Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Kučan na Forumu 21 o vrednotah Slovencev in predlaganih vladnih reformah
Ljubljana, 26. januarja 2006

 


Na posvetu Foruma 21 z naslovom "Vrednote Slovencev in predlagane reforme" je imel Milan Kučan uvodno besedo, ki jo objavljamo v celoti:

"Reforme, ki jih predlaga vlada, so izzvale v slovenski javnosti veliko zanimanje. Veliko je že bilo razprav o tem predlogu, različnih. V glavnem pa so se vse gibale na polju političnih opredeljevanj. Ni videti, da bi ta razpravljavska vnema popuščala. To je razumljivo.

Reforme bodo določile prihodnji razvoj Slovenije, s tem tudi njeno prihodnjo podobo in podobo slovenske družbe. Določile bodo pogoje življenja tudi vsakogar od nas, v odločilni meri pa tudi pogoje prihodnjih rodov.

Ta razprava je tudi del razprav, ki o prihodnosti potekajo v svetu, intenzivno tudi v EU in znotraj njenih članic. Očitno se bo potrebno navaditi na to, da bodo te vrste razprave postale stalnica v iskanju družbenih ravnotežij v nenehno spreminjajočem se svetu.

Naj nas spomnim, da je naše društvo F21 svoje življenje začelo z razpravo o prihodnjem razvoju Slovenije. Nastalo je tako rekoč iz zaznane potrebe po oblikovanju strategije prihodnjega razvoja Slovenije. Zato je povsem razumljivo, da vstopa v razpravo o predlaganih reformah in je te vrste razpravljanje svojevrstna kontinuiteta v našem delovanju.

Današnja razprava je vstopna, nadaljevali jo bomo, tako vsaj predlaga Upravni odbor, z razpravami o posledicah reform za posamezna področja družbenega življenja. Za tako odločitev UO društva obstaja več razlogov.

· Daleč najpomembnejši je dejstvo, da predlagane reforme niso zgolj ekonomske reforme.
Po svojih posledicah so predvsem globok in daljnosežen poseg v strukturo slovenske družbe. Reforme sežejo bolj ali manj na vsa področja družbenega življenja, od gospodarstva do kulture in okolja.

Bistveno je spremenjen tudi pristop – gradualizem kot doslej prevladujoči pristop k razvoju je postavljen pod vprašaj, njegovi dosežki pa relativizirani. To je samo po sebi velika sprememb. Vprašanje je, ali je tak radikalen poseg potreben, ali so reformni predlogi posledica realne in poštene ocene doseženega, izkušenj in znanja ljudi, ki so zlasti v gospodarstvu nosili največje breme tranzicije, ocene razmer in odnosov brez predsodkov, ideoloških in političnih fikcij in poenostavitev.

· Drugič, predlagane reforme posegajo tudi v vrednotni sistem Slovencev.
Pomembno je, kaj prinašajo reforme v obstoječi družbeni sistem kot zaželeno, pomembno in vredno, kaj prinašajo v očitno spremenjenih razmerjih med državo in državljani, med zasebno in javno sfero in kaj to pomeni za osebni vrednotni sistem, ki smo mu ljudje zavezani, ga prakticiramo in je del naše identitete. Gre za sistem vrednot, za katerega raziskave ugotavljajo, da je stabilen in za vrednote, ki po svoji politični barvi, vsaj pretežno, niso niti leve niti desne. Mislim na, primeroma navajam, visoko občutljivost za družbene neenakosti, odklanjanje revščine, solidarnost, socialno pravičnost, ob hkratnem sprejemanju tekmovalnosti in iniciativnosti. Vprašanje je, ali je ta razkorak mogoče spregledati, kljub ali ob dejstvu, da razumljivo prihaja do novosti v vrednotnem sistemu ljudi, zlasti mlajših, ki so se znašli v novih razmerah, pred novimi življenjskimi problemi in z omejenim vplivom oz. možnostmi, da jih rešijo, bodisi da gre za še vedno tipične modernistične vrednote kot so delo, zaposlitev, kariera zaslužek, ali že za postmoderne vrednote kot so kvaliteta življenja, izobrazba, ustvarjalnost, prijateljstvo, prosti čas.

Reforme se ne uveljavljajo izven našega obstoječega socialnega konteksta. Pomembno je, ali in na kakšen način je znotraj tega konteksta mogoče vzpostaviti ravnotežje med nujno konkurenčnostjo, tekmovalnostjo na eni in socialno varnostjo na drugi strani in ali sploh gre za takšno ambicijo. Če ne, kakšne so možne posledice tudi za obče sprejemljive cilje reform in za demokratično podobo družbe in odnose v državi.

