Nujen notranji dialog za določitev ciljev Slovenije kot članice EU in NATO
Sežana, 26. april 2003
Povzetek Po slovesnem podpisu pogodbe v Atenah je Milan Kučan na akademiji ob Dnevu upora proti okupatorju v Kosovelovem domu v Sežani pozval k demokratičnemu in odgovornemu dialogu za iskanje skupnih stališča za določitev skupnih interesov Slovenije. Hoja od afere do afere je izmikanje tej odgovornost, je poudaril Kučan.
Z ustanovitvijo OF, s katero se je začel slovenski upor zoper okupatorja, smo si Slovenci vzeli pravico, da upravljamo s svojo usodo. Še več, da skupaj z drugimi narodi upravljamo z usodo Evrope in sveta. Z uporom smo ohranili čisti obraz pred svojo zgodovino. Upor in sodelovanje z zmagovitimi, demokratičnimi protifašističnimi zavezniki je legitimacija, s katero se slovenski narod vse od takrat naprej legitimira, ko v svetu uveljavlja svoje interese in prevzema odgovornost za svojo in njegovo prihodnost. Vse od takrat je upor temelj za našo slovensko samozavest in ponos. To nista ne preračunljivo čakanje in ne polaganje odgovornosti za lastno usodo v tuje roke ali celo hlapčevsko služenje tujcem.
Tudi odločitev za samostojno državo je bila upor. Upor proti zapiranju obzorij, ki nas je v stari državi vse bolj ločevalo od sodobnega sveta in izključevalo na njegovo obrobje. Bil je to upor proti brezbrižnosti politike in njeni odtujenosti od ljudi. Proti slepoti in gluhosti oblasti, ki je pozabila, da je zaradi ljudi. Proti politiki ustvarjanja sovražnikov iz vseh tistih, ki so mislili, da nismo obsojeni na obstoječi način življenja. Zahtevali smo, da nam teče ura prihodnosti tako, kot bije povsod po demokratični Evropi.
Zdaj nam bije natančno tako. Podpis pogodbe v Atenah odzvanja zmago evropske ideje. Dogodki zadnjih dveh desetletij nam Slovencem pritrjujejo. Imeli smo prav. Motili so se tisti, ki so izbrali pot političnega nasilja in vojn. Dokazali smo, da je tudi iz pogorišča nekdanje skupne države s trdim delom, odgovornim ravnanjem, vizijo in spoštovanjem veljavnih etičnih in pravnih norm mogoče stopiti v varen, demokratičen, stabilen in razvijajoči se svet. Kar je bil ob odločitvi za lastno državo oddaljeni, a jasno prepoznani cilj, je zdaj resničnost.
Članstvo Slovenije v Evropski uniji in NATO, ki ga je tako visoko podprla volja državljanov na nedavnih referendumih, je za plebiscitom iz leta 90 najpomembnejša odločitev Slovencev. S članstvom dobivamo možnosti in priložnost, da si kot del demokratičnega, razvitega in stabilnega sveta zagotovimo prihodnost. Cilj je postal sredstvo. Treba je razumeti, da so odslej odločitve, ki jih bomo članice unije skupaj sprejemale v Bruslju, naše lastne odločitve. Da nosimo odgovornost za uveljavljanje teh odločitev v našem prostoru ter da s tem zagotavljamo svojo nacionalno in skupno evropsko identiteto v enakopravnih odnosih medsebojne odvisnosti in spoštovanja.
Zdaj je treba cilje, ki jih želimo uresničiti v teh povezavah, na novo določiti. To lahko storimo zdaj z veliko samozavestjo. Vse, kar je za nami na tej poti, nam daje zanjo dovolj razlogov. V povezave vstopamo kot zrel narod. S svojo zgodovino, kulturo, državo, s svojim duhovnim izročilom, razvitim gospodarstvom in svojo izkušnjo. Vstopamo kot svoboden narod, ki se zaveda, da je svoboda tudi odgovornost. Odgovornost sebi in do drugih, zase in za druge. To odgovornost smo pripravljeni sprejeti. Brez nje ne bomo mogli izrabiti priložnosti, ki se nam ponuja. Ne le da uveljavimo svoje nacionalne interese, ampak da skupaj z drugimi članicami integracij iščemo odgovore na velike izzive sodobnega sveta.
Vse človeštvo je postavljeno pred nove izzive, vsakdo poskuša nanje odgovarjati. A zdaj gre za to, da nanje odgovarjamo skupaj v regionalnih dogovorih in v svetovnem dialogu. V dialogu ne le držav, ampak tudi velikih svetovnih civilizacij, ki so skozi dolga stoletja oblikovale lastne etične vrednote. Kajti v našem soodvisnem in globaliziranem svetu je potrebno poiskati skupne vrednostne temelje svetovnega etosa, s pomočjo katerega bi prišli do odgovorov na njegove ekološke, tehnološke, ekonomske, pravne, socialne, varnostne, tudi ontološke in antropološke izzive. Skozi spoznavanje prave narave globalnega sveta stopajo ti izzivi v našo zavest. Enajsti september in iraška kriza sta jih radikalno izostrila. Pokazala se je neustreznost in nezadostnost upravljanja našega človeškega sveta. Nezadostnost njegovih normativnih podlag, neučinkovitost njegovih institucij, neustrezna odgovornost in šibkost etičnih osnov, ki naj bi služile kot vodilo ravnanja vseh in kot merilo njihovega presojanja. Rastoče tveganje vojne, terorizma, grobega nasilja nad naravo govorijo, da je danes največja grožnja človeštvu njegova lastna nečlovečnost. Nasilje in barbarstvo zahtevata dejanja, ki jih morejo ukrotiti. Etična in duhovna odgovornost postajata osrednji vprašanji na dnevnih redih evropskega dialoga, pa tudi dialoga med civilizacijami.
