Milan Kučan [na prvo stran]

Biografija
Novinarsko središče
Politična misel
Pisarna
Povezave
   

 

Govori in dogodki
seznam    

Na srečanju brigadirjev in udeležencev mladinskih delovnih akcij Slovenije
Dolenjske Toplice, 27. maja 2006

 


Drage brigadirke in brigadirji,
na današnji zbor smo prišli brez samokolnic, krampov in lopat, nič več z namero, da tekmujemo s kubiki, brez dviganja zastave in proglašanja udarnikov. Prišli smo vsak s svojo mislijo, s svojimi spomini in ponosom, da smo ob svojem času bili tam, kjer smo lahko največ prispevali k skupnemu dobremu. Veliko smo pričakovali od prihodnosti in čutili smo se dolžni zanjo tudi kaj storiti. Prišli smo, da srečamo prijatelje in skupaj premislimo, kam pelje pot, ki smo ji tudi mi nekoč postavljali temelj.

Ni naključje, da se srečujemo na Dolenjskem. V njeno mehko pokrajino so pred skoraj 50-imi leti roke tisočev mladih ljudi zakopale avtocesto, ki je povezala zahod in vzhod takratne skupne države. Ta največji objekt, ki so ga gradile mladinske brigade, najbolje izraža energijo, ki so jo številni rodovi brigadirjev vlagali v gradnje po vsej domovini in so njihovemu delu dajali smisel. Lahko je simbol brigadirskega dela. Veliko je bilo akcij, tistih pred in tistih po letu 1976. Preveč, da bi jih našteval. Že samo v Sloveniji. Če prištejemo še tiste po nekdanji Jugoslaviji, je to fenomen, ki govori o entuziazmu in zavezi rodov, ki so jih oblikovale surove razmere vojnega in preizkušenj polnega povojnega časa in ki jih je tudi kasneje, v bolj urejenih razmerah in večji družbeni blaginji navdihovalo globoko prepričanje, da je mogoče tudi drugačno življenje, kot so ga živeli rodovi pred njimi.

Nismo edina dežela z brigadirsko tradicijo, toda nikjer niso bile delovne akcije tako množične in nikjer se niso obdržale tako dolgo kot pri nas. A so tudi tukaj izgubile tekmo, najprej s stroji in tehniko, potem še z ekonomiko in na koncu s spremembami v družbenih odnosih. Tudi pri nas je romantično in entuziazma polno navdušenje odstopilo prostor bolj racionalnim razmislekom. Prišel je čas, ko vsako poslovno in razvojno odločitev določa izračun, ta pa neusmiljeno pokaže, da sodoben stroj ceneje in hitreje opravi fizično delo kot še tako marljive in zagnane roke. Mlade ljudi danes oblikujejo drugačne življenjske izkušnje, drugačne razmere, drugačni razmisleki o svetu, imajo drugačne možnosti in so pripravljeni svoje nedvomno večje znanje in sposobnosti uporabiti za svojo uveljavitev na drugačne načine. Pred seboj imajo številne priložnosti. Prepoznavajo jih in jih nočejo zamuditi. Tako kot smo nekoč mislili mi, se tudi njim zdi, da jim starejši lahko nepopravljivo pokvarimo svet, ki jim bo kmalu pripadal. Svet, ki ga bodo urejali, bo njihov, narejen po njihovi meri in z njihovo odgovornostjo.

Ta drugačen svet zagotovo že nastaja in tudi mi smo med njegovimi tvorci. Tudi ta svet ne bo brez vrednot, ki so navdihovale nas. Ne bo brez težnje po socialni pravičnosti, po odpravljanju krivic, ne bo brez solidarnosti, altruizma in iskanja ravnotežja med hitrejšim razvojem ter socialno stabilnostjo in okoljsko odgovornostjo. To so vprašanja, ki so vse bolj v ospredju tudi v razpravah o prihodnosti sveta in človeške civilizacije na sploh. V vsem novem je vselej tudi nekaj starega in trajnega, kar ohranja človeštvo, narode, gibanja. Nekaj, kar predstavlja mostove preko časa, misli in stvari, da ne utonejo v pozabo. Življenje se ne začne znova z vsako generacijo in vsakokratno politično izbiro.

Ni bilo vse idealno. Srečevali smo se v brigadah z mnogimi težavami in stiskami. Marsikdo se za sodelovanje na akcijah ni odločal povsem prostovoljno. Bili so tudi pritiski, bila so tudi pogojevanja, tudi preračunljivost, vplivalo je to na družbeno promocijo, prihodnji status ljudi, odpiralo je lažje poti do štipendij, šolanja, služb. Toda veliko večino brigadirjev je na akcije vodil entuiziazem in ti so z veliko volje, mladostne zagnanosti in medsebojnega razumevanja težave v glavnem uspešno premagovali. Rezultati, še vedno vidni, zgovorno pričajo o tem. Brez delovnih akcij bi bila podoba Slovenije danes v marsičem drugačna.

