Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Na simpoziju celovške univerze o avstrijski državni pogodbi in manjšinah
Celovec, 23. maja 2005

 


Za Slovenijo ima razprava o »Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije« oziroma o Avstrijski državni pogodbi (ADP) predvsem dva pomembna, aktualna in med seboj povezana vidika, ob vseh drugih, zlasti zgodovinskih. Prvi zadeva državnopravni položaj Republike Slovenije (RS) v razmerju do ADP, drugi pa samo vsebino tega pomembnega mednarodnega dokumenta, še posebej nekaterih njegovih členov, med njimi tudi čl. 7, ki zadeva položaj slovenske / in hrvaške / manjšine. Slednje je, če prav razumem, tudi osrednja tema tega zelo uglednega zbora na Univerzi Alpe Adria.

O obeh omenjenih vidikih, ki sem ju vzel v premislek, bom govoril predvsem kot politik in ne kot zgodovinar ali diplomat. Torej kot človek, ki se je v vsem svojem aktivnem političnem življenju srečeval s temi vprašanji in poskušal prispevati k temu, da ne bi preraščala v spore, ampak da bi z njihovim reševanjem krepili medsebojno razumevanje in zaupanje, ki je temelj vzajemno koristnega sodelovanja med državama in krepitve skupne odgovornosti tudi za sodelovanje, mir in varnost v tem delu Evrope. Naj poudarim, da sem bil ob koncu svojega predsedniškega mandata, kljub še obstoječim težavam, z doseženim v odnosih med državama zadovoljen.

Prvi vidik, državnopravni položaj Republike Slovenije v razmerju do ADP v bistvu zadeva vprašanje, ali je RS naslednica nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) kot sopodpisnice ADP. Po mojem razumevanju nastanka druge Jugoslavije med II. svetovno vojno in po njej in njene državnopravne narave kot prostovoljne federativno urejene skupnosti enakopravnih narodov oz. njihovih republiških držav ter načina njenega državnopravnega razpada, o tem ne more biti nikakršnega dvoma. Takšnemu stališču pritrjuje tudi mnenje t.i. arbitražne komisije na mirovni konferenci o nekdanji Jugoslaviji jeseni 1991, ki ji je predsedoval predsednik ustavnega sodišča Francije Robert Badinter. Po mnenju te komisije iz julija 1992 je SFRJ razpadla, države, nastale na njenem ozemlju, so njene naslednice, o nasledstvenih vprašanjih pa se morajo dogovoriti. Na podlagi takšnega stališča, sprejetega na konferenci, je bil 29. junija 2001 na Dunaju podpisan sporazum med vsemi naslednicami razpadle SFRJ o nasledstvenih vprašanjih ob pomoči in sodelovanju avstrijskega zunanjega ministrstva.

Vprašanje, ali je Slovenija naslednica SFRJ kot sopodpisnice ADP, se je odprlo že kmalu potem, ko je 15. januarja 1992 Avstrija priznala RS. V tistem času in v prvem obdobju mednarodnega uveljavljanja Slovenije po njeni državno-pravni osamosvojitvi in priznanju sploh, je bila naslonitev Slovenije na Avstrijo zelo močna. V bistvu je to bilo nadaljevanje tesnih stikov z avstrijskimi zveznimi in deželnimi političnimi dejavniki še iz časov izpred vojne proti Sloveniji poleti 1991 in formalnega razpada Jugoslavije, ko je Avstrija kot dobra poznavalka razmer v vzhodni in jugovzhodni Evropi pokazala precejšnje razumevanje za slovenska stališča o razlogih za jugoslovansko krizo in razpadanje države, za predloge o reševanju krize še pred izbruhom nasilja in vojne in s tem tudi za slovenska prizadevanja po oblikovanju samostojne in mednarodno priznane slovenske države. Ne morem ob tem mimo tega, da ne bi omenil stikov posebej s sedanjim predsednikom Republike Avstrije in takratnim predsednikom avstrijskega parlamenta gospodom Heinzem Fischerjem, zdaj že pokojnim predsednikom dr. Klestilom, z dr. Mockom, dr. Busekom, takratnim kanclerjem dr. Vranitzkym, dr. Schüsslom, dr. Zilkom, deželnimi glavarji dr. Krainerjem, dr.Zernattom, dr. Ambrosyjem in drugimi. Tako je Avstrija, naj primeroma navedem, podprla vstop Slovenije v KVSE, kot predsedujoča v VS OZN pa je maja 1992 sprožila postopek za sprejem Republike Slovenije v OZN.

