternative. Maastricht je potrditev teh načel in teh procesov.

Iluzija je misliti, da je v svetu, ki postaja vse manjši in je vse bolj prisiljen k sodelovanju, Evropa lahko dejavnik miru, stabilnosti in sodelovanja, pa tudi tekmovalnosti, če tega ne zagotovi najprej pri sebi. Pragovi znotraj Evrope in pragovi med nami in drugimi deli sveta so postali prenizki, da nas ne bi smelo zanimati, kaj se dogaja za njimi. Celo več, da ne bi bili za to tudi soodgovorni!

Prav zaradi teh spoznanj je moje trdno prepričanje, da nosi čas, ki ga živi Evropa danes in tisti, ki prihaja, s seboj veliko več izzivalnih vprašanj kot imamo nanje odgovorov. Iskanje odgovorov je naša skupna stvar, kajti prihodnost je skupna in pripada vsem. Evropa se je spremenila. Tako težko pričakovane spremembe niso prinesle samo prednosti. Prinesle so tudi iluzije, nove izzive, pa tudi nevarnosti. Nastal je vakuum na varnostnem področju, odprta so ostala tudi številna vprašanja gospodarskega razvoja. Nekdanji "drugi svet" je postal nič drugega kot razširjeni "tretji svet", ki se boji, da bo tudi sam postal žrtev večnega nerazvoja.


2. Življenje sodobne Evrope

Življenje sodobne Evrope zaznamujejo nove realnosti, novi odnosi, nove države, med katerimi je tudi moja država, Republika Slovenija. Evrope, ki je bila razdeljena na politični Vzhod in Zahod in v kateri je bilo življenje podrejeno blokovski logiki ravnotežja orožja in strahu, ni več. Ostaja pa delitev na njen gospodarsko razviti Zahod in nerazviti Vzhod. Ta ločnica je vse bolj zaskrbljujoča. Poteka natančno tam, kjer so nekoč tekle meje ideoloških in političnih delitev. Razkorak v gospodarski in tehnološki razvitosti, v ekološki zavesti, v ravni varstva človekovih pravic in še posebej izrazite socialne tenzije v Vzhodni Evropi kažejo, in napovedujejo, da se tam odloča usoda Evrope.

Odločitve o usodi vseh nas pa so vendarle predvsem v rokah evropskega Zahoda. Za zdravljenje razmer na Vzhodu je nujno razumevanje in aktivno vključevanje Zahoda v te procese. To je prava dolgoročna naložba v razvoj evropskega duha in širitev njegovega gospodarskega ter kulturnega prostora ob vstopu v novo tisočletje. Odveč je bojazen, da bo to zaustavilo razvoj zahodnih gospodarstev in družb. Ignoriranje problemov sveta v tranziciji pa lahko pripelje do zaostritev in konfliktov s posledicami za celotno staro celino. Gre za spoznanje o nujno povezanem skupnem življenju na tem prostoru, iz katerega ni mogoče ubežati.

Dogajanja na vzhodu Evrope imajo svoj povratni vpliv na evropski Zahod. Velika pričakovanja na obeh straneh Berlinskega zidu, da bo z odpravo ideoloških nasprotij samodejno vzniknil nov svet sodelovanja, so se zataknila ob realnostih. Frustracije, ki so nastale ob tem, so porodile fundamentalizme vseh vrst. Žal na obeh straneh tega nesrečnega zidu. So opozorilo, ki mora zaskrbeti in zganiti demokratično javnost vse Evrope. Zaradi zgodovinskega spomina in zaradi prihodnosti.

