Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

»Demokratična oblast ni mandat enih za izničevanje drugih«
Rodik, 24. julija 2005

 


Milana Kučana je v govoru na občinskem prazniku Hrpelje Kozina obsodil tudi teroristična dejanja v Londonu in Šarm el Šeiku

"Zbiramo se ob tem času v Rodiku že vrsto let bolj ali manj isti ljudje, skupaj z domačini – Rodičani, tako rekoč stari znanci. Za znance nas je naredil in tudi človeško povezal dogodek, ki se ga danes spoštljivo spominjamo. Pa vendar se sprašujem, najbrž tako kot tudi vi, ali je samo spoštljiv spomin na mlada dekleta in fante, na njihovo mučeniško smrt tisto, kar nas vsako leto pripelje na ta kraj. Je to samo spoštovanje njihove odločitve in tveganja, ki so ga z njo zavestno sprejeli? Ne more biti dvoma, da je to tudi spoštovanje njihove žrtve in občudovanje njihovega dejanja, ki je izzvalo strahotno maščevanje nemškega okupatorja in pripeljalo vse te mlade ljudi do preranega groba. To je tudi spoštovanje do podobnih dejanj številnih slovenskih rodoljubov v vrstah odporniškega gibanja in partizanskega vojskovanja. Je pa to spominjanje tudi vir človeškega ponosa, samozavesti in nacionalnega samospoštovanja ter vir potrjevanja lastnega prepričanja, da se je proti zlu potrebno boriti in da je takšen boj etično utemeljen, tako kot je sprijaznjenje z zlom neetično in zato zavržno. To je tudi potrjevanje prepričanja, da za človeško dostojanstvo in svoboda naroda ni cene, ki je ne bi bilo vredno poplačati. Je potrjevanje vere, da zlo ne more uravnavati odnosov med ljudmi, da se prej ali slej obrne zoper tistega, ki ga je spočel. Stara je misel: »Žel bo vihar, kdor seje veter«.

Dobro se je te modrosti spomniti tudi zdaj, ko se svet in človeštvo že dalj časa soočata z zlom terorizma. Terorizem ne more uspeti prav zato, ker je zlo. Ni mogoče etično utemeljiti njegovih ciljev in dejanj. Ne more uspeti, ker ga ni mogoče racionalno razložiti, sprejeti in opravičiti. Prav zato terorizma in terorističnih dejanj, kot smo jim bili nedavno priča v Londonu in v Šarm el Šeiku, ni mogoče zgolj obsojati, se solidarizirati z žrtvami in državami, ki so jih napadli,ni se dovolj zoper terorizem boriti z vojaško silo in s sklepanjem bolj ali manj trdnih in učinkovitih vojaških in političnih koalicij. Treba je odpravljati tudi njegove korenine. Ob tem mislim na razmerja in odnose v svetu in tudi znotraj posameznih držav, ki v ljudeh porajajo zmotno vero, da bodo s terorističnimi dejanji odpravili svojo bedo in siromaštvo, svoja ponižanja, razkrajanje dostojanstva, brezpravje, nespoštovanje njihovih temeljnih pravic, izničevanje njihovega življenja ter životarjenje na obrobju svetovnih gospodarskih, tehnoloških, miselnih, socialnih etičnih in kulturnih tokov.

Tega temeljnega konflikta v svetu, konflikta med bogatimi in revnimi, med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo, med tistimi, ki so že globoko v 21. stoletju in tistimi, ki niso daleč od srednjega veka, ni mogoče reševati s terorjem. Zato terorja tudi ni mogoče opravičevati z borbo zoper ta temeljna neskladja in nasprotja v svetu. To je lažno upanje, ki ga sejejo teroristi in je zato vredno obsojanja in razkrivanja njegovega zavajajočega in lažnega preroškega misijanstva.

