grb Urad predsednika Republike Slovenije > Tiskovno središče

Pogovor s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom

Ljubljana, 02/10/2003  |  intervju

ikona videoPosnetek pogovora (na strežniku RTV SLO)

Intervju predsednika dr. Drnovška za TV Slovenija



Novinarka Tanja Starič: Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, dober večer. Naš nocojšnji gost je predsednik države dr. Janez Drnovšek. Dober večer.

dr. Janez Drnovšek: Dober večer.

Novinarka: Tokrat ste prvič na pogovoru v našem studiu, odkar ste bili izvoljeni za predsednika države, pa tudi sicer se niste veliko pojavljali v medijih te minule mesece. Zakaj? Ste se zavestno odločili na nek način za umik, ali to nekako sovpada z vašo novo funkcijo?

dr. Janez Drnovšek: Pravzaprav vsega skupaj malo. Navsezadnje je šele dober mesec, odkar sem začel delovati kot predsednik republike; zavestno sem se odločil, da najprej spoznam ta način delovanja, ga tudi vzpostavim, se opredelim, na kak način delovati kot predsednik republike. Zdi se mi tudi, da niti ni bilo potrebe, da bi hitel z nastopi. Navsezadnje jih je bilo v prejšnjem obdobju zelo veliko in morda je prav, da se naredi nek premor. Pa vendar je bilo nekaj nastopov v zadnjem času, tako da stvari že začenjajo normalno teči. Je pa res, da je ta funkcija drugačna in je potrebna tudi distanca od dnevne politike, neopredeljevanje do vsakdanjega političnega dogajanja. Takrat, ko gre za takšna vprašanja, ki so verjetno pomembnejša in ko je primerno, da tudi predsednik države kaj reče, takrat se je potrebno odzvati.

Novinarka: No in zdi se, da smo prav zdaj v takem obdobju. Vemo, o čem govorimo; v teh dneh se pogovarjamo o vojni, o morebitnem napadu na Irak, ki naj bi se zgodil, kot smo lahko prebrali: prišli smo na odštevanje dni in ne več tednov. Bo prišlo do napada na Irak, po vašem mnenju?

dr. Drnovšek: Zelo velika verjetnost je, da se bo to zgodilo. Edina možnost, da se to ne bi zgodilo, oziroma dva možnosti sta: da bi Sadam Husein sedaj začel odkrivati skrito orožje, kemično, biološko in drugo; skratka, da bi ga pokazali, predstavili. To je ena možnost, za katero vsi mislijo, da je malo verjetna in da se bo nadaljevala sedanja situacija. Druga možnost pa bi bila, da bi prišlo do neke spremembe v Bagdadu, do nekega udara in s tem do spremembe režima in potem tudi do drugačnega odnosa do celotne problematike. Ampak tudi ta druga možnost je bolj malo verjetna, tako da se mi zdi, da je najbolj verjetna vojna. Zelo malo je verjetno, da bi Združene države Amerike odstopile od svojih tovrstnih odločitev in namenov. Navsezadnje bi to, če poenostavim, pomenilo, da bi zmagal Sadam Husein; če bi se zdaj umaknile Združene države Amerike. To si je zelo težko predstavljati.

Novinarka: No, čeprav mnenje, javno mnenje, je silno razdeljeno, tudi vemo, v Zahodni Evropi. Poslušali smo vsi skupaj argumente, v sredo, ameriškega državnega sekretarja Powella v Varnostnem svetu. Vas je prepričal s svojimi argumenti?

dr. Drnovšek: Bil je precej prepričljiv. To je treba povedati. Mislim, da je objektivno bil dokaj prepričljiv. Tako bi rekel: najbrž so si vsi že približno tako mislili tudi prej, ali vedeli, da stojijo stvari približno tako, kot jih je sedaj predstavil Powell, ameriški državni sekretar. Vendar tukaj so interesi posameznih držav, predvsem članic Varnostnega sveta. Nekaj je taktiziranja, nekaj je prejšnjih pozicij, tako da se bo najbrž to še nadaljevalo, ampak ne prav dolgo. Mislim, da bo verjetno prišlo v Varnostnem svetu kljub vsemu do neke situacije, mogoče uskladitve, ali vsaj ne do tega, da bi prišlo do odkritega razdora; da bodo najbrž le našli neko skupno stališče. Vsi so namreč za to zainteresirani. Tudi Američani. Američani si seveda želijo, da bi dobili pokritje Varnostnega sveta OZN. Navsezadnje si zato že mesece prizadevajo. Po drugi strani pa tudi druge članice Varnostnega sveta. Namreč, če bi svoj veto izkoristile prevečkrat, ali pa morda v takšni skrajni situaciji, kot je sedaj, bi s tem sam Varnostni svet OZN najbrž izgubljal na pomenu. Če bi Američani kljub temu napadli, bi pravzaprav demonstrirali, da Varnostni svet nima več nekega pomena. In tega ne želi nihče. Niti Francija, niti Rusija, niti Kitajska. In zato so objektivno vsi zainteresirani, da bi na koncu le našli nek skupen odnos in pristop do tega.

Novinarka: Ampak ta hip so mnenja še zelo, zelo deljena. Vemo, kakšno je stališče Francije in tudi Nemčije, vemo, koliko je bilo polemik o delitvi na novo, staro Evropo, o čemer bova še govorila, tudi v zvezi s Slovenijo. Ti razlogi za oziroma proti vojni so zelo močni, zelo so glasni tisti, ki opozarjajo na to, da pravzaprav so bili načrti za napad na Irak narejeni že leto pred napadom na New York, teroristične napade na New York, opozarjajo na strateške interese z nafto Združenih držav. Ta hip ni videti, da bi dosegle države lahko soglasje in da bi ta napad dobil pokritje, če lahko temu rečemo, Varnostnega sveta.

dr. Drnovšek: Razlike obstajajo. Kakšni so motivi Združenih držav Amerike? Naftni, geopolitični? Možno, da eni in drugi. Vendar tukaj je še tretji razlog, brez katerega pravzaprav tudi prva dva ne bi bila dovolj in to je karakter režima Sadama Huseina v Iraku. Kljub vsemu ne smemo pozabiti, kar včasih radi pozabljamo, ker smo nagnjeni k temu, da držimo za tistega, ki je šibkejši, šibkejši v primerjavi recimo s supersilo, kot so Združene države Amerike. Ampak iraški režim je v zadnjih dveh desetletjih napadel dve sosednji državi, najprej Iran, potem Kuvajt, zelo trdo zatrl upore svojih državljanov, z uporabo bojnih strupov in tudi z vsemi drugimi sredstvi represije. Skratka, gre za resnično totalitaen režim, s katerim je težko simpatizirati. In tega ne bi smeli pozabiti. In zato je najbrž tudi skrb za to, ali Sadam Husein ima kemično, biološko ali morda celo nuklearno orožje, dokaj objektivna, upravičena. On je namreč takšno orožje že uporabil, celo na svojih državljanih. In sedaj, ko imamo nevarnost terorističnih napadov, Američane in tudi zahodni svet skrbi, da bi prišlo do povezave med terorističnimi organizacijami in med skrajnimi režimi, ki pa imajo potenciale za proizvodnjo takšnih orožij in sredstev za masovno uničevanje. Tega motiva kljub vsemu ne smemo podcenjevati, tudi pri Američanih ne.