Fundamentalizmi so izraz protesta zoper revščino, brezposelnost, so odraz moralnega razkroja, stisk in nemoči, socialne in pravne negotovosti, a tudi proizvod samooklicanih prerokov, ki podpihujejo nasilje, anarhijo in kaos. Ni dovolj, če fundamentalizme samo obsojamo. Nujno je odpravljanje njihovih korenin, sicer se bodo posamezne radikalne grupacije še naprej skrivale za okope preteklosti, oživljale stare razprtije, opravičevale vsakovrstne nove diskriminacije ter vsiljevale netoleranco in ksenofobijo kot vrednote. Verjamem, da demokratična Evropa ne bo dovolila, da bi skupine radikalnih ekstremistov uničile prihodnost večine, njene moralne vrednote in upanja. Usodno bi bilo zatiskanje oči pred populizmom, ki fetišizira nacionalno državo z izključevanjem drugih narodnih skupin ali manjšin, kar ne more končati drugače kot z etničnim čiščenjem.

Prihodnost v združeni Evropi lahko imajo samo države državljanov, ki so hkrati tudi državljani združene Evrope, v kateri bo ob spoštovanju obstoječih meja dovolj prostora tudi za oživljanje naravnih regionalnih povezav, povezav med narodi in ljudmi, ki sodijo v ista civilizacijska mikroobmočja s podobno duhovnostjo in kulturo in zgodovinsko tradicijo. Naše današnje srečanje priča o volji do takih povezav.


3. Kakšno Evropo želimo

Eno od vprašanj, na katera zaenkrat ni natančnih odgovorov, je zato prav vprašanje kakšno Evropo želimo. Kako se bo Evropa integrirala. Na načelih enakovrednosti držav, ki vstopajo v to integracijo vsaka na svoj specifičen način, v skladu s svojimi razmerami in s svojo časovnico, a vendar z zagotovilom, da bodo postale polnopravne članice velike evropske integracije. Ali pa na načelu polnovrednih na eni in ne povsem enako vrednih držav na drugi strani. To pomeni pristajanje na obstoj ene, dveh ali morda celo treh Evrop. Pri čemer bi eno kvaliteto predstavljale članice Evropske unije, drugo, nekakšno tamponsko, rezervno, še-ne Evropo države nekdanje politične Vzhodne Evrope in tretjo Evropo, morda tudi neke vrste para-Evropo Rusija. Prav razmerje med Evropo in Rusijo z vsemi njenimi posebnostmi, tradicijo, kontroverzami, nevarnostmi in prostorsko umestitvijo med Evropo in Azijo utegne biti posebej usodno. Odgovora o usodnosti tega razmerja za zdaj ni.

Morda je mogoče prav na tem mestu opomniti na dragocene izkušnje ZR Nemčije. Zgodovinske obremenitve Nemčija uspešno presega. Skupaj s sosednimi državami, tudi vzhodnimi, ki jim odpira vrata v evropske integracije, se posveča izgradnji skupne, boljše evropske prihodnosti v duhu vseevropske sprave, ki naj dokončno odpravi vse posledice druge svetovne vojne. Tudi ta zgled me prepričuje o utemeljenosti mojega predloga, ideje, ki sem jo predlagal v razmislek na predsedniškem srečanju v Alpbachu, da bi skupščina Sveta Evrope ali KEVS prihodnje leto, petdeset let po koncu vojne, sprejela deklaracijo o vseevropski spravi.

Del Evrope in evropskih delitev je tudi Balkan. Dokler ne bo miru na Balkanu, je ogrožen mir povsod na stari celini. Ne pomaga, če si zatiskamo oči pred tem. Na Balkanu že umirajo fantje iz vse Evrope in sveta. Današnja podoba Balkana je tragična in groteskna. Je predvsem posledica nepripravljenosti in nesposobnosti, da se preko navzkrižnih interesov uveljavi nekaj temeljnih spoznanj, da v tesno prepletenih odnosih držav na evropski celini ni več prostora za politiko lokalnih vojn, da je agresorja potrebno in možno zaustaviti na njegovem prvem koraku, da nacionalno vprašanje v tem delu Evrope ni nekaj eksotičnega ali izmislek prepotentnih politikov, marveč realna nujnost potrjevanja identitete in zapoznele zgodovine.

