O obtožbah slovenskega Helsinškega monitorja v zvezi s pričanjem v Haagu
Velenje, 20. aprila 2006
Na poslanskem večeru z Bojanom Kontičem v Velenju je Milan Kučan med drugim komentiral tudi obtožbe slovenskega Helsinškega monitorja, ki so bile izrečene v oddaji Otvoreno na HTV 1 dne 18. aprila 2006.
Kučan: Eno od temeljnih pravil v politiki je, da se je treba vprašati po motivih oz. kdo ima interes, da se kakšna stvar zgodi ali se napoveduje. Ko je ta zgodba izbruhnila, najprej v beograjskem časopisu, mislim da je Blic, njihov tabloiden časopis, prvi objavil to zgodbo, sklicujoč se na predsednico slovenskega Helsinškega monitorja (HM), sem se vprašal, kakšen je lahko interes. Srbija je pred tem, da izpolni obljubo, da do konca tega meseca izroči domnevno največja vojna zločinca iz vojn na tleh nekdanje Jugoslavije, Karadžića in generala Mladića. Interes bi lahko bil, da se pozornost od domačega prizorišča preusmeri na širše dogajanje ob razpadanju takratne Jugoslavije. Hrvaška je imela velike težave z izročitvijo Gotovine. To je znana zgodba. Lahko bi se reklo, da je interes nekaterih ljudi tudi na Hrvaškem, da se pozornost preusmeri drugam. Ali je moje razmišljanje o motivih in interesih točno, je drugo vprašanje, ampak drugega interesa ne vidim. Vidim tudi interes pri predsednici HM.
HM je zelo resna institucija, ki je v svetu naredila veliko dobrega povsod tam, kjer so režimi kršili človekove pravice in je bil glas te civilnodružbene mednarodne organizacije zelo pomemben. Zakaj predsednica HM v tem trenutku ponovno sproža stvari, ki so se zgodile pred 15 leti, je drugo vprašanje.
Kar jaz vem o teh dogodkih in o čemer sem pričal v Haagu, bi razdelil na tri poglavja.
Najprej stvari, ki so se zgodile na Holmecu. Tam so, če se prav spomnim, bili mrtvi trije vojaki JA in dva takratna slovenska miličnika. Vsi ti smrtni primeri so bili tako kot vsi drugi v vojnem spopadu v Sloveniji preiskani - s preiskovalnim sodnikom, z zdravniško obdukcijo, potem so poročila. In tožilec, ki je dobil vsa ta gradiva v primeru Holmec, ni našel nobenega razloga, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in zato tudi ni bilo razloga, da sproži postopek. Torej je bila zadeva spravljena v arhiv. Obstoji film, ki ga je ves čas spopadov na mejnem prehodu Holmec snemala ÖRF. Snemalec je bil po rodu Hrvat, novinar pa je bil zdaj že pokojni slovenski novinar Ivo Štrakl, ki je bil zaposlen pri ÖRF. Ta film je bil ves analiziran po posameznih sekvencah. A da vas ne utrujam s tem. Ljudje, ki naj bi bili žrtve zločina, ki naj bi bili torej ubiti kot vojaki ob predaji, so živi. Da ne grem naprej v podrobnosti.
Kar je bilo meni očitano, torej da je bil storjen vojni zločin in da sem po načelu objektivne odgovornosti kot takratni vrhovni poveljnik odgovoren za ta zločin, ki da sem ga prikrival, ne drži. Ker je Slovenija tudi takrat delovala kot pravna država, so bili vsi postopki normalno izpeljani. Če kdo pozna nova dejstva, ki bi dogodke osvetlili v drugačni luči, pa je potrebno predložiti nove dokaze.
Na Haaškem sodišču je zdaj že pokojni predsednik Milošević zahteval od sodišča, da mi predloži dokaze, ki jih je imel on, da jih komentiram. To so bili obdukcijski izvidi in poročila o mrtvih vojakih na Holmecu. Moj komentar je bil, da ti dokumenti ne dokazujejo nič drugega kot to, da je Slovenija ravnala kot pravna država, da tožilec v gradivu ni našel razlogov za sprožitev postopka in je zato bila zadeva tudi končana. Kasneje, čez nekaj let, je bil ponovno sprožen postopek oz. je skupina tožilcev ponovno pregledovala to dokumentacijo in ponovno prišla do enakega zaključka Res pa je, da je predlagal Helsinški monitor obnovo tega postopka.
Predsednica Helsinškega monitorja se sklicuje na prevod v angleščini. Torej, jaz sem govoril v slovenščini in velja tisto, kar sem govoril v slovenščini. To je že ves čas na spletni strani pisarne bivšega predsednika Slovenije. S tem je za mene stvar končana.
Je pa stvar pritegnila pozornost domače javnost, javnosti na Hrvaškem, v Srbiji, v BiH, mednarodne javnosti, ker je bil članek objavljen tudi v Independent. Mislim, da zdaj ne bi bilo modro razpravljati o tem, kakšne ima motive predsednica slovenskega HM in zakaj je zoper njo sprožen kazenski postopek. Mislim, da bi slovenska država in upravljavci ravnali odgovorno, če bi zadostili interes z natančnim poročilom, kaj so pokazale takratne preiskave, zakaj je bil postopek ustavljen oz. zakaj ni bil sprožen. To se mi zdi modreje in veliko bolj demokratično kot prerekanje s predsednico Helsinškega monitorja.