Novinarka: Čeprav polemike so o tem, ali je vojna pravi odgovor na te dileme, na katere ste opozorili. Pa če stopiva korak naprej, vendarle, kje je tu vloga Slovenije? Vi ste na Brdu pred diplomati govorili, če so vas pravilno povzeli, da Slovenija ni niti protiameriška niti proameriška. Nekako neko srednjo definicijo Slovenije ste definirali, kar pa so nekateri ocenili kot držo, ki ni nevtralna ali neuvrščena, ampak drža nekoga, ki nima mnenja ali ga je strah povedati, kaj misli. Kaj torej misli Slovenija?

dr. Drnovšek: Tisti bi morali najprej prebrati, kaj sem sploh povedal. Citirali so en stavek in potem so operirali samo s tistim stavkom, brez da bi sploh prebrali ali poslušali, kaj sem povedal. V tem primeru gre seveda za precej zapleteno vprašanje. Najprej ste me še vprašali, ali mora res vojna biti rešitev tega. Samo v skrajnem primeru. Namreč, vsi si želimo, da vojne ne bi bilo. O tem ni nobenega dvoma. Najbolje bi bilo, če bi res prišlo do tega, da Sadam, oziroma iračani priznajo, oziroma pokažejo skrita orožja, da inšpektorji opravijo svoje delo, poročajo Varnostnemu svetu in da se potem, recimo v smislu razorožitve Iraka s sredstvi masovnega uničevanja, da se to opravi, realizira. To bi bila optimalna rešitev. Ali bo do tega prišlo ali ne? Sem že prej povedal, da se bojim, da ne, čeprav bi bilo to najboljše za vse. Stališča Slovenije v tem primeru: tisto, kar sem govoril na Brdu našim diplomatom, pa tudi že v Davosu je, da ne pristajamo, oziroma, da ne želimo, da se nas sili v nekakšno grupiranje držav ali stare ali nove Evrope, ali tistih, ki so recimo za evropsko linijo, ali tistih, ki so bolj za ameriško linijo. Da enostavno tega ne želimo. Nam so zavezniki tako Američani kot Evropska unija, seveda tudi Nemčija in tudi Francija, ki imata trenutno različne poglede na iraško vprašanje. Zakaj bi se mi morali sedaj opredeljevati, ali smo za Nemčijo in Francijo, ali smo za Združene države Amerike? Mi se moramo opredeliti v odnosu do samega problema. Torej do Iraka, do problema, ki ga predstavlja in do načina reševanja. In zelo konsistentno ves čas opozarjamo na to, da želimo rešitev v okviru Varnostnega sveta, da mora Varnostni svet sprejeti svojo odgovornost, tudi se je ne izogibati, da mora napraviti tisto, kar je potrebno in da je sedaj na članicah Varnostnega sveta velika odgovornost za to, da tudi obdržijo to institucijo; OZN, Varnostni svet kot instrument, kjer se svet dogovarja in skupno rešuje probleme, da ne smejo dopustiti, da bi prišlo do tako velikega razdora med njimi, da bi navsezadnje ta institucija izgubila pomen, morda celo razpadla in da bi prišlo do razdora tudi v samem zavezništvu Nata na primer, med zavezniki. To so namreč demokratične države, ki so do sedaj sodelovale in predstavljajo temelj stabilnega sveta. In če se tukaj začnejo stvari podirati, v njihovih odnosih, potem bo to slabo za vse nas, za ves svet. Pojavila bi se neka nova, velika nestabilnost, negotovost. In to je bistvo tudi mojih sporočil v mojih nastopih, predvsem v Davosu in na Brdu.

Novinarka: Ampak dva dni kasneje pa je Slovenija podpisala tako imenovano Vilensko deklaracijo. Znane so polemike v zvezi s tem dokumentom. Interpretirajo ga seveda kot zasuk slovenske zunanje politike, za Ameriko. To pokaže na proameriško politiko slovenske zunanje politike. Se s tem strinjate? Ste vi vedeli za ta dokument? Se strinjate s tem, da smo podpisali takšen dokument?

dr. Drnovšek: Jaz ga nisem videl pred tem, šele naknadno, po tem, ko naj bi ga sprejeli. Tisto, kar mislim o tem je, da se pravzaprav Sloveniji ni potrebno opredeljevati v okviru tako imenovane Vilniuške skupine, v okviru desetih držav. Pravzaprav prav nobene potrebe ni za to. Da imamo seveda lahko svoje samostojno stališče, ki je lahko zelo podobno, kot je tisto, ki je tam napisano, ampak ga lahko izražamo samostojno. Tisto, kar smo do sedaj povedali, je pravzaprav na tej liniji, kot sem vam prej povedal: opozarjamo, tako ene in druge, da morajo najti skupen jezik. Tako Evropejce, kot tudi Američane in da imajo vsi pri tem svoje odgovornosti. In ravno to, da se ne želimo grupirati, protiameriško, proameriško, ali za Evropejce ali proti, to je neka zelo slaba izbira in če bi prišli tako daleč, mislim, da bi bilo to zelo slabo. In to je tista ključna poanta naših opozoril. Kar se tiče pa samega Iraka, se je treba opredeliti, situacija je takšna, kot sem jo povedal. Irak mora izpolnjevati svoje obveznosti do Varnostnega sveta. Varnostni svet je sprejel resolucijo, da se mora Irak razorožiti. Zato so tam tudi inšpektorji. In seveda, težko si je predstavljati situacijo, da bi na primer Irak na nek način vse to izigral in bi se potem cela zgodba nadaljevala naprej. Mislim, da se tokrat to ne bo dalo.
Novinarka: Ali torej to pomeni, da je slovenski zunanji minister, ki je podpisal ta dokument, prekoračil pooblastila?

