Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Črna gora v 21. stoletju
Sveti Štefan, Črna gora, nedelja, 19. februarja 2006

 


Na povabilo Crans Montana Foruma in predsednika vlade Črne gore Mila Djukanovića se je Milan Kučan udeležil dvodnevnega strokovnega posveta o "Črni gori v 21. stoletju". Kot osrednji gost Foruma je udeležence posveta nagovoril na svečani otvoritvi v nedeljo zvečer.

Govor Milana Kučana:

Vesel sem bil povabila, da se udeležim razmišljanja o prihodnosti ČG. Tukaj sem znova po skoraj 20 letih. V tem času je šla ČG skozi težke preizkušnje in je v veliki meri spremenila svojo podobo. Pozorno sem spremljal dogajanja in se skupaj s prijatelji, ki jih imam tukaj, veselil uspehov, ki jih je dosegla ČG.

Razumel sem, da naj govorim o prihodnosti ČG predvsem z vidika izkušenj Slovenije, ki je bila pred podobnimi izzivi pred dobrimi 15-imi leti Te izkušnje so lahko koristne, čeprav položaja, v katerem je takrat bila Slovenija, ni mogoče primerjati z današnjim položajem ČG.
Ne vidim posebnih razlogov, da Slovenci ne bi v ne tako oddaljeni prihodnosti delili skupne usode s ČG znotraj EU, ker trdno verjamem, da bo črnogorska družba uspela uresničiti svoje ambicije in nadomestiti zgodovinsko zamudo v svojem razvoju.

Referendum o državnopolitični usodi ČG, njeno vključevanje v evropsko integracijo in razmere na zahodnem Balkanu, to so tri ključne določilnice položaja črnogorske družbe in njene države v 21. stoletju. O njih mislim govoriti. Najprej o referendumu. Bolj kot njena evropska perspektiva je glede na aktualnost dogodkov za premišljanje o prihodnosti Črne gore v tem trenutku pomemben njen prihodnji državnopolitični status, s tem pa tudi priprava referenduma in njegov izid, ki bo o tem statusu odločil. Referendum bo nova preizkušnja demokratičnosti in politične zrelosti črnogorske družbe.

Pred podobno preizkušnjo je bila tudi Slovenija pred petnajstimi leti. Prestala jo je uspešno. Kljub vojni proti Sloveniji, ki so jo sprožile takratne beograjske oblasti in vrh jugoslovanske armade po razglasitvi samostojnosti države, je bil poglavitni argument za mednarodno priznanje Slovenije referendumski rezultat in postopek, po katerem je bil dosežen. Priznanje suverene, neodvisne Slovenije se je nato zgodilo kljub nenaklonjenosti velikega dela mednarodne skupnosti.

Slovenski referendum je bil izpeljan v času, ko sta bila kriza nekdanje skupne jugoslovanske države in proces njenega razpada na vrhuncu, referendum v ČG pa ta proces zaključuje. Vendarle je iz slovenske izkušnje vredno opozoriti na nekaj značilnostih, o katerih je morda koristno razmisliti tudi v pripravah na tukajšnji referendum.

Razlog Slovenije za odločitev za samostojno državo je bila želja Slovencev, da si odprejo razvojno perspektivo, ki se je vedno bolj zapirala, posebej po padcu Berlinskega zidu, ob vse večjem razkoraku med razvojem v Evropi ter takratno jugoslovansko miselno, politično, gospodarsko in socialno realnostjo. Slovenija se je sklicevala na pravico do samoodločbe. To pravico je zagotavljala tudi Ustava SFRJ, ki je bila kot pogodba narodov Jugoslavije podlaga odločitve za skupno življenje v eni državi. Slovenija je pravico do samoodločbe uveljavila s plebiscitom kot demokratičnim sredstvom preverjanja podpore prebivalcev Slovenije, torej tudi pripadnikov narodnostnih manjšin, nameram in delovanju političnega vodstva Slovenije. Odločitev za referendum je bila rezultat odprtega in argumentiranega dialoga v takrat politično že pluralni slovenski družbi. Vse stranke parlamentarnega loka so sklenile poseben sporazum, ki je omogočil njihovo enotno delovanje in jih zavezal k skupni odgovornosti za uspeh referenduma. Referendum v Sloveniji ni bil opredeljevanje med dvema nasprotujočima političnima opcijama.

