grb Urad predsednika Republike Slovenije

Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo)

Zakon o policiji - ZPol-UPB6

Ljubljana, 17.10.2006
(Uradni list RS, št. 107/2006)

Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 2006 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o policiji, ki obsega:

- Zakon o policiji - ZPol (Uradni list RS, št. 49/98 z dne 3.7.1998),

- Zakon o policiji - popravek - ZPol (Uradni list RS, št. 66/98 z dne 1.10.1998),

- Zakon o dopolnitvi Zakona o policiji - ZPol-A (Uradni list RS, št. 93/01 z dne 23.11.2001),

- Zakon o državni upravi - ZDU-1 (Uradni list RS, št. 52/02 z dne 14.6.2002),

- Zakon o javnih uslužbencih - ZJU (Uradni list RS, št. 56/02 z dne 28.6.2002),

- Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb - ZPNOVS (Uradni list RS, št. 26/03 z dne 13.3.2003),

- Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija o razveljavitvi prvega, drugega in tretjega odstavka 49. člena Zakona o policiji, ki začne učinkovati po enem letu od objave v Uradnem listu, št. U-I-272/98 (Uradni list RS, št. 48/03 z dne 23.5.2003),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji - ZPol-B (Uradni list RS, št. 79/03 z dne 12.8.2003),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - ZKP-F (Uradni list RS, št. 43/04 z dne 26.4.2004),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji - ZPol-C (Uradni list RS, št. 50/04 z dne 6.5.2004),

- Zakon o dohodnini - ZDoh-1 (Uradni list RS, št. 54/04 z dne 20.5.2004),

- Zakon o spremembi Zakona o policiji - ZPol-D (Uradni list RS, št. 53/05 z dne 31.5.2005),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji - ZPol-E (Uradni list RS, št. 98/05 z dne 7.11.2005),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih - ZJU-B (Uradni list RS, št. 113/05 z dne 16.12.2005) in

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji - ZPol-F (Uradni list RS, št. 78/06 z dne 25.7.2006).


Številka: 210-01/94-5/43
Ljubljana, dne 29. septembra 2006
EPA 989-IV

Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.


ZAKON O POLICIJI

URADNO PREČIŠČENO BESEDILO
(ZPol-UPB6)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), ki opravlja naloge, določene v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih.

2. člen

Ministrstvo v razmerju do policije:
- določa razvojne, organizacijske, kadrovske in druge temeljne usmeritve za delo policije;
- pripravlja letne finančne načrte nabav policije, nadzira njihovo izvrševanje in izvaja finančno poslovanje policije;
- izvaja naloge investicijske dejavnosti in investicijskega vzdrževanja nepremičnin v uporabi policije ter izvaja načrt nabav;
- koordinira in usklajuje projektiranje, gradnjo in vzdrževanje informacijskega in telekomunikacijskega sistema policije ter skrbi za njegovo skladnost s sistemi drugih državnih organov;
- usmerja in nadzoruje izvajanje nalog policije in
- opravlja druge naloge v skladu z zakonom.

Minister, pristojen za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: minister), predpiše način in oblike izvajanja pooblastil ministrstva v razmerju do policije.

Ministrstvo lahko opravlja vse ali posamezne naloge strokovne pomoči za predstojnika organa v sestavi pri upravljanju s kadrovskimi, finančnimi, informacijskimi in drugimi viri za organ v sestavi ne glede na določbe tega zakona.

2.a člen

Minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela policije. Predstojnik policije mora ministru redno in na njegovo posebno zahtevo poročati o delu policije in o vseh pomembnejših vprašanjih z delovnega področja policije.

Minister daje policiji usmeritve in obvezna navodila za delo. Minister lahko naloži policiji, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ter sprejme določene ukrepe in mu o tem poroča.

Pristojnosti ministra iz prejšnjega odstavka ne veljajo za policijske postopke, katerih usmerjanje je na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopku, prevzel pristojni državni tožilec. Šteje se, da je državni tožilec prevzel usmerjanje dela policije v predkazenskem postopku od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju.

2.b člen

Nadzor nad policijo opravljajo uslužbenci ministrstva, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja nadzora in so v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni s policisti.

2.c člen

Uslužbenci ministrstva, ki opravljajo nadzor nad policijo, imajo poleg policijskih pooblastil po veljavni zakonodaji, za nemoteno in učinkovito opravljanje posameznega nadzora, tudi naslednja pooblastila:
1. zahtevati podatke iz evidenc, ki jih vodi in vzdržuje policija;
2. zahtevati vpogled v dokumente, listine, odredbe, zapisnike, odločbe in sklepe, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi pridobiva, pripravlja ali izdaja policija, in po potrebi zahtevati njihovo izročitev ali izročitev njihovih kopij;
3. opraviti razgovor z delavci policije;
4. vstopiti v vsak prostor, ki ga policija uporablja pri svojem delu;
5. zahtevati ateste ter tehnične in druge podatke o tehničnih sredstvih v uporabi policije ter zahtevati dokazila o usposobljenosti policistov za uporabo tehničnih in drugih sredstev, ki jih ti uporabljajo pri svojem delu;
6. prisostvovati izvajanju določenih nalog policije;
7. od policije in delavcev policije zahtevati posredovanje drugih podatkov in informacij iz njihove pristojnosti, ki so pomembni za uspešno izvedbo nadzora.

