Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Obletnica prvega partizanskega bataljona na Dolenjskem
Malkovec na Dolenjskem, 21. april 2007

 


Na slovesnosti, posvečeni ustanovitvi prvega partizanskega dolenjskega bataljona, je imel Milan Kučan slavnostni govor,ki ga objavljamo v celoti:
" Najprej želim čestitati vsem Vam, Malkovčanom in občanom občine Sevnica za bližajoče se praznike. Povezani so z našo svobodo in z našim narodnim obstojem. Povezani so z našo častjo.

Povezani pa so tudi s spomini. Na tistih 14 Malkovčanov, ki so pred 65 leti odšli v partizane. Na številne družine, ki so jih nemški okupatorji že prej pregnali iz domov v teh krajih in jih razselili po delovnih taboriščih, na okupacijsko mejo, na boje, na ustanavljanje partizanske NOV, na njene borce in poveljnike domačine iz teh krajev. Na zmago in na ceno, ki jo je bilo potrebno plačati za svobodo. Bila je visoka. Malokateri narod je plačal tako visoko ceno. Zato spoštujmo svobodo in vse tiste, ki so se zanjo borili.

Hvaležni moramo biti partizanskim borcem, sodelavcem in aktivistom odporniškega gibanja. Borili so se za vse nas, za vse svoje sodržavljane, tudi za čast in dobro ime našega naroda in naše države. Prispevek k boju Evropejcev za zmago človeštva nad nacističnim nasiljem nas je Slovence uvrstil v zmagovito koalicijo. Ta je po vojni postavila temelje novi Evropi. Tisti Evropi, katere članica je sedaj tudi Slovenija.

Spominjanje je tudi priložnost, da se poklonimo spominu rojakov, ki so v veliki vojni za rešitev človeštva padli na bojiščih na domačih ali tujih tleh, bili ustreljeni kot talci, usmrčeni ali mučeni do smrti, ki so izstradani in izmučeni pomrli v koncentracijskih taboriščih ali na prisilnem delu. Bilo jih je veliko. Preveč za tako majhen narod.

Današnji rodovi smo jim dolžni zahvalo, ker so se odločili, da se bodo uprli, z orožjem ali brez njega, in se borili proti zlu, ki si je hotelo podrediti ves civilizirani svet. Branili so ta svet in njegove vrednote. Borci proti fašizmu in nacizmu in borci pol stoletja kasneje proti nasilju in agresiji jugoslovanske armade so vsi prispevali svoj delež k tej obrambi. Ne samo z zmago, ampak tudi z moralnim zgledom. Narod, ki ima hrbtenico, čast in samospoštovanje, ne sme nikoli pozabiti na ta zgled. Hkrati pa si mora priznati tudi vsa razsežja zmote tistih, ki so pred nasiljem in zlom ostali pasivni ali pa mu pomagali celo z orožjem. Ne zato, da bi obsojali, ampak da bi v prihodnje znali ravnati ob soočanju z nasiljem. Kadar koli, ne glede na vrsto nasilja in ne glede na to, kdo ga povzroča.

Današnji rodovi, ki so zrasli v novi svet, sedaj prevzemajo odgovornost za svojo prihodnost. Svoje sanje bodo izsanjali sami. Mi, starejši, pa jim dolgujemo iskrenost. Poštenost v pripovedi o tem, kar se je dogajalo v preteklosti. Pomagati jim moramo razumeti, zakaj je tako pomembno, da se ohranjajo spomin in vrednote, zakaj spomin in vrednote niso odvečno breme. Pomagati jim moramo, da se bodo z zgodovinsko resnico ukvarjali razumno in brez enostranskosti, ideoloških predsodkov, brez bega pred njeno surovostjo, pa tudi brez moralne prevzetnosti in vzvišenosti. Iz lastne zgodovine se učimo, česa vse je človek sposoben. Da je sposoben izjemnih junaštev, pa tudi strahotnih in najbolj zavržnih dejanj. Spomin preprečuje, da bi se slednja ponovila.

Ni mogoča nekakšna dokončno pridobljena moralna popolnost. Moralno očiščenje ni mogoče z enim samim dejanjem obžalovanja in kesanja. Za nikogar in za noben narod. Kdor iskreno želi prekiniti začarani krog za Slovence tako usodnih delitev, nečlovečnosti in maščevalnosti, izničevanja in zaničevanja, kdor res želi mir, prijateljstvo in sodelovanje za skupno dobro, kdor želi spravo, ne more pristati na preprosto enačenje med dogajanji v preteklosti. Ni mogoče preprosto obračunavati življenje za življenje, bolečino za bolečino, smrtno grozo za smrtno grozo, ponižanje za ponižanje. Vzroki so bili različni. Potrebno je vedeti in razumeti. Leto 1945 lahko razumemo, če razumemo leto 1941. Človeško trpljenje - in predvsem to šteje - je potrebno preboleti. Vendar preboleti skupaj, iskreno, s sočutjem, zavestjo in učenjem. Spominjati se, razumeti in ne obsojati mrtvih. In odpustiti.