Rezultat referenduma je bil prepričljiv. Ob 93,2 odstotni udeležbi je odločitev podprlo 88,2% upravičencev. Rezultat je bil opora in temeljni argument v kasnejših prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije.

Zelo natančni smo bili glede legalnosti in legitimnosti referenduma. Poseben zakon je zagotovil glasovalno pravico vsem polnoletnim državljanom s stalnim bivališčem v Sloveniji. Določil je kvalificirano večino. Vse osamosvojitvene odločitve so bile sprejete v parlamentu. Temeljila so na jugoslovanskih in slovenski ustavi, na slovenski zakonodaji, na mednarodnih načelih in aktih, zlasti OZN in Sveta Evrope o človekovih pravicah.

Cilje, usmeritve, odnose in vrednote nove države je utemeljevala posebna politično programska platforma referenduma. Izražala je voljo po ureditvi odnosov s sosednjimi državami in z državami oz. republikami nekdanje skupne države, vključno z nasledstvenimi vprašanji, vprašanji državljanstev in statusnimi stanji državljanov drugih držav, pa tudi interes samostojne Slovenije za vključitev v evropske in evroatlantske povezave.

Z vidika slovenske izkušnje se zdi zelo pomembna prav programsko politična platforma, ki bo v predreferendumski razpravi ob znanih odprtih opcijah ponujala tudi prepričljive odgovore, zakaj je pomembno, da je ČG samostojna država, kakšni so njeni ekonomski resursi in potenciali, socialna vzdržnost in kohezivnost, kako bo urejala statusna vprašanja svojih prebivalcev, odnose s svojimi sosedi, položaj manjšin, ter nasledstvena in druga razmerja s Srbijo. Demokratičnim standardom bi bilo zadoščeno, če bi s svojo programsko platformo o prihodnosti črnogorske družbe nastopili tudi nasprotniki osamosvojitve države s predstavitvijo alternative samostojnosti in posledic takšne odločitve.

Enako pomembni se zdita vprašanji legalnosti in legitimnosti referenduma, posebej v obstoječi razdeljenosti črnogorske politike glede prihodnjega statusa države. Legalnost in legitimnost lahko zagotovi zakon z določili, ki upoštevajo evropske demokratične standarde. Te je v svojih stališčih opredelila tudi Beneška komisija. Ne vidim upravičenih demokratičnih razlogov, zakaj bi kdor koli lahko zahteval od črnogorskih oblasti ostrejša merila od teh in s tem pritiskal na izid referenduma. Višje standarde si zaradi večje verodostojnosti lahko postavi oz. se zanje dogovori le črnogorska politika sama. Legitimnost referenduma je vsekakor pomembna za mednarodno in priznanje, pa tudi za kasnejše življenje države, ne glede na izid. Kajti odločitev ne sme biti razlog za morebitni kasnejše spore. Država, v kateri bi del državljanov razumel referendumsko odločitev kot svoj poraz ali jo doživljal kot nasilje, bi bila ohromljena pri soočanju z izzivi, ki jih prinaša prihodnost: razvoj, gospodarsko rast, strukturne reforme, privatizacijo, tuje investicije, spodbudno poslovno okolje, socialno in politično stabilnost, varnost in mir. Po referendumu, pa naj bo odločitev še tako težka, bi bilo potrebno združiti sile v skupnem prizadevanju za razvoj in boljšo prihodnost vseh državljanov ČG.

Na preizkušnji pa je ob referendumu tudi demokratičnost in zrelost Srbije. Referendum o državnopravnem statusu države je notranje vprašanje ČG, v njej živečih prebivalcev in njihove pravice do samoodločbe. Ne glede na to kakšna bo, bo črnogorska odločitev postavila temelj urejanja prihodnjih odnosov med državama. Olajševala bo nujno skupno evropsko prihodnost, pa tudi urejanje zapletenih in z zgodovino obremenjenih vprašanj skupnega življenja.