· Tretji razlog je v prepričanju, da je nujna čim višja stopnja družbenega soglasja tako glede cilja reform kot tudi glede vrednotnega temelja njihovih izhodišč in da je takšno soglasje pogoj za uspeh reform.
Pot do soglasja je argumentirana razprava, dialoško soočanje pogledov in argumentov zanje. Takšna razprava je tudi pot do zaupanja, ki ga snovalci in izvajalci reform nujno potrebujejo, če želijo uspeti. Razumljivo, kajti spremembe, ki bi jih imel večji del družbe za vsiljene, nasprotujoče njegovim interesom in neskladne z njegovimi vrednotami, ali drugače povedano - spremembe, ki bi bile razumljene kot da jih v svojem interesu želi izpeljati manjši del družbe na hrbtih oz. v breme njenega večjega dela - nujno vodijo v konflikte in s tem proč od ciljev. Naj ponovim znano resnico, da nikogar ni mogoče s silo spraviti v raj. Najprej se je potrebno zelo potruditi, dopovedati človeku, da je to, kar ga čaka, res raj. Potem ga tudi ni težko prepričati, da si v raj želi in da je tudi sam dolžan kaj storiti, da v raj priti.

Za uspešno upravljanje procesov sprememb so potrebna tudi zavezništva. Zavezništvo pa zahteva pripravljenost razumeti tudi drugačna stališča, pomisleke in celo nasprotovanje. Povsem odveč je tiste, ki mislijo drugače, označevati za nesposobne, za lenuhe, za nepripravljene sprejeti izzive sprememb in se jim prilagajati. To je pot ustvarjanja nasprotnikov. Nujne družbene spremembe potrebujejo zaveznike in ne nasprotnike.

Slovencem je varna prihodnost, tudi varna prihodnost nacije vrednota, ki nima ne politične in ne strankarske barve. Toda varna prihodnost je lahko varna, če je varna za vse, ali pa je preprosto ni. Razumljivo, da se v razmerah globalizacije in nenehnega spreminjanja mnoga vprašanja postavljajo povsem na novo ali drugače kot doslej, a to je prej razlog za ambiciozno iskanje uporabnih odgovorov in pridobivanje zaveznikov za njihovo podporo kot potuha zadovoljstvu z obstoječim. Del odgovorov nam je dala EU z lizbonsko strategijo, a še zdaleč ne vseh in ne avtomatično uporabnih.


Naj končam. Slovenija nedvomno potrebuje odprto pot v prihodnost. O njej se z reformami odloča zdaj. Tudi v imenu prihodnjih rodov. Tem večja je naša skupna odgovornost.

A če povem svoj vtis – Slovenija drsi v ohromljenost in negotovost, celo strah. Slovenska samozavest iz 90-ih let kakor da se je spremila v negotovost, ki ljudi hromi. Prav zdaj pa bi rabili samozavest.

Slovenija se mora uspešno umestiti v globalizirani svet in globalizirano ekonomijo. Potrebno je v slovenski javnosti okrepiti zavedanje o tem in tudi o poteh, ki vodijo do tega cilja. Prav tako pa je potrebno utrditi tudi samozavedanje o sebi, o tem kaj smo Slovenci in s čim, s kakšnimi vrednotami se znotraj sebe identificiramo. Tudi zato, da bi s svojo identiteto pogumno vstopili v Evropo in svet in tam tudi uspešno obstali. Vrednote so bistvena sestavina identitete Slovencev. Če jih spreminjamo, spreminjamo tudi svojo identiteto. To pa je odločitev, ki je preveč pomembna, da bi o njej lahko odločala le vsakokratna, tudi demokratično izvoljena oblast.

In povsem na koncu. Ali je potemtakem dilema, ki jo je provokativno formuliral dr. Svetlik na nedavnem posvetu sociologov o reformah: »Ali reforme prinašajo gospodarski razvoj ali socialni razkroj«, res nujna in utemeljena dilema? Ali pa je in kako, mogoče uskladiti gospodarski razvoj in socialno stabilnost. To je najbrž temeljno vprašanje.

Dr. Veljko Rus na temelju svojega vpogleda v vrednote Slovencev odgovarja, da zavzemanje za socialno državo ne izključuje nagnjenosti do tržne tekmovalnosti..

Tudi na ta vprašanja bomo iskali odgovore na današnji in prihodnjih razpravah našega društva. Povabili smo vrsto strokovnjakov, ne samo izmed članov Foruma 21, iz različnih strokovnih in znanstvenih področij, da bi o njih skupaj premišljali. To so dr. Lev Kreft, dr. Jože Mencinger, dr. Niko Toš, dr. Miroljub Ignjatović. Povabili smo tudi dr. Mirjano Ule, ki je žal na Kitajskem, dr. Mojmirja Mraka, ki je prav tako v tujini, dr. Šušteršiča, ki se je opravičil in dr. Veljka Rusa, ki mu je včeraj spodrsnilo na ledu in ga po svoje lahko štejemo za prvo žrtev reforme. Ljubeznivo se je našemu povabilu odzval minister Jože P. Damijan, ki ga štejemo za očeta predlaganih reform in ki smo z njim dobili najbolj kompetentnega sogovornika. Gospodu ministru in vsem udeležencem panela se zahvaljujem za pripravljenost, da razpravljajo z nami. Današnjo razpravo bo vodil in usmerjal prof. dr. Lojze Ude. Prepričan sem, da mi ga ni treba posebej predstavljati in mu tudi predajam besedo. "

 

 

seznam   na vrh