Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Intervjuji in izjave
seznam    

Za TV Koper o partnerstvu za razvoj, aferi Holmec, spravi in Forumu 21
TV Koper, 16.maja 2006

 


Franjo Mavrič: Spoštovane gledalke in dragi gledalci, prav lep pozdrav iz studia TV Koper, z vami je oddaja Halo, izzvani ste. Dame in gospodje, v veliko čast mi je najaviti nocojšnjega skupnega gosta. To je gospod Milan Kučan, bivši predsednik Republike Slovenije. Gospod Kučan, začel bom malce neobičajno, kar morda ne bi pričakovali pri politiku. Vi ste znani po tem, da ste velik ljubitelj in poznavalec športa in zato čisto preprosto vprašanje. Ste bili tudi vi tako globoko razočarani in nesrečni kot jaz, ko so najprej izgubile rokometašice Krima, potem pa 99 sekund pred koncem še neodločen izid z Italijo in odhod v nižjo skupino?
Milan Kučan: Saj ni bilo tako zelo črno. Aljaš Pegan je bil prvi, Mitja Petkovšek drugi na telovadnem pokalu, torej so razlogi za žalost in razlogi tudi za veselje.

Mavrič: Ampak na zadnji tekmi vas ni bilo?
Kučan: Ne, na tej tekmi me ni bilo, sem bil drugje, pa tudi tam je bilo dovolj razlogov za zadovoljstvo.

Mavrič: Pa kaj kričite na teh tekmah ali ste bolj miren opazovalec?
Kučan: Več, če sem doma. Če sem pa v dvorani, tam se pa obvladam.

Mavrič: No, pojdiva k resnim temam, odgovornim seveda. Pripravil sem vrsto vprašanj, še več jih bodo imeli, prepričan sem, naši gledalci. Vsi pravzaprav, tako njihova kot moja vprašanja verjetno temeljijo na vaših citatih, ki smo jih prebrali v raznih časnikih. Če kakšen ni povsem točen, boste seveda rekli ╗tako nisem nikoli rekel½. No, začniva na vašem zadnjem nastopu, na Poljanah pri Prevaljah, 61. obletnica bojev na Koroškem. Tam ste med drugim rekli tole: ╗odločno sem za spravo, vendar ne takšno, ki bo temeljila na lažeh in na zmanjševanju upora slovenskih partizanov. Sprava ne more biti stvar vsakokratne menjave politike, koalicij in vlad in predvsem ne dopuščanja drugačne resnice½. Gospod Kučan, vprašanje za vas. Kako to, da Slovenci 60. let po vojni menda edini v Evropi nikakor ne moremo doseči sprave?
Kučan: No, citat je približen. Po smislu pa je to tisto, kar sem rekel. To je stališče, ki ga nisem izrekel prvikrat, uporabljal sem ga in se nanj skliceval že pred letom 1990, potem leta 1990 na spravni slovesnosti v Rogu, kasneje sem na njem vztrajal. Čas, v katerem so se zgodile te tragične stvari za Slovence, je bil zahteven, odločitve ljudi so bile zahtevne, ne lahke za nikogar. Navsezadnje jih je po mojem mnenju potrebno pogledati takšne, kot so se zgodile. Da ne utrujam s to zgodbo o preteklosti. Mislim, da more država o tem času imeti samo eno resnico. Ljudje, posamezniki, še posebej udeleženci teh dogodkov, pa lahko imajo in morajo imeti možnost živeti s svojo resnico, navsezadnje tudi s svojo vestjo, o tistem času. Bilo bi nesprejemljivo in zato sem to tudi govoril, da bi pomen enega v vrsti slovenskih uporov - zaradi katerih smo navsezadnje preživeli in tudi dobili slovensko državo, ki smo jo ravno tako dobili z uporom - zmanjševali s poveličevanjem drugih. Vsak upor je imel ob svojem času svoje veliko poslanstvo, zahteval svoj pogum in zahtevne odločitve in je prav, da jih tako tudi razumemo. To, kar sem rekel na Poljani, je, da slovenskega uporništva z uvrščanjem kolaboracije med uporništvo seveda ne gre onečediti.