Kljub tej veliki in za nas v Sloveniji takrat zelo dragoceni pomoči na mednarodni ravni pa moram vendarle omeniti, da je bil odnos Avstrije, natančneje rečeno nekaterih avstrijskih politikov do Slovenije v tistem času pragmatično ambivalenten. Postavljene so bile nekatere zahteve, zlasti glede vračanja po vojni odvzetega premoženja, med drugim tudi nekaterim fevdalnim družinam, zahteve po ustrezni pripravi denacionalizacijske zakonodaje, dalje zahteva po odpravi t.i. avnojskega sklepa, ki je leta l944 predpisal zaplembo premoženja in izselitev sodelavcev okupacijskih sil, zahteva po zapiranju prostocarinskih prodajaln na slovensko avstrijski meji še pred koncem pogajanj o vstopu Slovenije v EU in zahteva po priznanju avstrijske oz. nemške manjšine v Sloveniji. Nekatere te zahteve so bile pomembne le na simbolni ravni, druge pa so imele ali pa bi lahko imele tudi resne gospodarske posledice ali posledice za položaj Slovenije v mednarodnih odnosih, posebej pri pridruževanju Slovenije EU. Večino teh težav smo takrat poskušali rešiti v formalnih in neformalnih pogovorih ali vsaj omiliti njihovo ostrino, kajti v razmerah, kakršne so bile takrat na tleh nekdanje Jugoslavije - naj omenim le nasilje, vojno in popoln gospodarski zlom - je Slovenija vse svoje zunanjepolitične ambicije podredila trem ciljem: mednarodnemu priznanju, približevanju EU in vstopanju v Partnerstvo za mir, preko tega pa v evroatlantsko zavezništvo. Pri tem nam je bila podpora Avstrije izredno pomembna in zato zaostrovanje odnosov ni bilo produktivno.

To omenjam zaradi tega, ker so se v takšnih razmerah pričeli tudi pogovori o sukcesiji sporazumov, sklenjenih med Jugoslavijo in Avstrijo.

Pri tem je bilo najteže in vse do danes nerešeno vprašanje prav Avstrijska državna pogodba. Avstrija je vztrajala, da ADP ne more biti vključena v pogodbeno nasledstvo. Zato ni postala predmet razgovorov in se državi o tem vprašanju nista mogli dogovoriti.

Avstrija je pri tem v glavnem navajala naslednje argumente:

1. da je ADP v spremenjenih okoliščinah v Evropi, še posebej po padcu Berlinskega zidu zastarela, da je z razvojem presežena, glede na demokratično ustavnopravno ureditev Republike Avstrije tudi nepotrebna in da so njena določila v celoti izpolnjena;

2. da je ADP zaprta pogodba, omejena na zgodovinsko določen krog podpisnic in da zato vstop novih pogodbenic v pogodbo ni mogoč oz. je zanj potrebno soglasje vseh pogodbenic. Podobno stališče je Avstrija uveljavljala tudi v odnosu do Rusije kot naslednice Sovjetske zveze in kasneje tudi do Češke.

Slovenija, ki se je zavedala, da je aktualiziranje vprašanja ADP za Avstrijo izredno občutljivo, je nastopala z naslednjimi argumenti:

1. da je Slovenija mednarodno nesporno pravno upravičena do nasledstva pri ADP po razpadli SFRJ. Pri tem se je ob razlogih, ki sem jih že omenjal, sklicevala tudi na Dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb, vendar šele od 1996 leta dalje, ko je ta konvencija stopila v veljavo;

2. da Slovenija ne želi pristopiti k ADP kot nova podpisnica z originarnim pogodbenim statusom, ampak želi kot ena od naslednic naslediti svojo predhodnico, nekdanjo skupno državo SFRJ v njenem statusu. Torej, da želi skladno z načelom kontinuitete kot država naslednica vstopiti v pravne odnose države predhodnice;

3. da je Slovenija kot ena od naslednic SFRJ v največji meri zainteresirana za ADP, ki jo šteje za veljavno mednarodno pogodbo, ki RA zavezuje ne glede na to, ali je Slovenija pogodbenica.