dr. Drnovšek: Jaz ne bi želel o tem soditi. Tudi nisem govoril o sami vsebini te listine. Vilniuška skupina, skupina kandidatk, tistih, ki so sedaj kandidatke za Nato, tiste, ki še čakajo, zakaj bi se morala ta skupno opredeljevati do tega problema? Na nek način je to ad hoc skupina, ki se je nekajkrat sestala v času našega približevanja zvezi Nato, opredelila do vabila zveze NATO in ne vidim razloga, zakaj bi morala oblikovati neko skupno stališče do iraške krize. No, če ga je že oblikovala, ga pač je, in v tem tudi ne vidim tako zelo velikega problema, oziroma o tem odloča vlada in zunanji minister, ki je to presodil. Ampak zdi se mi kljub vsemu bolje, da bi od Slovenija v takih primerih imela svoje samostojno stališče. Ni potrebno, da se grupiramo, niti z državami stare Evrope, niti nove Evrope, ampak enostavno, da imamo stališče do problema, takšnega, kot je. In zadeva ni tako enostavna, da bi lahko rekli: smo proameriški ali proevropski.

Novinarka: Ampak, poglejte, sami pravite, prišlo bo do napada. Takrat bo Slovenija pač prisiljena v odločitev. Če Združene države napadejo Irak brez sklepa Varnostnega sveta, bo Slovenija to podprla ali ne? To je zelo konkretno vprašanje, s katerim se bomo verjetno zelo kmalu morali soočiti.

dr. Drnovšek: Če bo do tega prišlo, bo to zelo slaba situacija, zato mislim, da se bodo članice Varnostnega sveta temu izognile in da bo na nek način prišlo do dogovora. Tudi vsi upamo tako. V veliki meri je to seveda odvisno od Francije. Vsi pričakujejo, da Kitajska in Rusija ne bosta nasprotovali. Francija je v zadnjem času nastopila s precej trdimi izjavami, zato ima nekoliko več težav s tem, kako se umakniti in kako pravzaprav priti do takšnega skupnega stališča, vendar tudi to je možno. Navsezadnje, takšne razlike so bile že v jeseni, pred prvo resolucijo, pa so se potem le uskladili. Če bo prišlo do te situacije, bomo takrat ocenjevali, kaj se je zgodilo, zakaj in kako. In tudi takrat opredelili svoje stališče. Že vnaprej pa seveda lahko povemo, da bi bilo to zelo slabo; za OZN, za odnose med zavezniki, za cel svet, če bi prišlo do akcije, ki bi jo izvedle samo Združene države. Združene države jo bodo pa verjetno izvedle, če ne bo prišlo do soglasja, to je očitno. Ker to postavljajo v kontekst svojih nacionalnih interesov, tudi nacionalne varnosti, v stalnem pričakovanju nekih novih terorističnih napadov in pa tudi v kontekst groženj, za katere mislijo, da so povezane, navsezadnje tudi z iraško grožnjo. In morda je njihova perspektiva ali optika drugačna. Namreč, večkrat sem že dejal: če bi se nam zgodilo to, da bi nam nekdo razstrelil dva nebotičnika sredi Ljubljane, najbrž bi tudi mi drugače čutili do vsega tega, če bi bila to neka velika teroristična akcija, tako kot je bila v New Yorku. In ves čas se v Ameriki pojavljajo najave novih nevarnosti, nove grožnje. Spomnim se svojih bivanj v prejšnjem letu v ZDA; vlada že neka psihoza, ves čas neka pričakovanja. Ne to, ali bo prišlo do naslednjega terorističnega napada, vprašanje je samo, kdaj in kje bo prišlo. Vsi so pa prepričani, da bo prišlo.

Novinarka: Čeprav napad na Irak ne preprečuje, da ne bi prišlo do terorističnih napadov. Obratno, verjetno.

dr. Drnovšek: Ne, seveda tega ne preprečuje. Američani to postavljajo v kontekst tega, kaj je Irak že prej storil s takšnim orožjem; da ga je razvijal, da so prepričani, da ga ima in da je seveda to še vedno neka grožnja in da do tega orožja, kemičnega, biološkega ali morda celo nuklearnega, lahko pridejo tudi teroristi. In to je tisti kontekst, ki ga Američani postavljajo. Bi pa še to dodal. Moj nastop na Brdu in morda tudi v Davosu so nekateri označili kot podpro ameriškemu stališču. Razumem njihove razloge in njihov kontekst ter motive v tej situaciji. Tako, kot sem jo sedaj opisal in tudi vem, oziroma razumem, kakšen je iraški režim in zakaj ta nevarnost, po drugi strani sem pa zelo jasno opozoril, da samo na varnostnem področju, samo z vojaškimi sredstvi se problem terorizma ne more rešiti. Če sprejemamo ZDA kot svetovno silo, ki je dejansko najmočnejša, potem pričakujemo od ZDA tudi večjo odgovornost na primer za varstvo okolja. Zakaj Združene države bežijo od Kyotskega sporazuma, zakaj ne prevzamejo večjo odgovornost in pa vodilno vlogo na primer pri usodi klimatskih sprememb v prihodnosti? Tukaj je Evropa recimo veliko bolj aktivna in nekako bolj progresivna. Zakaj Združene države Amerike ne igrajo bolj aktivne vloge pri odpravljanju vzrokov za revščino v svetu, kar je konstanten razlog tudi za napetosti med tretjim svetom in med razvitim svetom? Če bi ZDA to storile, potem bi na dolgi rok odpravljale vzroke za terorizem. Z vojaškimi akcijami, z varnostnimi akcijami lahko na kratek rok nekaj storijo, ne pa na dolgi rok.

Novinarka: No, težava je morda, poznamo vaša stališča v zvezi s tem, ampak težava je v tem, da nekako slovenska politika deluje kot razglašen orkester. Ocene so, da sta najmanj dve liniji, nekako v slovenski politiki; ena proameriška, ki naj bi jo nekako označeval zunanji minister, pa tudi vi in druga, pogojno, za tako imenovano staro Evropo, ki naj bi jo spet na drugi strani označeval premier Rop. Je to točno?

dr. Drnovšek: To ne drži. To je takšen, lahko bi rekel temu žurnalizem, ki išče samo neke stvari in zato se niti ne poglobi v to, kaj pomenijo naši nastopi, kaj povemo. Samo iščejo, če je kakšna beseda v kakšnem nastopu drugačna.