Za izvajanje določenih nalog posameznega nadzora nad policijo lahko minister zadolži tudi posamezne policiste, ki so zaposleni v policiji, ali druge uslužbence ministrstva.

2.č člen

Če obstaja utemeljena nevarnost, da bi izvedba pooblastil iz 2.c člena tega zakona pri nadzoru nad izvajanjem ukrepov iz 49. člena tega zakona in ukrepov iz 150., 151. in 155. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popravek, 25/96 - odločba US, 39/96 - odločba US, 5/98 - odločba US, 49/98 - ZPol, 72/98, 6/99, 66/2000, 111/2001, 32/2002 - odločba US, 44/2003 - odločba US in 56/2003) onemogočila ali bistveno otežila izvedbo teh ukrepov ali ogrozila življenje in zdravje njihovih izvajalcev, lahko policija do odločitve ministra začasno odreče prikaz dokumentacije, pregled prostorov in posredovanje določenih podatkov ali informacij.

Dokumentacijo, ki se nanaša na izvedbo ukrepov iz prejšnjega odstavka in ima oznako zaupnosti, smejo delavci ministrstva, ki opravljajo nadzor nad policijo, pregledovati samo ob prisotnosti odgovorne osebe, ki je določila stopnjo zaupnosti dokumenta, oziroma osebe, ki jo ona pooblasti.

II. NALOGE IN ORGANIZACIJA POLICIJE

3. člen

Naloge policije so:
1. varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi;
2. preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov;
3. vzdrževanje javnega reda;
4. nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet;
5. varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole;
6. opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih;
7. varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev;
8. varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, če z zakonom ni drugače določeno;
9. izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih.

Naloge iz prejšnjega odstavka izvajajo uniformirana in kriminalistična policija ter specializirane enote policije, organizirane v generalni policijski upravi, policijski upravi in policijski postaji.

Naloge policije, ki jih v zvezi z vodenjem in odločanjem v postopku o prekršku določa zakon, ki ureja prekrške, izvajajo policijske postaje in tiste notranje organizacijske enote generalne policijske uprave in policijskih uprav, katerih pooblaščene uradne osebe vodijo in odločajo v hitrem postopku pred prekrškovnim organom.

Notranjo organizacijo policije iz drugega in tretjega odstavka tega člena določi akt o organizaciji in sistemizaciji.

4. člen

Policijo sestavljajo generalna policijska uprava, policijske uprave in policijske postaje.

Sedež policije je v Ljubljani.

5. člen

Policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave.

6. člen

Generalna policijska uprava opravlja naslednje naloge:
1. spremlja, analizira in ocenjuje varnostne razmere, ugotavlja stanje na področju izvrševanja policijskih nalog, vodi, usmerja in usklajuje delo policijskih uprav, zagotavlja strokovno in tehnično pomoč, nadzoruje njihovo delo, skrbi za izpopolnjevanje organiziranosti sistema in metod dela, skrbi za delovanje policije v izrednem stanju ali v vojni, skrbi za zakonito izvrševanje predpisov s področja dela policije ter izvaja ukrepe za učinkovito delovanje policije;
2. ukrepa na področju zatiranja kriminalitete, varnosti prometa, mejnih zadev in tujcev, javnega reda v primerih, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju, in odloča na drugi stopnji v zadevah prehajanja čez državno mejo;
3. organizira, vodi in izvaja varovanje določenih oseb, organov, objektov, okolišev, delovnih mest in tajnih podatkov;
4. opravlja kriminalističnotehnična in laboratorijska raziskovanja ter daje strokovna mnenja s tega področja;
5. skrbi za izvajanje mednarodnih sporazumov s področja nalog policije;
6. sodeluje s policijami tujih držav in z mednarodnimi organizacijami s področja dela policije;
7. zbira, obdeluje, posreduje in hrani podatke s področja dela policije ter upravlja z informacijskim in telekomunikacijskim sistemom policije;
8. skrbi za informiranje pristojnih državnih organov in javnosti o delu policije, o aktualnih varnostnih vprašanjih in varnostnih razmerah;
9. skrbi za zaposlovanje policistov in drugih delavcev v policiji, jih razporeja ter organizira in vodi strokovno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje;
10. predlaga in izvaja finančne načrte in predlaga načrte nabav policije, upravlja in skrbi za tekoče vzdrževanje zgradb, naprav in opreme, zagotavlja oskrbo policijskih enot, odloča o reševanju stanovanjskih vprašanj delavcev policije ter opravlja naloge na področju pisarniškega poslovanja;
11. določa sistemizacijo, standardizacijo in tipizacijo materialno – tehničnih sredstev in opreme policije ter poslovnih in drugih prostorov in njihove opreme;
12. v okviru odobrenih finančnih sredstev načrtuje, razporeja in skrbi za racionalno in namensko porabo;
13. opravlja druge naloge s področja dela policije, ki jih določa zakon ali drug predpis, izdan na podlagi zakona.