Dejstvo je namreč, da ta mednarodni dokument določa skupno mejo Slovenije in Avstrije. Te meje ni Republika Slovenija nikoli postavljala pod vprašaj. Je pa posledica takšne meje dejstvo, da na avstrijskem Koroškem in Štajerskem živi slovenska manjšina, katere pravice in varstvo določa in jamči pogodba. Razlogi, zaradi katerih je Jugoslavija pristopila k ADP, bodisi v celoti ali vsaj v največji meri zadevajo prav Slovenijo in je potemtakem Slovenija tudi v največji meri zainteresirana, da v vlogi podpisnice ADP nasledi nekdanjo Jugoslavijo. To pogodbo šteje Slovenija kot trajni akt.
    Slovenija je, kot mlada država, ki se je po eni strani želela biti čimprej prepoznana kot zrela država, sposobna imeti aktivno in v celoti odgovorno vlogo v mednarodnem življenju, po drugi strani pa čimprej vzpostaviti distanco do nestabilnega in s krvavim vojnim nasiljem napolnjenega prostora nekdanje skupne države, razumljivo želela uveljaviti državnopravno nasledstvo po razpadli državi v celoti, tudi glede nasledstva mednarodnih pogodb.

    Glede zanjo tako pomembnega nasledstva, kot je nasledstvo v ADP, pa je naletela na resno oviro v stališču Avstrije, za katere naklonjeno podporo je bila prav tako zainteresirana. Tako je prišlo do bolj ali manj tihega soglasja, da se to vprašanje za zdaj ne vključi v pogodbeno nasledstvo, da Slovenija ne bo notificirala svojega nasledstva, Avstrija pa bo izpolnjevala pogodbene obveznosti, še posebej iz čl. 7 ADP. Takšno pragmatično stališče je vzdržalo vse do februarja letos, do znane sporne izjave predsednika avstrijskega zveznega parlamenta, da Slovenija ni naslednica ADP in da se na tej osnovi ni mogoče pogovarjati o varstvu slovenske manjšine, da torej zajamčene pravice iz čl. 7 ADP nimajo nikakršne zveze s Slovenijo. To stališče je v Sloveniji znova aktualiziralo razmislek o nujnosti, da notificira svoje nasledstvo pri depozitarju ADP, saj je do tega s posebnim interesom pravno upravičena. Pri tem bi verjetno uveljavljala stališče, da ne gre za to, ali ji nasledstvo prizna Avstrija, ki v večstranski pogodbi, kot je ADP, o tem ne more odločati. Toda to bi bila zaostritev, ki bi nedvomno močno skrhala sicer dobre odnose med državama, v kolikor poprej med državama glede tega koraka ne bi prišlo do soglasja in razumevanja njegove utemeljenosti.

    Glede vsebinskega vidika pa je treba povedati, da so razen člena 7 ADP, ki določa zaščito in pravice slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem, za Slovenijo posebej pomembni in ima zanje zato tudi posebej interes, še nekateri drugi členi ADP, kot npr. še čl. 5, ki določa skupno slovensko-avstrijsko mejo, člen 9, ki določa obveznost denacifikacije, 19. člen, ki govori o varovanju in vzdrževanju grobov pripadnikov zavezniških sil na ozemlju Avstrije ter členi 24 – 27, ki se nanašajo na premoženjsko pravna vprašanja.

    Ta določila iz ADP predstavljajo obveznosti Avstrije. ADP ni mirovna pogodba, kajti zavezniki so z njo, skladno s stališčem iz Moskovske deklaracije iz leta l943, Avstriji priznali status napadene države oz. prve žrtve nacizma in odločili, kakšna naj bo prihodnost obnovljene demokratične Avstrije, hkrati pa so ji zato določili obveznosti, ki jih mora izpolnjevati. Na tako določeno prihodnost in obveznosti je Avstrija pristala s podpisom pogodbe. Eden od elementov te zgodovinske celote je bila tudi zahteva zaveznikov že iz Moskve, da Avstrija aktivno prispeva k lastni osvoboditvi, pri čemer pa so najpomembnejši del avstrijskega odpora predstavljali slovenski partizani na Koroškem.

