Prelomni čas brez vizij
Večer, 31. december 2005
Bolj kot dogodki je mojo pozornost pritegovalo stanje duha domače in svetovne politike. Zastavljalo se mi je vprašanje, ali so ljudje, ki odločajo o nas in o usodi človeštva, dorasli velikim pooblastilom, odgovornosti in moči, ki so jim zaupana. Kot da bi prelomni čas globaliziranega, soodvisnega sveta ostal brez nosilcev politične vizije za izzive prihodnosti.
Ključni izziv vidim v iskanju ravnotežja med delom in kapitalom. Če se bo globalizacija, tako kot izgleda, zožila zgolj na globalizacijo kapitala, ne pa tudi na globalizacijo odgovornosti za socialno kohezijo, za ekološko ravnovesje in za zmanjševanje razlik med revnimi in bogatimi, ki je med največjimi problemi sodobnega sveta, vse bolj tudi Evrope in Slovenije, se bo utemeljeno poglabljal občutek, da smo ljudje ogroženi v svoji fizični, socialni in nacionalni eksistenci. Zato bi bilo nujno vzpostaviti globalne demokratične okvire in vanje vključiti globalni kapital.
Problem aktualizira intenziven beg kapitala in proizvodnje v manj razvite države. V enem delu sveta, tudi znotraj EU, ostajajo delavci brez delovnih mest, drugod pa narašča izkoriščanje z nizkimi mezdami in zelo omejenimi socialnimi pravicami. To vodi v odpore in konflikte tudi znotraj EU, kjer narašča odklonilen odnos do poglabljanja notranjih odnosov in do širitve. Ta trend jemlje Evropi elan in hromi njeno ambicijo usmeriti pogled v svetovna križpotja in zarisati svoje predloge izhodov. Ne mislim samo na konfliktna žarišča, mislim tudi na socialna, razvojna in ekološka vprašanja. Evropa bi svetu lahko ponudila svojo izkušnjo s socialnim modelom, a žal s svojimi neoliberalističnimi reformami od njega odstopajo nekatere srednjeevropske države, ki tako poskušajo zmanjševati svoj razvojni zaostanek. Cena je socialna varnost in socialna kohezija, pa tudi nižanje demokratičnih standardov. Na pritisk konkurence iz držav, v katerih se ne spoštujejo delovni, socialni in okoljski standardi, evropska politika ne odgovarja z enakim pritiskom za univerzalno spoštovanje teh standardov, podobno kot vztraja pri spoštovanju političnih pravic na Kitajskem in še kje. S tem pristaja na podrejanje standardom, ki jih postavljajo drugi.
In pri nas doma? Zdi se, da smo tudi mi soočeni z zniževanjem demokratičnih standardov pri najzahtevnejših družbenih projektih. Mislim na reforme. Slovenija ni izjema, ko mora opredeliti razmerje med konkurenčnostjo gospodarstva, socialno kohezijo in kvaliteto življenja. Vendar to ni razlog, da bi reforme izpeljali brez partnerskega dialoga, brez soglasja o njenih ciljih in vrednotnih utemeljitvah, niti da bi vzore iskali na postsocialističnemu Vzhodu namesto v skandinavskih državah. Pa vendar kaže, da se slovenska vladajoča politika ne bo ozirala na to, ko bo posegla v koncept socialne države ali ko bo zožila prostor javnega in ga prepustila zasebnemu, tudi na področjih socialnega varstva, zdravstva, šolstva in kulture. Ob teh izzivih je Slovenija pred preizkušnjo, ali se bo potrjevala kot demokratična država, ki zmore spoštovati demokratične standarde javnega dialoga, partnerstva, iskanja soglasja v politiki in družbi, utemeljevanja ciljev in pojasnjevanja posledic ter uveljavljanja parlamentarnega in javnega nadzora nad delovanjem oblasti. Ob vse izrazitejšem podcenjevalnem odnosu do ljudi, zaničevanju kritičnih mnenj strokovnjakov, grobem javnem govoru in preziranju dialoga se zdi, da se ne bo odločila za učinkovitejšo pot, čeprav morda daljšo in zahtevnejšo, zato da en del družbe ne bi imel občutek, da jim je v svojem interesu reforme vsilil ožji, bogatejši del družbe.
Milan Kučan
Priponke
Prispevek v Večeru