Naloge generalne policijske uprave opravljajo notranje organizacijske enote. Vodje notranjih organizacijskih enot so za svoje delo, stanje v enoti in delo notranje organizacijske enote odgovorni generalnemu direktorju policije.

Če generalna policijska uprava ugotovi, da policijska uprava ne izvršuje svojih nalog oziroma jih ne izvršuje pravilno ali pravočasno, mora na to opozoriti direktorja policijske uprave in mu naložiti, da zagotovi izvrševanje njenih nalog oziroma da odpravi ugotovljene nepravilnosti v roku, ki mu ga določi.

Generalna policijska uprava lahko neposredno prevzame posamezno nalogo ali vrsto nalog iz pristojnosti policijske uprave, kadar oceni, da je to potrebno.

7. člen

Policijska uprava je območna organizacijska enota policije, ustanovljena na določenem območju države.

Policijske uprave, njihovo območje in sedež določi vlada.

8. člen

Policijsko upravo vodi direktor.

Direktor policijske uprave je za svoje delo in za delo policijske uprave odgovoren generalnemu direktorju policije.

9. člen

Policijska uprava opravlja naslednje naloge:
1. usklajuje in usmerja delo policijskih postaj, jim daje strokovna navodila, izvaja nadzor nad njihovim delom ter jim zagotavlja strokovno pomoč;
2. odkriva in preiskuje določena kazniva dejanja, odkriva in prijema storilce takih dejanj in jih izroča pristojnim organom;
3. zagotavlja izvajanje nalog s področja javnega reda, ko je potrebno usklajeno delovanje na območju uprave ali ko gre za hujše kršitve javnega reda;
4. zagotavlja in izvaja določene naloge s področja urejanja in nadzora prometa, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju uprave;
5. opravlja določene naloge s področja varovanja določenih oseb in objektov;
6. zagotavlja in izvaja določene naloge za mejno kontrolo in varovanje državne meje;
7. izvaja postopke s tujci;
8. sodeluje z obmejnimi policijskimi organi sosednjih držav;
9. izdaja na prvi stopnji odločbe v zadevah prehajanja čez državno mejo;
10. opravlja določene naloge s področja delovanja policije v izrednem stanju ali v vojni;
11. izvaja določene naloge vzdrževanja informacijskega in telekomunikacijskega sistema policije;
12. opravlja določene naloge s področja delovnih razmerij, strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, finančnih in materialnih zadev, tekočega vzdrževanja objektov in materialno-tehničnih sredstev;
13. opravlja druge naloge s področja dela policije, ki jih določa zakon ali drug predpis, izdan na podlagi zakona.

Policijska uprava opravlja naloge v notranjih organizacijskih enotah. Vodje notranjih organizacijskih enot so za svoje delo, stanje v enoti in delo notranje organizacijske enote odgovorni direktorju policijske uprave.

Če policijska uprava ugotovi, da policijska postaja ne izvršuje svojih nalog oziroma jih ne izvršuje pravilno ali pravočasno, mora na to opozoriti komandirja policijske postaje in mu naložiti, da zagotovi izvrševanje njenih nalog oziroma da odpravi ugotovljene nepravilnosti v roku, ki mu ga določi.

Policijska uprava lahko neposredno prevzame posamezno nalogo ali vrsto nalog iz pristojnosti policijske postaje, kadar oceni, da je to potrebno.

10. člen

Policijska postaja je območna organizacijska enota policije, ustanovljena za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela policijske uprave.

Območje in sedež policijske postaje določi minister.

11. člen

Policijsko postajo vodi komandir.

Komandir policijske postaje je za svoje delo, stanje na policijski postaji in delo policijske postaje odgovoren direktorju policijske uprave.

12. člen
(prenehal veljati)
13. člen

Za občasno opravljanje določenih nalog ali za izvedbo posamezne naloge policije lahko generalni direktor policije ustanovi posebno policijsko enoto ter določi njene naloge, način delovanja in uporabe.

14. člen

Za izvajanje z zakonom določenih nalog uporablja policija vozila, plovila, oborožitev in posebno opremo.

Barvo, posebno opremo in oznake vozil ter plovil in oborožitve policije določi vlada.

15. člen

Minister, na predlog generalnega direktorja policije, določi objekte in okoliše objektov, ki jih uporablja policija in so posebnega pomena za opravljanje nalog policije, ter predpiše ukrepe za njihovo varovanje.