    Če pustim ob strani poznane razloge, zaradi katerih je bila pot do podpisa ADP tako dolga, posebej spore med zavezniki, razpad medvojne protinacistične koalicije in razplamtevanje hladne vojne, pa je pomembno, da je v zapletenem procesu njenega nastajanja skozi številne konference in pogajanja Jugoslavija imela ves čas aktivno vlogo. Že na prvih pogajanjih januarja 1947 je bila polnopravna članica. Izpolnjevala je pogoje iz čl. 37 ADP, saj je bila nesporna članica antihitlerjevske koalicije, bila je članica Združenih narodov in vse do 8. maja 1945 je bila v vojni z Nemčijo. Kot del Jugoslavije, ki se je na strani združenih narodov bojevala proti Hitlerjevi Nemčiji, je skladno z Deklaracijo o Avstriji, sprejeto v Moskvi oktobra 1943, tudi Slovenija imela status združenega naroda.

    Jugoslavija je v pogajanjih z zavezniki v največji meri uveljavljala interese Slovenije, ki je bila takrat ena njenih zveznih republik. Da je šlo v prvi vrsti za interese Slovenije, govori med drugim tudi to, da so bili pogajalci v imenu Jugoslavije predvsem Slovenci, dr. Jože Vilfan, dr. Aleš Bebler in Edvard Kardelj.

    Slovenski interes je bil, da Jugoslavija v pogajanjih z zavezniki uveljavi teritorialne zahteve s katerimi bi se Sloveniji oz. Jugoslaviji priključil največji del nacionalnega ozemlja, ki je po plebiscitu iz leta 1920 pripadlo Avstriji. S tem bi bilo odpravljeno tudi vprašanje pravic in zaščite njenih manjšin v Avstriji. Tako je Jugoslavija že leta 1945 poskusila uveljaviti svojo okupacijsko cono, kar pa so zavezniki z razdelitvijo Avstrije na štiri okupacijske cone zavrnili.

    Da z uveljavljanjem teritorialnih zahtev ne bo nič, je postalo jasno že zelo kmalu po začetku pogajanj. Edini zaveznik Jugoslavije v teh pogajanjih je bila Sovjetska zveza, ki pa je imela daleč pomembnejši interes za pridobivanje nemške imovine v Avstriji. Koroško je uporabljala bolj ali manj le kot sredstvo pritiska in izsiljevanja. Po sporu Jugoslavije s Stalinom 1948. leta pa je odpadla tudi formalna podpora Sovjetske zveze. Na pogajanjih v Parizu poleti l949 je Jugoslavija dokončno izgubila boj za t.i. Slovensko Koroško. Sprejeta pa sta bila, tudi za današnjo Slovenijo dva pomembna sklepa, ki sta bila kasneje vsebinsko vključena v ADP, in sicer da ostanejo meje Avstrije takšne kot so bile 1. januarja 1938 in da Jugoslavija ne dobi reparacij, obdrži pa lahko avstrijsko imovino v Jugoslaviji. Težišče naporov Jugoslavije, ki je te sklepe sicer označila kot diktat, ki se mu ne bo podredila, se je v odnosih med državama preneslo na vprašanje zaščite pravic in slovenske in hrvaške manjšine. Pomembno je bilo zagotovilo Avstrije, da je pripravljena zajamčiti vse pravice obema manjšinama, pa tudi zavezniki so pričeli pripravljati poseben člen o manjšinah. Med njimi so bile glede tega velike razlike. Vztrajnemu stališču Sovjetske zveze, da gre za narodne manjšine in da njihove pravice ne morejo biti pogojevane z njenim številom, se imajo avstrijski Slovenci in Hrvati predvsem zahvaliti, da niso obravnavani zgolj kot jezikovna manjšina, katere varstvo se zožuje le na varovanje jezika in še to pogojevano z njenim številom oz. odstotkom v skupnem številu vsega prebivalstva, kar je v izhodišču predlagala Velika Britanija.

    Jugoslavija je kljub poprejšnjim izjavam, da ne bo priznala diktata in da se ne bo odrekla svojim legitimnim pravicam do tako imenovane slovenske Koroške, ratificirala pogodbo o Avstriji. Z ratifikacijo novembra 1955 se je Jugoslavija dokončno odpovedala ozemeljskim zahtevam do Avstrije in se postavila za zaščitnico slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem. Podpis ADP je takratni zunanji minister Jugoslavije Koča Popovič pospremil z izjavo, da bo manjšina v novih pogojih postala vse bolj trdna vez med sosednjima državama.