Pravo vprašanje zdaj po podpisu pogodb v Atenah in v Bruslju za nas pa je, ali imamo v tem dialogu kaj povedati, ali imamo svoja stališča, predloge, razmisleke. Ko je Evropska unija z razširitvijo pokazala, da razume protislovno naravo sveta in svojo odgovornost za njegovo prihodnost, smo sebi, Evropi in svetu dolžni, da doma odpremo razpravo o teh vprašanjih. Marčevska referenduma nas neposredno silita k temu. Tako upravljavce države kot civilno družbo. Notranji dialog o vseh teh vprašanjih postaja nujen, sicer članstvo v Evropski uniji ne bo ničesar prispevalo k uveljavitvi Slovenije v mednarodnem prostoru. Nedavne izkušnje s premalo jasnimi stališči Slovenije do iraške krize so dovolj močno opozorilo. Država brez stališč ali država, ki daje vtis, da želi ugajati vsem, hitro izgubi verodostojnosti.
Demokratična in odgovorna politika je sposobna ustvarjati priložnosti za dialog, za sodelovanje tudi tistih, ki mislijo drugače. Sposobna je stopiti čez meje delitev in osebnih zamer, sposobna je razlikovati med jalovimi in plodnimi družbenimi trenji. Sposobna je iskati poti, na katerih nihče zaradi svojih stališč ne bo odrinjen na obrobje, ampak se bo vsakdo lahko čutil dobrodošlega. Sposobna je tkati vezi pripadnosti in omrežja skupnih priložnosti. Ne na trgovanju o delitvi oblasti mimo volje državljanov, ampak na iskanju skupnih stališč in določanju skupnih interesov. Sposobna je premisliti o podobi, ki ji jo v ogledalu kažejo državljani, ne da bi zaradi slabše podobe poskušala zamenjati ljudi. To velja tako za oblastni kot za opozicijski del politike. Vsakokratne parlamentarne volitve in nič drugega so tiste, ki v demokratični državi vselej na novo uravnotežajo politični prostor in presojajo, ali obstaja razlika med željami in realno podobo oblasti ter to razliko tudi odstranijo.
Naša slovenska samozavest bo omajana in naš ponos bo prizadet, če Slovenci v evropskem in svetovnem dialogu ne bomo aktivno sodelovali. Tudi zato, da si zagotovimo svoj vpliv na prihodnjo podobo Evrope in sveta, smo hoteli v EU in v NATO. Za soočenje z izzivi potrebujemo notranje trdno povezano in socialno stabilno slovenstvo. Slovenstvo, v katerem različni socialni in drugi interesi ne bodo vodili v konflikt. Brez tega preizkušenj, ki so pred nami, ne bomo zmogli. Odgovornosti zase ne moremo prelagati na nikogar. Hoja od afere do afere je izmikanje tej odgovornosti, je stranpot, na kateri bledi zavedanje obveznosti, ki jih ima politika do državljanov, do njihovih hotenj, želja in potreb vse od nastanka države. Zavedanje obveznosti, ki sta jih znova potrdila pravkar izpeljana referenduma. V političnem trušču, ki ga dvigujejo vselej znova očetje in ljubitelji afer, znova tudi zdaj, celo z lažmi, ni prostora in časa za prave, tudi življenjske potrebe ljudi. Ne zgolj tistih, ki živijo na najbolj odmaknjenem družbenem obrobju in ki jim je država ostala največji dolžnik. Razdvojena in nepovezana družba, ki jo razjedajo stalna sumničenja in ki se deli po opredeljevanjih v davni preteklosti, namesto po razmislekih o sedanjosti in prihodnosti, ne bo kos velikim dilemam svoje in skupne prihodnosti.
Otroci informacijske dobe, dobe, ki se je najstarejših komaj dotaknila, vstopajo v življenje že daleč onstran ločnic in ravnanj svojih očetov in dedov, njihovih grehov in zaslug. Njihove dileme so drugačne. Želijo svet prijazne prihodnosti, v katerem jim nihče ne bo izstavljal računov za dejanja prednikov. Ta so se zgodila in se jih ne da spremeniti. Ne obremenjujmo jih z njimi. Hvaležni nam bodo za to. Dostojno pokopljimo mrtve, umaknimo jih iz političnih iger živih. Pomislimo, da mrtvi nimajo druge države in domovine, kot je naš spomin. Storimo, da bo spomin dostojen. Da bo ostal dostojen tudi za prihodnje rodove, kajti njihov miselni in delovni svet potrebuje odprto Slovenijo svobodnih in samozavestnih ljudi z visokimi merili in zahtevami. O njih je sanjal Edvard Kocbek, ko je v temeljnih točkah OF spregovoril o preporoditvi slovenskega narodnega značaja. Slovenci prihodnosti potrebujejo stabilno in demokratično državo, dobre šole, svobodno podjetništvo in učinkovit socialni sistem, ustvarjalno sproščenost, solidarnost in strpnost. Takšna Slovenija jim bo dajala občutek varnosti v globalnem svetu. Dajala jim bo razvojne obete, jim zagotavljala prihodnost. Ponosni bodo nanjo. To je najboljša dediščina, ki jim jo lahko zapustimo. V naši moči je, da to storimo. To bo dediščina, ki dosledno raste iz slovenskega uporništva, ki se ga danes spominjamo in v katerem imate Primorci svoje posebno častno mesto.
Iskreno vam ob prazniku čestitam.