Okoliš iz prejšnjega odstavka je funkcionalno ograjeno ali neograjeno zemljišče policijskega objekta, ki je posebnega pomena za opravljanje nalog policije in je potrebno za uporabo takega objekta.

16. člen

Za zagotavljanje varnosti policistov, varovanje tehničnih sredstev ter opreme izvaja policija posebne ukrepe.

Vrste in način izvajanja ukrepov iz prejšnjega odstavka predpiše minister na predlog generalnega direktorja policije.

17. člen

Policija se v okviru delovnega področja, določenega z zakonom, pripravlja tudi za delovanje v izrednem stanju ali vojni.

V izrednem stanju ali vojni opravlja policija naloge s svojega delovnega področja tako, da nastalim razmeram prilagaja svojo organiziranost, oblike in metode dela.

O drugačni uporabi policije v izrednem stanju ali vojni odloči državni zbor na predlog vlade. Če se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, o drugačni uporabi policije, na predlog vlade, odloča predsednik republike.

Uporabo materialno-tehničnih sredstev, infrastrukture, zemljišč in objektov policije v izrednem stanju ali vojni načrtuje policija.

Za izvajanje določenih nalog policije v izrednem stanju ali vojni se lahko razporedijo sredstva in oprema na podlagi materialne dolžnosti.

18. člen

Če vlada oceni, da drugače ni mogoče zavarovati javnega reda, lahko naloži ministru, da z odredbo:
- omeji ali prepove gibanje na določenih območjih, določenih krajih ali na javnih mestih;
- prepove nastanitev v določenem kraju ali zapustitev določenega kraja.

Ukrepi iz prejšnjega odstavka smejo veljati, dokler trajajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni.

19. člen

Policija lahko na prošnjo mednarodnih organizacij ali na podlagi meddržavnih sporazumov, katerih članica ali podpisnica je Republika Slovenija, sodeluje v tujini pri opravljanju policijskih ali drugih nevojaških nalog.

O uporabi policije za naloge iz prejšnjega odstavka odloča vlada na predlog ministra.

20. člen

Policija mora v okviru zakonskih predpisov tudi brez posebnega pooblastila, določenega v tem ali drugih zakonih, ukreniti vse, kar je potrebno, da od skupnosti ali posameznika odvrne nevarnost ali prepreči ravnanja, ki ogrožajo varnost, red in mir.

O uporabi policije po prejšnjem odstavku odloča minister.

Državni organi, gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki morajo dati policiji na razpolago tehnična sredstva in osebe, usposobljene za upravljanje z njimi, potrebna za izvršitev nalog iz prvega odstavka tega člena.

Stroški, nastali z uporabo tehničnih sredstev in opreme po prejšnjem odstavku, so stroški proračuna.

Pravne osebe ali samostojni podjetnik posameznik, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se kaznuje za prekršek z globo najmanj 1,000.000 tolarjev. Odgovorna oseba pravne osebe pa se kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev.

21. člen

Policijske postaje in policijske uprave sodelujejo v okviru svojih pristojnosti z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti.

Policijske postaje in policijske uprave sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k vzpodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč.

V ta namen policijske postaje in policijske uprave ter organi, organizacije in institucije iz prejšnjega odstavka sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije ali druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja.

22. člen

Policija obvešča javnost o zadevah s svojega delovnega področja, če s tem ne škodi svojemu delu ali upravičenim koristim drugih.

Podatke in obvestila o opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka dajejo minister, generalni direktor policije ter osebe, ki jih minister ali generalni direktor policije pooblastita za to.

23. člen

Policija zagotavlja pomoč državnim organom, samoupravnim lokalnim skupnostim, zavodom, organizacijam, gospodarskim družbam in samostojnim podjetnikom posameznikom oziroma posameznikom, ki imajo na podlagi zakona javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij uprave (v nadaljnjem besedilu: upravičenci), če pri izvrševanju svojih nalog naletijo na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakujejo.

24. člen

Policija zagotavlja pomoč iz prejšnjega člena na podlagi pisnega zahtevka upravičenca, kadar okoliščine tak pisni zahtevek brez škode zaradi odlašanja časovno dopuščajo.

Upravičenec mora zahtevek iz prejšnjega odstavka poslati pristojni policijski postaji najmanj tri dni pred opravljanjem nalog. V zahtevku morajo biti navedeni razlogi, zaradi katerih je potrebno zagotoviti pomoč policistov, in zakonska podlaga, na kateri temelji zahteva.

25. člen

Pred začetkom opravljanja nalog upravičenca morajo policisti opozoriti zavezanca ali druge osebe, da bodo zoper njih uporabili prisilna sredstva, če bodo ovirali opravljanje nalog upravičenca.

Policisti ne smejo sami opravljati dejanj, za opravljanje katerih je pristojen upravičenec.