Mavrič: Gospod Kučan, očitno je nekaterim, žal tudi v Sloveniji do tega, da bi popravljali tudi novejšo slovensko zgodovino. Tako vas je nedavno Helsinški monitor prijavil, celo s trditvijo, da ste izrekli laž na haaškem sodišču. Seveda mislim na zadevo Holmec. No, na koncu se je pokazalo, celo iz ust samega obrambnega ministra, videl sem to celo osebno na beograjski televiziji, ko je rekel, da to sploh ni res, da so vsi trije vojaki, ki smo jih videli na tistih znanih posnetkih z belo zastavo, živi in zdravi. No, zdaj naj bi Slovenija menda zagrešila vojni zločin v Roži dolini, ko so napadali goreči tank in v katerem so menda tudi bili vojaki, ki so se predali. Sprašujem vas tole, gospod Kučan, kako to, ali pa imam jaz ta občutek, da je slovenska, pod navednicami, uradna politika reagirala na ta dogodek tako medlo in neodločno in sprašujem vas, ali boste vi osebno zahtevali preiskavo o tej obtožbi, ki ni tako majhna?
Kučan: Predstavnica Helsinškega monitorja, ki ga štejem za resno inštitucijo, ki je v svetu naredila veliko dobrega, toži mene pred haaškim sodiščem. Torej nima smisla, da jaz na tožbo odgovarjam s tožbo. Vojna v Sloveniji nam je bila vsiljena. Nismo je mi izzvali. Vsi fantje, pripadniki takratne slovenske milice in teritorialne obrambe so v tej vojni branili svobodo in demokratično odločitev Slovencev. Njihov boj je bil častni boj. In ne gre več za njih, ne gre več za Holmec, ne gre več za Rožno dolino, ne gre za Škofije in druge bitke v Sloveniji. Gre za njihovo čast, gre za čast in verodostojnost slovenske države.

Odgovor na to obtožbo, za kar je zdaj toliko interesa v tuji in domači javnosti, bi bil najbolj prepričljiv, če bi o tem, kar se je dogajalo, pristojne današnje slovenske oblasti objavile poročilo. To bi po mojem bile dolžne storiti za obrambo svoje časti in verodostojnosti in tudi zato, da se veterani iz te vojne ne bi kdaj znašli v položaju, v kakršnem so danes nekdanji partizani, ko morajo sami braniti čast in verodostojnost svojih takratnih dejanj, ko je šlo za svobodo in preživetje slovenstva.

Mavrič: Gospod Kučan, znano je, da ste tu pa tam kritični do sedanje koalicije in oblasti. Tako ste med drugim menda v Mariboru rekli tudi tole: ╗Radikalne poteze sedanje oblasti, ki jih predvidevajo gospodarske reforme, resno grozijo, da bo Slovenija zašla na kriva pota, v še bolj grob kapitalizem, ki bo imel še manj posluha za socialno stisko večine Slovencev.½ Preprosto vas sprašujem, kje imate argumente za tako trdo in odločno trditev?
Kučan: Najprej, to ni bilo v Mariboru, ampak v Velenju, da ne bi bilo kakšnega nesporazuma, ker v Mariboru že dolgo nisem bil. Torej, preprosto mislim, da gre za nekatere spremembe, ki se dogajajo, ene so vidne, ene niso toliko na očeh, s katerimi se vzpostavlja nov vrednostni sistem, ki bi ga mislim, da ne izgubljamo besed, poenostavljeno opredelil takole: ali je človek še pred kapitalom, pred profitom, ali je profit pred človekom in njegovim dostojanstvom.

Ali je človek res vreden le toliko, koliko ima pod palcem, na hranilni knjižici, oziroma kot se zdaj reče, v kapitalu ali delnicah? Ali je svoboda še pred varnostjo, ali je varnost pred svobodo? Ali in na kak način se oži prostor javnega, kjer za socialno pravičnost skrbi država, v korist čedalje večjega odpiranja prostora zasebnega v zdravstvu, posebej v šolstvu, navsezadnje tudi v kulturi, tudi v športu in kjer se potem objektivno in sistemsko poglabljajo temelji za nastajanje socialnih razlik. Pa ne samo v delitvi nekdanjega družbenega bogastva, ampak tudi s tem, kako država ureja stvari.