Novinarka: Včasih je to nujno.

dr. Drnovšek: Na žalost je tako. Ampak mislim, da ne gre za takšne razlike. Če ste mene označili za, recimo proameriškega; pred kratkim me je nek francoski časopis označil za enega največjih Evropejcev. Skratka, proevropskega, za prizadevanje za združitev Evrope, za vzpostavitev Evrope kot dejavnika ne samo v Evropi, ampak v svetu. In to dejansko tudi mislim. Hkrati pa seveda mislim, da je zelo nujno obdržati zavezništvo med ZDA in Evropo in skupaj v prihodnosti reševati svetovne probleme.

Novinarka: No, če se za hip ustaviva še pri govoru gospoda Powella, ki je omenil tudi Slovenijo v, bi rekla, nenavadnem kontekstu; Irak naj bi skušal trgovati s tovarnami v štirih državah in naštel je med njimi tudi Slovenijo. Šlo je za magnetne ploščice, zdaj to vemo, v letih 99 in 2000, kar je zunanji minister označil kot pravzaprav pohvalo Sloveniji, sicer pa ni bilo to tako interpretirano. Prej kot grožnja ali opozorilo. Vi ste bili takrat predsednik vlade. Kaj veste o teh poslih?

dr. Drnovšek: Za posle, o katerih je govoril Powell, nisem slišal. Poznam primer poizkusov iskanja, poizvedovanja s strani iraških podjetij, da bi vzpostavili kakšne posle, tudi preko kakšnih tretjih podjetij. Bilo je več takšnih situacij in tisto, kar nam je znano je, da do takšnih poslov ni prišlo. V tem primeru ne vem, ali je šlo za kakšno pomoto pri navajanju tega podatka. Skratka, nam ni poznano in tudi sedaj v teh dneh nisem dobil takšne informacije, ravno nasprotno.

Novinarka: Vsekakor ni šlo za znane primere, ki bi vlada intervenirala in jih preprečevala, kot je bilo razumeti zunanjega ministra?

dr. Drnovšek: Ne.

Novinarka: Zanima me referendum o vstopanju Slovenije v NATO in Evropsko unijo. Je na nek način tesno povezan tudi s tem, kar sva govorila v tem prvem delu oddaje. Če začneva pri datumu. 23. marec. Vemo, da ste bili skeptični tudi vi v zvezi s tem datumom. Kakšno je vaše stališče zdaj? Je sploh možno recimo prestaviti referendum na kakšen drug čas?

dr. Drnovšek: Mislim, da ne. Po vsem tem, kar se je zgodilo, najbrž ne. Po vseh teh razpravah doma in potem, ko je bil najprej najavljen 9. februar, potem 23. marec, bi najbrž postavljanje novega termina izpadlo že nekredibilno, najbrž tako doma, kot tudi v tujini. Kljub temu, da utegne to biti ravno čas morda tudi najbolj intenzivnih iraških dogodkov, se mi zdi, da bo pri tem datumu najbrž ostalo. Težko bi ga bilo sedaj spreminjati.

Novinarka: Kaj pa pomeni dejstvo, da politika pravzaprav še zdaj ni dosegla nekako konsenza o tem, kakšna bodo pravzaprav referendumska pravila? Kaj vi predlagate recimo? Zdaj nekako v politiki teče zadnji krog, 14. februar je zadnji rok. Boste se recimo vpletli? Boste pisali pisma, na primer poslancem ali kaj podobnega?

dr. Drnovšek: Najbrž jim ne bom pisal pisma. Svoje mnenje sem že povedal; ali v posamičnih razgovorih, ali tudi javno. Vsekakor sem prepričan, da je bolje imeti nek konsenz vseh glavnih strank, tudi opozicijskih, do teh vprašanj, tudi do Nata. Imeli smo ga v prejšnjih letih, ko je šlo za Nato, Evropsko unijo ali recimo za vprašanja državne meje s Hrvaško. Smo se uspeli dogovoriti; tako koalicija, kot tudi glavne opozicijske stranke.

Novinarka: V čem pa zdaj vidite glavni problem tega dejstva, da se politika ne more dogovoriti? Če vas prav razumem, ste kritični do vlade. Ta ni uspela nekako najti skupnega jezika z opozicijo.

dr. Drnovšek: Konsenz; konsenz je zaželen in si ga seveda želita tudi vlada in koalicija in moj naslednik, ampak kljub vsemu sta za to potrebna dva. Torej tudi druga stran mora biti za. Če samo eden želi konsenz, drugi pa ne, potem ga ne more biti. Potem si težko kritičen samo do, recimo do vlade. Ker mislim, da kljub vsemu vlada resno poizkuša. Zato tudi je prišlo do novih pogovorov in do novih postopkov. Pri opoziciji upam in mislim, da so kljub vsemu zelo blizu dogovora, da lahko pride v naslednjih dneh do takšnega dogovora. Pri opoziciji je vprašanje seveda, koliko ima, kar je normalno za opozicijo, tudi še motiv, da vladi nekoliko nagaja. In če imajo resnično interes, da nekaj storijo, kar se tiče Nata, nekaj pozitivnega v nacionalnem interesu, potem se bodo v teh dneh dogovorili.

Novinarka: No, pa saj na mizi je čisto konkreten predlog. Zanima me vaše mnenje, ali se strinjate z vladno koalicijo, ki predlaga, da se spremeni tisti člen ustave, kjer bi, če zelo poenostavim, spremenili tudi sicer referendumska pravila, čemur Koalicija Slovenija oziroma opozicija nasprotuje, ali ste, se pridružujete opoziciji?

dr. Drnovšek: Zelo pragmatično: v tem primeru je ključno, da se reši vprašanje referenduma za Nato. In ta referendum mislim, da je prav, da je zavezujoč in da je enkraten. Da ne bi prišlo v postopku ratifikacije, recimo čez eno leto, še do možnosti ponovitve referenduma. To bi bilo v takem primeru težko razumljivo. Težko bi to sprejele vse druge članice, ki bi že ratificirale ta sporazum. Zaradi tega se mi zdi pomembno, da je enkraten referendum. In to je tudi namen teh ustavnih sprememb.