    Vse od sklenitve ADP so jugoslovansko-avstrijski odnosi v največji meri nihali okrog izpolnjevanja čl. 7 oz. urejanja manjšinskega vprašanja, čeprav je v takratnih razmerah, neposredno po tržaški krizi, Jugoslaviji ustrezalo, da ima vsaj na eni svoji meji z Zahodom demokratično in predvsem nevtralno državo. Avstrija je bolj ali manj trdo vztrajala na stališču, da določbe čl. 7 izpolnjuje oz. da je čl. 7 izpolnjen. To stališče je konsekventno uveljavljala še iz časov pogajanj o ADP. Tako je npr. že na pogajanjih v Londonu februarja 1949 takratni avstrijski zunanji minister dr. Gruber zavrnil zahtevo po manjšinskem varstvu rekoč, da ni nikjer v Evropi države, v kateri bi manjšine uživale takšne pravice, kot jih imajo v Avstriji. Nasprotno pa je Jugoslavija bolj ali manj trdno vztrajala pri stališču ne le, da je 7. čl. trajna zaveza Avstrije, ampak da niso v celoti izpolnjene zahteve iz nobenega od petih njegovih odstavkov in da celotnega problema ni mogoče zožiti le na vprašanje dvojezičnih topografskih napisov, ki se je najbolj zaostrovalo .

    Pri svojih stališčih se je Jugoslavija naslanjala tudi na ocene koroških Slovencev, ki so svoj narodnopolitični, kulturni in gospodarski program vezali na uresničevanje zaščitnega člena, svoja pričakovanja in zahteve glede njegovih posameznih določb pa so formulirali v posebni skupni Spomenici koroških Slovencev oktobra 1955, ki je še danes v veliki meri temelj njihovih zahtev. Ponovili so jih tudi v Spomenici iz leta l975 ob 20. obletnici ADP. "Koroški Slovenci smo in bomo napravili vse, da bi premagali narodnostna nesoglasja v deželi, pripravljeni smo postati most, ki združuje oba sosednja naroda, obe državi, kar bo v tem delu Evrope pomenilo nov trden element miru. Uspešno izpolnjevanje naše naloge je odvisno tudi od dobre volje avstrijske države, ki mora priznati osnovno naravno pravo in težnjo vsake etnične skupine in vsakega naroda, da želi živeti ter da teži h kulturnemu in gospodarskemu napredku,"so zapisali v uvodu Spomenice. Bolj ali manj je, kljub razlikam in sporom med njimi, takšno stališče temelj prizadevanja koroških Slovencev še danes. Dodatno težo je takšno stališče dobilo po sprejetju tako imenovane sedmojulijske zakonodaje iz leta l976 in po preštevanju manjšine, kar po letu l955 pomeni drugo veliko spremembo v življenju koroških Slovencev in še večje oddaljevanje od obveznosti zapisanih v členu 7. Še naprej je v odnosih z Republiko Avstrijo takšno stališče tudi temelj podpore Republike Slovenije njihovim prizadevanjem.

    Stališče, ki ga je ob podpisu ADP zavzela Jugoslavija, s katerim je priznala mejo z Avstrijo kot dokončno in se hkrati razglasila za zaščitnika slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem /in Hrvaške na Gradiščanskem/, je ob osamosvojitvi prevzela tudi Republika Slovenija.To je povsem logično izhajalo tudi iz njenega sklicevanja na določila Helsinške listine, s katerimi je utemeljevala svojo pravico do samoodločbe in samostojne države. O dokončnosti meje ne na formalno deklarativni ne na ravni konkretnih dejanj Slovenija po mojem trdnem prepričanju vse doslej ni vzbujala nikakršnega dvoma in ni dajala nikakršnega povoda za špekulacije, ki se v zvezi z mejo občasno pojavljajo na Koroškem. In če smem ob tem pripomniti, kdo sploh se še znotraj EU ukvarja z ozemeljskimi zahtevami, razen morda skrajnih nacionalistov, ki pa, upam, vendarle ne bodo določali politike meddržavnih odnosov. V vlogi zaščitnice, ki skrbi za varstvo in dosledno izpolnjevanje zajamčenih pravic manjšine iz člena 7, je Slovenija že večkrat ponovila stališče, da le ta ni dosledno izpolnjen in to ne samo glede dvojezičnih topografskih napisov, o katerih se je že izreklo tudi avstrijsko ustavno sodišče, ampak tudi glede šolstva, glede uporabe slovenščine kot drugega uradnega jezika in še nekaterih drugih določb. Pri tem pa je problem štajerskih Slovencev praktično prezrt. Res da človekove pravice najbrž niso nikjer nikoli v celoti in do konca izpolnjene , so pa zaveza sleherne demokratične politike, da se temu cilju stalno, vztrajno in čim bolj približa.