Zadnjič sem gledal neko oddajo o tem, kaj mislijo ljudje o nekdanji Jugoslaviji, kjer je bilo telefonsko glasovanje presenetljivo. Napačen bi bil sklep, da je to jugonostalgija ali nostalgija za prejšnjim režimom in sistemom. V bistvu po mojem mnenju ljudje izražajo s tem protest o načinu, na katerega danes skrbi sedanja oblast ne samo za razvoj države, ne samo za razvoj gospodarstva, ampak tudi za socialno stabilnost in pravičnost.

Mavrič: Točno isto oceno sva jaz in moja partnerica izrekla po koncu te oddaje, ki jo omenjate. Tam je bilo preprosto vprašanje napačno formulirano. No, naslednje vprašanje. Poglejte, spet bom rekel kraj, menda v Velenju ste kritizirali pridružitev Socialnih demokratov partnerstvu za razvoj tudi z oceno, da gre za slepilni manever, to je citat, Janeza Janše, s katerim bi porazdelil krivdo za morebitni neuspeh. Po tej izjavi so se takoj oglasili tudi nekateri vaši nasprotniki, ki so ugotovili, da ste vi rekli to zato, da bi razbili Socialne demokrate na dva dela, na tiste, pod navednicami, bojne tovariše, ki so tako vedno proti reformam... veste, na katere člane zdaj mislim, vidim po vašem nasmehu, in pa na tiste druge, da rečem tako, in seveda vse skupaj zato, ker se menda z Borutom Pahorjem vse slabše razumete.
Kučan: No, če bo Socialdemokrate kaj razbilo, potem jih bo prej sodelovanje v partnerstvu za razvoj kot pa kakšna moja ocena o tem partnerstvu, pozitivna ali negativna.
Najprej, jaz sem za vsako sodelovanje, vseh političnih sil na Slovenskem, kadar gre za razvoj. Ta je v skupnem interesu. O oblikah tega sodelovanja in o ciljih tega sodelovanja so pa možna različna mnenja. Mene veseli, da se zdaj nekako obnavlja ideja o tako imenovanem tretjem soglasju v slovenski družbi, če s prvim razumemo odločitev za samostojno državo in z drugim temelje organiziranosti slovenske države in njen vrednotni temelj, ki je zapisan v ustavi.

Tretje soglasje bi moralo biti družbeno soglasje o temeljnih smereh in ciljih družbenega razvoja. To seveda ni samo soglasje strankarskih elit niti samo soglasje socialnih partnerjev, čeprav je to že veliko širše, ampak tudi poskus iskanja soglasja s posameznimi družbenimi strukturami oziroma segmenti družbe, ki jih nekateri razvojni ukrepi, naravnani na skupno dogovorjene cilje, prizadevajo bolj kakor druge in od njih zahtevajo tudi večje žrtve kot od drugih.

Kako jaz torej razumem to partnerstvo za razvoj? To je povabilo nekaterim parlamentarnim strankam k že prej in brez njih določenim ciljem in vrednotnim temeljem sprememb, ki se imenujejo reforme. Je torej partnerstvo v izvajanju nečesa, kar je bilo dogovorjeno mimo partnerstva.

In drugič, jaz mislim, da so z voljo volivcev na volitvah bile vloge v upravljanju države razdeljene. Eni so dobili mandat za vladanje, drugi so dobili mandat za to, da oblast kontrolirajo. Če se te vloge združujejo, potem ni več nadzora nad oblastjo. Oblast, ki nima nadzora, pa je seveda tako kot vsaka oblast nagnjena k temu, da se pokvari.