Zakaj govorim o tem. Ker hočem skupaj z Vami premisliti, ali danes res ravnamo tako, da bi preprečili ponavljanje slabega in da bi okrepili tisto, kar nas je skozi zgodovino ohranjalo. To se tiče vseh nas, pa ne le nas, ampak tudi drugih narodov. Evropskih narodov vsekakor. Zato, da bi našli pot, ki iz spominjanja ne vodi k sovraštvu in maščevanju, temveč k razumevanju in sodelovanju, odpuščanju in miru.

To vprašanje je pomembno za vse evropske narode. Skupaj moramo delati za varnost, blaginjo in mir, ki bo temeljil na solidarnosti, pravičnosti in človekovih pravicah za vse. To voljo moramo dokazovati tudi takrat, ko nastajajo problemi v odnosih med njimi. Takšni kot so ti, ki obstajajo že vrsto let med nami in Hrvati, na Balkanu ali še kod po Evropi. Spravo, napredek, mir lahko zagotovi Evropa brez zidov. Dobro prihodnost ima le Evropa, v kateri bodo meje izgubile ločevalno in obrambno vsebino.

Slovenija je zdaj članica takšne Evrope. Z njo ne deli zgolj trga in blaginje, ampak tudi vrednote, dileme in odgovornost. Ne more nas zadovoljiti ugotovitev, da imamo dobre gospodarske razmere in visoko stopnjo gospodarske rasti. To je pomembno in ohrabrujoče. Je dobro izhodišče za kvalitetno življenje. Potrebno pa se je ob tem vprašati tudi o počutju tistih, ki jim gre največja zasluga za to. Tistih, ki z delom, intelektom in dobrim upravljanjem dodajajo novo vrednost in povečujejo ne le bogastvo lastnikov kapitala, ampak tudi skupno družbeno bogastvo. Je to bogastvo porazdeljeno bolj pravično, skladno prispevkom in omogoča ljudem dostojno življenje in varnost? So zato lahko bolj gotovi glede svoje prihodnosti? So bolj zavarovane njihove pravice in dostojanstvo? Ali institucije sistema, državni zbor, vlada, državna uprava, sodišče, policija in druge bolje delujejo v prid uveljavljanja njihovih pravic in reševanja njihovih problemov?

Vrsta dogodkov v zadnjih letih upravičuje zaskrbljenost. Ne bom jih našteval, ker so znani. Nanje že nekaj časa opozarja tudi predsednik države. O sproščeni Sloveniji ni dovolj govoriti, sproščenost moramo občutiti. Za demokracijo ni dobro, če se ruši ravnovesje med vejami oblasti, med zakonodajno, sodno in izvršilno. Če se moč in odločitve kopičijo samo v eni politični skupini, sistem ne more delovati demokratično. Poruši se logika medsebojnih ravnovesij in zavor, ki so jamstvo demokracije, in otežuje nadzor nad oblastjo. Oblast pa je pokvarljivo blago in se spridi, če nima nadzora. To bi nas moralo skrbeti in razprava o tem bi morala biti zaželena.

Posebej ker so v naši družbi potrebne spremembe. Tudi daljnosežnejše, ki bodo posegle v ustaljene navade, miselnost in v pravice. V zrelih demokracijah politična oblast ne monopolizira odločitev, pač pa odpira poti, zato da v procese upravljanja pritegne državljane. S tem pridobiva verodostojnost, državljanom pa omogoča premislek in nadzor, ali so odločitve v njihovo korist, ali večajo njihovo blaginjo, varnost in svobodo. Šele tako se politika izkazuje za pošteno in pravično, zavezano svojim državljanom.

V času velikih sprememb, ki zahtevajo velike miselne, organizacijske, strukturne in vedenjske premike, je to še toliko bolj pomembno. Brez širšega zavezništva z državljani, ki raste iz zaupanja in iz razumevanja ciljev, nobena oblast ne bo ne upala ne zmogla korakov v smer, ki zagotavlja razvoj in dobro prihodnost.

Tudi na te stvari je potrebno misliti ob praznovanju. Za prazniki pride vsakodnevno življenje in delo in pridejo skrbi. Manj kot jih bo, bolj se bomo veselili praznovanj. Imeli bomo zanje tudi dobre razloge. S to željo Vam želim tudi prijazno današnje druženje in bližajoče se praznike."

 

 

seznam   na vrh