Jedro balkanske krize je srbsko nacionalno vprašanje. Je legitimno, a tudi njegova rešitev dovoljuje samo legitimna sredstva pri iskanju legitimnih odgovorov na zapletena nacionalna vprašanja. Rešitve, ki se vsiljujejo z vojno, ne morejo biti legitimne in zato tudi ne sprejemljiva. Pač pa bi v premislek o možnih rešitvah vsekakor kazalo izrecno vpeljati perspektivo evropeizacije vsem državam, ki so ali še bodo nastale na Balkanu, ob določenih, za vse enakih splošnih pogojih in ob svojem času. Njihova izolacija in občutek, da jim je pot v Evropo zaprta, bosta otežila iskanje miru in še posebej dolgoročne stabilnosti Balkana. Tudi politika, ki načrtuje konec vojne na podmeni, da se morajo vse strani, vpletene v spopade, enkrat utruditi in izčrpati, ne bo prinesla pravih učinkov.


4. Slovenija in Evropa

V interesu skupne prihodnosti je po mojem mnenju nujen čim hitrejši "transfer" Zahoda na evropski Vzhod, v funkciji njune čim večje in čim hitrejše kompatibilnosti. To je pogoj za dejansko integracijo. Slovenija s svojim razvojem in dosežki dokazuje, da izpolnjuje pogoje za sklenitev sporazuma o pridruženem članstvu v Evropski uniji.. Ni nikogar, ki bi lahko utemeljeno oporekal našim dosežkom v procesih političnih in gospodarskih sprememb. Prva faza procesa lastninske reforme je v sklepni fazi. Gospodarski kazalci so razmeroma ugodni. Presegli smo po večletnem zastoju prevojno točko razvojnega cikla. Letos imamo pozitivne premike v rasti realnega sektorja. Tolarju priznavajo mednarodne finančne institucije pogoje za zunanjo konvertibilnost ob 2,6 mrd $ deviznih rezerv. Letošnja rast DBp naj bi bila 4%, projekcija do 1998 je 4,5%, na temelju izvoza in investicij. Skupni javni dolg ni večji od 60% DBp, deficit javnega sektorja ni večji od 3% DBp. Oboje spada med pet konvergenčnih kriterijev za vključitev v EU. Inflacija je zmanjšana, nekoliko manj tudi obrestne mere.

Slovenija bi tudi glede na doseženo občutila kot zgodovinsko krivico in neutemeljeno diskriminacijo, če bi ji bila vrata v Evropsko Unijo zaprta. Tako utemeljeno ocenjujemo tudi nekatere odločitve, sprejete v zadnjih mesecih zaradi vztrajnega oviranja začetka pogajanj Slovenije z Evropsko unijo o pridruženem članstvu s strani Italije. Italija pogojuje ta pogajanja z reševanjem nekaterih bilateralnih vprašanj. Slovenija ne more nikogar ogrožati, nikomur biti nevarna. Tudi pravice do samoodlčbe ni uveljavila na škodo enake pravice drugih. Vprašanje je, ali je res v interesu Evropske unije, da katerakoli država svojo moč in svoj vpliv v Evropski Uniji dokazuje s tem, da preprečuje včlanjevanje Slovenije ali koga drugega in da ga pogojuje s svojimi ozkosrčnimi interesi. To bi lahko pomenilo, da Evropska unija sprejema legitimnost izsiljevanja enostranskih prednosti in da solidarnost znotraj EU gradi na tej osnovi. Ta metodabi lahko pomenila tudi že vnaprejšnji konec razmišljanj o njeni razširitvi. Bilateralni odnosi ne bi smeli biti povod za pogojevanje. Slovenija ločuje pogajanja o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje z Unijo od reševanja bilateralnih vprašanj. Slednja so formalnopravno, kar zadeva naše odnose z Italijo, rešena z veljavnimi meddržavnimi sporazumi. Ti so temelj za reševanje morebitnih odprtih vprašanj. Toda v dialogu, ki temelji na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, pravičnosti in vzajemnih koristi. Življenje v Evropski uniji je življenje držav, ki so se prostovoljno podvrgle istim načelom, istim standardom pravne ureditve in pravilom ravnanja. Ti omogočajo urejanje medsebojnih problemov. Slovenija predlaga uporabo teh načel in postopkov v strpnem dialogu, tudi pri iskanju rešitev za tiste probleme, za katere bi skupaj ugotovili, da so odprti, ali da so obstoječe rešitve postale neživljenjske. V pogojevanju, za katerega se zdi, da mu je podvržena Slovenija, še preden ji je omogočeno uporabiti ta načela, postopke in mehanizme, pa je mogoče zaznati težnje po drugačnih odnosih, po uveljavljanju interesov ter po izsiljevanju rešitev s pozicije velike ddržave, ter enostranskih prednosti, ki naj bi jih dovoljeval tak položaj. Pri tem pa niti ni očitno, koga se na ta način izsiljuje.