In morda še tretja stvar. Slovenija se je doslej razvijala teh 15 let uspešno. Navsezadnje je potrditev uspešnega razvoja po tej poti današnje poročilo Evropske komisije, da Slovenija izpolnjuje konvergenčna merila in ji je s 1. januarjem odprta pot v euro zono, da bomo torej začeli plačevati z euri. Ne vidim nobenega prepričljivega argumenta, zakaj bi morali zdaj pot postopnih sprememb zamenjati z nekimi radikalnimi spremembami, za katere navsezadnje, razen 70 ukrepov, nihče ne ve, kaj naj bi bili, ker ta koalicija pred volitvami tudi ni imela konsistentnega programa reform, ta je nastal šele kasneje. Zdaj je minister za reforme odšel in je vprašanje, kaj je od tega ostalo. Bi pa vsaka vlada morala iti na nekatere spremembe na področju krepitve konkurenčnosti našega gospodarstva, na področju trga delovne sile, na področju zdravstva, na področju pokojninskega zavarovanja. Mislim, da bi po poti postopnih sprememb morali iti dalje in krepiti, če uporabim športni izraz, kondicijo slovenske države, da se sproti prilagaja spremembam, ki nastajajo v globalnem in hitro se spreminjajočem svetu. Če to kondicijo izgubi, potem je seveda tudi z razvojem konec. Puščam ob strani vprašanje, ali in koliko časa bo ne samo Slovenija, tudi Evropa Üe lahko živela z razvojno paradigmo čim večje gospodarske rasti in zanemarjala vprašanje kvalitete življenja, ki pa vendarle mora biti smisel prizadevanja vsake demokratične politike.

Mavrič: Gospod Kučan, leta ste bil predsednik naše države, zelo priljubljen, pa tudi pri nekaterih kritiziran, da ne rečem kar osovražen. Tisti, ki vas niso marali, so vam očitali marsikaj, tudi nekatere afere iz preteklosti, predvsem pa to, da ima Slovenija predsednika komunista in zato tudi težjo pot v Evropo. No, moja prijateljica in odlična novinarka Radia Koper Devana Lakovič pravi, ja, kaj pa bodo rekli Italijani, ki imajo komunista Napolitana za predsednika? No, tisto, kar vas jaz sprašujem, je Forum 21. Nekateri trdijo, da ste tu naredili napako, da so se v tem forumu znašli tudi novopečeni bogataši, ki naj bi kar čez noč razpravljali o socialni bedi Slovencev. In še več, prebral sem tudi eno vprašanje v enem od časnikov, ali ste, gospod Kučan, in zdaj ga ponavljam, izgubili tudi vi ugled s Forumom 21 vred ali ne?
Kučan: Tu je več vprašanj, ki ste jih zdaj postavili. Najprej, ni Napolitano edini komunist, ki je postal predsednik države, resda pa je najbrž prvi v zahodnih demokracijah. Tudi donedavni poljski predsednik je bil to, tudi slovaški predsednik Schuster, da ne naštevam naprej. Jaz ljudi presojam po dejanjih, ne po tem, kaj so formalno bili.
Da bi ne bili za spremembe, to je seveda zelo tvegana trditev, ki bi zahtevala argumente. Stranka, katere predsednik sem bil konec 80. let, je dokazala, da je bila za spremembe, da se je znala opredeliti za spremembe in da jih je znala tudi izpeljati, skupaj z drugimi, v takratnem družbenem in političnem okolju, v katerem se je to dogajalo.

Kar zadeva Forum 21, mi živimo v časih, ko se stvari zelo hitro spreminjajo in ljudje v tem času prirejajo svoje interese oziroma svoje uvrščanje v skladu s svojimi interesi. Forum 21 je nastal, da bi se kot družbena ustanova ukvarjala z vprašanji prihodnjega razvoja Slovenije, torej z vprašanji slovenske prihodnosti in sprememb, ki nas do te prihodnosti peljejo. Kdo in iz kakšnih razlogov je v Forum prišel, je zelo konkretno vprašanje. Bilo je tudi precej gospodarstvenikov. Jaz se ne bi strinjal s kvalifikacijo novo pečeni bogataši. To so bili ljudje, ki so vodili podjetja v času najbolj trde tranzicije in imajo njihova podjetja in torej tudi oni, ki so jih uspešno vodili, največ zaslug za to, da je Slovenija uspešna zgodba, kar je poudarjala prejšnja in kar poudarja tudi sedanja slovenska oblast. In razumljivo je, da so ti ljudje najbolj zainteresirani za slovenski razvoj. Zato se najbrž tudi vključili v Forum. Ker pa so, razumljivo, gospodarstveniki zmerom odvisni od vsakokratne oblasti, ki jim s svojimi predpisi določa pogoje gospodarjenja, so se obrnili tja, kjer pričakujejo največ podpore - tisti seveda, ki niso bili "odstopljeni iz osebnih razlogov". V Forumu je bilo tudi veliko drugih ljudi.