26. člen

V primerih, ko policisti pri zagotavljanju pomoči iz prejšnjega člena pričakujejo upiranje ali ogrožanje večjega števila oseb, lahko do izvršitve naloge upravičenca prepovejo gibanje in zadrževanje na določenem območju ali v določenem objektu.

Osebe, ki ovirajo ali poskušajo ovirati opravljanje upravnih nalog upravičenca ali ogrožajo življenje ljudi, lahko policisti odstranijo oziroma ukrepajo v skladu z zakonom.

27. člen

Posameznik ima pravico pomagati policiji pri opravljanju z zakonom določenih nalog.

Posameznik, ki policiji pomaga in se pri tem poškoduje, zboli ali izgubi delovno zmožnost, je upravičen do vseh pravic in prejemkov, ki izhajajo iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, do katerih je upravičen policist v primeru nesreče pri delu.

Osnova za odmero pravic iz prejšnjega odstavka je posameznikova povprečna plača oziroma povprečna plača na delovnem mestu policista v zadnjem letu pred nastankom poškodbe, če je to zanj ugodneje ali če ni v delovnem razmerju.

Če posameznik pri pomoči policiji izgubi življenje, so njegovi družinski člani upravičeni do družinske pokojnine.

Družinski člani posameznika iz prejšnjega odstavka so upravičeni tudi do enkratne denarne pomoči v višini šestih mesečnih povprečnih plač tega posameznika oziroma povprečne plače na delovnem mestu policista v preteklem letu, če je to zanje ugodneje.

Posameznik, ki je pomagal policiji, ima pravico do povračila škode, ki jo ima zaradi dane pomoči.

Če se uvede zoper posameznika kazenski ali odškodninski postopek, ki je v zvezi z dano pomočjo, mu policija zagotovi strokovno pravno pomoč v tem postopku.

Sredstva, ki so potrebna za uresničevanje pravic iz prejšnjih odstavkov tega člena, zagotovi država.

28. člen

Če posameznik meni, da so bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja kršene njegove pravice ali svoboščine, se lahko v 30 dneh od trenutka, ko je izvedel za kršitev, pritoži na ministrstvo ali policijo.

Vsako pritožbo, podano zoper policista, mora najprej obravnavati in preveriti vsa dejstva v zvezi z njo, vodja organizacijske enote policije, v kateri dela policist, na katerega se pritožba nanaša, ali od njega pooblaščeni policist (v nadaljnjem besedilu: vodja organizacijske enote policije). Z ugotovitvami seznani pritožnika, ki se v primeru strinjanja z ugotovitvami vodje organizacijske enote policije lahko odloči, da je s tem postopek reševanja pritožbe zaključen. To se zabeleži v zapisniku o obravnavi pritožbe, v katerem se povzame bistvene ugotovitve vodje organizacijske enote policije in ki ga podpiše tudi pritožnik. Ta postopek mora biti zaključen v 15 dneh od prejema pritožbe.

Če se pravilno vabljeni pritožnik vabilu na razgovor ne odzove in pisno ne sporoči policiji, da bo nadaljeval postopek, se njegov molk šteje za odstop od pritožbe, ki se vnese v zapisnik o obravnavi pritožbe.

Če se pritožnik ne strinja z ugotovitvami vodje organizacijske enote policije, kakor tudi v primerih, ko iz pritožbe izhaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, vodja organizacijske enote policije celoten spis takoj odstopi ministrstvu, ki vodi nadaljnji postopek reševanja pritožbe.

Reševanje pritožb na ministrstvu se izvaja v senatih, ki jih sestavljajo trije člani, in sicer: pooblaščenec ministra in dva predstavnika javnosti. Predstavnike javnosti, ki sodelujejo pri reševanju pritožb nad delom delavcev policije na regionalni ravni, na predlog lokalnih skupnosti z območja posamezne policijske uprave imenuje in razrešuje minister. Predstavnike javnosti, ki sodelujejo pri reševanju pritožb nad delom delavcev policije na generalni policijski upravi, na predlog organizacij civilne družbe, organizacij strokovne javnosti in nevladnih organizacij imenuje in razrešuje minister. Predstavniki javnosti se imenujejo za dobo štirih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Postopek reševanja pritožbe na ministrstvu se zaključi s posredovanjem odgovora pritožniku v 30 dneh od zaključka postopka pri vodji organizacijske enote policije. Z odgovorom pritožniku je pritožbeni postopek zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin.

Podrobnejši postopek reševanja pritožb predpiše minister.

III. POLICIJSKA POOBLASTILA

29. člen

Pri opravljanju nalog policije imajo policisti pooblastila, določena s tem in z drugimi zakoni (v nadaljnjem besedilu: policijska pooblastila).

Policisti lahko opravljajo naloge in izvajajo pooblastila na območju celotne države.

Način izvajanja policijskih pooblastil predpiše minister na predlog generalnega direktorja policije.

30. člen

Policisti so pri opravljanju nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine.

Policisti lahko omejijo človekove pravice in temeljne svoboščine le v primerih, določenih z ustavo in zakoni.