Na preizkušnji je tudi načelnost mednarodnih dejavnikov, zlasti EU. Odveč je skrbniško spraševanje, ali je pametno, da se ČG odloča za samostojnost. To morajo presoditi Črnogorci sami. Imajo do tega pravico, ko v celoti prevzemajo tudi odgovornost za svojo odločitev.
Kaže zaupati , da bodo Črnogorci znali sami priti do demokratične formule, ki bo legalna in ki bo odločitvi dajala potrebno legitimnost. Navsezadnje je to predvsem v interesu Črnogorcev. Kaže zaupati Črnogorcem, saj ne gre pozabiti, da imajo državotvorno tradicijo in da so že imeli svojo lastno državo. Kaže jim zaupati tudi zato, ker so zmogli notranjo moč, da so sprožili proces rušenja hegemonističnega, militarističnega, totalitarnega Miloševićevega režima in tako omogočili perspektivo odpiranju in domokratizaciji postsocialistične Jugoslavije. Ne bi veljalo pozabiti, da ste za svojo držo in napore takrat imeli razumevanje, priznanje in podporo vse demokratične mednarodne skupnosti in njenih institucij.

Vračam se na cilje Slovenije ob osamosvojitvi - Slovenci smo svojo državo, pred razpadom pa tudi Jugoslavijo, videli kot tvoren člen znotraj procesov evropskega združevanja. Naši interesi po reformi se niso bistveno razlikovali od interesov, ki so jih imele druge nekdanje socialistične države, ki so skupaj s Slovenijo postale nove članice EU. Vključitev je pomenila dober obet za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, višjo blaginjo in kvaliteto življenja ter lažje preseganje velikega gospodarskega, tehnološkega, upravljavskega in organizacijskega zaostanka, ki ga je povzročala kriza v Jugoslaviji. Želeli smo pospešiti proces notranje preobrazbe države oz. gospodarske, strukturne, lastninske in politične reforme ter s prevzemom političnih, pravnih in ekonomskih standardov in z uveljavljanjem svobodnega trga, svobodnega pretoka kapitala, dobrin, delovne sile in uslug olajšati še večjo vpetost slovenskega gospodarstva v zahodne konkurenčne trge in s tem pospešeno nadomestiti izgubljene trge ( skoraj 30%) v nekdanji SFRJ in na območju SEV.

V članstvu v EU smo videli priznanje, da je država demokratična, da spoštuje vladavino prava, človekove pravice in svobodni trg. Tudi priznanje, da je verodostojen partner v mednarodnih odnosih. Članstvo državo umešča v varno Evropo, hkrati pa ji daje možnost za aktivno sodelovanje v razpravah o prihodnosti Evrope in s tem priložnost za aktiven vpliv na evropsko, torej tudi lastno prihodnost. Obenem smo svoje članstvo razumeli tudi kot prispevek k preseganju evropskih delitev in h krepitvi evropskega političnega in gospodarskega vpliva ter njene aktivne vloge v globalnem svetu.

Slovenija ima, gledano v celoti, z EU dobro izkušnjo. Pričakovanja se v veliki meri izpolnjujejo. Tudi zato, ker Slovenci nismo imeli iluzij glede EU in smo vedeli, da je naš položaj v njej v največji meri odvisen od nas samih, od tega, kako bomo uspeli upravljati mehanizme odločanja znotraj EU za uveljavljanje naših nacionalnih interesov. Bojazen, da bomo znotraj EU izgubili svojo nacionalno identiteto, za zdaj ni utemeljena. Ohranili smo gospodarsko rast, razvoj ter socialno in politično stabilnost. Ohranili smo suverenost, ob tem da del naših suverenih pravic zaradi interesov skupnega življenja izvršujemo skupaj z drugimi na ravni EU in v njenih organih.

Vsi ti razlogi veljajo v veliki meri tudi za ČG. Politična priprava na referendum je priložnost tudi za pojasnjevanje razlogov za vključitev ČG v evropsko integracijo. Bilo bi težko razumljivo, če ČG svoje prihodnosti, ne glede na izid referenduma, ne bi povezovala z usodo EU. Razbremenjena pritiska odločitve o svojem državnopolitičnem statusu bo vso svojo energijo lahko namenila urejanju svojih notranjih, predvsem gospodarskih in socialnih problemov in s tem hkrati izpolnjevanju pogojev za včlanitev v EU. Ne vidim posebnih težav, če se bo EU o Sporazumu o asociaciji in sodelovanju morala pogovarjati ločeno z Beogradom in ločeno s Podgorico. Obe državi morata izpolniti pogoje, ki so enaki za obe, za obe veljajo ista merila. Tudi pogajanja z državno skupnostjo Srbije in Črne gore se ne bi mogla uspešno končati, če ena od državnih enot ne bi izpolnjevala pogojev.