Naj izkoristim priložnost in povem, s čim se Forum 21 ukvarja. Letos smo recimo imeli razpravo najprej o predlaganih vladnih reformah in njihovem vplivu na vrednote Slovencev, potem smo to konkretizirali z drugo razpravo o tem, kaj te reforme pomenijo za področje kulture, kaj pomenijo za področje izobraževanja, zdaj pripravljamo razpravo o trgu delovne sile in potem še o vplivu na okolje, varstvo okolja, itd. Zanimivo je, da je v teh 70 ukrepih pravzaprav najmanj govora o okolju in s tem tudi o trajnostnem razvoju.

Kar zadeva vprašanje ugleda, je pa takole. Če prav razumem, ali pa lahko razumem povedano mnenje, ste zdaj končno povabili v svojo oddajo tudi nekoga, ki nima več ugleda. To je, bi rekel, zelo zanimivo stališče.

Mavrič: Tega nisem mislil tako, zagotovo ne.
Kučan: Lahko bi tako razumel, pa ne vas.

Mavrič: No, demantiral vas bom z naslednjim vprašanjem. Čeprav ste že tri leta upokojenec, vaša popularnost ne pada, nasprotno, raste. Po zadnji anketi Nedeljskega ste bili izbrani za Slovenca leta 2005 in kar je zanimivo, prete×no dve tretjini glasov ste dobili pri ženskah. Moje vprašanje je takole in upam, da tudi to ne boste razumeli kot zlobno. Kako to, da ste tako popularni pri ženskah in kaj, če smem tako vprašati, o tem misli vaša soproga Štefka?
Kučan: Ja, mislim, da je Štefka kar ponosna na mene in tudi na to. O razlogih, kot vi pravite, za popularnost, nisem kaj veliko razmišljal.

Mislim pa, da je po eni strani to posledica izkušnje, ki jo ljudje imajo z mano. Navsezadnje sem 40 let aktivnega življenja preživel v politiki in so me ljudje lahko prepoznali v vseh teh časih. Če rečem po domače, poznajo me kot star denar.

In drugi mogoče zato, ker nisem pristaš trde politike konfrontiranja, konfliktov, maščevanja, ker sem zagovornik poplačevanja morebiti nehote prizadetih krivic in tako naprej. Zavzemam se za neke vrste mehke politike, ki bi jo tudi v slovenski politiki najbrž lahko zmehčalo dejstvo, če bi bilo v njej več žensk. Vsaj kolikor jaz poznam razmere v svetu, tam, kjer je v politiko vključenih več žensk, je politika bolj mehka, tudi če gre za zelo resne konfrontacije, za konceptualne razlike, za spopade, o katerih se v demokracijah na koncu odloči na volitvah. Mislim, da Slovenci še zmerom živimo v času neke zelo trde, mačistične, moške politike, ki v bistvu ne išče zaveznikov, ampak potrebuje sovražnike in ki s sovražniki potem tudi obračunava.

Mavrič: Gospod Kučan, hvala vam za prvi del naše oddaje Halo, izzvani ste. Od tod naprej tako kot vedno, drage gledalke in spoštovani gledalci, beseda je predvsem vaša. Kar pokličite, povejte svoje mnenje in če le ne morete, nikar ne pozabite postaviti tudi vprašanje. Od tod naprej je gospod Kučan predvsem vaš gost. Do prvega klica tole kratko vprašanje.
Kako komentirate zadnje stališče Hrvaške, da je mejni prehod v Sečovljah kar nenadoma na njihovem ozemlju in da to seveda ni več Slovenija, ampak že kar Hrvaška? In kratko, če morete, ker je že prvi telefon.
Kučan: Najkrajše, obe državi sta takrat, ko sta nastali, rekli, da priznavata stanje, kakršno je bilo 25. junija 1991 in to stališče je po moje izhodišče za vse, kar zadeva mejne spore, od tistega na morju do kopenskih vprašanj. Če je kdaj katera država pozabila na to stališče, je to seveda poseben problem. Mislim pa, da gre za tako resne probleme, katerih nerešitev ni v čast zrelosti in sposobnosti ne ene ne druge države.

