Obletnica je priložnost za razmislek o tem, kakšna je cena svobode
Divača, 26. junij 2004
Na proslavi obletnice osamosvojitve, ki je potekala ob spomeniku prvih žrtev osamosvojitvene vojne pod naslovom »DAN PREJ«
V govoru je Milan Kučan izrazil stališče, da bo družbeno soglasje za spremembe odločilo o tem, kako danes koristimo priborjeno svobodo. Soglasja ni tako zelo malo, da bi bilo potrebno priti do novega skozi razlikovanje in konflikt, kot so zapisali sklicevalci Zbora za republiko, je dodal. Slovenija gotovo ne potrebuje izločevanja drugače mislečih in dialog samo za enako misleče. Ta pot vodi v konflikt, ki ga napovedujejo grobe besede izničevanja političnih
nasprotnikov, kakršne je ob sklicevanju na demokratično držo mogoče slišati na strankarskih zborovanjih. To ni pot do soglasja, je poudaril.
Prijazno vas vse pozdravljam.
Vesel sem, da sem znova med vami in da lahko skupaj z vami podoživljam čas in dogodke, ki smo se jih spomnili pred leti, ko smo skupaj odkrili ta spomenik in se spomnili ljudi, ki so bili njihovi osrednji junaki. Vesel sem, da vam tako lahko neposredno čestitam ob pravkar minulem prazniku naše države.
Pred dvema dnevoma sem na podobnem srečanju, kot je vaše današnje, govoril na Dolenjskem. Ponovil bom tam izrečene besede, ker verjamem, da so prave, da ustrezajo veličini takratnega dogajanja in primerne današnjim političnim razmeram v državi.
Ta praznik ima za vse nas, za takratne pripadnike teritorialne obrambe in policije, danes povezane v Združenju veteranov in v združenju Sever, ter za člane takratnega političnega vodstva Republike Slovenije še poseben pomen.
Ko je komaj rojena republika vstala v nov prvi dan svojega življenja, je bilo njeno pravico do obstoja potrebno obraniti tudi z orožjem. Na nas je padlo neposredno breme zgodovinske odgovornosti, da to storimo. Vi, Primorci ste morali to storiti že dan poprej. Preizkušnja, ki je čakala mlado slovensko državo, se je tu razkrila v vsej svoji surovosti, zgodaj, kot da je komaj čakala na priložnost. Sprejeli ste jo tako rekoč na svojo odgovornost in opravili ste svojo dolžnost pogumno in nadvse častno, tako kot so to kasneje storili povsod po domovini.
Prav je, da se vprašamo, česa se spominjamo ob tem praznovanju. Zgolj zmage v neenakopravnem boju s tistimi, ki so nasprotovali volji Slovencev po lastni državi, in ponos, da smo zmogli nositi breme odgovornosti? Gotovo tudi tega, kajti to je bilo veliko in junaško dejanje. Bilo je dejanje, ki je končalo vsiljeno vojno. Vojna pa je najbolj grozna stvar, kot je pogosto dejal pred dnevi umrli legendarni partizanski poveljnik Lado Ambrožič Novljan, tudi poveljnik priljubljenega, Primorcem dobro poznanega 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske Slovenije, ki je s svojim bojem pomembno prispeval k priključitvi Primorske k matični domovini.
Mislim pa, da gre ob tem prazniku za več kot le za spomin na tiste velike dogodke. Gre za premislek o tem, kakšna je cena svobode.
Na to vprašanje je pred 13 leti odgovarjal ves slovenski narod, vse državljanke in državljani Slovenije odgovarjali smo vsi. Odgovarjali smo vsi. Odgovor je bil enoten, skupen in jasen: svoboda je vredna sleherne cene. Zato pripada vsem. Vsi smo zaslužni za to, da jo imamo. Nihče si je ne more prisvajati in si ne more lastiti zaslug zanjo.
Volja po svobodi je bila takrat tako močna in neposredna, tako smo bili z njo zvezani in pregneteni, da je njena obramba izgledala skoraj samoumevna, da bi bil dolžnost braniti jo in obraniti pripravljen sprejeti skorajda vsakdo, ki bi ga naključja zgodovine takrat postavila pred odločitve, bodisi na frontah pred tanki ali v konferenčnih dvoranah, kjer so se sprejemale ocene in tekla pogajanja. Toda to v ničemer ne zmanjšuje poguma in veličine dejanj vas, ki ste takrat stali v prvih vrstah na braniku svobode in demokratične odločitve Slovencev o svoji državi. Vam gre zato zahvala in priznanje za vedno.