Policija ima svoj kodeks etike.

Policisti so dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.

31. člen

Policisti, ki opravljajo naloge v uniformi, jo imajo pravico in dolžnost nositi v skladu s predpisom, ki ga izda minister.

Upokojeni policisti lahko nosijo slovesno uniformo na državnih prireditvah, srečanjih poklicnih, strokovnih in veteranskih združenj ter na pogrebih aktivnih in upokojenih policistov, v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister.

Uniformo, položajne oznake in simbole policije določi vlada.

Kadar policisti opravljajo naloge v civilni obleki, se morajo pred tem legitimirati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se morajo ustno predstaviti kot policisti. Takoj, ko je možno, pa se morajo legitimirati s službeno izkaznico.

32. člen

Policisti imajo pravico in dolžnost imeti in nositi orožje ter strelivo v skladu s predpisom, ki ga izda minister.

33. člen

Pri opravljanju nalog smejo policisti opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek, opraviti prepoznavo po fotografijah, varnostno preverjati osebe, izvajati prikrito evidentiranje ali namensko kontrolo, vabiti, opraviti varnostni pregled, prepovedati gibanje, prepovedati približevanje določeni osebi, kraju ali območju, opraviti protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij, prijeti in privesti osebo, pridržati osebo, odrediti strožji policijski nadzor, zaseči predmete, vstopiti v tuje stanovanje in v tuje prostore, uporabiti prevozna in komunikacijska sredstva, uporabiti prisilna sredstva ter uporabiti druga pooblastila, določena v zakonih.

Pri jezikovnem sporazumevanju v okviru dejanj iz prejšnjega odstavka so policisti zavezani določbam o slovenščini kot uradnem jeziku ter o rabi italijanščine in madžarščine kot dodatnih uradnih jezikov na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pri ustnem sporazumevanju s tujimi fizičnimi osebami, ki ne znajo slovenščine, pa policisti v nujnih primerih lahko uporabljajo tudi kateri drug jezik, ki ga tujec razume.

34. člen

Z opozorilom policisti opozarjajo osebe, državne organe, gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, organe, organizacije in samoupravne lokalne skupnosti na okoliščine ali ravnanja, ki ogrožajo življenje, osebno varnost ali premoženje ljudi, kot tudi na splošno nevarnost.

Z ukazom policisti dajejo posameznikom, državnim organom, gospodarskim družbam, samostojnim podjetnikom posameznikom, organom, organizacijam in skupnostim navodila in zahteve za ukrepe in dejavnosti, ki jih mora kdo storiti ali opustiti, da bi se zavarovalo življenje ljudi, varovalo premoženje pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivega ravnanja, zagotovila varnost prometa, preprečili neredi, nemiri in druge podobne kršitve javnega reda ali odvrnile škodljive posledice naravnih in drugih nesreč, v skladu z odločitvami organov, pristojnih za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Ukaz je dovoljeno dajati le za ukrepe in dejavnosti, od katerih je neposredno odvisno uspešno opravljanje nalog policije, in za toliko časa, kolikor je potrebno, da so te naloge opravljene.

35. člen

Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki:
- jo je treba prijeti, privesti, ji odvzeti prostost ali jo pridržati;
- je na območju, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje;
- je na območju, v kraju ali objektu, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembne za kazenski postopek ali postopek o prekršku;
- s svojim obnašanjem, ravnanjem in zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek;
- je po opisu podobna iskani osebi;
- je očitno nebogljena in je ugotavljanje identitete nujno za zagotovitev pomoči;
- bi lahko dala koristne podatke za opravljanje uradnih nalog policije.

Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe in posredujejo njene podatke tudi na upravičeno zahtevo uradnih oseb državnih organov ter subjektov z javnimi pooblastili.

Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe tudi na upravičeno zahtevo druge osebe, ki se izkazuje z nastalo materialno in nematerialno škodo, telesno poškodbo, sumom storitve kaznivega dejanja ali prekrška in v podobnih primerih, ter tako ugotovljene podatke posredujejo upravičencu, ki izkaže pravni interes za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali državnimi organi.

Če policist v primerih iz prvega odstavka ne more drugače ugotoviti identitete osebe, jo lahko privede v policijske prostore in izvede identifikacijski postopek.

Policisti smejo vzeti prstne odtise in odtise dlani osebi, ki je poskušala ali je nezakonito prestopila državno mejo, in osebi, katere identitete ni mogoče ugotoviti na drug način.

Osebo iz prejšnjega odstavka lahko policisti tudi fotografirajo, zabeležijo njen osebni opis; fotografije te in pogrešane osebe pa lahko tudi objavijo.

Določila četrtega in petega odstavka tega člena veljajo tudi za identifikacijo trupel.

35.a člen

Policisti lahko zaradi odkrivanja storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali zaradi ugotavljanja identitete neznane osebe opravijo prepoznavo oseb po fotografijah.