Novinarka: In se vam ne zdi potrebno še

dr. Drnovšek: Kar se tiče pa drugih referendumskih pravil, se tudi strinjam, da so preveč odprta, da dajejo preveč možnosti, tudi nepotrebnih referendumov, to smo že videli; in da bi bilo potrebno ta referendumska pravila izostriti. Vlada in koalicija očitno vidita sedaj to kot priložnost, da se to naredi in da se tudi ustavna določila ustrezno spremenijo. Mislim, da je to prav, če se seveda lahko dogovorijo z opozicijo. Opozicija se postavlja na stališče: ne, to pa ni potrebno sedaj reševati, dajmo to drugič. Tudi to je legitimno stališče. Čeprav moja izkušnja kaže, da je tisto potem, drugič, če se to odloži, da do tega lahko ponovno pride morda čez deset let, takrat, ko bo spet neka podobna situacija. Vmes pa sploh ne bo možnosti, da bi se koalicija in opozicija dogovorili. Zato se mi zdi povsem normalno, da koalicija, vlada poskušata nekaj več doseči pri tem, če se bo dalo. Če se ne bo dalo, če opozicija na to ne bo pristala, se bodo verjetno dogovorili samo o tistem, kar je nujno potrebno za sedanji referendum.

Novinarka: Se vam zdi, da bi referendum uspel, če bi bil to samo projekt vladne koalicije ali ne?

dr. Drnovšek: Bolje je, da je zraven tudi opozicija.

Novinarka: Rezultat bi bil zelo tesen tudi, če bi vse politične stranke bile za.

dr. Drnovšek: Tako je. Ker kljub vsemu je precej nasprotnikov članstva zvezi Nato, zato sedaj najbrž trenja med tistimi, ki so za, vsekakor niso dobrodošla in zato je, po mojem mnenju, nujno potrebno, da se jih poskuša razrešiti. In to vlada poizkuša in to se mi zdi prav.

Novinarka: No, ampak, glejte, javna razprava za in proti teče pravzaprav že nekaj časa, čeprav se uradno nekako še ni začela. In tu se slovenska politika, moram spet ta izraz uporabiti, zdi najmanj, milo rečeno, nespretna. Kadarkoli se oglasi, vzbudi kvečjemu nasprotne reakcije. Spomnimo se samo izjave ministra Grizolda v zvezi z obveznim služenjem vojnega roka za ženske, ki je vzbudil izredno veliko negativnih reakcij. Zakaj pravzaprav gre? Je to samo nespretnost ali gre dejansko za pomanjkanje argumentov?

dr. Drnovšek: Ne, ne gre za pomanjkanje argumentov. Mislim, da je argumentov veliko in da sedaj, ko bo razprava o referendumih mimo, se bo seveda začela res s polno paro vsebinska razprava, da bo še priložnost, da se ti argumenti predstavijo. Prepričan sem, moram ponovno povedati, da je članstvo v zvezi Nato za Slovenijo pozitivno in iz vidika nacionalne varnosti zelo, zelo pomembno. Negativen izid referenduma bi pomenil bistveno poslabšanje mednarodnega položaja Slovenije, navsezadnje tudi poslabšanje naše varnosti in mislim, da bi bil to navsezadnje res velik šok tudi za našo politiko in resnično slabo tudi za nacionalno varnost. Veste, enostavno je o tem abstraktno razpravljati, govoriti o tem, da bodimo raje nevtralni. Mislim, da je v tem svetu težko biti nevtralen. V tem primeru govorimo o nevtralnosti med razvitim svetom, demokratičnim svetom, ki se skuša seveda tudi vojaško organizirati zato, da brani svoje vrednote in pa med tistim nestabilnim svetom, kjer je lahko tudi marsikaj dobrega. Ampak ta svet je nestabilen in v osnovi tudi manj razvit, tudi gospodarsko manj prosperiteten. In od tam prihaja tudi terorizem, grožnja terorizma. In biti med tema svetovoma nevtralen je za Slovenijo res težko predstavljivo. Ali bomo v tem stabilnem svetu, ali bomo pa bolj v nestabilnem. Če bomo bolj nestabilni mi in bomo v nestabilnem svetu, je to slabo.

Novinarka: Ne bova nocoj vseh argumentov mogla dati na mizo, za - proti, ampak recimo samo primer. Vi ste večkrat že povedali, slovenska politika nasploh, da bi bilo za nas cenejše, če vstopimo v Nato, po drugi strani se je pa prav v tej izjavi gospoda Grizolda pokazalo, da pravzaprav nimamo rezervnega scenarija. Vojsko smo razvijali v smeri priključitve Nato, če na referendumu ta odločitev ne bo sprejeta, pravzaprav ne vemo, kaj nas čaka. S čim lahko pravzaprav te primerjave dražje - ceneje sploh delamo, če vlada nima rezervnega scenarija?

dr. Drnovšek: Mi smo od osamosvojitve naprej imeli kot cilj vključitev v Evropsko unijo in Nato, zato je razumljivo, da so se naši načrti pripravljali v tej smeri. Vprašanje referenduma - politika je bila ves čas zelo enotna okrog tega vprašanja in je vprašanje referenduma postalo bolj aktualno šele v zadnjem letu ali dveh, ko je tudi postalo jasno, da javnomnenjsko to ni več povsem enoznačno, kot je bilo prej. Še do madridskega vrha je bila podpora za zvezo Nato zelo, zelo velika in nihče pravzaprav ni razmišljal, da bi tukaj lahko bil kakšen večji problem. Zato je tudi normalno, da če je bila vsa politika za Nato, vse odločitve Državnega zbora, vlade in tako naprej, da so se pripravljali, morali so se pripravljati tako, kot da se vključimo v Nato, in ne za to, kako bo, če se ne bomo. Prepričan sem, da bi nas samostojna obramba stala veliko več, če naj bi bila učinkovita. Mi imamo lahko na papirju neko obrambo, da bi dejansko bila obramba, bi pa morali zelo veliko vložiti v njo.

Novinarka: Ampak kakšen manevrski prostor bi sploh imela Slovenija? Na primer zdaj je znano, da Združene države zahtevajo ne samo to, kar ste vi govorili, da naj bi Slovenija sodelovala ob morebitnem napadu na Irak v obnovi dežele po koncu vojne, ampak tudi v napadih. Kaj lahko Slovenija sploh; lahko reče ne v takem primeru na primer? Vlada cinca, ni še sprejela odločitve.

dr. Drnovšek: ZDA ne pričakujejo, da bi Slovenija sodelovala v bojnih akcijah. Tisto, kar objektivno pričakujejo je, da bi sodelovali v mirovnih akcija, v vzdrževanju miru, če temu tako rečem; tako kot recimo v Bosni in Hercegovini, morda pri deminiranju, morda s kakšno saniteto, pri rekonstrukciji države. Podobno kot na območju Balkana. Objektivno takšne zahteve ali povpraševanja ni in tudi pričakovanja, da bi mi sodelovali v bojnem smislu, ni. Če govorimo o rekonstrukciji, gre pa za podoben odnos, kot je na območju Jugovzhodne Evrope, kjer že sodelujemo.

