Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Obdobje 1997 - 2002
seznam    

Svet Evrope - simbol želene Evrope
Strassbourg, 26. januar 1999

 


Na zasedanju parlamentarne skupščine Sveta Evrope o novi podobi postsocialističnih družb, o nevarnosti nastajanja »tretje« Evrope in o nevarnem krvavem začaranem krogu na Balkanu

Že drugič v osemletni zgodovini države Slovenije imam priložnost govoriti v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Prvič je bilo to leto po tem, ko je Slovenija postala njegova članica. Parlamentarci ste 21. septembra 1993 z resolucijo o krizi v Jugoslaviji pozvali članice Sveta Evrope, "naj preučijo priznanje tistih (jugoslovanskih) republik, ki so razglasile neodvisnost". Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je tako bila prva mednarodna organizacija, ki nam je v najtežjih časih naših političnih in vojaških spopadov priznala evropsko demokratično usmeritev in tudi pomagala do priznanja. Tudi s tem dejanjem je Svet Evrope pokazal, da je v resnici glasnik evropske ideje prestopanja iz preteklosti v obetavnejšo prihodnost.

Posebej sem počaščen s povabilom in sem vesel današnjega srečanja z Vami, spoštovane poslanke in poslanci, ker je leto 1999 praznično leto za Svet Evrope. Z velikim spoštovanjem se bomo spominjali petega maja 1949, ustanovitvenega dne te vseevropske ustanove in simbola želene Evrope. Takratna odločitev desetih evropskih držav v Londonu se je skozi čas potrdila kot daljnovidno dejanje za varovanje in uveljavljanje politične demokracije, pravne države, vladavine človekovih pravic, varovanja skupne evropske dediščine in spodbujanja gospodarskega in socialnega napredka na evropski celini v vsej njeni različnosti, mnogovrstnosti in pluralnosti.

Petdesetletni jubilej Sveta Evrope bo zatorej mnogo več kot konvencionalni razlog za spominjanje. Temu pritrjujejo tudi prelomna dogajanja po letu 1989. Prerasel je v stavbo štiridesetih evropskih držav, ki želijo skupaj oblikovati demokratično, stabilno in varno Evropo, v kateri naj bi veljali mir in vladavina človekovih pravic, ter s sodelovanjem ustvariti nov razvojni zagon.

Danes obstajajo bolj ali manj jasni interesi, obstajajo prepoznana pričakovanja in obstojijo evropske vrednote, ki so vtkane v temelje evropske ideje. Smo zdaj sposobni vse to dano povezati za prestop v evropsko prihodnost? Za uresničitev tistega, kar se je davno v Londonu zdelo kot v daljnjo prihodnost premaknjena, s tragično življenjsko izkušnjo izzvana politična vizija. Boljših možnosti za to Evropejci nismo imeli še nikoli. Evropa ni bila še nikoli tako blizu varni skupni domovini vseh narodov in držav naše celine. Do cilja pa ne bo mogla priti, če ne bo skupaj našla odgovorov na skupna, stara in nova vprašanja. Še zmeraj se gibljemo tudi v ostankih nedemokratičnih vzorcev. Še vedno so živi agresivni nacionalizem, ideološki fundamentalizem in nacionalni egoizem, socialna zatiranja, politične in duhovne nesvobode. Pred njimi ne kaže zapirati oči ali jih presojati kot obrobna znamenja. Želel bi Vas spomniti na nekatere ovire, ki jih štejem za vredne premisleka.

Proces sprememb postsocialističnih družb je s svojo intenzivnostjo po letu 1989 te družbe po zunanji podobi in institucionalni ureditvi po večini naredil primerljive z državami, ki imajo dolgo demokratično tradicijo. To za Slovenijo lahko zatrdim z vso gotovostjo. Imajo pa postsocialistične države različno preteklost. Vsaka zase je živ organizem, ki se po svoje odziva na spremembe. Zato tudi ni mogoče ugotavljati stopnje in hitrosti njihove preobrazbe z medsebojnimi primerjavami, čeprav delujejo spodbujevalno. Realno je mogoče samo ugotavljati, ali je vsaka za sebe po meri svojih državljank in državljanov, ali jim daje možnost, da živijo skladno z normami, ki veljajo za današnjo in jutrišnjo Evropo in katerim je Svet Evrope dal najvišjo veljavo. Takšne presoje bodo vsaki državi in vsakemu narodu dajale tudi dovolj prostora,, da si ustvari sebi lastno moderno identiteto, ki jo bo samozavestno in odgovorno investiral v skupno evropsko življenje, v novo Evropo različnosti. Kajti tudi nova Evropa bo živela z razlikami in delitvami. Bo, upam, le brez tistih, ki niso skladne z evropskimi vrednotami in idejo.