Pri izvajanju prepoznave oseb po fotografijah, ko policisti odkrivajo storilca kaznivega dejanja, morajo od osebe, ki bo opravila prepoznavo, najprej zahtevati, da opiše in navede fizične znake, po katerih se oseba razlikuje od ostalih oseb, šele potem se ji pokaže fotografija osebe, in sicer skupaj z drugimi fotografijami, na katerih so njej neznane osebe. Policist, ki vodi prepoznavo po fotografijah, mora zagotoviti, da oseba, ki opravlja prepoznavo, pred začetkom prepoznave ne vidi posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala. O prepoznavi se sestavi zapisnik, v katerega mora policist navesti tudi, katere fotografije je oseba videla.

Pri tem lahko uporabljajo fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način.

35.b člen

Podatke, zbrane pri obravnavanju dogodka oziroma izvrševanju nalog policije, je ta na obrazloženo pisno zahtevo, v kateri morajo biti izkazane okoliščine iz tretjega odstavka 35. člena tega zakona, dolžna posredovati osebi, ki so ji podatki potrebni za uveljavitev njenih zakonitih pravic.

Upravičena oseba mora v pisnem zahtevku natančno opredeliti vrsto podatka in namen za katerega ga potrebuje.

36. člen

Policisti lahko zaradi varovanja določenih oseb, organov, objektov, okolišev, delovnih mest in tajnih podatkov ter v drugih primerih, določenih v zakonu, varnostno preverjajo osebe.

Varnostno preverjanje oseb je ugotavljanje morebitnih varnostnih zadržkov za delo osebe pri varovani osebi, v varovanem organu, objektu ali v okolišu, na določenem delovnem mestu, pri obravnavanju tajnih podatkov ali v drugih primerih, določenih z zakonom.

Varnostno preverjanje osebe se izvaja z njeno pisno privolitvijo.

Vlada izda predpis o varovanju določenih oseb, organov, objektov in okolišev, predpis o varovanju določenih delovnih mest in tajnih podatkov državnih organov ter predpis o kriterijih in načinu izvajanja varnostnega preverjanja oseb.

36.a člen

Prikrito evidentiranje ali namenska kontrola se izvaja pri mejni kontroli in policijskih ter carinskih kontrolah v notranjosti države na podlagi razpisa ukrepov za osebe in vozila, ki so jih razpisale države in so vneseni v schengenski informacijski sistem, v skladu z določbami Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.

Prikrito evidentiranje pomeni odkritje razpisane osebe ali razpisanega vozila in zbiranje informacij iz četrtega odstavka tega člena.

Namenska kontrola pomeni preiskavo osebe ali vozila na podlagi Zakona o nadzoru državne meje, Zakona o kazenskem postopku, Zakona o prekrških ali na podlagi drugih zakonov, ki urejajo postopek preiskave. Če niso izpolnjeni zakonski pogoji za preiskavo, se ukrep namenske kontrole nadomesti s prikritim evidentiranjem.

Organu, ki je odredil razpis, se pošljejo informacije o izsleditvi razpisane osebe ali razpisanega vozila, kraju, času ali razlogu za kontrolo, poti in namembnem kraju potovanja, osebah, ki spremljajo osebo ali potnikih v vozilu, uporabljenem vozilu, stvareh, ki jih ima oseba s seboj, in okoliščinah, v katerih je bila oseba ali vozilo zatečeno.

Policisti morajo prikrito evidentiranje in namensko kontrolo uporabljati ter opravljati tako, da čim manj posegajo v pravice osebe, na katero se razpis ukrepa nanaša, in oseb, ki jo spremljajo.

36.b člen

Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da določena oseba izvršuje ali pripravlja kaznivo dejanje iz drugega odstavka tega člena, ali kadar na podlagi celostne ocene te osebe, ugotovljene na podlagi informacij, pridobljenih v skladu z zakonom, zlasti na podlagi operativnih informacij policije, podanih kazenskih ovadb, uvedenih kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno dokončani, in pravnomočnih kazenskih obsodb, ki še niso izbrisane, obstaja utemeljen razlog za sum, da bo tudi v prihodnje izvrševala kazniva dejanja iz drugega in šestega odstavka tega člena, se lahko zoper to osebo ali vozilo odredi razpis prikritega evidentiranja ali namenske kontrole, ki se vnese v schengenski informacijski sistem.