Novinarka: Vlada ima očitno težave, odlaša s to odločitvijo. Mislim, da v četrtek naj bi dokončno odločitev sprejela, na kakšen način naj bi Slovenija, če sploh, sodelovala pri napadu na Irak. Zanima me, če lahko poveste pravzaprav svojo plat zgodbe; kaj se je zgodilo v teh referendumskih zapletih, povabljeni ste bili pravzaprav v parlament, pa potem se je v bistvu vladna koalicija odločila, da vas ne povabijo. Vi ste bili pripravljeni priti, govoriti pred parlamentom, kaj se je pravzaprav zgodilo? Do kakšnega zapleta je prišlo?

dr. Drnovšek: Iskali so možnosti in tudi mene so takrat klicali iz Državnega zbora, tik pred začetkom seje, če bi bil pripravljen priti. Rekel sem, da sem pripravljen priti, če me Državni zbor povabi in če mislijo, da je to koristno.Ť Ampak očitno je bilo vse slabo skoordinirano in tudi pripravljeno, tako da se niso odločili za to. In to je bilo v samem ognju dogovarjanj, iskanju izhodov in tako naprej, morda tudi na hitro in ne dovolj skoordinirano, tudi v koaliciji ne.

Novinarka: So vam pa ob tem očitali, da ste se preveč ali pa bolj približali opoziciji. Je to točno?

dr. Drnovšek: S čim?

Novinarka: Ali želite morda neko držo predsednika vseh Slovencev?

dr. Drnovšek: Seveda želim takšno držo. In jo tudi nameravam imeti, to je povsem normalno. Ampak povsem razumljivo je, o tem sva govorila že prej, da je bolje imeti v primeru referenduma za Nato, poleg tudi opozicijo. Ne samo koalicijo. Razumljivo, da bom jaz kot predsednik države to rekel. To ve že sama koalicija in tudi vlada to ve in to poizkuša. Vsekakor je to bolje. In je potrebno narediti tisto, kar je razumno do tiste mere, da bi se to doseglo. Šele v primeru, da bi se pokazalo, da opozicija nikakor noče, da samo nagaja in da izvaja neko obstrukcijo, šele v tem primeru pa mora koalicija prevzeti odgovornost. Ker ima jo ona, nima opozicija dejanske odgovornosti in potem narediti tisto, kar je možno narediti. To je razumljivo. Če se pa da dobiti soglasje vseh, je pa to vsekakor boljša možnost.

Novinarka: No, ste pa vendarle bili dolgoletni predsednik Liberalne demokracije, ki je prav zdaj pravzaprav nekaj dni pred usodnim, če lahko temu tako rečemo, kongresom. Izbirali bodo novega predsednika. Na kongres bo šel en sam kandidat, vemo pa, da so bile precejšnje težave pred tem in zapleti; morda o tem v naslednjem vprašanju. Zanima me tole: niste skrivali, da je prav vaša zamisel bila, da bi dva človeka na nek način vodila LDS; eden kot predsednik stranke, drugi kot predsednik vlade. Ta ideja nekako ni zdaj uresničena. Kaj to po vašem mnenju pomeni? Je to dobro, slabo?

dr. Drnovšek: To se bo pokazalo. Vedno težko veš, kako bi bilo, če bi bila druga varianta, ampak to je bila ena izmed možnosti, o kateri sem tudi takrat govoril. Takrat je bila varianta, da bi bil Gregor Golobič predsednik stranke in Tone Rop predsednik vlade in glede na to, da tudi kot človeka lahko med sabo zelo dobro sodelujeta, kot sta že do sedaj, bi to verjetno bila razumna možnost. Vendar se navsezadnje tudi Gregor Golobič ni mogel odločiti za to, da bi kandidiral za predsednika stranke in potem je ta možnost odpadla. Obstaja več možnosti za vodenje stranke in navsezadnje vlade. Tudi ta možnost, ki sem jo navsezadnje jaz prakticiral. Ampak je naporna. Biti hkrati predsednik vlade, koalicije in pa tudi predsednik stranke, je dokaj normalna in pogosta varianta. Ni pa edina možna.

Novinarka: Ja, močno desno roko potrebuje potem predsednik vlade verjetno?

dr. Drnovšek: Ja, dejansko mora nekdo potem, ne bom rekel namesto njega, ampak mu mora nekdo resno pomagati; verjetno predvsem pri vodenju stranke. Predsednik vlade mora prvenstveno voditi vlado, koalicijo, to od njega pričakuje država in se seveda ne more toliko angažirati v sami stranki. Od tukaj je bilo potem takšno razmišljanje.

Novinarka: Kako pa ocenjujete spor obeh podpredsednikov oziroma protikandidaturo vodje poslanske skupine Toneta Anderliča? Kako globoki so po vašem mnenju ti spori? Ali lahko recimo ogrozijo stranko?

dr. Drnovšek: Poskušal se bom vzdržati vloge komentatorja odnosov v LDS-u. Navsezadnje jih že prej nisem komentiral, ko sem bil predsednik, sem jih samo urejal. Zdaj sem pa predsednik države, in bi jih še manj komentiral. Na vsak način je stvar LDS-a, da uredi notranje odnose, izvoli svoje vodstvo. In ko sem odhajal s te funkcije predsednika LDS-a na novo funkcijo, sem jim povedal: če boste uspeli ohraniti enotnost in skupno delovanje vseh potencialov proti istim ciljem, potem je stranka lahko še naprej uspešna in je lahko dokaj uspešna tudi na še naslednjih volitvah.Če ne, če bi se pa začele notranje borbe, frakcijske napetosti, potem se bo ponovilo tisto, kar se je zgodilo marsikje, v marsikateri državi, da je takšna, sicer prej uspešna, močna vladna stranka, zašla v krizo in potem je lahko trajalo kar precej časa, da se je iz nje spet izvlekla. V njihovih rokah je zdaj, kako se bodo odločili.

Novinarka: Vi ste dvignili roke.

dr. Drnovšek: Ja, moram. Moram, seveda.

