Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Intervjuji in izjave
seznam    

Milan Kučan ob 15-obletnici Brionske deklaracije
Radio Slovenija, 25. junija 2006

 


Zapis posameznih izjav Milana Kučana za oddajo Radio Slovenija o spominih udeležencev na brionska pogajanja

"Ko so nam z Van den Broekovega kabineta sporočili, po istih kanalih kot že za prvi dve srečanji z ministrsko trojko evropske dvanajsterice, da bo srečanje na Brionih, in to ne samo z ministrsko trojko, kot je bilo dotlej, ampak tudi s predstavniki organov federacije, so povedali, da so pripravili deklaracijo, o kateri naj bi bila razprava in ki naj bi jo tudi podpisali. Pod tem pogojem bi se bila evropska skupnost pripravljena angažirati ne samo v prekinitvi vojnih aktivnosti v Sloveniji, ampak tudi v procesu razpadanja oziroma urejanja razmer v takratni Jugoslaviji. Seveda, skladno z interesi, ki jih je takrat imela Evropska skupnost in ki so bili takrat še daleč od tega, da naj bi bil sklep tega procesa samostojnost posameznih delov Jugoslavije, kot so oni takrat imenovali republike."

"S pogovori s trojko sem imel že izkušnjo, dvakrat med vojno. Ti so bili v Zagrebu, ponoči. Zmeraj je šlo za premirje, se pravi za ustavitev vojnih aktivnost. Da ne bi žrtvovali človeških življenj in da bi bila materialna škoda čim manjša. Razumel sem, da smisel pogovorov na Brionih ni samo začasno premirje, ampak zaustavitev vojne in to je bil tudi moj cilj. Kakšne posebne strategije, razen strateškega cilja, da se vojna konča in da se zavaruje slovensko odločitev, ni bilo. Vse ostalo je bilo prepuščeno toku dogodkov, ker nihče od nas ni vedel, kaj bo evropska trojka pravzaprav predlagala, kaj zahtevala, v kakšni formi se bo to dogajalo niti kdo bo v teh pogajanjih predstavljal federacijo in kakšna bodo njihova stališča. Tako da je bila negotovost zelo velika, razen naše čvrste odločitve kje je pravzaprav meja, preko katere mi ne moremo več."

"Je pa bil, danes bi recimo rekli "komunikacijski šum" s predsednikom Tuđmanom. Namreč vsi člani naše delegacije smo vedeli, kakšen je bil odgovor predsednika Tuđmana takrat, ko sem ga klical ponoči, ko so šli tanki iz vojašnic na pohod skozi Slovenijo, in ga prosil, če tanke v vojašnicah zaustavijo na Hrvaškem, da ne bi prišli do Slovenije, in mi je odgovoril, če mislim, da bodo šli Hrvati zaradi nas v vojno. Takrat sem mu odgovoril, da ne zaradi nas, ampak da se zna zgoditi, da bodo prišli v tak položaj zaradi sebe. No, in zaradi tega je bilo vzdušje nelagodno, tako da takrat nismo veliko komunicirali s Hrvati."

"Takratno dogajanje me je spominjalo na pogovore z Baker-jem teden dni pred razglasitvijo samostojnosti, ko smo bili predsedniki predsedstev takratnih republik ravno tako sprejeti kot pri zobozdravniku, eden noter in ven, drugi noter, čeprav se je tam iz sobane v sobano premikal Baker, ne mi. No, na Brionih je bil najprej razgovor s slovensko delegacijo, katere sestave najbrž ni potrebno omenjati, ker je znana. Potem je imela evropska trojka sestanek z zvezno vlado, se mi zdi, potem skupen sestanek z vlado in zveznim predsedstvom, potem je bilo srečanje z Jovićem, potem je bil sestanek zvezne in slovenske delegacije, potem pa po posrednikih, ki jih je pošiljal Van den Broek, ki je vodil ta pogajanja, poseben pogovor z nami o spremembah dokumenta, ki so nam ga dali takoj na začetku pogovorov."

"Van den Broek je bil predsedujoči trojke. Pogajanja je začel zelo trdo, zelo ultimativno, izgledalo je, kakor da ne bo nobenega premika. Ampak vendarle so potem neformalne komunikacije pokazale, da je pripravljen premisliti. Moja izkušnja z njim pa je že iz prejšnjih srečanj bila, da je to človek, ki drži besedo. Da sicer težko spremeni svoje stališče, potem pa, ko ga spremeni in da besedo, besedo drži. Potem, ko so vendarle videli, da je problem Jugoslavije in njenega razpadanja vse prej kot enostavna stvar in da je Slovenija nek preizkus, na katerem se bo morala pokazati načelnost evropske skupnosti, potem se je, vsaj mislim, stališče spremenilo in nenadoma smo iz šolarčkov postali stranka, ki je začela dobivati predsednikove simpatije. Čeprav smo bili vsi strogo vezani z dokaj omejenim poljem, ki jim ga je postavilo ministrsko srečanje, ki so ga imeli dan pred tem v Pragi, potem pa v Bruslju."