Trdno sem prepričan, da bi neovirana krepitev sodelovanja med republiko Slovenijo in evropskimi integracijami bila ne samo v interesu Italije, njenega gospodarstva in državljanov, ampak bi pospešila preseganje nekdanjega prepada med zahodno in vzhodno polovico Evrope in omogočila širitev evropske zavesti.

Mnogi v Evropi so hoteli in še želijo živeti z iluzijo, da je zrušitev Berlinskega zidu odgovor na vse evropske enigme. Kot smo videli, je ta zrušitev v resnici prinesla vrsto novih vprašanj. Spremenila sta se Vzhod in Zahod. Berlinski zid se je zrušil kot vsak drug zid: na obe strani. To zahteva novo arhitekturo Evrope. Pri izrisavanju projekta prihodnosti Evrope želi Slovenija sodelovati. Seznam čakalcev za sprejem v Unijo z vnaprej določenim vrstnim redom ne more obstajati. Obstajajo samo kriteriji evropskih načel in politike, ki jih morajo tisti, ki želijo v Evropsko unijo, izpolniti. Zato želimo članstvo v integraciji. Ne želimo, da arhitekturo nove Evrope izrišejo drugi brez nas in da nam ostane samo možnost, da jo, takšno kot bo izrisana, preprosto sprejmemo ali zavrnemo. Krivičnost zgodovine nam je uspela doslej vsiliti samo to možnost.

Zdaj imamo prvikrat svojo državo. Ta je del srednjeevropskega prostora, ki mu je maloštevilen slovenski narod tudi duhovno vedno pripadal. Tudi zato se zgodovinski preizkus združitve z drugimi narodi v skupno jugoslovansko državo ni posrečil, čeprav smo Slovenci po prvi in drugi svetovni vojni tudi zaradi nacionalne ogroženosti v ta politični projekt veliko vložili. A zaman, kajti naše pričakovanje, da bo v tej državi zagotovljena enakost in enakopravnost vseh narodov, ki so jo z združitvijo ustanovili, se je izjalovilo. Zato smo se s plebiscitom tudi odločili za razdružitev. Vedno znova nas zato začudi vsiljevanje vzorcev rešitve balkanske krize s predlogi o obnavljanju Jugoslavije. To je pomanjkanje idej ob spregledovanju zgodovinskih zakonitosti in nič več!

Na tem delu srednjeevropskega prostora, na katerega je Slovenija umeščena, so se in se križajo mnogi gospodarski in politični interesi, civilizacijski vplivi in soočajo evropski duhovni tokovi. Tu so se spočenjali ali končevali mnogi evropski spopadi. Pred ničemer, kar se je tu dogajalo, se Slovenci nismo mogli potuhniti. Vse nas je neposredno zadevalo, kar je zadevalo tudi Evropo. Od tod naše prepričanje o trdni in usodni povezanosti Evrope in naš čut odgovornosti za to, kar se v Evropi dogaja. Verjamemo, da lahko mi skupaj z drugimi srednjeevropskimi narodi in državami okrepimo v Evropski uniji vrednote, ki jih je skozi zgodovino na srednjeevropskem prostoru oblikovalo dejstvo, da živi tukaj na malem prostoru veliko med seboj različnega. Mislim na pravico do različnosti, pluralizem, dialog, toleranco in konsenz. Kadar so bile spoštovane, je bilo to območje kreativno in integrativno, kadar pa ne, je na njem prihajalo do konfliktov, ki so ogrožali Evropo in svet.