Novinarka: Kljub temu še eno vprašanje, ki se dotika nekako političnega prizorišča, delovanja na političnem prizorišču. Tenzije, spori med opozicijo in vladno koalicijo so v zadnjem času zelo močni; verjetno tudi zaradi usodnih odločitev, ki so pred nami. Znanih je šest zahtev, ki jih je Koalicija Slovenija naslovila na predsednika vlade oziroma na vlado. Bistvo, če potegnem črto, je to, da opozicija zahteva neke vrste uravnoteženost političnega prostora, ki po njenem mnenju ni uravnotežen. Kakšno pa je vaše mnenje do teh zahtev? So upravičene?

dr. Drnovšek: Na splošno je to težko reči. Od primera do primera. Tako bi rekel: opozicija ima vedno neka drugačna stališča in nasprotuje in tudi želi neko spremembo, kar je povsem legitimno, povsem normalno. Mislim, da so v tem primeru njihove zahteve v veliki meri bile odmerjene na medijski prostor, kjer bi opozicija želela več tega prostora, navsezadnje več pozornosti in izraža neko nezadovoljstvo. Čeprav takšno nezadovoljstvo po mojem mnenju pravzaprav ne izraža samo opozicija. Včasih prihaja tudi iz novinarskih krogov, če temu tako rečem.

Novinarka: Omenjeni so bili tudi recimo izvršni organi, potem mesta v organih Evropske unije, Nata; več teh zahtev je bilo, ne samo medijske.

dr. Drnovšek: O takšnih zadevah običajno odloča vlada, koalicija in je tudi njena presoja. So primeri, ko recimo delegira na takšna mesta tudi kakšnega človeka iz opozicije. To se dogaja, to je absolutno možno in mislim, da je to lahko tudi predvsem koristno in blaži te napetosti; da razlike niso več tako ostre. Ni pa pravzaprav to nujen del sistema v demokracijah, kjer le imamo po eni strani izvoljeno vlado in opozicijo. In ko opozicija pride na vlado, ona prevzame odgovornost in postavlja tiste ljudi, za katere misli, da bodo lahko to odgovornost tudi izvedli, imeli. To je normalno. Sicer pravim, da je koristno, zlasti, ker se lahko vzdržuje nek bolj konstruktiven odnosi, da pride potem tudi do drugačnih primerov in mislim, da sem tudi kot predsednik vlade poskušal večkrat tako delovati in smo imeli obdobja, ko te napetosti niso bile tako hude. Napetosti med vlado in opozicijo.

Novinarka: Kako pa po tem, sicer kratkem času, ocenjujete delo vlade?

dr. Drnovšek: Mislim, da je dobro začela, da je moj naslednik, navsezadnje sem tudi sam nekoliko soodgovoren za to, da je dobro začel in da situacija ni enostavna. Na samem začetku je padel v precej neprijetno situacijo z referendumi, to je treba priznati. Da pravzaprav ni nekih zelo elegantnih rešitev in da je pravzaprav tukaj veliko možnosti, tudi za nagajanje in za zavlačevanje, medtem ko ima on glavno odgovornost, da problem reši. Mislim, da to dela povsem solidno in dobro in pričakujem, da bo tako tudi naprej.

Novinarka: No, v svojem prvem intervjuju ste povedali, da, ko so vas vprašali, kaj počnete, kaj delate, da tudi svetujete komu, če vas posluša. Vas poslušajo ali je kdo, ki se vam zdi, da bi bilo prav, da bi vas poslušal, pa vas ne? V tej slovenski politiki?

dr. Drnovšek: O tem bi težko dal neko splošno sodbo. Po pravici povedano se moram tudi sam držati nekoliko nazaj in ne biti več tisto, kar sem bil prej. Bil sem deset let predsednik vlade, predsednik LDS-a in nekajkrat sem razmišljal o tem, v zadnjem mesecu, da moram prekiniti s tisto inercijo, da moram tudi nekaj storiti v takšnih konkretnih situacijah. Predsednik republike le mora imeti neko distanco do dnevnega dogajanja, da sicer pove mnenje, ima mnenje, ga bo tudi bolj glasno povedal, če bodo stvari šle narobe, ampak, da bi se pa neposredno involviral v delovanje ali vlade, ali stranke, ali v medstrankarske odnose, to pa ne bi bilo v redu. In se poskušam pri tem tudi sam nekoliko držati nazaj.

Novinarka: No, ampak glede na odločitve, ki nas čakajo, mogoče nekateri pričakujejo pa tudi bolj aktivno vašo vlogo. Morda, da poveva čisto jasno; referendum bo 23. marca. Zelo mogoče je, da bo to ravno med napadom na Irak, ste rekli. Odločitev bo tesna, političnega soglasja ni. Kakšne, če lahko to zelo jasno poveste, kakšne, kaj nas čaka, če referenduma ne bosta potrjena? Kaj to pomeni za Slovenijo? Je mogoče ta trenutek jasno povedati?


dr. Drnovšek: Mislite, če ne bosta uspela?

Novinarka: Če ne bosta uspela, tako.

dr. Drnovšek: Mislim, da bi bilo to izjemno slabo. Evropska unija in članstvo v Evropski uniji Sloveniji izjemno utrjuje položaj, daje nam gospodarsko perspektivo. Mej ne bo več med zahodnimi državami. Nato nam zagotavlja varnost. Dolgoročno varnost. Kljub vsemu je Slovenija majhna država in smo na robu nestabilnega območja. Balkan, Jugovzhodna Evropa je še vedno nestabilna. Če se umaknejo sile Nata iz Jugovzhodne Evrope, so ocene današnjih analitikov v svetu, da lahko zelo hitro pride ponovno do spopadov, do konfliktov in tako naprej. Rekonstrukcija je bila tam počasna in zato ljudje niso zadovoljni z odnosi, slabo in počasi se pravzaprav vzpostavlja neka nova situacija, ki bi bila stabilna. Enostavno povedano: če ne bomo v EU in Natu, potem bomo spet nazaj v tem nestabilnem delu sveta. Hočeš nočeš. In to ni samo neka, recimo floskula, to je dejstvo. In sem prepričan, da če bomo v EU in Natu, da bomo lahko imeli tudi kar nekaj besede. Naš položaj bo formalno enakopraven tudi z velikimi državami. In če bomo znali kaj reči in če bomo imeli argumente, če bomo imeli prave ljudi, potem, to nam kažejo primeri kakšnih manjših držav, recimo Luksemburg ali Irska, potem je njihov glas precej več vreden kot njihova velikost. Menim, da če bi referendum propadel, v enem in drugem vprašanju, da bi se za kar precej časa ta perspektiva zaprla.