Postsocialistične družbe imajo težave pri preseganju svojega razvojnega razkoraka iz preteklosti. Z lastninskimi spremembami in tržnim gospodarstvom je prišlo do novih socialnih razslojevanj, do nove socialne revščine. Socialne napetosti in konflikti pa lahko dajo plodna tla različnim nacionalizmom, fundamentalizmom, egalitarizmom, avtoritarnim političnim voditeljem, vulgarnim misijonarjem elementarnega tribalizma.

Dolgoročno, razvojno ni poglavitni problem teh družb v formalni prilagoditvi nacionalnega pravnega reda evropskemu. Poglaviten problem je, če bi ti evropski zakoni ostali zgolj prazna in neučinkovita programska norma, namesto da bi dejavno uravnavali odnose v družbah z drugačno polpreteklostjo, kar bi jih dejansko integriralo v skupno evropsko družbo. Za to pa so potrebni sodelovanje, solidarnost, vzajemno delovanje, razumljeno kot skupen interes.

Razumevanje dejstva, da ne gre samo, niti ne predvsem za zaostanek v stopnji materialne razvitosti, ampak da so te države tudi drugačne, ker je tekel njihov razvoj pol stoletja v drugo smer, kliče po premisleku o neke vrste sodobnem "marshallovem" načrtu predvsem intelektualnega sodelovanja in solidarnosti zahodnih demokracij s postsocialističnimi državami kot rezultatom spoznanja o skupnem razvoju v skupnem interesu. Ne gre spregledati dejstva, da gre tokrat za drugačno širitev evropskih ustanov, kajti doslej so vse razlike ostajale znotraj iste kvalitete odnosov, iste izkušnje, vrednot in razvojnih smeri. To je po moji sodbi posebej pomembno prav za ključni proces konstituiranja notranje samostojnosti in samoreguliranja vseh družbenih podsistemov, od političnega, gospodarskega, socialnega do izobraževalnega, duhovnega, kulturnega in religioznega. V duhu pomoderne demokratične družbe je po tej poti še najbolj zanesljivo mogoče oblikovati nove družbe z jasno in moderno nacionalno identiteto, a hkrati tudi kot skupnost enakopravnih in svobodnih državljanov, ki bodo tudi državljani Evrope in sveta. To je najbrž edina pot, ki konsenzualno vzpostavlja zarezo ali diskontinuiteto s prejšnjo družbo, določeno z avtoritarnim političnim sistemom, ki je hierarhično nadzoroval in v vseh podrobnostih določal sprejemljiva ravnanja ljudi v vseh njihovih družbenih vlogah in v razmerju do vladajoče politične elite. Prav sposobnost vseh družbenih podsistemov, da razvijajo ustrezno stopnjo avtonomije in samousmerjanja, bo dala stabilnosti demokratičnega političnega sistema trdno oporo in tako presegla dediščino prejšnjega avtoritarno vodenega in interesom države podrejenega, v vseh pogledih nadzorovanega življenja državljanov.

Bila so pričakovanja, da bo po razpadu Sovjetske zveze, ukinitvi stalinističnega socialno političnega sistema in nastanku novih neodvisnih držav na tem prostoru prišlo po nekakšni naravni poti do napredujoče demokratizacije ter socialne in gospodarske stabilizacije po zahodnoevropskem vzoru, ki naj bi veljal kot merilo za presojo sprememb. Toda Rusije se z istimi merili in standardi, z istimi vzorci kot (druge) srednje in večino vzhodnoevropskih držav preprosto ne da razumeti, razložiti, s temi vzorci ni mogoče doumeti narave notranjih reformnih procesov, globine konfliktov, interesov, konfrontacij, strukturnih neskladij in razvojnih protislovij. Gre v marsičem za drugačno državo, ki prihaja iz sveta drugačnih vrednot in je danes soočena ne le z ostanki ideoloških razlik, ampak tudi s sobivanjem številnih, različnih, zdaj svobodnih kultur in civilizacij, med katerimi je evropska vzhodnokrščanska s svojim vplivom le ena, nikakor edina. Za evropsko prihodnost sta Rusija in razvoj v njej morda ključno vprašanje. Zahteva zelo subtilen odnos, tudi tukaj, v Svetu Evrope. Ravnal je modro in odgovorno, ko je Rusijo povabil medse. Pomembno in zelo trezno je stališče, da bi bilo za Evropo in svetovni mir usodno, če bi ostala Rusija zunaj evropskih procesov. Vendar je zgolj ta edini odgovor premalo in kaže negotovost. Potrebna je skupna moč spoznanja o nujnosti sodelovanja s sodobno Rusijo pri njeni notranji tranziciji. Rusija ostaja politična velesila, potencialno tudi velika gospodarska sila, z velikimi človeškimi in duhovnimi viri, brez katere ni nove varne, socialno stabilne, uspešne in mirne Evrope. Čas pri tem postaja prej nasprotnik kot zaveznik. Zadovoljitev zgolj s tem, da so bile meje NATA premaknjene za nekaj 100 km proti Vzhodu, bi lahko imela tragične posledice za Evropo in ves svet. Seveda tudi za Rusijo.