Seveda je mogoče postaviti vprašanje, ali je ob težavah, v katerih je trenutno EU, sploh realno govoriti o perspektivi članstva ČG v evropski integraciji. Moje prepričanje je, da se bo EU širila. Bodo pa časovna dinamika in modalitete širitve po vsej verjetnosti drugačne. Evropa tudi nima druge dobre alternative, če se noče vrniti v razmere svojih medsebojnih sporov, vojn in delitev in če hoče v sodobnem globalnem in večpolnem svetu imeti vpliv in svoj del odgovornosti za prihodnost človeštva in sveta.

Seveda ima Evropska unija težave. Do zastoja je prišlo v tem trenutku, ko se je EU hkrati razširila z 10 novimi članicami, prvikrat tudi s članicami iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so dolgo obdobje 50 let živele v drugačnem političnem in gospodarskem sistemu ter s težkimi problemi tranzicije. Mislim, da zdaj EU potrebuje čas, da se na nove dimenzije in logiko medsebojnega življenja v skupnosti privadijo tako stare kot nove članice, da se novemu dejstvu prilagodijo institucionalni sistemi odločanja in odnosi. Vendar to ne more opravičevati načelnega nezaupanja do držav, ki so potencialne kandidatke, in zaustavitve procesa razširitve. Delitev Evrope na članice in nečlanice EU bi bila pogubna.

Kljub tem dilemam in problemom ostajam optimist. V prihodnosti vidim okrepljeno in razširjeno EU. Verjamem da bo ČG, ne glede na njen državno pravni status, njena kreativna in odgovorna članica.

In končno, prihodnost ČG bodo v veliki meri določale tudi razmere na Balkanu, še posebej tiste na tleh nekdanje Jugoslavije.

Kljub nespornim uspehom, ki jih je omogočilo izjemno angažiranje mednarodne skupnosti doslej, je območje zahodnega Balkana še vedno zgolj na poti svoje dolgoročne stabilizacije in urejanja državno političnih razmerij. Vzroke za razmeroma počasno stabilizacijo razmer je, ob vsej njihovi zapletenosti in zgodovinskim obremenitvam, mogoče iskati v neodločnem ravnanju mednarodne skupnosti že ob izbruhu nasilja, s katerim je kulminirala kriza v Jugoslaviji. Dolgo časa je vztrajala pri zahtevi po ohranitvi skupne države, tudi zaradi razlik v interesih posameznih evropskih držav. Ni se odzvala na predloge, tudi iz Slovenije, da naj poseže v proces očitnega razpadanja države in zagotovi njegov nenasilen potek. Žal je prevladalo nasilje. Najprej z vojno proti Sloveniji, kasneje z vojnami na Hrvaškem in proti BiH, ter na Kosovu. Tam so problemi ostali odprti vse do danes.

Do odločnejše intervencije je prišlo šele z mirovno konferenco v Jugoslaviji in s stališči arbitražne (Badinterjeve) komisije, ki je ugotovila, da je država razpadla in republikam dovolila samostojno odločanje o svoji državno pravni usodi. Kljub temu mednarodna skupnost držav, ki so se odločile za samostojnost ni zaščitila pred agresijo, še posebej ne BiH, ki je kot suverena država in članica OZN utemeljeno pričakovala njeno zaščito. Te stvari so znane.

