grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Slovenija deset let v Svetu Evrope

Ljubljana, 05/13/2003  |  sporočilo za javnost

Prispevek predsednika republike dr. Janeza Drnovška za prilogo časopisa DELO ob 10. obletnici članstva Slovenije v Svetu Evrope



Danes, po več kot petih desetletjih obstoja te mednarodne organizacije, lahko rečemo, da je bila ustanovitev Sveta Evrope 5. maja 1949 nekakšen upor in protest proti nasilni delitvi Evrope in hkrati napoved ponovne združitve na skupnih vrednotah njene tradicije. Od vsega začetka in v vseh nadaljnjih fazah postopnega združevanja, ki poteka še danes, ostaja Svet Evrope varuh tradicije in obenem ustvarjalec nove Evrope v najboljšem pomenu te besede.

Svet Evrope je zato upravičeno sinonim za najstarejše in najširše združenje evropskih držav – je njihov forum in trajna šola demokracije za nove članice kakor tudi za države s tako imenovano uveljavljeno demokracijo. Povezujejo jih vrednote, brez katerih ni mogoče skupno življenje različnih posameznikov, kultur, narodov, manjšin in držav.

Katere so te vrednote? Najprej je to spoštovanje svobodnega posameznika z njegovimi neodtujljivimi pravicami, ki jih ščiti pravna država, pa tudi mednarodna skupnost. V ta namen je bilo ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice; spoštovanje jezikovnih, kulturnih, etničnih in drugih razlik pa zagotavljajo številni mednarodnopravni dokumenti, katerih ustvarjalec in depozitar je Svet Evrope. Samo na teh vrednotah je mogoča demokracija, ki zagotavlja, da ljudje živijo svobodno v vsakdanjem življenju in da države uveljavljajo svoje legitimne interese ter miroljubno rešujejo medsebojne težave.

Svet Evrope je morda od vseh mednarodnih organizacij v svoje delovanje najprepričljiveje in najdosledneje vključil tisto civilizacijsko spoznanje, ki uči, da je sožitje držav mogoče samo ob spoštovanju različnosti.

Opisana filozofija je temelj, s katerim se je Svet Evrope po koncu hladne vojne postavil na čelo mednarodnih organizacij, ki so najhitreje in najjasneje začrtale okvire nove evropske arhitekture. To združevanje se v zadnjih desetih letih odvija postopoma in ne vedno brez težav, vendar, gledano v celoti, uspešno in v dejanskem medsebojnem dopolnjevanju glavnih evropskih in čezatlantskih organizacij.

Slovenija se je v desetih letih pokazala kot zelo dejavna članica, ki spoštuje človekove in manjšinske pravice ter po najboljših močeh izpopolnjuje demokratične institucije ter uveljavlja vladavino prava. Želimo delovati kot dejavni in smiselno povezani člen v mednarodnih odnosih, ki utrjuje svoja zavezništva, pomaga drugim in gradi skupno prihodnost v evropski družini držav.

Morda se je treba ob tem spomniti tudi nekdanje skupne države Jugoslavije, ki tega koraka včlanitve, ki bi pomenil njeno posodobitev in evropeizacijo, ni zmogla in je tudi na ta način napovedala svoj razpad. Zato je zelo dobro, da so danes vse države, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, članice Sveta Evrope, saj so s tem napovedale svojo odločenost za nadaljnje približevanje Evropski uniji in Natu.

Prepričan sem, da se bo Evropa v nekaj naslednjih letih oblikovala kot zaokrožena geopolitična celota, na kar kaže tudi postopno zaokroževanje članstva držav v Svetu Evrope. Ta celota pa ne bo smela biti niti samozadostna niti zaprta, zato Svet Evrope še zdaleč ni izčrpal svojega poslanstva: na eni strani bo še naprej vztrajal pri poglabljanju notranjega evropskega dialoga, na drugi strani pa bo moral odigrati tudi svojo vlogo pri globalizaciji kot forum za dialog z zunajevropskimi kulturami in civilizacijami ter njihovimi organizacijami.

Brez globalne etike, ki preveva celotno delovanje Sveta Evrope, lahko ljudje v mnogih delih sveta globalizacijo občutijo predvsem kot vsiljevanje evropskih standardov preostalemu svetu.

Svet Evrope je torej simbol sodobnosti, na kateri je smiselno graditi prihodnost. Za vse novo nastale in novo demokratizirane države srednje in vzhodne Evrope je bila včlanitev v Svet Evrope prvi korak k normalizaciji in evropeizaciji na poti proti Evropski uniji in Natu – pravzaprav edina možnost, ki vodi do stabilne in mirne prihodnosti v družini držav, ki so se zavezale istim vrednotam ter postopnemu sprejemanju istih standardov.