Razpis se lahko odredi za kaznivo dejanje umora po 127. členu, ugrabitve po 144. členu, posilstva po 180. členu, zlorabe prostitucije po 185. členu, prikazovanja, izdelave, posesti in pošiljanja pornografskega gradiva po 187. členu, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, velike tatvine po 212. členu, ropa po 213. členu, goljufije po 217. členu, izsiljevanja po 218. členu, nedovoljenega izvoza in uvoza stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, ali naravne vrednote po 222. členu, poslovne goljufije po 234. a členu, vdora v informacijski sistem po 242. členu, ponarejanja denarja po 249. členu, ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 250. členu, pranja denarja po 252. členu, tihotapstva po 255. členu, hudodelskega združevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 310. členu, prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena, povzročitve nevarnosti z jedrskimi snovmi po 319. členu, ugrabitve letala ali ladje po 330. členu, napada na varnost zračnega prometa po 331. členu, vnašanja nevarnih snovi v državo po 335. členu, terorizma po 355. členu, diverzije po 356. členu, trgovine z ljudmi po 387.a členu, mednarodnega terorizma po 388. členu, financiranja terorističnih dejanj po 388.a členu, ogrožanja oseb pod mednarodnim varstvom po 389. členu in jemanja talcev po 390. členu Kazenskega zakonika.

Razpis prikritega evidentiranja ali namenske kontrole s pisno odredbo dovoli državni tožilec na pisni predlog policije. Predlog in odredba morata vsebovati podatke, ki omogočajo določljivost osebe ali vozila, razlog ter njegovo utemeljitev za prikrito evidentiranje ali namensko kontrolo.

Če pisne odredbe ni mogoče pravočasno dobiti in če bi bilo nevarno odlašati, lahko izjemoma na ustni predlog policije državni tožilec dovoli začetek izvajanja ukrepa z ustno odredbo. O ustnem predlogu napravi organ, ki je izdal ustno odredbo, uradni zaznamek. Pisna odredba, ki mora vsebovati utemeljitev razloga za predčasno izvedbo, mora biti izdana najpozneje v 12 urah po izdaji ustne odredbe.

Izvajanje ukrepa lahko traja največ tri mesece, iz tehtnih razlogov pa se lahko njegovo trajanje s pisno odredbo podaljša vsakič za tri mesece. Skupno lahko ukrep traja največ 24 mesecev. Policija preneha izvajati ukrep takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. O prenehanju brez odlašanja pisno obvesti organ, ki je ukrep odredil.

Razpis se lahko odredi tudi za kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po 266. členu, izdaje vojaške tajnosti po 282. členu, veleizdaje po 348. členu, napada na ozemeljsko celovitost po 349. členu, umora najvišjih predstavnikov države po 352. členu, nasilja zoper najvišje predstavnike države po 353. členu, oboroženega upora po 354. členu, vohunstva po 358. členu, izdaje državne tajnosti po 359. členu, genocida po 373. členu, hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 374. členu in hudodelstva zoper ranjence in bolnike po 375. členu Kazenskega zakonika, vendar le na podlagi pisne odredbe generalnega državnega tožilca Republike Slovenije ali vrhovnega državnega tožilca, ki ga generalni državni tožilec za to posebej pisno pooblasti. Za pogoje odreditve razpisov in njihov rok trajanja po tem odstavku se uporabljajo določbe tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena. Predlagatelj razpisa se je o razlogih za izdajo razpisa dolžan še pred njegovo izdajo posvetovati z drugimi državami, ki bi morale ta razpis izvršiti.

37. člen

Policisti lahko vabijo v uradne prostore osebe, ki bi lahko dale koristne podatke za izvrševanje nalog, določenih z zakonom, v primerih, ko vabljenje ni mogoče na podlagi drugih zakonov.

Pisno vabilo mora vsebovati ime in priimek vabljene osebe, čas, kraj in razlog, zaradi katerega je vabljena, in v kakšni vlogi, ter opozorilo, da bo prisilno privedena, če se vabilu ne bo odzvala.

Policisti lahko vabijo osebo tudi neposredno ustno, pri čemer ji morajo sporočiti razlog, zaradi katerega je vabljena, in jo opozoriti na možnost prisilne privedbe.

Zaradi vabljenja oseba ne sme imeti nepotrebnih težav pri opravljanju svojega rednega dela.

Vabljeni osebi se povrnejo dejanski izdatki za potovanje z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom od dejanskega prebivališča do kraja, kamor je oseba vabljena, in nazaj.

Minister predpiše postopek vračanja potnih stroškov vabljenim osebam.

38. člen

Pri opravljanju nalog, določenih z zakonom, lahko policisti v primerih, ko obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani določene osebe, opravijo varnostni pregled te osebe.

Varnostni pregled obsega pregled osebe, njenih stvari in prevoznega sredstva, pri čemer se ugotavlja, ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oziroma s sabo druge nevarne predmete.

Varnostni pregled se opravlja neposredno ali s tehničnimi sredstvi.

39. člen

Če je mogoče pričakovati, da bo na določenem območju ali v določenem objektu prišlo do ogrožanja življenja ali osebne varnosti ljudi ali do ogrožanja premoženja večje vrednosti oziroma je do tega že prišlo, ali iz razlogov zagotavljanja varnosti določenih oseb ali objektov smejo policisti izprazniti to območje ali objekt, prepovedati dostop, ga pregledati in omejiti gibanje v njegovi neposredni bližini.

39.a člen