"V pogovorih z zvezno delegacijo je Branko Kostić zelo čustveno govoril o tem, da Slovenci pobijamo njihove sinove, njihove otroke in da ne morejo pristati na trditev, da njihova armada, torej jugoslovanska armada ni slovenska. Zaradi tega je potem nekaj ostrih besed dodal Jović približno v tem smislu, da se armada raje umakne, kot da oni bi žrtvovali nova življenja svojih otrok. No, in v tistem trenutku sem Janezu Drnovšku, ki je bil tam v dveh vlogah, kot član zveznega predsedstva in naše delegacije, rekel, naj ga vpraša, ali to resno misli. Torej po mojem spominu je Jovića dr. Drnovšek vprašal kar tam v tisti sejni sobi, kjer so bili ti pogovori med nami. No, in potem je kasneje na seji zveznega predsedstva prišlo do njegovega predloga, da se o tem vprašanju razpravlja. Jović je to sprejel in potem je sledil sklep o umiku armade. Na eni strani Brionska deklaracija, na drugi sklep o umiku armade je dal rezultat, da smo normalno začeli uresničevati to, kar je bilo zapisano v deklaraciji."

"Evropski pogajalci so za sogovornika vseeno smatrali Anteja Markovića in Marković je smatral, da je on pravzaprav edini pomemben sogovornik. On se je tudi zelo dobro zavedal, kaj pomenijo spremembe v dokumentu, ki ga je na podlagi vseh pogovorov potem predložil Van den Broek. Predvsem je zelo dobro razumel, kaj dokument pomeni Sloveniji in protestiral, predvsem zato, pa da bi pridobil čas, nekako razvodenel pogajanja in jih po svoje naredil tudi za nesmiselna. S svojimi predlogi, amandmaji pravzaprav na vsako točko, je skušal stvar razvleči, dokler ni Van den Broeku, ki je to ugotovil, prekipelo. Takrat se je že bližala polnoč. Mislim, da je bilo nekje po polnoči, ko je to prekinil. Poklical je posebej njega in mene na pogovor. In je vprašal, če se prav spomnim, ali je to, kar predlaga predsednik zvezne vlade, za vas sprejemljivo. Jaz sem rekel, ne, to pomeni negacijo ne samo vseh današnjih pogovorov, ampak tudi negacijo vsega, kar je do sedaj Slovenija storila in da od nas nima nihče mandata, da na to pristane. Je rekel prav, potem nehajmo. Bom jaz rekel, kaj predlagam. Predlagal je dokument in ga dal v naš premislek. Če ga sprejmete, potem so naše obveznosti zapisane v aneksu dva z opazovalno misijo in vsem drugim. Če ne, se umikamo in vas prepuščamo vaši usodi. Potem smo šli nazaj v sejno sobo, kjer so bili tudi drugi, tudi predsednik Hrvaške Tuđman. Tam je Van den Broek to ponovil. Torej, sprejmete ali ne sprejmete? Jaz se nisem več imel možnosti posvetovati s člani svoje delegacije, ker sem bil sam na pogovoru z Van den Broekom. Bil sem v položaju, da gledam tudi na psihološki učinek tega, kaj se bo zgodilo. In v trenutku, ko sem videl, da bo Marković znova dvignil roko, da temu nasprotuje, sem dvignil roko in rekel, da je stvar za nas sprejemljiva. Torej pod pogojem, da bo to ratificiral slovenski parlament, ker pooblastila za to nimam. To je izzvalo rahlo nejevoljo pri Van den Broeku, ampak je vendarle razumel, da je to tako pomembna zadeva, da se brez ratifikacije v skupščini ne da reči, da je Slovenija to sprejela. Potem je ostal brez besed tudi Marković, ki je potem podpisal v imenu zvezne vlade in mislim, da ga je podpisal ali želel popisati tudi predsednik Hrvaške, čeprav se dokument na Hrvaško ni nanašal."

"Brionska deklaracije je pomembna ravno zato, ker je odprla mirno pot za uveljavitev slovenske odločitve o samostojnosti. Prvič je pomembna, ker je ponudila enak vzorec tudi drugim republikam in narodom nekdanje Jugoslavije. Vsi so imeli možnost sprejeti to isto pot, za katero se je odločila Slovenija. Mislim, da smo mi svojo priložnost dobro izkoristili in da ni šla na račun nikogar drugega. Vsakdo je takrat držal svojo usodo v svojih rokah. Mi smo vsem priznavali enako pravico kot sebi. Brionska deklaracije je bilo prvo resno znamenje, da se zahod oz. Evropska unija odpoveduje mitu jugoslovanske države kot elementu stabilnosti v JV Evropi. Kasnejša konferenca, znana kot Carringtonova mirovna konferenca, ki se je začela septembra istega leta, torej dober mesec po Brionskem sporazumu, je s poskusi mednarodne razdružitve uspela. Kmalu so začela prihajati priznanja tujih držav in je dokončno padlo v vodo upanje mednarodnih posrednikov glede možnosti obnove zvezne države. Z genocidno vojno na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu so se razkrili najgloblji razlogi za razpad nekdanje skupne države, ki je krojil usodo balkanskih narodov."

Oddajo je pripravil Gojko Bervar

 

 

seznam   na vrh