Evropska prihodnost je po mojem prepričanju v nacionalno prepoznavnih, a odprtih državah, ki temeljijo na načelu enakopravnosti državljanov, ne glede na njihovo nacionalnost, raso, religijo ali politično prepričanje. Samo takšne države so se sposobne z drugimi na enakopravnih osnovah povezovati v evropsko in od tam naprej v svetovno skupnost, ki se kljub vsemu vendarle zarisuje kot realnost. V negiranju teh načel je bil pravi razlog tudi za razpad bivše jugoslovanske države.

Večnacionalne skupnosti lahko živijo, če so zgrajene na načelu enakopravnosti interesov vseh članov skupnosti in če so zasnovana skupna pravila igre ter zakonodajni in upravno-institucionalni mehanizmi, ki omogočajo uskladitev različnih interesov v vsakogaršnjo korist. In še nekaj. Take skupnosti lahko živijo ob visoki stopnji perfektnosti teh mehanizmov le, če se opirajo tudi na združevalno idejo, na vrednote, ki takšni skupnosti dajejo smisel in delujejo kot temeljno integracijsko tkivo in vzvod. Če tega ni ali ko tega ni več, zgolj mehanizmi ne zmorejo ohraniti skupnosti. Jugoslovanska izkušnja, ki pa ni nujno prejudicirala tudi tako tragičnega in iracionalnega načina razpada te države, govori o tem, da bi tudi evropska integracija na neki točki razvoja nujno morala vzpostaviti svojo idejo, svoj sistem vrednot, ki bo okrepil njeno kohezivnost. Višja ko bo stopnja integriranosti držav v Uniji, bolj ko bo zahtevala odpovedovanje deleža posamične suverenosti, močnejša bo morala biti ta vrednostna ideja, ki bo omogočala tudi emocionalno poistovetenje Evropejcev z njo in jih prepričevala v smiselnost tako velikega koraka. Ta vrednostni sistem bo, razumljivo, mogel temeljiti le na vrednotah, ki jih je oblikovala evropska civilizacija v svojem dolgem razvoju in so njen moralni temelj, temelj sodobne demokracije, vladavine prava in civilne družbe.

Kot mlada država je Slovenija soočena z zahtevno nalogo: Kako znotraj sebe uskladiti proces globalizacije in individuacije. Kako utrditi na poti v Evropo lastno identiteto, prepoznavnost, in je v procesih integracije ne že tudi izgubiti. Sestavni del Evrope želimo postati kot samobitna duhovna in politična enota, kot Republika Slovenija, ki se v Evropi ne bo izgubila in ki skupnosti lahko marsikaj da tudi sama. Slovenija želi biti demokratična država, ki jo vodi vladavina prava in ki je utemeljena na spoštovanju človekovih svoboščin in pravic ter uspešnem in konkurenčnem tržnem gospodarstvu.. Želi biti preprosto spodobna, omikana, pravična, miroljubna in varna država. Država, ki prevzema svoj del odgovornosti za usodo Evrope in kot njen del tudi za usodo sveta.

Realna možnost integracije v Evropi in vse dileme, ki jih prinaša, so za nas še vedno predvsem izziv in motiv za hiter notranji gospodarski in politični razvoj in za prilagajanje Slovenije Uniji. Ne zahtevamo od Evrope, da počaka na nas, da rešimo svoje probleme. Pričakujemo pa upravičeno razumevanje za svoj položaj, ki je poseben, kot je poseben in težko primerljiv s položajem vsake druge evropske države. Naj končam: Slovenija je del Evrope, takšne kot je. In Slovenija želi biti del Evrope, takšne kot bo z našimi skupnimi napori nastala, v kateri bi prepoznala tudi sebe in vrednote, za katere se zavzema.

 

 

seznam   na vrh