V spominu na takratne dogodke in premisleku o ceni svobode je tudi temelj naše samozavesti in samospoštovanja, tudi samozaupanja, ko se oziramo na pot, ki smo jo prehodili odtlej in ko z upanjem gledamo na pričakovanja prihodnosti. Kajti v poštenosti teh sodba se razkrivata tudi naša današnja odgovornost in zvestoba takratnim dejanjem in odločitvam. Razkriva se tudi resnica o tem, kaj smo s tako težko pridobljeno in ohranjeno svobodo storili.
Sodbe o tem se razlikujejo. Odvisne tudi od uresničitve osebnih pričakovanj. To je razumljivo. Je človeško. Je politično logično. Toda kot družba vendarle potrebujemo v temelju poenoteno oceno o poti, po kateri smo lahko hodili, ker nam je to omogočila takrat obranjena svoboda.
Po mojem trdnem prepričanju je bila hoja po tej poti uspešna. Drugačna sodba, pa četudi bi bila še tako dobrodošla v strankarskem merjenju moči, bi bila skregana z resnico in človeško poštenostjo. Zanikala in razvrednotila bi vse velike napore in tudi odrekanja naših slovenskih ljudi za doseganje takrat zastavljenih ciljev. Večina teh ciljev je prav z veliko mobilizacijo njihovih energij uresničena.
Slovenija je danes članica EU in NATO. To ni pomembno samo po sebi. Pomembno je, ker pove, kaj je za to bilo potrebno storiti.
Članstvo je namreč legitimacija, da slovenska država živi skladno demokratičnimi standardi, ki so uveljavljeni znotraj teh skupnosti in z vrednotami, ki so nastale v duhovnem in demokratičnem izročilu evropske civilizacije, da je zavezana spoštovanju človeškega dostojanstva, življenja in pravic, načelom pravne države, socialne pravičnosti in solidarnosti, da je gospodarsko uspešna, politično in socialno stabilna in varna, da je dober in zanesljiv partner drugim državam pri zagotavljanju miru in varnosti v svetu ter eden od nosilcev evropskega gospodarskega in političnega sodelovanja, razvoja ter ustvarjanja blaginje za vse evropske ljudi. Če Slovenija ne bi izpolnjevala teh zelo zahtevnih pogojev, ne bi bila sprejeta v ti dve zelo zahtevni meddržavni skupnosti. In ne bi imela možnosti, da aktivno sodeluje v razpravah in odločitvah o prihodnosti Evrope in s tem tudi o svoji lastni prihodnosti in usodi. Ni nobenega razloga, da bi tujci videli lepšo podobo Slovenije, kot jo vidimo mi sami.
Članstvo v EU je velik izziv in velika priložnost. Toda vedeti moramo, kaj kot narod in država želimo znotraj EU, katere interese želimo uresničiti in zavarovati, da bomo te priložnosti izkoristili. Vsekakor je danes Slovenija v mnogočem drugačna država, kot je bila ob svojem nastanku, in je v bistveno drugačnem, boljšem mednarodnem položaju.
Doseženo nikakor ne more biti razlog za samozadovoljstvo, še manj za opravičevanje napak in neizkoriščenih priložnosti. Dovolj je razlogov tudi za kritiko tega, kar smo počeli, in napak slovenske politike. Vendar je to jalovo početje, če kritičen pogled služi le medsebojnemu obtoževanju in izničevanju. Tudi v borbi za čim večji delež oblasti v volilnem letu, ki je sicer povsem legitimna, ne bi smela biti razvrednotena dosedanja uspešna pot, ob sicer prepoznanih slabostih in napakah. Med njimi je tudi premajhna pripravljenost vodilnih političnih strank, da bi o stvareh, ki so v dobro Slovenije, poiskale soglasje, ki bi dosledno temeljilo na načelih in vrednotah, ki smo se jim zavezali ob nastanku države, in ne na razmerju moči in političnem izsiljevanju.