JANI (Ljubljana): Mene zanima eno vprašanje. Prej ste govorili o novem predsedniku Italije. Ne vem, če vesta oba, za razliko od našega predsednika, ki je vladal, ko je vladal, ima italijanski predsednik zelo malo pooblastil oziroma skoraj nič. Mislim pa, da predsedovanje gospoda Kučana tudi zdaj, ko pravi, da je preveč politike v vseh porah življenja, naj mi objasni samo eno zadevo. Trinajst, štirinajst let ni bilo nobene druge opcije, kot ena in edina, kot LDS oziroma tista struja, ki je takrat vladala na televiziji, v politiki, v gospodarstvu, povsod. Čez noč, ko so ugotovili, da ne morejo več vladati, da so metali pesek v oči celotnemu narodu, je ta oblast zasovražena, tako kot oblast v Nemčiji Angele Merkel. Samo to me zanima, kako lahko predsednik, če bi bil predsednik vseh ljudi, ima Forum 21 in zbira zgolj in samo bogataše, kapital, za verjetno njegovo dobro in dobro tistih ljudi, ki so si v tranziciji po tistih zakonih, ki so jih pisali oni, lahko nagrabili tisto, kar jim je pasalo.
Mavrič: Hvala lepa.
Kučan: Če sem prav razumel, so tri vprašanja.
Najprej, o Forumu 21 ve gledalec pravzaprav več kot jaz. V Forumu je število ljudi, ki so bili iz gospodarstva, v manjšini, veliko manj kot tistih, ki niso iz gospodarstva in ki jih ni mogoče šteti med novodobne bogataše.

Kar zadeva ocene, da vladala samo ena opcija: kolikor vem, je bilo od leta 1990 v Sloveniji v vladi več političnih opcij, res pa je, da je večino tega časa, torej dobrih 12 let v političnem prostoru delovala kot večinska stranka Liberalna demokracija, katere član nisem.

Kar zadeva primerjavo predsednika Napolitana v Italiji z mano, če hočete: italijanski predsednik ima veliko več pooblastil, kot jih ima po ustavi slovenski predsednik, ki ima minimalna pooblastila. Eno pa je zelo pomembno, to je, da predstavlja slovensko državo. In bi bilo zato pričakovati, da je do vsakokratnega predsednika države tudi v javnosti takšen odnos.

BOJAN (Ljubljana): Najprej lep pozdrav bivšemu predsedniku Milanu Kučanu kot tudi vam. Imel bi sledeče vprašanje. Aktualno je stanje v slovenskem zdravstvu, vemo, kaj se dogaja z Onkološkim inštitutom in za to gonjo ali to afero okoli operacijskih miz in me zanima ali on sedaj, ko je, bi rekel, pogojno upokojen, lahko kot človek z velikim ugledom, ki si ga je nabral med svojo politično kariero, bolj poseže v razmere v Sloveniji kot pa takrat, ko je bil še predsednik republike? Vemo, da so ga takrat omejevali zakoni, ustava in podobno, danes pa je njegov vpliv, njegova moč kot človeka od besede veliko večja kot pa moja. Zakaj v tem momentu ne posežete bolj aktivno v slovensko politiko, v slovensko življenje? Hvala lepa za odgovor in še naprej veliko uspeha.
Kučan: Točno je, kar pravi najin gledalec, da je predsednik na funkciji omejen z neko večjo odgovornostjo, da pazi na ugled države, njenih inštitucij, njenih funkcionarjev, ministrov, ministrstev, vlade, parlamenta in tako naprej kot potem, ko je upokojen, ko je njegova beseda beseda enega od državljanov, resda z recimo večjo ali manjšo avtoriteto, ki izvira iz prejšnjega njegovega dela.