Vse to je del našega spomina, a je hkrati poučno in dragoceno, komu pa tudi spodbuda ob razmisleku, kaj je takrat navdihovalo in povezovalo mlade, ko se niso spraševali, od kod je kdo, ampak kakšen človek je kdo. Morda je v tem tudi kakšen uporaben nauk. To ni bilo le delo, bile so mnoge človeške, moralne, etične, tudi nacionalne vrednote. Ni bila zgolj fraza misel, napisana na slehernem delovišču »Mi gradimo cesto, cesta gradi nas«. V brigade in akcije so prihajali in se vračali v glavnem krepostni in trdni ljudje, pripravljeni na soočanje z izzivi življenja. Ljudje, ki znajo razumeti in ceniti drug drugega, vrednote in dostojanstvo drugih in drugačnih ter pomen in veljavo prostovoljnega dela za skupno dobro. Ni mogoče reči, da tega ni tudi danes. Kdor je bil pripravljen prisluhniti mladim ljudem na nedavnih študentskih demonstracijah, je mogel brez težav zaznati, da se šola danes vse prej kot egoističen in konformističen mladi rod Slovencev.

Marsikaj je danes drugače. V vse večji ekonomski, socialni, politični in človeški negotovosti, ki jo prinašajo hitre spremembe doma in v svetu, si ne tako redki zastavljajo vprašanje, kakšna bo v procesih hitrega socialnega razslojevanja njihova prihodnost, varnost in razvoj. V teh razmerah je razumljiva zahteva, da naši sedanji upravljavci države jasneje opredelijo cilje, ki jih uveljavljajo s sedanjimi globokimi spremembami, in poti, ki naj vodijo do njih. Pa tudi po jasnejši besedi o posledicah, ki jih bodo imeli ti posegi za posamezne družbene skupine, posebej za družbene skupine in posameznike, ki se že zdaj soočajo s problemi svojega preživetja in prihodnosti svojih otrok. Če bodo odgovori na razvojne izzive, pred katerimi je Slovenija, v korist in dobro vseh, potem bo nujne spremembe lažje prepoznati kot koristne in jih tudi izpeljati. Potem bo mogoče doseči tudi soglasje o skupni predstavi, v kakršni družbi in državi želimo živeti in o prihodnosti, ki jo želimo odpreti zanamcem. Poiskati takšno soglasje je izziv za politiko, ki želi biti demokratična in odgovorna do svojih državljanov. To je veliko več kot le soglasje strankarskih elit. Je iskanje poti, da bi ideje približali ljudem, so konkretna dejanja, ki postavljajo v ospredje razvoj, kvaliteto gospodarjenja, premišljeno spreminjanje gospodarske strukture, povečevanje blaginje za vse in krepitev kondicije za tekmo na svetovnih trgih.

Vztrajne, vendar postopne spremembe so doslej Slovenijo tudi v mednarodnih razmerjih predstavile kot uspešno zgodbo. Čemu zdaj to nadomestiti z radikalnimi posegi, ki predvsem ožijo socialno državo, spreminjajo socialno strukturo in posegajo v vrednote, ki so Slovenijo doslej določale kot demokratično laično državo, zavezano libertarnemu izročilu. Nismo ne v krizi, ne v izrednih razmerah. In Slovenija je sposobna razvijati svojo sposobnost hitrega prilagajanja potrebnim spremembam, ki bodo zagotavljale uspeh v konkurenčni tekmi na svetovnem trgu in prestiž v evropski družini držav.

Je res nujno, da postaja profit najvišja vrednota in da človek vse bolj velja le toliko, kolikor ima pod palcem. Navsezadnje ne gre pozabiti, da je lastninska reforma v zasebno lastnino prenesla nekdanjo družbeno, torej skupno lastnino. In da je pomemben del te lastnine nastal tudi z odrekanjem, s samoprispevki, s prostovoljnim delom, tudi z delom mladinskih delovnih brigad. Nikakor ni res, da je bil rezultat vsega tega dela namenjen le nekaterim, da je bila solidarnost brez meril ali celo nekoristna. Zato nam ne more biti vseeno, kdo in kako bo s to lastnino upravljal in koliko bodo sedanji lastniki prispevali v javno blagajno. Brez solidarnosti in socialne pravičnosti tudi ne bo trdno povezane družbe; samo takšna pa zdrži najtežje preizkušnje. To ni nikakršen preostanek socialistične miselnosti, ki naj bi bila za sedanjo vlado, skupaj s še vedno » neuravnoteženimi mediji« ena poglavitnih ovir na poti vladnih reform. Prej ta očitek kaže na ideološka ozadja in na nepripravljenost prisluhniti ali celo dopustiti drugačno, kritično misel in pogled.

Nedaleč od tod se gradijo zadnji kilometri nove sodobne avtoceste, naslednice naše, zdaj že močno postarane ceste. A prepričan sem, da nam je stara tovarišica še vedno pri srcu, saj je del naše mladosti. Vse življenje je bilo takrat še pred nami. Z realnostjo smo se srečali kasneje, eni bolj drugi manj uspešno. Danes je med nami že veliko takih, ki ne le svojim otrokom, ampak tudi vnukom pripovedujemo, da so tu nekoč delale nekakšne mladinske brigade, mladi ljudje, ki so s krampi in lopatami, polni idealov gradili za vse naš lepše življenje, prepričani, da delajo dobro, da je tako prav in človeško pošteno. Da so ti mladi ljudje peli, ko so se utrujeni vračali z dela in si ob odhodu prijateljsko stiskali roke. Prepričan sem, da bodo vrednote, ki so naše in ki so hkrati obče človeške, živele naprej tudi z našimi zanamci in njihovim delom. Je mogoče dobiti večje priznanje? Ponosno in samozavestno bomo živeli z njim.

 

 

seznam   na vrh