Ne glede na razlike v posameznih elementih ocene o vzrokih in poteku razpada Jugoslavije pa ostaja dejstvo, da zgolj doslej prevladujoči pragmatičen pristop, ki poskuša reševati posamezne probleme izolirano, kot da ti problemi med seboj niso bolj ali manj povezani in soodvisni deli celote, ni dal rezultata, ki bi ustrezal vloženim naporom mednarodne skupnosti. Prav tako ali prav zaradi tega je do neke mere ostalo neprepoznano tudi dejstvo, da je jedro teh konfliktov nerešeno nacionalno vprašanje nekaterih narodov na Balkanu, zlasti Srbov, Hrvatov in Albancev, ki išče rešitve v okviru nacionalnih, praviloma etnično čistih držav. Tak pristop pa je zgodovinsko preživet, ne omogoča rešitve in vodi do nasilja. V vseh teh državah živijo močne etnične manjšine narodov, ki imajo svoje nacionalne države v neposredni soseščini. Koncept "Kri in zemlja" (Blutt und Boden) na Balkanu zato pomeni vojni spopad.

Stabilnost in mir na Balkanu sta evropski problem in sta v najglobljem interesu vseh Evropskih držav. Odtod tudi skupna evropska odgovornost za politično prihodnost držav na Balkanu. Rešitev balkanskih problemov je v odgovoru na dileme, ki zadevajo evropska načela in njihovo uveljavljanje. Ključni dilemi sta po mojem razumevanju predvsem dve:

1. Ali je Balkan tako drugačen, da lahko Evropa na njem opusti načela, zapisana že v Helsinški listini, ki veljajo drugod po Evropi. Mislim predvsem na nespremenljivost meja s silo in na visoko zaščito človekovih individualnih in kolektivnih pravic, zlasti manjšinskih.

2. Ali je v sodobni Evropi mogoče pristati na zahteve, da pripadniki enega naroda nočejo živeti skupaj s pripadniki drugih narodov zgolj zato, ker so drugačni po jeziku, pisavi, religiji in kulturi.

Na obe dilemi bi bilo potrebno odgovoriti negativno, skladno z evropskimi demokratičnimi standardi in zgodovinsko izkušnjo. Za vsa žarišča na Balkanu bi bilo potrebno pri iskanju rešitev dosledno uveljavljati načela, ki so zapisana v številnih evropskih dokumentih in deklaracijah. Pragmatičen pristop z uporabo različnih meril, ene npr. za Kosovo, druge za BiH in tretje za Črno goro, pri razreševanju posameznih problemov dolgoročno ne prispeva k stabilizaciji razmer.

Načelen in dosleden pristop bi pokazal, da je najobčutljivejše in zato osrednje vprašanje stabilizacije, varnosti in miru na Balkanu Bosna in Hercegovina in njen dolgoročni obstoj kot suverene, samostojne in neodvisne države v okviru obstoječih meja, meja iz časov nekdanje Jugoslavije. Jasno stališče, ki ne bi dovoljevalo nobenih špekulacij o prihodnosti BiH, bi olajšalo tudi rešitve problema Kosova in razmerij v Srbiji, pa tudi vprašanje državno pravnega statusa ČG bi bilo, skladno s temi načeli, veliko manj obremenjujoče za odnose v državni skupnosti Srbije in ČG in širše na Balkanu. Dosledno uveljavljanje načel bi navsezadnje omogočala, da rešitve problemov ne bi bile vir novih kriz in frustracij, ampak bi zagotavljale dolgoročno stabilnost in mir na Balkanu in s tem tudi v Evropi. Pomemben prispevek k temu bi bila skupna izjava EU, Srbije, Albanije in političnih strank v ČG, da bodo dosledno spoštovale odločitev Črnogorcev na referendumu, ne glede na njegov izid.

Sestavni del evropske odgovornosti za mir in stabilnost Balkana je vsekakor tudi odpiranje realne perspektive vključitve balkanskih držav v EU ter politična in gospodarska pomoč za razvoj, za uveljavitev demokratičnih standardov, svobodnega trga, obeta kvalitetnejšega življenja in aktivne vključitev v novi evropski civilizacijski krog.

Prihodnost ČG, o kateri se bo odločilo to pomlad, bo preizkus takšne volje. Stališča in angažiranje EU imajo pri tem nedvomno pomemben vpliv in tudi odgovornost. Gre namreč tudi za odločitev o načelnosti, sposobnosti in doslednosti EU, vključno s spoštovanjem človekovih pravic in pravic narodov do samoodločbe, ki so lahko omejene le z enako pravico drugih.





 

 

seznam   na vrh