Kar zadeva konkreten primer s temi operacijskimi mizami: ta afera se je porodila prvič takrat, ko je bil direktor Kliničnega centra še gospod Rode. Jaz sem bil takrat še predsednik in takrat je bilo popolnoma jasno, da ureditev, ki jo imamo z državnimi naročili, ni ustrezna. Zdaj so seveda možne razno razne razprave o tem, kaj bi kazalo storiti, če bi slovenska država ali vlada, ki je za to pristojna, pravočasno upoštevala evropske direktive o javnih naročilih. Če bi bil jaz minister, bi to stvar uredil tudi za ceno tega, da me odstavijo.

MARIJA (Domžale): Najprej bi vas rada vprašala. Zakaj pri vsaki partijski maši tako kritizirate našo vlado Janeza Janše, ki dela dobro. To opazimo lahko vsi. Sicer vem, da so pritiski z vseh strani, vendar kljub temu on dela dobro. Saj veste, z 18% približno, kot ste bil vi predsednik države, res ne morete govoriti za nas, vse Slovence. Zdaj pa k stvari.
Namreč, zakaj je ob 1500 domoljubov, ki so jih pobili likvidatorji KNOJ, torej so bili rdeči, zato so bile tudi vaške straže, ki so morale čuvati svoje domove pred komunističo drhaljo, ne? Okupator je na račun tega, ker so naši slavni partizani izzivali in izzivali, zato smo dobili talce, ki so jih pobili tujci. Moram povedati, da je moj oče bil v partizanih, da ne boste slučajno kaj drugače mislili, član Cankarjeve brigade. Po koncu vojne smo vedeli, da bi ga ubili partizani v mirnem času, vedno so kakšnega, ampak ga niso, ker je bil mulovodec, ker se nihče ni upal imeti te mule čez in...
Mavrič: Hvala lepa.
Kučan: Jaz pravzaprav ne vem, kaj gospa Marija sprašuje. Ko sem bil prejšnjikrat tu, sem vedel, kaj me je spraševala, zdaj težko vem, kaj me sprašuje. Očitno se ji je moralo v življenju nekaj zelo hudega zgoditi, kar najbrž pogojuje njena vprašanja.

Jaz ne kritiziram zmerom in povsod samo sedanje vlade ali pa tudi ne prejšnje vlade. Povem to, kar mislim. Vidim pozitivne in vidim negativne stvari.

Kar je moj problem, je, kam nas peljejo spremembe, ki se dogajajo mimo napovedanih vladnih gospodarskih reform in ki bodo imele najbolj daljnosežne posledice. Za slovensko družbo so to spremembe, ki se zdaj dogajajo v slovenskem šolstvu. Ker če je na kakšni točki mogoče govoriti o prihodnosti, potem je mogoče in potrebno govoriti o prihodnosti povezani z izobraževanjem oziroma šolskim sistemom. Kot sem rekel tudi zadnjič na srečanju Foruma 21, reforme in posegi v izobraževalni sistem so preveč pomembni, da bi jih bilo mogoče prepustiti samo vsakokratni vladajoči strukturi.

BORUT (Ljubljana): Imel bi eno vprašanje, in sicer, če je pripravljen iti na naslednje volitve, zopet kandidirati za predsednika naše države. Vem, da so tukaj problemi z ustavo, ampak bi se to dalo urediti in sem prepričan, da bi na volitvah dobil, tako da bi spet enkrat dobro zaživeli, tako kot je treba. Lep pozdrav.
Kučan: Z ustavo ni težav, ker ustava bi dovoljevala ponovno kandidaturo. V ustavi je neka formulacija, da nihče v Sloveniji ne more biti izvoljen za predsednika države več kot dvakrat zapored. Ta formulacija je že bila povod za razmišljanje in tudi za predloge, da bi to spremenili, tako da bi se glasila, da nihče ne more biti izvoljen več kot dvakrat. Torej ustavnih preprek zaenkrat ni.
Je pa neka, ki ji jaz rečem etična. Mislim, da je po dveh letih predsedovanja takratnemu predsedstvu Slovenije, ki je bilo izvoljeno na prvih demokratičnih volitvah in potem po dveh petletnih mandatih več kot zadosti, da človek pokaže, kaj in koliko zmore in kako zna delati v prid državljank in državljanov, v dobro države in slovenske družbe, kar je potem podvrženo kritični presoji državljank in državljanov.