Procesi evropeizacije in demokratizacije v Jugovzhodni Evropi in na delu Balkana zastajajo. Nikakor ne želim prezreti naporov OVSE, EU, NATO, posebej še neposredno ZDA v tem kriznem prostoru, še posebej v BiH in na Kosovu, a še vedno se zdi, da imamo opraviti z začaranim krogom in da nemočno čakamo, kdaj se bo ta krog prekinil sam od sebe. Ne bo se. Znova je potrebno, brez zadržkov in obzirov, premisliti o vzrokih vojne na Hrvaškem, proti Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Teh vojn niso povzročile ali sprožile nacionalne razlike ali pripadnost različnim religijam, kot želijo to prikazati nekateri še dandanes in n.pr. srbsko politiko kot glasnika pravoslavne krščanske skupnosti povzdigujejo v branilca pred domnevnim agresivnim muslimanskim fundamentalizmom. Te vojne so začele in jih vodijo nedemokratične nacionalne politične elite sobivajočih narodov. Z razpihovanjem političnih strasti ter uporabo marginalnih skupin socialnega in političnega podzemlja za vojaške pomore so razdrle normalno skupno življenje v večnacionalnih in multikulturnih družbah z dolgo tovrstno tradicijo. Tudi dosledno kaznovanje vojnega hudodelstva in odločno ukrepanje za spoštovanje človekovih pravic bi lahko bil nov korak, ki bi v sozvočju z novim razvojem, predvsem z gospodarskim zagonom vrnil v ta prostor pravi mir in "povratek" v ljudem znane čase sožitja različnosti, strpnosti in sodelovanja.

Kako dolga je pot do tega cilja, je odvisno predvsem od Evrope. Naša celina nima skupnega pogleda na tragično dogajanje v jugovzhodni Evropi, ki v dobršnem delu še vedno živi v devetnajstem stoletju. Tam je nacionalna ideja še vedno ideja vseh idej. Ljudi utesnjuje v podanike v službi naroda in je gospodar nad življenjem in smrtjo. Iz takšnega razumevanja človeškega bitja in njegovega dostojanstva, iz takšnega doživljanja samega sebe v nacionalno mešanem okolju nastajajo brezprizivne vladavine, ki jim je dovoljeno vse, dokler druge vladavine na istem ozemlju ali v bližnjem okolju domnevno ali dejansko ogrožajo pripadnike njihovega naroda in podanike njihove vladavine. Zato poskrbijo, da se podaniki nenehno čutijo ogrožene samo zato, ker so se rodili staršem te ali one narodnosti. V imenu naroda se morajo odpovedati svoji integriteti in dostojanstvu in se podrejati tiraniji tako imenovanih višjih interesov. Tudi po zaslugi konvencij Sveta Evrope pa obstaja konec tega stoletja samo en moralni in politični diktat. To pa je človekovo dostojanstvo, so človekove pravice, ki so v osrčju Balkana, tudi ne glede na različno civilizacijsko vrednotenje, tako hudo kršene, da bi se tega morali sramovati vsi, ki se imamo za pripadnike evropske civilizacije na prelomu tisočletja.

Usoda ljudi v tem delu stare celine se je začela vrteti v krvavem začaranem krogu. Zaustavi ga lahko samo odločen poseg v imenu človečnosti, v imenu skupnih civilizacijskih norm in s skupnim pogledom na prihodnost tega, morebiti najbolj občutljivega dela Evrope. Evropa je to dolžna storiti. Dolžna je tudi ponuditi upanje. Veliko je predlogov, kako pogasiti to krizno žarišče, nemara preveč, da bi iz njih razbrali ključnega, za katerim bi stal ves miroljubni svet in odločno ukrepal, tudi s silo, če je to edini jezik, ki ga razume nacionalna vojaška elita, ki si hoče s silo polaščati življenjski prostor za svoj narod na škodo drugega (Lebensraum). In ki govori jezik politike "kri in zemlja". Vendar tudi teh rešitev ne bi smeli graditi na stereotipih o dobrih in slabih, na podmeni, da bodo tukaj večno nedemokratični režimi. Ne bi smeli spregledovati razlik med dolgoročnimi interesi teh narodov in interesi ter aktualnimi politikami njihovih nedemokratičnih elit. Izogibati se je treba ponižanja narodov.