Širše družbeno soglasje narekuje spoznanje, da so potrebne spremembe v konceptu gospodarskega in socialnega razvoja slovenske države in družbe, nekatere tudi globoke in radikalne. Brez sprememb Slovenija ne bo mogla dohitevati razvoja drugih članic EU in se uvrščati med najuspešnejše, gospodarsko najučinkovitejše in socialno najbolj integrirane in stabilne dežele. Te spremembe bodo posegle v naš ustaljen način življenja, v miselnost, materialni in družbeni položaj posameznika. Zato zahtevajo prepoznavnost in razumljivost ciljev ter temeljno družbeno, ne le strankarsko soglasje. Soglasje o ciljih. Tako družbeno soglasje bi omogočilo učinkovito in konsistentno vlado za uresničevanje razvojnega koncepta, pa tudi učinkovito opozicijo. Spremembe zahtevajo tudi soglasje o tem, da ne bodo izpeljane le na hrbtih samo enega dela družbe, še posebej ne samo na hrbtih tistih, ki so zgolj lastniki dela. Omogočiti morajo spoštovanje tako dela kot tudi razvojno in socialno funkcijo kapitala. Kajti če v spremembah ne bodo prepoznane dolgoročne koristi za vse in za vso slovensko družbo, potem bodo spremembe pripeljale do zaostrenih socialnih nasprotij in nestabilnosti, da bodo ogroženi sami cilji sprememb.
Pri doseganju soglasja o tem bo slovenska politika v zahtevnih preizkušnjah svoje zrelosti in odgovornosti. Dejstvo, da se to dogaja v volilnem letu, ji gre v prid. Političnim strankam ponuja priložnost, da se bodo zavzele za sodelovanje in za iskanje soglasij v dobro vseh. Da se ne bodo izčrpavale v medsebojnem izničevanju in boju za prisvajanje zaslug - tudi tako imenovanega osamosvojitvenega kapitala, o čemer poteka spor vse od parlamentarnih volitev v letu 1992 - v izničevanju, v katerem bo skupno dobro postranskega pomena - ne glede na velike besede o njem. Najbrž bo prav to odločilo o tem, komu bodo državljanke in državljani Slovenije namenili svojo podporo.
Volitve v slovenski parlament so odločitev o prihodnji podobi slovenske države in o tem, kdo naj jo oblikuje, zato bodo drugače angažirale slovenske volivce, kot so jih evropske. Verjamem, da bo prevladalo prepričanje, da je potrebno ohranjati tisto podobo Slovenije, s katero smo si kot prva država iz območja nekdanje Jugoslavije odprli vrata v družbo demokratičnih držav. Zato verjamem, da bomo zmogli načelne in demokratične rešitve tudi o položaju manjših, izbrisanih, Romov, o džamiji in o uresničevanju drugih človekovih pravic.
Družbeno soglasje o prihodnosti skozi spremembe , ki ga je treba doseči zdaj, bo odločilo tudi o tem, kako danes koristimo svobodo, ki smo si jo nekoč priborili na temelju doslej največjega soglasja Slovencev v vsej naši zgodovini. Takratnega velikega soglasja razumljivo ni več, ker so tudi zgodovinske razmere bistveno drugačne. Vendar pa ga tudi ni tako zelo malo, da bi bilo potrebno skozi razlikovanje in konflikt priti do novega soglasja, kot so to v sklicu za nedavni Zbor za republiko zapisali njegovi sklicevalci. To, česar Slovenija v tem trenutku ne potrebuje, je prav gotovo izločevanje drugače mislečih in dialog samo za enako misleče. To ni pot do nujnega soglasja v družbi za spremembe. Po tej poti je mogoče priti le do soglasja enako mislečih za dejanja zoper tiste, ki mislijo drugače in so drugačni. Ta pot vodi v konflikt, ki ga napovedujejo grobe besede izničevanja političnih nasprotnikov, kakršne je ob sklicevanju na demokratično držo mogoče slišati zadnje dni na strankarskih zborovanjih.
Kljub temu so razlogi za optimizem. V 13 letih je Slovenija dosegla veliko. O tem se s spoštovanjem govori med treznimi ljudmi doma in tudi v tujini.
Vendar ima pri tem posebno težo vaša sodba, sodba ljudi, ki jim je usoda naložila, da so morali s puško v roki zavarovati tisti temeljni prostor svobode, na katerega je skozi rodove slovenskih upornikov, od kmečkih puntarjev in slovenskih partizanov zraslo vse to, kar imamo in kar bomo zapustili prihajajočim rodovom. Ostanite prosim ponosni na svoja takratna dejanja in temu uporniškemu izročilu. Vse kar imamo in kar bomo imeli, je Slovenija. In zanjo je vredno delati tudi danes.