Vsekakor mislim, da sta dva mandata dovolj.

NN: Jaz bi se vrnil čisto na začetek oddaje, torej k spravi. Jaz ne razumem kako, na kakšno raven se je naša politika spustila, da praznujemo dva državna praznika, ki temeljita na stoodstotni laži? To je Kristusovo vstajenje in Marijino vnebovzetje. Zdaj pa, da ne bi bila Cerkev oškodovana, če bi tele praznike premestili, naj bi jih poimenovali dan kolaboracije in prisega Hitlerju.
Mavrič: Tole je bilo malo pretrdo.
Kučan: Zelo trdo. Jaz mislim, da so vsi državni prazniki posledica nekega razmisleka v najvišjem zakonodajnem telesu države, torej v državnem zboru, takrat, ko smo oblikovali temelje te države. Velika večina naših državljank in državljanov je po svojem poreklu krščanska in me ti prazniki seveda čisto nič ne motijo, spoštujem jih. Tako kot je pred leti že dolgo nazaj pokojni Jože Smole, nekdanji predsednik Socialistične zveze, ki smo ga potem imenovali Božiček, tudi bojevito branil predlog, zakaj bi božič moral biti praznik ali vsaj dela prost dan v takrat povsem drugačnih razmerah. Mislim pa, da trde besede ali celo žaljivke na drugi strani ne vodijo do tega, da bi Slovenci živeli kot trdno povezana in med seboj strpna skupnost.

AMALIJA (Ljubljana): Gospod Kučan je naš najljubši predsednik, je pa tudi pravnik in mogoče mi bo eno stvar povedal, kar do zdaj nisem mogla razvozlati. Moja mati je Slovenka, ima priznano in v Sloveniji se je borila, ampak okoliščine so bile take, da se je selila in je bila upokojena v Bosni, kjer je imela manjšo pokojnino kot v Sloveniji. Na koncu, ko se je preselila v Slovenijo, je dobila republiško priznavalnino. Od lanskega leta mora plačati na tisto 12 ali 13 jurjev dohodnine. Zakaj je morala to plačati?
Kučan: Če prav razumem, gospa sprašuje, zakaj je priznavalnina obremenjena z dohodnino. Vsi dohodki so obremenjeni z dohodnino. Ve se, da so razprave o tem, kje je prag, do kje je možno to oprostiti, kar je stvar tistih, ki danes vladajo in njihovega dogovora in odločanja znotraj parlamenta. Seveda, absolutne pravičnosti ni.

Veliko je v tem našem prehodnem času tudi spraševanj o tem, od kod komu bogastvo in od kod komu revščina. Recimo, zadnjič sem prebral in če dovolite, bi izkoristil to priložnost. Gospod Slivnik, zdaj direktor Dela, sprašuje v svojem komentarju v Magu, koliko imam jaz delnic pri Mercatorju, po kakšni ceni in kdaj sem jih kupil. Da ne bo nesporazuma. Jaz imam samo certifikacijske delnice, 49 delnic. To je moj certifikat, ki sem ga vložil v Mercator, ko sta ga upravljala gospod Goslar in gospod Pregelj, ko o gospodu Jankoviču tam še ni bilo govora. Nisem jih prodal in jih tudi ne mislim prodati, zato ker jim zaupam in ker sem si zelo prizadeval za to, da bi Mercator bil in ostal slovensko paradno podjetje. Toliko. Drugače je težko govoriti tistim, ki so prizadeti, ki so revni, s tistimi, za katere mislijo, da so bogati in da jih zato ne razumejo.

Mavrič: Samo stavek, vam je bilo neprijetno, gospod Kučan, v tej oddaji?
Kučan: Ne, bilo mi je čisto prijetno, tako kot zmerom, normalno.

Mavrič: Z globokim spoštovanjem se vam zahvaljujem za vaš prihod v našo oddajo Halo, izzvani ste.
Kučan: Hvala za povabilo. Mislim, da je bilo četrtič in zdaj dokočno zadnjič.

 

 

seznam   na vrh