    Nedvomno imata Slovenija in Avstrija skupen interes, da slovenska manjšina uživa zaščito in pravice po najvišjih demokratičnih standardih. To navsezadnje dokazujejo tudi napori, da bi uspela Konferenca konsenza. Morda bi lahko Ljubljana in Dunaj storila več, če bi svojo skrb za to uveljavljala kot neke vrste partnerja na meji, aktivno udeležena v reševanju vprašanj, ki bi lahko motila dobrososedske odnose. Izkušnja iz Južne Tirolske, čeprav ima drugačen zgodovinski in pravno politični kontekst, dokazuje, da je takšen odnos lahko zelo produktiven, da lahko okrepi sodelovanje med državama ter mir in varnost v tem občutljivem delu Evrope.

    Če poskušam strniti svoja razmišljanja, potem moram predvsem reči, da po mojem prepričanju ADP trajno zavezuje Republiko Avstrijo. Zavezuje jo tudi glede vseh tistih določil, ki so posebej pomembna za Slovenijo, ne glede na to, ali je Republika Slovenija njena pogodbenica. Nedvomno bi status pogodbenice Republiki Sloveniji v položaju države zaščitnice zagotovil trdnejšo mednarodno pravno podlago za intervencije pri oblasteh Republike Avstrije v prid uresničevanja pravic slovenske manjšine. Pragmatičen pogled pove, da bi v statusu pogodbenice Slovenija dobila ustreznejše instrumente za zaščito slovenske manjšine in hkrati tudi za blažitev občasnih posrednih in neposrednih pritiskov v avstrijski politiki. Z načelnim pogledom na odnose med dvema sosednjima državama in na njihov pravni okvir, še posebej če gre za državi, ki delita tudi skupno pravno in politično usodo znotraj skupnih asociacij, kot sta Svet Evrope in Evropska unija, pa kaže poudariti, da je toliko manj potrebe po sklicevanju na formalno pravne akte, tudi na pogodbe, kolikor je v dejanskem življenju zagotovljeno uresničevanje temeljnih demokratičnih načel in vrednot, ki sta se jim prostovoljno zavezali obe državi. Spoštovanje individualnih
    in kolektivnih pravic, tudi pravic narodnih manjšin nedvomno spada mednje. S tem je v temelju tudi začrtana smer skupnega delovanja in prizadevanj Republike Slovenije in Republike Avstrije. V tem je po mojem prepričanju tudi temelj morebitnega »partnerstva na meji«, ki sem ga omenjal.

    Kakor koli je ob podpisu pogodbe o Avstriji dr. Figl, takratni kancler Republike Avstrije upravičeno vzkliknil, "Österreich ist frei", kar je bilo za Avstrijo takrat res najpomembnejše, je tudi res, da je ADP predvsem otrok hladne vojne, ki jo je s prepovedmi in zapovedmi močno zaznamovala. Gledano z današnjimi očmi, je pogodba o Avstriji vsekakor posebnost v mednarodnih odnosih. Gre za pogodbo o ustanovitvi države, ki je danes suverena in demokratična država, ki se je od podpisa pogodbe naprej preizkusila z mnogimi konstruktivnimi pobudami, aktivnostmi in odgovornostmi v mednarodnem življenju, zato ne presenečajo prizadevanja v avstrijskem političnem prostoru, da se ADP razglasi za izpolnjeno in zato nepotrebno. Vendar ima ta ostanek evropske povojne ureditve iz časa hladne vojne zgodovinsko utemeljitev. In prav na njej so utemeljene tudi prepovedi in zapovedi, ki jih vsebuje. V večji meri ko bodo te obveznosti izpolnjene, izpolnjene tudi zaradi lastne demokratične drže in zavezanosti Avstrije, manj bo potrebe po formalnem sklicevanju nanje. Trdno sem prepričan, da se bo Republika Slovenija takšnemu stališču z veseljem pridružila.

    Povedano so moja povsem osebna razmišljanja. Hvaležen sem, da ste me poslušali.

     

    Priponke
    ADP in manjšine, maj 2005, nemščina

     

    seznam   na vrh