Ta, za človeštvo pogubna razmerja, je mogoče spremeniti le z zavedanjem o soodvisnosti in nedeljivi povezanosti sodobnega globalnega sveta, v katerem je usoda enih tesno povezana z usodo drugih, v katerem je usoda enih usoda vseh. Mogoče jih je spremeniti z zavedanjem o skupni odgovornosti za skupno usodo, za življenje in prihodnost človeške skupnosti. Mogoče jih je spremeniti z dejanji. Tisti, ki imajo več možnosti, da spremenijo ta razmerja – to so velike, močne in bogate države – nosijo zato tudi večji del odgovornosti. Tudi zaradi zavezanosti svojim državljanom, da jim bodo zagotovili varnost, mir in kvalitetno življenje.

Nedavni sklepi osmih najmočnejših držav na svetu na Škotskem o odpisu dela dolga najbolj revnim državam je pomemben, a še daleč ne zadosten korak v to smer. Temelj tovrstnih dejanj pa je lahko in mora biti temeljno etično načelo sobivanja in soodvisnosti v človeški družbi, ki ga v njegovi aktivni obliki razumemo z besedami: stori drugemu, kar želiš, da drugi storijo tebi.

Najbrž se je umestno vprašati, ali je v takšno ravnanje držav moč verjeti? Po mojem prepričanju je za to skrajni čas, sicer bo svet, kakršen je ustvarjen po meri evropske civilizacije, vržen s tečajev. Več ko bo takšne vere, več ko bo ukrepanja v to smer, manj bo verjetnosti in možnosti, da bodo nosilci zla terorizma zmogli fanatizirati in zlorabljati nezadovoljstvo in frustriranost zlasti mladih ljudi, ki so se pripravljeni razstreljevati kot žive bombe, a njihova žrtev namesto na razumevanje in podporo naleti v javnosti zgolj na obsodbo in odpor. Teroristična dejanja prizadenejo predvsem nedolžne ljudi, ki morda tudi sami doživljajo krivičnost sveta in sodobnih družb, a pri njih izzivajo takšna dejanja le strah, občutek ogroženosti, sovraštva in odpor. Ta občutenja pa nikoli niso zaveznik treznim premislekom niti prizadevanjem za spremembe.

Morda bi o tem slednjem morala premisliti tudi slovenska politika, še posebej tisti njen del, ki je 60. letnico konca druge svetovne vojne - v kateri smo bili Slovenci tudi po zaslugi rodiških žrtev, množičnega odpora Slovencev in partizanskega boja na strani zavezniških sil, ki so branile demokratične vrednote in izročila človeške civilizacije - izrabil za to, da je poglobil usodne zgodovinske delitve med nami in povzročil, da smo Slovenci danes bolj razdeljeni in si stojimo bolj sovražno nasproti, kot smo si vrsto desetletij nazaj. In to prav v času, ko bi zaradi zunanjih in notranjih okoliščin ter potrebe po zagotavljanju varnosti in miru ter čim bolj kvalitetnega življenja morali združiti moči. Tudi spomin na rodiške žrtve in spoštovanje njihove človeške veličine zahteva drugačno ravnanje. Zahteva misel in dejanja za skupno dobro.

Demokratična oblast ni mandat enih za izničevanje drugih. Nihče ni poklican, da po svoji podobi določa, kaj je plevel na narodovi njivi in da v imenu te poklicanosti ruva tako izbran plevel, zato da bi potem na očiščeni njivi sadil zgolj želene cvetlice. Narodova njiva je vsem nam skupna in vse kar raste na njej, je vsem nam skupen, smo mi vsi. Vsi smo njena podoba, ne glede na to, ali je komu kdaj bolj in komu kdaj drugič manj povšeči. Bilo bi prav, da v nove preizkušnje, ki so pred nami kot nacionalno skupnostjo, pred družbo in državo, stopamo tako, da ne bomo več živeli sovražno drug proti drugemu, tudi ne zgolj bolj ali manj strpno drug ob drugem, ampak tako, da bomo živeli aktivno skupaj, drug z drugim in skupaj nosili odgovornost za prihodnost slovenstva. Znamenja časa to terjajo od nas. V svetu, ki dovolj negotovo hrumi okrog nas, teh znamenj ni težko prepoznati."

 

 

seznam   na vrh