Novinarka: Da ne bi dobili druge priložnosti. To sem vas v bistvu spraševala.

dr. Drnovšek: Zelo dolgo časa ne. Mislim, da najmanj desetletje ne. Najmanj desetletje ali še več.

Novinarka: Dobro, omenili ste Jugovzhodno Evropo. Mogoče še na kratko o temi, ki tudi je zdaj vroča. Je na mizi sporazum o nuklearki, ki ste ga vi podpisali skupaj s premierom Račanom, prihaja zdaj v parlament, vemo pa, da so precejšnji zapleti. Hrvaška ponuja svoje delež v odkup za velikansko ceno. Kakšno je vaše stališče, se moramo Slovenci bati arbitraže ali je to ta hip prava rešitev?

dr. Drnovšek: Mislim, da je prava rešitev ratifikacija tega sporazuma, ki smo ga precej časa pripravljali.

Novinarka: Ampak zdaj vsi nasprotujejo.

dr. Drnovšek: Ne vsi.

Novinarka: Veliko. Večina.

dr. Drnovšek: Ne, samo lokalci, iz svojih interesov, ki so po svoje tudi legitimni, da bi svoje interese bolje in že vnaprej zagotovili. Mislim, da to želijo. In morda bi se jim tukaj dalo iti tudi nasproti s kakšnimi zagotovili s strani vlade. Drugače pa ta sporazum ureja vse tiste stare obveznosti, medsebojne odnose, ki bi jih potem, če bi šli v arbitražo, morali nanovo spet razreševati, odpirale bi se še kakšne odškodninske tožbe in tako naprej. Skratka, prišlo bi do neke velike zmešnjave. Tako da mislim, da ratifikacija je sporazumna in sporazum smo vedno videli kot nek normalni izhod, civiliziran izhod iz situacije. Navsezadnje smo polovični lastniki oboji. Po drugi strani pa ostaja vedno odprta opcija za to, da mi odkupimo hrvaški del. Tudi, če ga želimo odkupiti, moramo v vsakem primeru stare odnose urediti, stare medsebojne obveznosti. To, kar nam Hrvati dolgujejo, kar mi njim in kar se vse prepleta in kar je ta sporazum rešil. In zato je nek predpogoj za to, da se naredi karkoli, kakršnakoli druga poteza naprej.

Novinarka: No, pa je na tej točki sploh možen kakšen dogovor? Vidimo, kaj se je zgodilo pri odkupu, ki se ni zgodil, Sunčanega Hvara, kakšna je bila odločitev vlade. Na kakšni točki so pa vašem mnenju ti odnosi s sosedo?

dr. Drnovšek: Mislim, da je Hrvaška sedaj v neki specifični situaciji. Bližajo se tudi volitve, najbrž bodo v enem letu volitve. To po definiciji ni dober čas za kakšne velike premike. Zlasti pa, ker vidimo v zadnjem letu, zlasti v zadnjem letu, da pravzaprav vse, kar je povezano z odnosi s Slovenijo, pa naj bo to mejni sporazum lansko leto ali ribištvo, ali nuklearka, ali zdaj privatizacija, da se na Hrvaškem vse to zelo spolitizira. Mislim, da celo bolj na Hrvaškem kot v Sloveniji, kjer smo kljub vsemu, mislim tista obdobja, že nekako prešli. Tako da dvomim, da bi v tem letu, ki je pred nami, lahko rešili kakšno izmed teh velikih vprašanj. Bistveno je v tem času vzdrževati čim boljše odnose, jih ne slabšati in potem pripravljati teren, da se naredijo koraki naprej. V tem času bo Slovenija postala tudi članica Evropske unije, verjetno tudi Nata in ne da bi rekel, da bomo s te pozicije laže urejali te stvari, ampak potem bo recimo Evropska unija zainteresirana in tudi Nato za to, da se ta vprašanja rešijo. Tako nuklearka, kot recimo meja. Zlasti meja. In bo navsezadnje za tem tudi pritisk, nek objektiven pritisk teh institucij, da se ta vprašanja dajo z mize. Hrvaška si želi postati članica tako Evropske unije kot Nata in na tej poti bo vsekakor morala razrešiti ta vprašanja.

Novinarka: Poglejte, najin pogovor se približuje koncu. Kratko vprašanje: pred kratkim je bil sprejet tako imenovani predsedniški zakon, zelo kontroverzen, veliko polemik je bilo v zvezi s tem zakonom. V bistvu samo ena stvar me zanima. Se vi strinjate s tem, da bi predsedniška rezidenca, glede na to, da ste predsednik države, bila na Brdu?

dr. Drnovšek: O rezidenci sedaj ne razmišljam in tudi ne bi razpravljal. Po eni strani mislim, da imajo v večini držav to urejeno, da rezidenca je. Rezidenco bo enkrat potrebno urediti in rešiti, to je tudi tradicionalno in tudi preverjeno, s tem tudi najbrž nek optimalen način funkcioniranja. Po drugi strani se mi pa zdi, da je pri nas trenutna scena, zlasti medijska, takšna, da enostavno nimam volje posegati oziroma se začeti ukvarjati s takšnimi vprašanji, ker potem bo to neka velika tema, o kateri bodo najbrž eno leto vsi strašno pametni. In zdi se mi, da je bolje, da se ukvarjamo z drugimi vprašanji.

Novinarka: Dobro. Rekli ste, da ste porabili ta čas, odkar ste bili izvoljeni za predsednika države, da ste nekako tudi sami sebi definirali mesto v tej politični zgradbi Slovenije. Ste se pri tem kaj posvetovali morda s prejšnjim predsednikom države? Imate kakšne stike?

dr. Drnovšek: Govorila sva pred zamenjavo, srečala sva se pa tudi sedaj, pred kratkim. Pred nekaj dnevi in malo izmenjala vtise; on o tem, kako se počuti kot bivši predsednik in pravi, da ne slabo in seveda tudi jaz o teh svojih prvih vtisih, po dobrem mesecu delovanja. Ta relacija obstaja.

Novinarka: In nista ugotovila, da ste slabše kot nekdanji predsednik države? Dobro, dr. Drnovšek, najlepša hvala za obisk v našem studiu in za vaše odgovore. Uspešno delo vam želim. Vam, dragi gledalci, pa hvala za pozornost in lahko noč.

dr. Drnovšek: Hvala in lahko noč.