So stare in nastajajo nove evropske delitve in so sklicevanja nanje. Zamisli o evropski domovini, posebej o EU kot njeni za zdaj najotipljivejši obliki, se lahko odmaknejo v nedoločen čas novega tisočletja. To je za države Srednje in Vzhodne Evrope "v čakalnici" ali celo pred njo mogoča resničnost, ki pa ima za vse skupaj prej negativne kot pozitivne učinke. Z evropskimi delitvami ne mislim zgolj na tiste, ki potekajo po mejah članstva držav v evropskih asociacijah. V evropsko razvojno dinamiko posegajo tudi razlike v razvitosti, razlike med velikimi in malimi nacionalnimi državami, med varnostno stabilnim in nestabilnim delom celine, med Evropo, ki uveljavlja skupne norme, in tisto, ki jih relativizira ali pa se uklanja njihovim nasprotnikom. Podobna analiza bi se lahko dotaknila tudi različnih duhovnih delitev in civilizacijskih razlik. Pogostejše omenjanje delitev na vzhodno in vzhodno krščansko Evropo, na krščanske dežele kot branik pred islamsko civilizacijo kot eno od evropskih realnosti, na semitsko in antisemitsko prebivalstvo, je znamenje, ki opozarja, da se moramo usposobiti za življenje z delitvami, ki jih skupaj prepoznamo kot skladne z želenimi cilji evropske prihodnosti in za zoperstavljanje tistim, ki to ne morejo biti..

Predvsem me skrbi nastajanje"tretje Evrope", naj jo kar tako imenujem. Vanjo nagibajo nekatere, tudi novonastale postsocialistične države, ki zavračajo evropsko demokratično politično izročilo in sistem vrednot, zato da bi ohranile nekoliko posodobljeno, v bistvu pa staro družbeno ureditev in se skupaj spopadle z zahodnimi "vsiljivci". Tudi zato je Evropi potreben nov razvojni zagon. Tako bi se pospešeno usposobila za življenje in tekmo v globalnem svetu posebej zdaj, ko se je končalo obdobje njene civilizacijske nadvlade. Zaradi sveta in zaradi lastne stabilnosti si Evropa ne sme dovoliti opustitve ali upočasnitve svojega združevanja. Spremembe v Evropski uniji so potrebne, ne smejo pa postati argument, da Evropa zaradi upočasnjenega združevanja znova razpade in se na starih in novih delitvah znova spopade. Globalizacijskega časa ni mogoče zaustaviti.

Verjamem, da so Vaša sedanja védenja in predstave o državi Sloveniji popolnejše in mnogostranske. Tu sodeluje skupina poslancev slovenskega parlamenta, v okviru ustanov Sveta Evrope pa potekajo tudi Vaše razvejane komunikacije s slovenskimi ljudmi. Slovenija si je v duhu in spoznanjih Sveta Evrope vgradila v temelje svoje državnosti svoboščine in pravice, dostojanstvo človeka v vseh svojih pripadanjih in različnostih, da bi samozavestne ljudi trajno povabila k skupnim ciljem in k skupni prihodnosti z drugimi narodi in državami evropske celine. Slovenija se je po mojem prepričanju od osamosvojitve leta 1991 temeljito spremenila. Izoblikovala in izostrila je svojo notranjo in zunanjo podobo tudi v skladu s pričakovanji, ki ste jih vložili v svojo odločitev, ko ste nas sprejeli medse. Izpeljali ali zastavili smo vse ključne strukturalne reforme in se v svojih ravnanjih oprli na srednjeevropsko tradicijo strpnosti in multikulturnosti. Ratificiran je pridružitveni sporazum EU in stekle so ustrezne procedure, da bi po pogajalskih procesih Slovenija postala tudi polnopravna članica EU. Razvijamo produktivne odnose s sosednimi in drugimi državami Evrope in drugih celin. Mnoga dejstva zunanjega in notranjega preobražanja Slovenije je mogoče razumeti kot izraz vztrajne razvojne dinamike. Morda počasneje kot so naše želje ali celo kot bi bilo mogoče.

Vemo, da vsako spreminjanje potrebuje svoj čas. Z večinskim hotenjem notranjih političnih sil ter več učinkovitosti pri ustvarjanju razvojnega soglasja, s strokovnimi znanji slovenskega izobraženstva, pa tudi s solidarno pomočjo drugih držav članic Sveta Evrope, EU in specializiranih mednarodnih organizacij, bo ta čas obvladljiv in bomo vse zastavljeno zmogli. Sam ostajam glede tega optimist in zagotavljam Vam, da je takšnih pogledov velika večina slovenskih državljanov.

 

 

seznam   na vrh